Komentar

Čast in pogum: Ko življenje v izgubi ne vidi več izgube

Na letošnjem Beneškem bienalu (La Biennale di Venezia) je parkirana barka, ki je pred  tremi leti potegnila v smrt okrog 800 migrantov. Neetično in nerazumljivo bi bilo, če migracije, eksodus današnjega časa, ne bi izpostavila razstava, ki meri umetniški in družbeni utrip časa. Ladja je tam, da izzove nelagodje in nam avtomatično sproži slabo vest; a jo hkrati tudi pomiri s katarzičnim občutkom, da smo z njeno prisotnostjo del nekega protesta. Tako kot nekoč Marina Abramović, ki je v času balkanskih vojn na Biennalu cel dan prala kosti. Seveda je edino prav, da umetnost sproža refleksije našega bivanja. Ampak, ali je za to danes potreben poseben pogum? Recimo temu raje družbena odgovornost.

03.06.2019 00:30
Piše: Majda Širca
Ključne besede:   Majda Širca   Benetke   bienale   pogum   Tigr   Ferdo Bidovec   Dorče Sardoč   Franc Kavs   Pinko Tomažič   Primorska   Tone Tomšič

Ko si pred tem, da se odločaš med življenjem in smrtjo, med častjo in umikom, med vestjo in preživetjem brez vesti, te lahko vodi le pogum, ki ima za današnji čas nek iracionalni zagon.

Na spletu (tviter) objavim to rjasto in polomljeno barko, ki je razstavljena v Arzenalih. Zraven nje objavim razkošno jahto, ki je tudi parkirana nekje v Benetkah. Na objavo se v hipu vsuje cela toča: Kdo jim je kriv, če rinejo gor?Ljudje so nehali umirati v Sredozemskem morju šele, ko je prišel v Italiji na oblast Salvini ... Tista desna je od Foruma 21 ... Itd. A najdlje je šel tisti: Škoda, samo 800 jih je umrlo? Ko bi jih vsaj 8000! Je za take izjave potreben pogum? V dehumanizirani družbi ni ne etike, ne sramu.

 

V Bazovici sta dva spomenika; eden je italijanski, monumentalen, posvečen fojbam, drugi je skromen, slovenski, precej skrit, posvečen antifašistom – trem Slovencem in Hrvatu, ki so jih obsodili na prvem tržaškem procesu in leta 1930 ustrelili na bazoviški gmajni. V zaporih so jih pet mesecev trpinčili: ruvali nohte, tolkli po podplatih, v krop namakali krvaveče noge, izbijali zobe, uničevali ledvice s puškinim kopitom … in na koncu ustrelili. Na streljanju se je 22-letni Ferdo Bidovec sunkovito uzrl proti krvnikom in jim siknil, naj ga ne streljajo v hrbet. Streljanje v prsi namreč velja za častno, v hrbet pa za "zahrbtno". Ob tem je zavpil: Živela JU, smrt fašizmu!

 

Je bil za tako dejanje potreben pogum? Seveda. In za vse tisto pred tem.

 

 

***

 

O pogumu želim govoriti v jeziku, ki ga tako rekoč ni več. Torej o kontekstih, ko so pogum, etika, hrabrost, čast in moč nasprotovanja imeli usoden pomen. Ne pravim, da situacij, ki nas porivajo v skrajna dejanja, ko nimamo več kaj izgubiti, ni več – a vendarle živimo v relativnem miru, ko imajo naše pozicije vendarle možnost nekih izhodov, ko je naša beseda zaščitena s svobodo izražanja, trpkost bivanja pa z možnimi razbremenilnimi opcijam, da nam življenje ni nujno v pogubo.

 

Dobro desetletje po streljanju v Bazovici se je zgodil drugi tržaški proces. Zaradi gverilskih in drugih napadov proti fašistom so Italijani sodili šestdesetim osumljencem, med katerimi je bil najbolj eksponiran Pinko Tomažič. Skupaj s še štirimi obsojenci so ga ustrelili na strelišču na Opčinah. Zaprt je bil istočasno kot zaročenec njegove sestre Danice, pesnik in krščanski socialist Stanko Vuk, ki nam je blizu tudi zahvaljujoč knjigi Fulvia Tomizze Mladoporočenca iz ulice Rossetti. Mama Ema, ki je sina lahko na kratko obiskvala v zaporu, je kasneje povedala, da je bil Pinko veder (četudi je vedel, kaj ga čaka), da je on opogumljal njo in ne obratno. Po pričevanju obsojenih na drugem tržaškem procesu je bodril tudi njih in jim vlival upanje. Zanimivo je njegovo poslovilno pismo, v katerem ne govori o obžalovanju in o strahu, temveč o verjetju v boljši svet. O pogumu, ki je za to potreben. Piše:

 

"Star sem 26 let in ljubim življenje; užival sem vsak njegov hip in najmanjši njegov trenutek. Ljubim človeštvo, otroke, naš Kras, gore, morje. In prav zato, ker ljubim vse, kar me obkroža, podarjam svoje življenje brez kančka obžalovanja, kajti po svetu se žrtvuje na milijone tovarišev in tovarišic, ki so boljši in več vredni kot jaz."  

 

Zavrnil je duhovnika in zapel komunistično himno. Ob odhodu s sodišča je pozdravil s stisnjeno pestjo. V dvorani so škvadristi žvižgali in takoj udarili Giovinezzo (uradna himna italijanskih fašistov, op. uredn.). Staršem in zaročenki je Pinko Tomažič napisal kratko pismo, da je miren, pomirjen, pripravljen, žalosten pa le zaradi njihove bolečine.

 

Tovrsten pogum se danes v desnih krogih interpretira kot ideološka zastrupljenost s totalitarnem režimom.

 

V zaporu je bil takrat tudi tigrovec, zobozdravnik in intelektualec dr. Dorče Sardoč, ki je bil prej že v konfinaciji na otoku Lipari in v zaporu v Gradežu. Tudi on je vedel, kaj ga čaka. In vedel je tudi, da bi se obsodbi lahko izognil, če bi v Gradežu zbežal, v kar so ga vsi silili, še posebej njegov brat. A Dorče se za beg ni odločil, češ da ne bo na tak način zapustil in izdal svojih soborcev. "Zdelo se mi je pod častjo, da bi zbežal", je pripovedoval kasneje. Šlo je torej za življenje ali smrt, a Sardoču bi bilo življenje pridobljeno z begom nečastno. Obsojen je bil na smrt, a kasneje pomiloščen na dosmrtno kazen. Znano je, da pomilostitve ni hotel podpisati!

 

Pogum ni povezan le s prepričanjem v svoj (ali obči) prav, temveč tudi s častjo. Čast pa z etiko, s ponosom, dostojanstvom in odgovornostjo, ko moraš sebi ali drugim vedno dati pravi odgovor.

 

Franc Kozlović iz Tomizzove Materade, ki je le hotel svojo zemljo – najprej mu jo je odrekal stric, nato še drugi –, je dolgo tiščal stvari v sebi, a enkrat je pred novo oblastjo, zaradi katere je potem odšel iz Istre, izbruhnil:

 

"Ne spoznam se preveč na politiko, a brez dlake na jeziku vam povem, da kolikor se spominjam, so prišli sem k nam najprej Avstrijci, nato Italijani, zatem Nemci in nazadnje ste prišli vi. Vsi so odšli, četudi so bili močnejši od vas. Jaz sem videl kako je padel dvoglavi orel, nato fašijo in nazadnje še kljukasti križ. Zakaj ne bi nekega dne ne mogla pasti tudi srp in kladivo?"

 

Tomizza je to napisal pred šetdesetimi leti. "Obstajata dve vrsti ljudi. In dva načina, kako zapoveduješ in kako zahtevaš. Vendar je en sam pravičen in svet način, da se upreš in dvigneš glavo. In menim, da je to odvisno od človekovega značaja", nadaljuje v Materadi.

 

Tone Tomšič je bil leta 1943 ustreljen v Gramozni jami skupaj s 185 talci, med katerimi je bil tudi Hinko Smrekar. Znana so nešteta prizadevanja, da bi Toneta rešili iz zapora, ki pa so propadla vsa po vrsti kot v najbolj tesnobnem hollywoodskem filmu. Njegova žena Vida, ki je takrat morala zapustiti njunega sinka, je bila tudi zaprta – znano je, da je, ko so Toneta obsodili na smrt, protestirala, češ, da naj tako sodijo tudi njej, saj je toliko kriva kot on. Vida je do konca upala, da mu bo uspelo zbežati. Ker so se možnosti oddaljevale, so poskušali izpeljati še zadnji scenarij, v katerega je bila vključena tudi ona. Na obisku naj bi mu izročila nekakšen prašek, ki bi mu povzročil hudo poslabšanje zdravja zaradi česar naj bi umaknili usmrtitev. Prašek mu je med obiskom nameravala stisniti v roko, a ga je Tone zavrnil! Izbral je smrt. Priče pravijo, da ko je Vida stopila iz sobe njunega srečanja, je bila popolnoma druga ženska. Železna.

 

 

***

 

Lahko razumemo danes tovrstne odločitve? Težko. Ker jih lahko proizvede le čas skrajnih družbenih in revolucionarnih razmerij. Čas verjetja. Prepričanja. Ko si pred tem, da se odločaš med življenjem in smrtjo, med častjo in umikom, med vestjo in preživetjem brez vesti, te lahko vodi le pogum, ki ima za današnji čas nek iracionalni zagon. Iz današnje percepcije bi temu rekli patos, posiljeni filmski scenarij. Življenje nas več – tudi zahvaljujoč tej preteklosti – ne postavlja na tako ostre robove, ko življenje v izgubi ne vidi več izgube.

 

Na drugem tržaškem procesu je bil obsojen tudi 21-letni Franc Kavs iz Čezsoče. Zaradi njega bi se lahko druga svetovna vojna začela v Kobaridu. Mogoče je zmagal razum, da je takrat – leta 1938, ko je Mussolini prišel v Kobarid – poskus atentata nanj spodletel. Franc Kavs naj bi z eksplozivom okrog pasu pognal v zrak Duceja, sebe in vse okrog vogala kobariškega trga. Zakaj se je mlad fant javil za to dejanje, je več razlag: italijanska represija se je stopnjevala, menda je bil razočaran, ker mu je umrlo dekle, z mačeho se ni najbolje razumel – ampak to so bolj filmski dodatki iz policijskega zapisnika. Kakorkoli, Franc se je premislil. Mu je zmanjkalo poguma? Množica ljudi, ki je tam morala mahati, je bila velika. Sploh je bilo mnogo otrok. Kakšne bi bile posledice? Kakšno bi bilo maščevanje? Madež bi bil zelo krvav. Največji "partner" poguma je zagotovo dvom. 

 

Deklica, ki je morala izreči Mussoliniju dobrodošlico in mu izročiti rože, je na stara leta pripovedovala: "Moj buh nebeški, sem se bala, kaj bodo ljudje, rekli Mussolini me je bužal." Poljubil jo je namreč na čelo. In ni za verjeti: Miklavčeva je imela na čelu – prav na tistem mestu, kjer jo je Duce poljubil – vse življenje veliko bradavico.

 

Človek bomba je bil razkrit šele po dveh letih. Obsodili so ga na smrt. Krušna mati je pisala Mussoliniju prošnjo za preklic smrtne kazni z razlogom, da naj Franca pusti živeti, kot je on njega. Mussolini ga je pomilostil. Po vojni je delal kot novinar – tudi pri Primorskem dnevniku v Trstu.

 

Pred mnogimi leti – v drugi polovici devetdesetih – sem se pogovarjala s tigrovcem Vladom Makucem.

 

"In kaj pravite na predlog, da se Kulturni dom Španskih borcev preimenuje v Dom sv. Jurija", sem čisto na koncu večurnega intervjuja vprašala španskega borca, takrat petinosemdesetletnega Vlada Makuca. Čeprav je bil šibak, krhek in že zelo bolan, je vse do tega vprašanja pogovor potekal mirno. Toda v tem  trenutku se je njegovo šibko telo sunkovito dvignilo in zganile so se vse niti njegove biti. Oči so zalile solze. Do tedaj tihi glas se je ranjeno dvignil:

 

"Nikakor!!! Ulegel se bom na cesto in ležal tam, četudi čez mene zapeljejo tanki!"

 

Človeka, ki je brez dvomov odšel v Španijo in zatem v partizane, je sedaj zamajalo preimenovanje, ki ga je predlagala desnica. Zlomil se je šele na simbolu, na besedi. Na znaku spomina, ki so ga hoteli odstraniti zadrteži, ki jim je šlo v nos, da se nek kulturni dom ne imenuje po svetniku, temveč po enemu največjih solidarnostnih bojev v zgodovini 20. stoletja.

 

 

***

 

Nad mojim oziroma našim nebom danes ne letijo bombe in ni nam treba zapustiti lastnega doma, plačevati trgovcem, ki bi nas vozili v smrtonosnih barkah, ni se nam treba zaletavati v žice in bežati na drugi konec sveta. Pogum za to nam ni potreben. Drugim je. Ampak pod našim nebom se danes množijo ljudje, ki premorejo zanikovanje poguma drugih in ki iz toplih naslonjal z veliko preračunljivosti lahko udrihajo po največjih nesrečnikih današnjega dne – po ljudeh, ki so izgubili vse razen poguma, da preživijo.

 

Tone Kralj je na Primorskem pred in med vojno poslikal več kot 50 cerkva. V poslikave s svetopisemskimi in drugimi prizori je vnašal eksplicitne protifašistične prizore. In to ne na skrit, temveč več kot očiten način. H Kristusu postavi rimskega vojaka z nacistično čelado, hudič ima Mussolinijev obraz, Ponciju Pilatu primakne butaro in sekiro, v panorame vtke požgane vasi in demonska obličja Hitlerja ter D’Annunzia, drhal na poti križanja ima roke v fašističnem pozdravu, na policah vidimo stekleničke z ricinusovim oljem, ovca se ujame v žico itd.

 

Kot je dejal Taras Kermauner: "Odločil se je za monumentalno nalogo, za poslanstvo, kakršno v slovenski umetnosti skoraj nima para." Kljub vsej tej slikarski govorici, ki jo je podpirala in omogočala primorska duhovščina, Kralja niso aretirali. V Lokvi so ga nekoč presenetili sredi slikanja. V zadregi se jim je zarežal, kot da bi bil trčen, župnika pa sta komentirala, da je podobar pod stropom bebec, ki so ga najeli iz usmiljenja. Fašisti so odšli, ne da bi zahtevali še kakšno pojasnilo.

 

Ja, pogum je norost. Je dejanje, ki ne računa na izgubo.

 

Majda Širca je nekdanja ministrica za kulturo, novinarka in cineastka. Pričujoči tekst je bil predstavljen 16. maja 2019 na jubilejnem XX. mednarodnem srečanju Forum Tomizza na temo P O G U M, objavljen pa je bil tudi na blogu avtorice (vir).

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
32
Bolj kot sem v sebi, bolj izgubljam svet okrog sebe
0
15.12.2019 02:24
Kazimir Malevič pri razlagi ekonomije ni upošteval konkurence, ne sovraštva nasprotnikov. Sovraštvo pa je večno zakoreninjeno v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
15
12.12.2019 20:00
Za dobršen del slovenske javnosti jeJanez Drnovšeknajboljši predsednik vlade in utelešenje ideala uspešnega politika. ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
7
11.12.2019 21:00
Včeraj je imela avstralska zvezna država Novi Južni Wales enega najslabših dni v zgodovini. Dim je zatemnil mesto Sydney, ... Več.
Piše: Špela Adamič
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
4
09.12.2019 20:30
Razlike znotraj Nata torej ostajajo. Zanimivo, da skoraj bolj med samimi evropskimi zaveznicami kot na čezatlantski relaciji. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
31
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
21
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
9
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
Anuša Gaši
Ogledov: 2,915
02/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 4,434
03/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,658
04/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 1,803
05/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,478
06/
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
Špela Adamič
Ogledov: 967
07/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,754
08/
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskuh Ujgurov ne!
Shane Quinn
Ogledov: 802
09/
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
Božo Cerar
Ogledov: 794
10/
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
Dragan Živadinov
Ogledov: 521