Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev. Tako je nakazala predstavitev slovenskih "špicenkandidatov" na RTV Slovenija, ki jo je vodil Dejan Ladika. Ni sicer znano, ali si je vprašanja napisal sam, ali so plod televizijskega laboratorija. Dejstvo je, da je z arbitražo razburkal pisano družbo, ki soglasno obsojala Hrvaško in kar tekmovala v domoljubju, ki pa je bilo zelo slabo zaigrano. Kljub temu, da je bilo jasno rečeno, da je Evropi vseeno in da spor med državama vidi le kot bilateralno prakso, so "špicenkandidati" tekmovali v tem, da bi pokazali, kako Evropi ni do vladavine prava, predvsem voditeljem od Junkerja do Tajanija, kar je nesprejemljivo za Slovenijo, ki je vendarle pravna država. Bolj ali manj je bilo jasno, da je potrebno odločbo o arbitraži brezpogojno sprejeti in prisiliti Hrvate, da pri tem sodelujejo. Edini, ki je bil nekoliko neodločnejši, je bil Milan Zver, ki je namignil, da je odločba slaba in da je z njo Slovenija v bistvu oškodovana.
Vsi vodilni kandidati se skupaj s slovensko - in tudi evropsko - politiko ne zavedajo, da je odločba arbitražnega tribunala popolnoma nerealna in povrhu neizvedljiva. Prava blamaža z sodišče, ki jo je izdalo. Določitev meje med dvema parcelama je zelo natančno opredeljena v zakonu o zemljiškem katastru, to je t.i. mejni ugotovitveni postopek. Očitno sodniki, člani tribunala, ki bi naj določili mejo med Slovenijo in Hrvaško, tega postopka ne poznajo. Če bi ga, sodba, kot so jo izrekli, nikoli ne bi ugledala luč sveta. Postopek je jasen, določen z zakonom. Takšen zakon imamo v Sloveniji, podobnega imajo Hrvati in je univerzalen. Za določitev meje. Za izvedbo postopka je potrebno imeti katastrsko karto, levega soseda, desnega soseda in geometra. V primeru sodnega spora pa mora pri določitvi meje sodelovati še sodnik in zapisnikar. Sodelujejo lahko še drugi udeleženci, če je potrebno in če se stranke v sporu z njimi strinjajo.
Sodna odločba o meji med Hrvaško in Slovenijo pa večine bistvenih elementov nima, ni jih nakazala in je zato neuresničljiva. Začnimo s katastrsko karto, ki mora biti podlaga za določitev meje. Slovenci imamo svoje karte, Hrvati svoje. Ali se karte ujemajo? Zanesljivo ne, saj so, kolikor je znano, izdelane pred mnogimi leti, še v rajnki Avstro-Ogrski. Kataster je bil izmerjen in narisan na grafične karte. Takrat v merilu 1:2880. Zaradi starosti so se grafične karte skrčile in že zaradi tega je nemogoče prenesti meje iz karte na teren brez napake, ki nastaja pri krčenju papirja.
Druga težava pri prenosu meje iz papirja na teren je ta, da takrat, ko so izdelovali kataster, mejnih točk, mejnikov niso določevali s koordinatami. Geometer mora torej mejo prenesti na osnovi odčitka iz katastrske karte, kjer pa pride vedno do subjektivne odmeritve, saj če povečamo črto iz katastrskega načrta, je ta v naravi debela ali široka približno 30 centimetrov. Vemo pa, da mejnik določa točko na centimeter natančno. Komu torej pripada ostalih 29 centimetrov?
V mejnem ugotovitvenem postopku se določa geometra kot strokovno osebo, ki določi mejo. Pooblašča jo, da sama določi mejo in odpravi napake, ki nastanejo pri prenosu katastrske karte na teren. Kolikor je znano, odločba o določitvi meje takšnega organa ne predvideva. Prav gotovo to ne more biti niti slovenska niti hrvaška Geodetska uprava niti obe upravi hkrati, saj sta državi v sporu in sta zato tudi upravi v sporu. Odločba bi morala določiti nevtralno inštitucijo, ki naj opravi razmejitev.
Državi sta v sporu, tako kot so marsikdaj v sporu sosedje, ki želijo razmejiti svojo posest, zato se odločijo, da mejo določijo s sodnim postopkom. V takšnem primeru je to pristojno sodišče, ki določi sodnika in zapisnikarja. Mejo na terenu določijo ob prisotnosti obeh strank, geometra in katastrske karte. V primeru določitve meje med Slovenijo in Hrvaško nimamo določene katastrske karte, saj sodišče ni določilo, katera velja, niti ni določilo, kako se naj obe karti uskladita. Prav tako haaški tribunal ni določil geometrske organizacije, ki naj meritve opravi, ali vsaj nakazal, kako naj stranki v sporu takšno organizacijo določita. Končno ni jasno niti to, kdo naj bo sodnik pri določanju meje.
Kdo je potem tisti sodnik, ki bo sledil obeleževanju meje od točke do točke, torej od mejnika do mejnika, od tromeje med Slovenijo, Hrvaško in Madžarsko, pa vse do zadnje kopenske točke v Piranskem zalivu (ali Savudrijski vali, kot zaliv imenujejo Hrvati)?
Pripomniti je potrebno, da gre pri določitvi meje za od 500.000 do 1.000.000 točk. Ali so se člani tribunala zavedali, za kakšen posel gre? Se tega zavedajo vrli slovenski politiki in "špicenkandidati", ki kar tako na pamet stresajo neumnosti in se sploh ne zavedajo, kako kompliciran in težaven posel bo določitev meje?
Za konec se naj posvetim še zadnjemu mejnemu kamnu v Piranskemu zalivu. Ta bi moral biti vkopan v tla ter nedvoumno določen s koordinatami. Iz tega kamna bi izhajala razmejitev na morju. Kolikor je znano, kamen ni bil vgrajen, niti ni znano, ali mu je tribunal določil koordinate, zato je tudi morska meja najverjetneje nedoločena. O stiku slovenskega morja z mednarodnim pa je tako ali tako bolje molčati, saj tribunal ni ugodil zahtevi Slovenije, ki je prav ta stik pogojevala kot najbolj bistveni del razsodbe. Slovenija je torej z razsodbo popolnoma pogorela. Razsodba je strokovno skrpucalo, nevredno mednarodnega tribunala, še manj pa honorarjev, ki so jih arbitri pokasirali. Najverjetneje pa bo prav takšen strokovni zmazek odločal, kdo bo Slovenijo zastopal v Evropskem parlamentu ...