Kljub temu, da poslušalca občasno prevzame občutek nelagodja in zavračanja, to ne pomeni nič drugega kot to, da je soočen z umetniškim aparatom, ki proizvaja natančno premišljen učinek. Poslušalec je soočen z glasbenikom, ki usmerja svoj konstrukcijski talent v fizični odnos s poslušalcem zvočne mase. Pred vami imam namen komentirati "umetnost hrupa" (Art of noise). K današnji temi komentarja sta me spodbudila dva popolnoma nepovezana dogodka: zvočno-vizualni dogodek, ki je potekal v urejeni strojnici Cirkulacije 2 v Ljubljani. Povezal nas je umetnike in umetnice, ki delujemo v območju bližnje asociacije - "umetnost hrupa". Prek eksperimentalnega radijskega formata Radar - Radia Študent smo umetniki zelo različnih generacij in umetniških metod signalizirali zvočno-performativne dogodke na frekvenci 89,3 posvečene petdesetletnici obstoja Radia Študent. RŠ je začel prvič oddajati svojo kulturo 9. maja 1969.

Drugi dogodek pa je nedavno tega na Osmozi v Ljubljani predstavljena nova številka novogoriške revije za kulturo Razpotja, ki se tematsko posveča Zvoku, oziroma "umetnosti hrupa". V njeni 35. številki je bil integralno objavljen manifest "Umetnost hrupa" (L' arte dei rumori) Luigija Russola iz leta 1913 v izvrstnem prevodu Matije Široka. Avtorji tekstov so Simon Smole, Tadej Stolić, Gregor Vuga, Aljoša Kravanja, Domen Mohorič, Domen Vaupotič, Ivana Slamič in Esad Babačić.

Manifest Luigija Russole (1885-2045) je osrednji motiv današnjega komentarja.

Nabor mojega znanja o "umetnosti hrupa" je povezan z mladostniškimi srečevanji z neverjetnim Srečkom Bajdo, z nekdanjim frontmanom Laibacha, ki nam je vedno znova ponavljal, da je potrebno za novo glasbo najprej izumiti nove inštrumente. "Umetnost hrupa" je glasbena zvrst konstruiranja zvočnih gmot, v katerih se razvidno sliši preplet njenih prisotnosti. To je glasba, ki vsebuje posebno organizacijo načina zvočnega materiala. Neodvisno od vsega "noise" oblikuje drugačna načela kot druga glasba, za katero so značilne recimo socialne, ideološke, spolne, razredne in rasne izkušnje. Za "umetnost hrupa" je pomembna zgodovina tehnološkega razvoja in načina njenega vzorčenja ter njena ojačitev oziroma jakost izvajanja zvoka. Zahodna zvočna umetnost je umetnost, ki si zastavlja za nalogo iskanje novih zvočnih razponov (registrov). Da, "umetnost hrupa" je najprej glasba zahodne civilizacije, kjer umetnik oblikuje "strojne zvoke" ali "zvoke, ki jih proizvajajo stroji". Vse v "umetnosti zvoka" je tehno-konstrukcija, zvočna interakcija radikalne lepe agresivnosti. Glasba na različnih ravneh hrumi.

V glasbi, predvsem pa v "umetnosti hrupa" ni vse tako, kot se sliši! Filozof Mladen Dolar izjavi: "Funkcija glasbe je, da uobliči kaos, da nadane formo hrupu, da kanalizira nasilje, s tem pa je hrupna stran procesa, ki sploh omogoči družbenost." 

Poglejmo za hip v besedo hrup, v njeno besedotvorje: hrup, hrupeti je izpeljanka iz šumeti, hrsteti, hrupati, škripati, izpeljana je iz onomatopije, ki posnema glasne naravne zakone.

Russolo - Intonarumori I.:

V XIX. stoletju, z iznajdbo strojev, se je rodil Hrup___razvoj glasbe je vzporeden z množenjem števila strojev! Glasnost je impulz, ki povzema umetni hrup industrijske in postindustrijske (digitalne-kibernetske) revolucije. Poslušalec je v nenehnem zvočnem gibanju. Včasih je to gibanje le prilagoditev organa za poslušanje ali celo njegova zaščita, varovanje ušes. Izhodiščna točka poslušanja se vseskozi prilagaja vgrajeni opredelitvi začetne zvočne vizije. Tako poslušalec ne zastavi samo svojega slušnega aparta, temveč celotno "telo", ki se bori za samoohranitev, kot na bojni poljani. Hrup kot oblika mučenja!

Russolo - Intonarumori II.:

____Vsak hrup ima ton in v skupu svojih neenakomernih vibracij tako tudi prevladujoč akord___Umetnost hrupov ne sme biti omejena samo na mimetično poustvarjanje___Raznolikost hrupov je neskončna. Poslušalec postane z vsem svojim telesom, ne samo z ušesi, organ poslušanja. Neodvisno od motivov in vsebin hrupov manifestira: nekaj je šlo narobe, smo sredi problema, smo sredi ozvočenega problema, sredi hladne informacijske vojne, sredi radijskih frekvenc, sredi poleta rakete zemlja-zemlja, zemlja-zrak, cilj punkt - Manhattan, zvok projekta Mantattan! Tehnološka spodbuda priziva "produkcijsko energijo", ki s posredovanjem metajezika umetnosti pospešuje doživljanje urbanosti in civilizacije.

Russolo - Intonarumori III.:

____da bi vzbudila in navdušila naše čute, se je glasba razvila v smeri čim bolj kompleksne polifonije, večjega števila zvenov ali tonskih barv, raziskovanja bolj kompleksnih zaporedij disonančnih akordov in pri tem nejasno pripravljala stvaritev glasbenega hrupa___ Vse to z namero, da s hrupom izničimo binarnost: absolutno je - absolutnega ni. Hrup binarnost najprej preglasi in nato ukine. Točno zato je lep!

Hrupna proizvodnja tonov, šumov, form, udarcev z vsem svojim inventarjem proizvaja zvočno sliko kozmičnega kaosa. Njen smisel je, da prizove prizore  - hrupa -, v katerem je nameščen; up! U-P! Bralec podajšaj u,u,u,u,u. In nahitro izpihni - P! Lepi so slovanski jeziki.

***

Gregor Vuga zapiše v Razpotjih: "Poskrbeti moramo, da se naš glas vidi in naše telo sliši. In če obstaja možnost, da v vzajemni praticipaciji zaslišimo glas, ki izganja duhove, potem je izjemnega pomena, da skrbno gojimo kulturo poslušanja, pa čeprav najprej poslušamo le prhutanje netopirjevih kril."

Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z njimi bi radi nadzorovali začasen, zato lažen red. Sistemsko harmonično tonaliteto zastopata tako nacionalna kot nadnacionalna glasba, ki se drži standardnega notacijskega sistema prisile - notacija je red sam. Najvišja stopnja zvočne umetnosti pa je tista, katera v svoji vsebini, skozi svojo zavest predstavlja tisoče hrupnih problemov časa - istočasno. Hrup paradoksalno tako postane zvok demokracije. Hrup ljudstva, ki vlada. "Music concrete!" Ne pa združevalna zborovska pesmica v parlamentu ali harfa v uradu predsednika države.

Simon Smole zapiše v Razpotjih: "Seveda glasba to funkcijo (reda) izvršuje skozi rituale in sankcionirane transgresije, kjer zlagoma izgubi svojo glasbeno naravo in postane hrup."  V finalu zapiše ključno mislel: "Hrup ni zares glasba, včasih ni niti zares hrup, je stalen proces prevrednotenja obeh." In že smo v neposredni bližini "ready-made" in Marcela Duchampa in leta 1913. Umetnost je človekov koncept, ki nima ene same funkcije, temveč mnogotero funkcij. Ideja umetnosti se je razvila iz antropomorfnega zastopništva estetskega, ki je bila najprej prikazana skozi ročno spretnost, nato pa z intelektualnimi načini, kot je recimo Duchampov. Neverjetno je bilo leto 1913.

Ne pozabimo, glasba je obsedena sama s seboj. Glasbena umetnost ima svojo osrednjo manifestacijo spomina locirano v partituri, manifestacijo akta pa v orkestru in njihovih inštrumentih, v izvajalcu, v poslušalčevem instaliranem sluhu ali reproduciranem zvočnem materialu. Identično je z strukturiranjem "umetnosti hrupa", glasba je najprej - motnja v naravnem. Z razvojem računalnikov in digitalnih snemalnikov smo dobili nove inštrumente, ki proizvajajo novo glasbo novega lepega hrupa. Na tem mestu pozdravljam Srečka Bajdo. Dvakrat petdeset let kulture in umetnosti na Radiu Študent in za nami bo celo stoletje!