Na socialnih omrežjih je včeraj popoldne zavladalo precej začudenja, ko je portal+ objavil informacijo, da naj bi Miro Cerar ob 16:30 na sedežu stranke SMC podal napovedano izjavo za medije in odstopil. Cerar naj bi, smo napovedovali, sporočil, da bo zaradi popolnega poraza svoje stranke na nedeljskih evropskih volitvah nepreklicno odstopil kot predsednik oziroma organom stranke vsaj ponudil svoj odstop. Tako se to pač dela v (normalni) politiki. Toda naša informacija se je izkazala za neresnično, kar pomeni, da je portal+ dejansko objavil fake news. Za takšno objavo se mi kot odgovornemu uredniku v nekih normalnih okoliščinah sploh ne bi bilo treba opravičevati, saj informacija v nobenem primeru ne bi bila neresnična. Drugače povedano, vsak spodoben evropski politik - sploh pa liberalne provenience, za kar se Cerar ima - bi se po takšnem debaklu umaknil s predsedniškega položaja. Ni važno, na kakšen način, s kakšnimi besedami. Če smo politično korektni: po tako hudi blamaži bi se bržkone umaknil tudi vsak resen slovenski politik. Kajti res je nepredstavljivo, da po sramotnem rezultatu, ko je SMC komaj premagala gibanje Andreja Šiška, lokalnega prevratnika iz Maribora, ki je lani ustanovil Štajersko vardo, Miro Cerar ni zmogel sprejeti svoje odgovornosti odgovornosti in odstopiti. Takšna neverjetna indolenca, odsotnost slehernega občutka za prav pa je redka celo pri nas! Morda bi za boljše razumevanje patologije Mira Cerarja kazalo ponovno prebrati odlično pisanje Marie-France Hirigoyen o patološkemu narcisizmu, objavljeno minuli teden na portalu+ (vir). Iz teh dejanj je moč zaključiti zgolj to, da se Cerar na različnih področjih vpisuje v knjige rekordov in da je nivo spodobnosti v slovenski politiki znižal še za odtenek. V preteklosti so namreč slovenski strankarski voditelji praviloma ravnali neprimerno bolj etično, taktično in nenazadnje tudi všečno, ko so po porazih svojih strank bodisi odstopili bodisi vsaj ponudili odstop organom stranke (ki ga morda sploh niso sprejeli).

Oglejmo si vsaj nekaj primerov politikov, ki so zaradi slabega rezultata svoje stranke na volitvah odstopili in so danes za Cerarja lahko gospodje:

Janez Kocijančič (1997) po porazu Združene liste socialnih demokratov (ZLSD) na parlamentarnih volitvah ni več kandidiral za predsednika, s čemer se je politično upokojil in svoje mesto prepustil Borutu Pahorju;

Andrej Bajuk (2008) je odstopil še isti večer po razglasitvi rezultatov, ko je NSi na volitvah izpadla iz parlamenta, in se umaknil iz politike;

Janez Janša (2011) je ponudil odstop, ko je SDS za las zgrešila zmago na državnih volitvah;

Igor Lukšič (2014) je odstopil dan po slabem rezultatu SD na evropskih volitvah;

Marko Zidanšek (2018) je odstopil kot predsednik SLS, ker se stranki ni uspelo vrniti v parlament.

Ampak z doseženimi 1,6 odstotki glasov na volitvah se Miru Cerarju ne zdi vredno niti ponuditi odstopa? Človek lahko samo občuduje toleranco članstva propadle stranke, ki jo je resda Cerar soustanovil (toda zdaleč ni edini zaslužen za njen sijajni uspeh leta 2014), toda zanesljivo jo bo tudi osebno pokopal. Da so jih v nedeljo premagali praktično vsi (z izjemo Šiška), da jih je prehitel celo Bernard Brščić s svojimi za dom spremnimi patrioti, je res nepredstavljivo. Za takšen neuspeh moraš biti posebej talentiran.

Namesto da bi prevzel odgovornost, je Miro Cerar včeraj sporočil, da bo stranka "začela priprave na volilni in programski kongres, ki bo oktobra". Kako mislijo preživeti v vladi Marjana Šarca, kjer ima SMC štiri ministre, ni povedal. Tudi o desetih poslancih raje ni rekel nič, kajti glede na njihove zaskrbljene obraze po razglasitvi rezultatov v nedeljo pozno zvečer se nam obeta nov, predčasni eksodus v druge, perspektivnejše stranke. SMC postaja stranka prvorazrednih političnih luzerjev. O tem, kaj se bo zgodilo na izrednem kongresu oktobra, ne bomo niti ugibali. Še najbližje je tista ponarodela: Miro Cerar bo odstopil, ko bodo sloni leteli.

Ciniki bodo porekli, da Cerar včeraj enostavno ni mogel odstopiti, saj je še isti večer gostil ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki je bil v zadnjem desetletju v Sloveniji že tolikokrat, da ne uspemo natančno izračunati števila obiskov. Takšnemu gostu ne moreš pokvariti večerje z novico, da odstopaš kot strankarski šef, mar ne?

***

Ne glede na nerazumno trmo, ki Cerarju preprečuje, da bi se normalno obnašal in ravnal kot odgovorna, zrela osebnost, pa si na kratko poglejmo nekaj najbolj aktualnih političnih preigravanj levo od sredine ta hip: tako Marjan Šarec kot socialnidemokrati, opogumljeni z relativno dobrim izkupičkom nedeljskih volitev, potihoma že razmišljajo o predčasnih volitvah in preračunavajo, kaj bi jim prinesle. Zagotovo bi se dokončno znebili najmanj dveh koalicijskih partnerjev. Če je Miro Cerar z 1,6 odstotno podporo zdaj certificirano politično truplo, je Karl Erjavec na dobri poti, da to postane v kratkem.

Niti SMC niti DeSUS nimata najmanjših možnosti, da se obdržita v parlamentu, če bi bile jutri volitve. Precej negotovosti je tudi okoli Stranke Alenke Bratušek, ki je sicer v nekoliko boljšem položaju, vendar še daleč od tega, da bi bila na "varni strani". To pa pomeni, da tako LMŠ kot SD ta trenutek suvereno obvladujeta politični prostor levo od sredine. Edina neznanka je stranka Levica, ki ves čas uživa relativno stabilno podporo in je evropske volitve izgubila samo zato, ker Luka Mesec ni hotel biti nosilec liste (Violeta Tomić je bila enostavno preslaba za glavno vlogo). Fenomen Levice je Ljubljana oziroma najbolj privilegirani del Slovenije, ki ga sestavljajo vrhovi javne uprave, subvencionirani kulturniki, nevladniki in idealistični levičarji.

Za razliko od Cerarja in Erjavca, do katerih ima prevladujoči del javnosti izrazito averzijo, je Levica po zaslugi blagohotnega Meseca v dovolj dobrem položaju, da bi na predčasnih volitvah dobila med 8 in 12 odstotkov glasov, kar spravlja v slabo voljo socialne demokrate, ki so na evropskih volitvah sicer suvereno "premagali" Levico zgolj zato, ker so v kampanjo vložili neprimerno več denarja in energije.