Razkrivamo

Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!

Aljoša Pečan je leta 1998 kot uradnik ministrstva za gospodarstvo po nalogu tedanjega ministra vodil sklepanje poravnav z obolelimi za azbestozo na podlagi t.i. azbestnega zakona. Šlo je za 500 zaposlenih v tovarni Salonit Anhovo, ki so od države prejeli od 4.000 do 35.000 evrov odškodnine za izpostavljenost rakotvornemu azbestu. Proračun je takrat za smrt kot posledico dolgoletnega dela z azbestom izplačal največ 35.000 evrov. Tisto, zaradi česar je zgodba o azbestozi dejansko nedokončana, pa je srhljiv podatek, da se bo največ obolelih za smrtonosno azbestozo pojavilo prihodnje leto, torej 2020., in sicer zaradi dolge latentne dobe. Avtor pričujočega zapisa je želel spodbuditi odgovornost politikov oziroma izvršilne veje oblasti, da končno že sprejme Pravilnik o poklicnih boleznih, na katerega v Sloveniji čakamo že od leta 1991! Cerarjeva vlada v odstopu je aprila lani predlog Pravilnika poslala v javno razpravo, potem pa se je ponovno vse ustavilo ...

15.05.2019 23:59
Piše: Aljoša Pečan
Ključne besede:   azbest   azbestoza   Aljoša Pečan   Salonit Anhovo   Metod Dragonja   Breda Pečan   Pravilnik o poklicnih boleznih   Jože Funda

Foto: slate.com

Po tedanjih predpisih podjetj, ki so delala z azbestom, sploh niso kršila zakonodaje. Po predpisu je bilo dovoljeno, da je v kubičnem centimetru zraka lahko prisotnih, če se prav spomnim, 172 delcev, med njimi tudi vlaken na kubični centimeter. Obolelost in mezoteliom (smrt) pa povzroči lahko že eno samo vlakno ...

Pred dnevi mi je povsem po naključju v roke prišla brošura Azbest - nikoli dokončana zgodba (vir). Malo zatem pa sem spet po spletu naključij po skoraj dvajsetih letih srečal prof. dr. Metodo Dodič Fikfak. Mimo teme, zaradi katere sva se v resnici spoznala pred mnogimi leti, enostavno nisva mogla. Obljubil sem ji, da kot sopotnik te zgodbe nekaj napišem in se tako poklonim spominu tako tistim, ki so zaradi mezotilioma umrli ali zboleli za katero od oblik azbestoze, kot tudi tistim, njim bolj za opomin, ki niso sposobni v več kot četrt stoletja sprejeti Pravilnika o poklicnih boleznih. Doktorji prava s področja človekovih pravic, tako tisti "ta pravi", kot politiki, ki se imate za "doktorje prava", ste se dolžni najbolj zamisliti. Skupaj z zdravniki, ki imajo povsem enak dolg kot vi, predstavljate družbeni vrh humanizma, življenja, ki nam ga je omogočil tehnični razvoj in napredek. In sprejem akta je vaša poklicna, etična dolžnost!

 

 

Prvo dejanje

 

V času študija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, tretji letnik (priprave na izpit in študij znamenitega trojčka) me pokliče teta poslanka [1] in me prosi, naj pridem do nje domov, da piše nek zakon da bi ji moja pomoč prišla še kako prav. Teti takrat ne rečeš ne, sploh ker kot študent prava v komaj rojeni demokratični državi dobiš priložnost in možnost sodelovati v procesu sprejema zakona, o katerem drugače samo teoretično veš "skoraj vse". Zvečer me seznani z zgodbo azbesta, ukinitvijo njegove proizvodnje pri nas in boleznimi zaradi dela z azbestom, ki jim splošno rečemo azbestoza (pa gre v resnici za več bolezni, plake plevre, plevralni izliv, azbestozo) in mezoteliom (rak plevre in peritoneja) ter pljučni rak. Tetino vprašanje je bilo, kako ljudem, ki so zboleli za eno od oblik, izplačati denarno nadomestilo, ki bo na nek način malo pripomoglo pri boju z boleznijo.

 

Ne tem mestu gre takoj poudariti, da podjetja niso kršila zakonodaje, niso ravnala protipravno, ko so delala in uporabljala azbest v proizvodnji. Po predpisu je bilo dovoljeno, da je v kubičnem centimetru zraka lahko prisotnih, če se prav spomnim, 172 delcev, med njimi tudi vlaken na kubični centimeter, bolezen in mezoteliom (smrt) pa povzroči lahko že eno samo vlakno.

 

Sestavila sva tudi člen, ki je bil kasneje, v nespremenjeni obliki, sprejet. Poravnava kot oblika odškodnine zaradi dela z zdravju nevarnimi snovmi. Seveda sem sprejem tega zakona spremljal bolj podrobno in bil sam pri sebi še posebej vesel, ker sem prispeval člen, nekaj malega redakcije napravil pri nekaterih drugih in kakšen stavek dopisal pri razlagi členov. Odkrito in brez slabe vesti povem, da mi je zakon nekoliko ušel iz misli, ker sem po diplomi zajadral v druge vode pravne stroke.

 

 

Drugo dejanje

 

Leta 1998 me kot zaposlenega na Ministrstvu za gospodarstvo pokliče takratni minister Metod Dragonja z željo, da bi sodeloval v medresorski delovni skupini, katere naloga je bila določiti pravila (kasneje smo ji rekli shema), na kakšen način in do katere višine denarne odškodnine je posameznica ali posameznik upravičen(a) na podlagi azbestnega zakona. Naše ministrstvo je bilo nosilec – velja povedati, da je bil zakon splošen in se ni nanašal samo na Salonit Anhovo, marveč tudi na druge pravne subjekte, ki so, poenostavljeno rečeno, v proizvodnji uporabljala azbest, tudi sredstva so bila v proračunu države na postavkah tega ministrstva, sodelovali so pa še (upam, da nisem nikogar pozabil) kolegica z ministrstva za pravosodje, Metoda Dodič Fikfak, na seje so bili redno vabljeni tudi predstavniki Salonita Anhovo – direktor Jože Funda s svetovalci - tudi mednarodnimi.

 

Po prvem presenečenju, ko sem se zavedel, da bom v resnici sodeloval pri implementaciji zakona, ki sem ga pomagal pisati, sem seveda brez pomišljanja privolil [2]. Na nekaj sejah te komisije smo, včasih je bilo precej mučno, izoblikovali shemo poravnav, ki je vsebovala, po spominu, letnico rojstva osebe, diagnozo z navedbo, ali gre za plake (ene ali druge), azbestozo, mezoteliom ali pljučni rak, oceno zmanjšanja življenjskih funkcij in napoved oz. oceno bodočega stanja. Izračuni so bili približno takšni - celoten znesek, resnično po spominu - plake (če si se poravnal in podpisal pogodbo o poravnavi) do 4.000 evrov (takrat valuta tolar preračunana po tečaju nemške marke), azbestoza je bila ovrednotena na maksimalno 15.000 evrov in mezoteliom okoli 35.000 evrov, odvisno od "izpolnjevanja" kriterijev.

 

Ja, dame in gospodje, proračun države je takrat zmogel za smrt kot posledico dela z azbestom plačati 35 tisoč evrov!

 

 

V Anhovem so izdelovali znamenite "salonitke", ki pa so se izkazale za izjemno zdravju škodljive in nevarne.

 

 

Postopek je bil včasih mučen, pa ne zaradi denarja oziroma višine same odškodnine. Mučno (pravilneje: strašljivo žalostno) je bilo, ko nam je Metoda Dodič Fikfak obrazložila vse in še več o nevarnostih azbesta in njegove rabe. Tako smo npr. izvedeli, da najvišja koncentracija vlaken azbesta v okolju v kubičnem centimetru zraka v Sloveniji ni bila izmerjena le na dvorišču Salonita v Anhovem, marveč tudi v strogem centru Ljubljane. Tam, kjer se pripelješ iz smeri Primorske po Tivolski in lahko levo greš v Šiško pogledat, če je še kaj odprtega, ali naravnost proti železniški postaji in se odpelješ z vlakom ali celo z busom v boljše življenje, ali pa desno proti znameniti cerkvi nasproti nekdanje trgovine Lovec.

 

Dandanes je to morda znan podatek, takrat ni bil. Sledilo je vprašanje, kako je to možno, pa saj vendar tam ni tovarne itd. Preprost odgovor: zavorne obloge (popularno rečeno "pakne") so bile azbestne in ko si pohodil zavoro, si ... Res je bilo vse tiho in mučno ob spoznanju, kako je svet živel in deloval ob zavedanju nevarnosti in kljub vsemu prikrival rezultate analiz. Prve, zelo dobre, so bile poznane že takoj po koncu druge svetovne vojne [3]. Pa to ni bilo vse, še zdaleč ne. Metoda Dodič Fikfak je tudi povedala, da se bo največje število obolelih za mezoteliomom pojavilo okrog leta 2020 (dandanes temu pravimo peak, vrh), in sicer zaradi lastnosti azbesta, da se bolezen pojavi po latentni dobi. Latentna doba je pri azbestozi nehumano dolga, več kot nehumano dolga. Leto 2020 je blizu, preklemano blizu.

 

 

Tretje dejanje

 

Imeli smo torej shemo, potrjeno in požegnano iz vseh strani ter denar v proračunu. Sestavil sem tudi pogodbo, predlog pogodbe o poravnavi, ki je bila kot vzorčna tudi hitro in brez večjih pripomb potrjena na vseh nivojih birokratskega aparata. Za začetek sklepanja je manjkala samo še oseba, ki bo to delo opravila. Podpisnik pogodb je bil seveda minister, pooblastilo ni bilo mogoče. Ni bilo pričakovati, da se bo minister, ki je vseskozi projekt podpiral, hvala mu, tedensko ali dvakrat tedensko srečeval s temi ljudmi zaradi podpisovanj pogodb. Zaradi pravnih preprek bi lahko zabredli v težave in si zakomplicirali življenje: ideja je tudi bila, da delo prevalimo na pravobranilce – še bolj pa bi zakomplicirali življenje seveda ljudem, ki so v dolini Soče živeli v pričakovanju že nekaj let po sprejemu zakona, da se vendarle začne kaj premikati. V dogovoru z ministrom sem delo prevzel sam [4].

 

 

Četrto dejanje

 

Salonit Anhovo. Prvič bomo preizkusili v praksi model, ki smo ga vzpostavili. Sejna soba, dneva se ne spomnim več. Približno 20 zaskrbljenih, na nek način nejevernih, obolelih -  z diagnozami in sklepi posebne zdravniške komisije, prestrašenih ljudi. Z njimi pa kot nasprotne stranke: predsednik uprave podjetja, njegov namestnik in jaz, resnično daleč najmlajši. Podjetje niti ni bilo stranka postopka, ponudilo nam je gostoljubje, pomagalo pri vabljenju in bilo meni v pomoč [5]. Predstavili smo jim shemo, strukturo pogodbe in postopke. Povedali smo jim tudi zelo odkrito in nedvoumno, da se v resnici ni možno pogajati, da velja načelo vzemi ali pusti in dodali, da če kdo v najprej zavrne sklenitev poravnave in se kasneje spremeni odločitev, naj se javi in bo lahko sklenil poravnavo, a samo takšno, kot je bila prvotno predlagana.

 

Po tem uvodnem, poglobljenem delu smo pričakovali vprašanja, željo po dodatnih pojasnilih, morebiti celo nasprotovanja. Nič od tega, dostojanstvo ljudi, ki si ga velja zapomniti, predvsem pa učiti se ga od njih. Z vsakim upravičencem (ob stalni prisotnosti nekoga iz podjetja) sem se sestal posebej in mu zelo natančno povedal, kaj mu ponujamo. Vsi so sprejeli ponujeno in podpisali poravnave. Odkrito povem, oddahnil sem si in uprava tudi. Zdelo se nam je, da smo glede na dane možnosti, določene v proračunu, glede na vsa vedenja in znanja, ki smo jih imeli, nekako dobesedno zadeli višino in razmerja ponujenih sredstev [6].

 

Nekaj dni zatem so me poklicali iz podjetja Salonit Anhovo in mi povedali, da se je po tej lepi in hkrati nesrečni dolini razširil glas o prvem dnevu in da ljudje sprejemajo (zavedajoč se vsega skupaj, bodimo odkriti) način dela kot tudi višino sredstev. Do konca dela na ministrstvu (preden sem bil razrešen, ker je nova oblast ugotovila, da nisem primeren), sem sklenil malo manj kot 500 poravnav. Le dve ali tri osebe se niso strinjale z višino sredstev in niso podpisale poravnave. Ena je povedala, da razmišlja o tožbi, drugi dve pa, da se jima zdi ponujena vsota na nek način žaljiva.

 

Po začetnem zagonu, utečenosti zastavljenega je bilo tudi v vladni politiki nekaj kadrovskih sprememb in takrat so se pojavili prvi dvomi o smiselnosti početja. A to je druga zgodba. Po odhodu na drugo delovno mesto sem spremljanje te zgodbe več ali manj opustil. V Primorskih novicah sem sicer še nekaj let v osmrtnicah prebiral in videval imena in priimke (predvsem pa fotografije, po katerih sem jih spoznal) ljudi, s katerimi sem sklenil poravnave. Mimo tega nisem mogel in tudi nisem hotel. Kljub vsemu sem po svojem prepričanju naredil nekaj dobrega, čeprav sem za gotovo smrt ponudil denar, državni denar.

 

 

Eden od razlogov za številna obolenja (rak) v Salonitu je bil tudi ta, da delavci večinoma niso uporabljali zaščitnih mask in oblačil.

 

 

Peto dejanje

 

Izkušnja spoznati 500 obolelih ljudi je hkrati grozna in neprecenljiva, tako človeško kot strokovno. Logično je, da si vseh ne zapomniš. Zapomniš si marsikateri pogovor, marsikateri obraz, nekaj pa je vendarle takšnih, ki si jih zapomniš za vse življenje in ob različnih priložnostih poveš, kaj si doživel. Ker imam v tistih krajih tudi sorodnike po ženini strani, se seveda zgodi, da tudi na katerem od pokopališč vidim grobove teh ljudi in to vedno znova obudi spomine. Na nekatere zgodbe bi rad prav posebej spomnil in se nekaterim ljudem prav posebej poklonil [7].

 

Nekje na polovici procesa sklepanja poravnav sem sklenil poravnavo z osebo, ki se je upokojila, mislim, da leta 1965, tj. še preden sem se rodil. V podjetju se je zaposlila takoj po ustanovitvi (seveda je bil takrat drug lastnik in ime podjetja, a z azbestom so se pričeli ukvarjati prav takrat), nekaj let po koncu prve svetovne vojne. Na dan poravnave je bila stara preko 90 let, sama se je pripeljala z avtom v podjetje. Celo življenje je delala in živela tam. Delala prav z azbestom, azbestnim prahom natančneje. Beseda je dala besedo in stekel je odkrit pogovor. Poravnala se je nemudoma. Vprašal sem, ali so uporabljali oz. ali so sploh takrat imel kakršna koli zaščitna sredstva.

 

Odgovor je bil: Seveda smo jih imeli, vsa najboljša na svetu.

 

Pa ste jih uporabljali?

 

Mladi mož, ko bi vi vedeli kakšna vročina je tam, kjer delaš z azbestnim prahom, in ne, večino časa jih nismo uporabljali, priznam.

 

Oseba ni imela ne pljučnega raka, ne mezotilioma niti ni imela azbestoze.

 

Oseba z mezoteliomom. Že v pripravah na obiske v Anhovem sem pregledal vso dokumentacijo posameznikov, da ne bi bilo napačno navedenih imen in priimkov, slovničnih napak, primerjal sem tudi shemo s členi v pogodbi itd. Opazil sem, da ima ta oseba kljub mezoteliomu v resnici dobro življenjsko napoved. Naslednji dan v Anhovem se v pripravah pozanimam pri upravi, ali je kaj narobe s podatki, ali oni kaj vedo o tem primeru bolj natančno. Pa mi odgovorijo kar z nekim majhnim zadovoljstvom, da ima oseba res mezoteliom, da pa je bil le-ta pravočasno odkrit, da je bila operacija uspešna in da bo oseba živela precej dlje, kot je to pri mezoteliomu običajno. Manj kot leto in pol, če me spomin ne vara, je povprečje od odkritja do smrti. Osebi sem res iskreno stisnil roko in ji tudi osebno zaželel vso srečo. Oseba je bila odkrita in je opisala zelo podrobno kako in kaj se je dogajalo.

 

Osebi rojeni istega leta v isti vasi, v sosednjih hišah, neločljivo povezani od ranega otroštva. Skupaj se zaposlita v Salonitu isto leto, enaka izobrazba, isti oddelek. Zakonske partnerje najdeta v sosednji vasi, tudi ti so neločljivo povezani iz otroštva. Skupaj v tretji vasi zgradijo domovanja in ustvarijo družine. Po tridesetih letih dela v Salonitu na istem delovnem mestu, delo z azbestom, ena oseba zboli za azbestozo, druga oseba ostane zdrava in nima nikakršnega obolenja. Kot da ni nikoli niti videla azbesta.

 

Zadnja oseba, o kateri bom pisal, pa je v mojem spominu tista, zaradi katere rečeš, da zna biti življenje res kruto in pokvarjeno. Rečeš, da se usoda in bogovi resnično nesramno igrajo z nami. Tistega dne nismo bili v Anhovem, pač pa v Novi Gorici, bil je čas po božiču, zadnji dnevi leta. Kot vedno poprej sem se tudi tokrat pripravil in ugotovil, da bom sklepal poravnavo z osebo, staro nekaj let več kot jaz, z mezoteliomom in slabo, zelo slabo napovedjo. Bal sem se tega srečanja. V pisarno je vstopila dama, prekrasnih modrih oči z lepo frizuro (kasneje so mi povedali, da je imela lasuljo, jaz tega nisem opazil) in izžarevala življenjsko energijo kot le malo kateri človek, ki sem ga spoznal do tedaj. Povedal sem ji podrobno, kaj ji ponujamo (v sebi sem si rekel, to je ponudba za smrt nekomu, ki je le malo starejši od tebe, zavedaj se tega) in jo seveda vprašal, ali sprejema ponudbo. Mislim, da je šlo za 75.000 nemških mark. Povedala je, da sprejema in da je hvaležna, ker bo denar pustila otrokoma. In se je razgovorila. Umrli so ji starši, prav tako mož – po spominu zaradi raka - in za otroke bodo poskrbeli drugi, zato bo ta denar seveda dobrodošel. Stisk roke, iskren pogled in odšla je. Za vedno. Manj kot mesec dni kasneje so me obvestili, da je umrla na dan, ko je bil denar nakazan na njen račun. Spraševali so me, kaj naj sedaj naredimo. Mogoče sem strokovno, pravno gledano ravnal napak, fravdolozno, ko bi morebiti moral zahtevati, da obvestimo sodišče, da naj bodo pozorni pri zapuščinski obravnavi, ali celo zahtevati od banke, naj ne izplačajo pooblaščeni osebi itd. Odločil sem se čustveno, v korist otrok (toliko sem vedel o tem primeru, poleg pogovora sem izvedel še nekoliko več po naključju) in prevzel nase tudi vso odgovornost. Kolikor sem zvedel kasneje, so mi bili hvaležni, da ni bilo potrebno čakati na zapuščinsko razpravo, ker so denar lahko smotrno in pazljivo začeli rabiti takoj. Tudi za pogreb.

 

 

 

 

Šesto dejanje

 

Patria mia, Trubar bi vam rekel Lubi Slouenci ter dodal in poudaril, da "Ta slouenski jezik se povsod glih inu v eni viži ne govori. Drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati" dajte, saj zmorete, dovolj ste inteligentni in razumni, sprejmite ta nesrečna pravila o poklicnih boleznih. Če že imamo najstrožja pravila o vsebnosti transmaščobnih kislin v hrani na svetu, pa ni hudič, da povprečnega akta o tem ne bi zmogli sprejeti.

 

Da se ne boste leta 2021 ali prve dni leta 2022 skrivali, da niste vedeli. In to bo točno nekaj dni po koncu predsedovanju Svetu EU. Tudi kandidatke in kandidati za poslance v Evropskem parlamentu, zamislite se. Volivci vam tudi zaradi vaše neodzivnosti dobesedno umirajo.

 

Pa zdravi ostanite, je dejal Krpan, minister pa nič. Če bil bi Gregor, bi še morebiti kaj rekel. In naredil.

 

________________

[1] Z Bredo Pečan, nekdanjo poslanko v Državnem zboru, že leta nimam stika, najine poti so se razšle za vedno. A na tem mestu ji moram biti hvaležen, da me je takrat poklicala in prosila za pomoč. Ostalo je usoda in splet naključij, a brez tistega izvirnega in iskrenega vabila te epizode ne bi bil mogel bolje doživeti in jo razumeti.

 

[2] Ne takrat in ne kasneje nisem nikoli ministra – tudi, ko to ni bil več – vprašal, ali me je povsem po naključju nominiral, ali je imel razlog za to.

 

[3] Iskreno upam in želim, da se je arhivsko gradivo Salonita Anhovo ohranilo. Nekoč so mi ga bili pokazali in gotovo je tam notri mnogo uporabnega še danes.

 

[4] Na pogovoru pri ministru je bil sprejet dogovor, da jaz tedensko ali dvakrat tedensko hodim v Salonit Anhovo, se z upravičenci pogajam in v kolikor se strinjajo z predlagano jim poravnavo (za vsakega posameznika je bila izpisana v naprej) po načelu "vzemi ali pusti", jo oni podpišejo, jaz prafiram pred njimi in potem prinesem ministru v podpis. Po podpisu jih pošljemo nazaj na njihov domači naslov izvod in jim potem v dogovorjenem roku na njihove račune nakažemo sredstva. Tu, prav tu se pa moram zahvaliti damam iz finančne službe ministrstva, ki so vse potem izpeljale tako, kot je bilo potrebno. Zdenka, Alenka in še marsikatera, hvala, tako za čas, ko sem vam bil prirejen kot kolega in potem, ko sem to delo opravljal še naprej kot generalni sekretar ministrstva in vaš nadrejeni. To delo je bilo res neprecenljivo, bolj kot naše, moje. Na tem mestu hvala tudi kolegici z Ministrstva za pravosodje.

 

[5] In tudi gospa iz njihove kadrovske je sodelovala z nami. Njej gre tudi zahvala za ogromno opravljeno delo.

 

[6] Da bi vedeli, da obstaja kaj podobnega v svetu, ki bi nam lahko pomagalo, nismo vedeli. Vsaj jaz ne. Pa še na pravni okvir države ne smemo pozabiti. Tudi minister je bil zadovoljen, ko je zvedel, da so vsi podpisali, kot seveda tudi on in kolesje se je zavrtelo.

 

[7] Želim in upam, da me ne bi preganjali zaradi tega, če se bo kdo spoznal v njih. Ali pa jih bodo prepoznali sorodniki, prijatelji, potomci, znanci. Z vsem spoštovanjem do vseh, a da ne bi nikomur povzročal težav, odpiral rane ali kaj podobnega, sem raje pisal o "osebah", ne pa ženskah in ne moških. Razen pri eni, ker drugače enostavno ne gre.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
13
09.08.2020 23:57
Kaj obetajo novembrske predsedniške volitve v Združenih državah? Da se bosta pomerila Donald Trump in Joe Biden skoraj ni dvoma. ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
21
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
2
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Merili smo "nepristranskost" nacionalkinega TV Dnevnika: Vladne stranke imajo nekajkrat manj minutaže od opozicije!
18
17.07.2020 22:00
V javnosti potekajo burne razprave o novem zakonu o RTV. Zategnitev proračunskega pasu, ki ga načrtuje vlada, bržkone ne bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 5. del: Kako je Damjan Oražem poskrbel za streho v Kočevski Reki in na hiši svoje območne šefinje Katje Konečnik
4
16.07.2020 22:30
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem je podpisnik pogodbe o obnovi strehe na stavbi v Kočevski Reki, ki je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Univerza v Ljubljani se 100 let po svoji prvi doktorici znanosti Ani Mayer Kansky utaplja v absurdni obvezni rabi ženskega spola za vse spole
10
15.07.2020 21:30
Ob stoletnici podelitve prvega ženskega doktorata je na ljubljanski državni univerzi najaktualnejše vprašanje spoljenja v ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Še vedno nepriznani nemško govoreči manjšini je ministrstvo za kulturo zaradi koronavirusa mirno zamrznilo 32.000 evrov subvencije
6
15.07.2020 00:30
Zapuščina klavrne zunanje politike zadnjega desetletja, ki sta jo poosebljala Karl Erjavec in Miro Cerar, dobiva konkretnejše ... Več.
Piše: Uredništvo
Križi in težave ministra za zdravje: Tomaž Gantar ne bi bil več minister, ta resor je zanj prenaporen!
13
13.07.2020 23:02
Ob zadnjih trenjih v upokojenski stranki, ko se je zdelo, da položaj nove predsednice Aleksandre Pivec le ni tako trden, na dan ... Več.
Piše: Uredništvo
Dolga pot domov: Stoletje začetka pomiritve med Slovenci in Italijani
9
12.07.2020 22:30
Po natanko stoletju, ki je minilo od barbarskega požiga, se tržaški Narodni dom končno vrača Slovencem v Italiji. Morda je ta, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.775
02/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 1.926
03/
Zunanji minister Logar bo s podpisom skupne izjave z ameriškim kolegom Pompeom vladi nakopal nove težave
Igor Mekina
Ogledov: 1.885
04/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.788
05/
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.278
06/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.440
07/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.526
08/
Patriarhalci, pojeb*** frustrirani državljani in beta fašistoidni politikanti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.203
09/
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
Mitja Kotnik
Ogledov: 881
10/
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
Tomaž Seljak
Ogledov: 903