Komentar

Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti

Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva. Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil.

02.07.2019 20:00
Piše: Borut Trekman
Ključne besede:   Schengen   Slovenija   Italija   meja   migranti  

Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta.

Pred kakim slabim mescem dni mi je sredi dopoldneva pozvonil telefon in oglasil se je novinar Gašper Petovar, ki sem ga bežno spoznal pred kakimi petimi leti, ko je delal še za Planet TV in me je enkrat ali dvakrat poprosil za kratko izjavo. Ne spominjam se več niti téme, o kateri sva tedaj govorila, kaj šele tistega, kar sem mu bil povedal in kar je nato vključil v svoj prispevek, domnevam pa, da je bilo neposredno ali pa vsaj posredno povezano z nekim mojim odprtim pismom Jean-Claudu Junckerju, predsedniku Evropske komisije, v zvezi s samopredlagalnim komisarskim manevrom tedanje slovenske premierke Alenke Bratušek, ki je rahlo razburkal že rahlo usmrajajočo se mlakužo slovenske zunanje politike pod taktirko danes že zloglasnega "šaljivega kljukca" (eine lustige Person - kot je Goethe poimenoval neko podobno figuro v svojem Faustu), in s tem nemara celo malo pripomogel, da smo nato namesto čas potrebujoče rešiteljice slovenske tranzicije in globoke države pred zloglasno in zločesto EU poosebljajočo evropsko trojko dobili za komisarko iz Slovenije s samoupravno-socialistično nomenklaturo povezano in dokazano hoje po žerjavici vešče šamansko-ruralno bitje, ki je predvsem izpričalo svoje mojstrstvo v finančni materializaciji te svoje veščine - ta razplet vseh vznemirljivih slovenskih komisarskih perturbacij pa je bil zame osebno koristen vsaj toliko, da sem si spočetka sicer še kar intenzivno belil glavo, ali je bolje priti z dežja pod kap ali pa spod kapí na dež, a na srečo ne predolgo, saj je bilo več ko jasno, da sta tako dež kot kap ista figa. In se poslej začel tudi izogibati javnim komentiranjem našega (predvsem zunanjepolitičnega) dogajanja, saj v nadaljnjem bezanju v to iz leta v leto  bolj usmrajeno mlakužo res nisem videl kakega posebnega smisla, zoper odrešeniške popadke kakršnekoli sorte pa sem bil na srečo cepljen že v rani mladosti.

 

Zato me je ta nedavni prijazni telefonski klic Gašperja Petovarja seveda malo presenetil - še posebej s tem, ko mi je bilo postavljeno vprašanje, kaj menim o predlogu našega trenutnega (ne na kvadrat, ampak na kub odrešeniškega)  zunanjega ministra njegovemu italijanskemu kolegu, da naj bi skupne patrulje slovenske in italijanske policije nadzorovale mejo, kar da "postaja celó že meso", saj naj bi bila generalna direktorica slovenske policije že v Rimu v zvezi s pripravljanjem srečanja med za to problematiko pristojnima ministroma obeh strani (domnevni viharje sprožajoči apetiti italijanskega ministra po naši zemlji seveda ne morejo biti nikakršna ovira za táko srečanje).

 

Najprej sem se bil prisiljen lopniti z dlanjo po čelu, da bi bilo moje fizično in psihično zdramljenje dokončno, in vprašati, katero mejo, in ko se je nato izkristaliziralo, da gre za mejno črto med Slovenijo in Italijo, sem, na kratko povzeto, povedal:

 

- da si ne morem misliti, da bi minister Cerar predlagal kaj takega, ne da bi bila o tem prej odločila (in ga za to pooblastila) vlada na čelu s svojim predsednikom;

 

- da si ne morem misliti, da slovenska vlada kar sua sponte in brez vednosti državljanov in njihovega predstavniškega telesa prestavlja južno schengensko mejo z meje med Slovenijo in Hrvaško - od proslule točke T5 do Murskega Središča - na nekdanjo mejo med Slovenijo/Jugoslavijo ter Italijo in Avstrijo, ki jo je Winston Churchill slikovito poimenoval kot "železno zaveso";

 

- facit vsega tega je torej lahko zgolj ena sama nepopisna contradictio in adiecto: 

 

DA ZARADI MEJNEGA NADZORA, KI GA ŽE VEČ LET NA MEJNI ČRTI Z NAŠO DRŽAVO OPRAVLJAJO AVSTRIJCI, SICER STRAHOVITO PRITOŽUJOČA SE SLOVENIJA HKRATI (IN NAJSKRBNEJE PRIKRITO OČEM DRŽAVLJANOV) PREDLAGA ŠE VELIKO HUJŠO PRAKSO TE VRSTE NA MEJNI ČRTI Z ITALIJO IN S TEM SAMA SEBE IZKLJUČUJE IZ SCHENGENSKEGA SISTEMA, POVSEM NEŽENIRANO  PA NAPOVEDUJE, KAKO SI BO PRIZADEVALA, DA V TA SISTEM KAR NAJHITREJE STOPI HRVAŠKA (o čemer se je npr. v nekem slovenskem tedniku nedavno tako prostodušno razgovoril slovenski za te zadeve pristojni minister).

 

- kaj so dejansko izhodišča take vladne politike in na osnovi katerih dejstev in analiz je padla odločitev zanjo, ostaja seveda globoka skrivnost - vsaj zame, a bojim se, da tudi za vse ostale. Gašper Petovar je moje izjave korektno povzel in naslednji dan tudi objavil v kar obširnem članku v Svet24ur, sam pa sem od tega dne naprej kar budno pazil, ali nam bodo naša vseznalska občila nemara le posredovala kakšna nadrobnejša pojasnila ali pa vsaj načelna izhodišča o tej zadevi - seveda brez upa zmage (razen bežne vestičke o srečanju vrha slovenske in italijanske policije).

 

 

Potem pa danes, 29. junija - na MMC RTV SLO in v Delu, verjetno pa še kje drugje - ko strela z jasnega:

  

1. julija (dva dni pozneje!) bodo za obdobje naslednjih treh mescev začele delovati skupne slovensko-italijanske mejne policijske patrulje, ne da bi bili predhodno državljani, ki so na vlado prenesli  pristojnost urejanja protizakonitih migracij, tega trenutno zagotovo najakutnejšega problema Evropske unije in še posebej slovenske države, o tem kakorkoli obveščeni. A to še ni dovolj: če se razmere na področju migracij v naslednjih treh mescih ne bodo uredile - to pa se, glede na skrbno  filtrirane podatke pristojnih slovenskih organov, zagotovo ne bodo - bo Italija, kot opozarja Salvini, na svojo mejno črto/schengensko mejo s Slovenijo postavila fizične ovire.

 

 

***

 

Tako smo torej naposled le tam, kamor smo tako vztrajno silili vse od leta 2015-16, ko smo kaos, ki smo si ga vsak dan redno ogledovali na ekranu (ogledovali pa si ga seveda nismo le mi državljani, ampak tudi tujci, zato da bi varovali interese svojih držav), spreminjali v enkratno, z najglobljo človečnostjo prežeto in bleščeče organizirano in speljano človekoljubno akcijo in hkrati trdno mižali pred resnico. Gorje mu, kdor ni trobil v ta rog! Razglašen je bil za reakcionarja, rasista, fašista in kar je še takih ideološko psovalnih vzdevkov iz levičarskega pojmovnika, deležen je bil skrajnjega zaničevanja, prezira in vsakršnih dezavuacij (podobno kot tisti, ki so si bili pred malone dvema desetletjema drznili  podvomiti o famoznem ustavno priznanem "izbrisu", kakršnega so deset let prej uzakonili najvišji predstavniki vladajoče slovenske politike, seveda pa so se ad usum delphini deset let pozneje spremenili v njegove najgorečnejše nasprotnike).

 

Zadeva je šla celo tako daleč, da se donedavni premier visoko moralnih stališč in pogledov še dandanes neženirano hvalisa, kako bleščeče je njegova vlada reševala in rešila ta problem, ki seveda nikakor ni zgolj slovenski, ampak kar vseevropski - pri čemer pa druge evropske države, z redkimi izjemami, seveda predvsem skrbijo zase in s tem za to, kako ga prevaliti na njihove partnerke v EU, saj ga same nikakor ne morejo/nočejo reševati, ker je v igri vse preveč raznih interesov. Zgrešena politika Angele Merkel v zvezi z migracijami je za to najeklatantnejši dokaz, saj "je zmogla, sie schaffte es" spodnesti in vreči s tečajev v dolgih letih denacifikacije ustvarjeno in izoblikovano socialno-politično ravnovesje svoje države, na katerem  temelji proslula nemška gospodarska prosperiteta, katere zametke gre iskati v obdobju znamenitega gospodarskega čudeža. S to va banque potezo je Merklova v nemško demokracijo vnesla nemir in strah pred ekstremizmi desne in leve provenience, ki so se začeli pojavljati kot reakcija, ostale države EU pa so nolens volens čedalje bolj postajale talke napačne kalkulacije nemške kanclerke, ki je zmotno mislila, kako bodo novi priseljenci rešili probleme, ki so pred Nemčijo - tako kot se je to zgodilo v šestdesetih letih ob odprtju nemškega trga dela za gastarbeiterje iz evropskega vzhoda in mezzogiorna ali pa Male Azije.

 

A kaj ko hudič tiči v nadrobnostih - spregledana je bila ključna razlika med obdobjem petdeset let nazaj in današnjim časom: pred petdesetimi leti so prišli v Nemčijo in v druge evropske države tisti, ki so hoteli za svoje delo boljše plačilo, medtem ko hočejo zdajšnji prišleki boljše življenje kot táko, per se, življenje pač, ki si ga neprestano ogledujejo na pametnih telefonih, teh svojih najnepogrešljivejših rekvizitih. In kdo jim naj to boljše življenje zagotovi? No, za velike države, kot je Nemčija, se ni bati, da ne bi znale bleščeče prevaliti tako odgovornosti kot posledic za svoje napake na svoje manjše kompanjonke, saj vse države z juga EU, kjer poteka zunanja evropska meje, ki je v večini primerov tudi schengenska, okušajo to veščino "vélike evropske sestre" že kar lep čas. In to "ohne Rücksicht auf Verluste, ne glede na izgube)".

 

 

***

 

Slovenija je po tej plati zagotovo med najbolj prizadetimi državami-članicami EU: zaradi svoje majhnosti, zaradi svoje deklarativne (a v marsičem zlagane, iz neuvrščeno-socialističnih floskul in zelo banalnega političnega kalkuliranja porojene) "humanosti" in spretnega pobrenkavanja na sentimentalne strune slovenske duše se je odločila za prevzem edinstvene vloge domnevnega "otoka demokracije in humanosti" v jugovzhodnem delu Evropske unije in je ob prvi veliki migrantski najezdi njenim udeležencem širokosrčno odprla vhodna vrata na svoj državni teritorij, s tem pa seveda tudi izhodna vrata v "obljubljene dežele", očitno ne zavedajoč se, da navzlic schengenskemu sistemu na mejnih črtah med njegovimi članicami vendarle obstajajo dvojna vrata, ki jih seveda lahko zaloputne še kdo drug. Naša diletantsko-analfabetska politika do migracij in migrantov je kaj kmalu doživela krepek trlesk avstrijske strani, a kaj ko živijo akterji te politike v sveti veri, da je trlesk zgolj tisto, kar tresne pred nos njim osebno. Da se to ne bi zgodilo, so rajši mižali pred resnico in jo kaširali, če so jo le mogli. Nič ni pomagalo, da je - na osnovi stvarnih podatkov, ki so ji bili dostopni - celo prejšnja ministrica za notranje zadeve, pravičniška odvetnica prekucuških mariborskih "vstajnikov", le malo pred koncem mandata, zelo diskretno, a vendarle, opozorila na skrajnje nevarne igrice na tem področju: padla je v nemilost, igrice pa so se nadaljevale in trajajo še danes. Nič ni pomagalo, da je vsaj eno med slovenskimi spletnimi občili redno spremljalo potek in razvoj tega problema in opozarjalo na prihajajoče posledice - to je povzročilo samo še hujšo "glajhšaltungo" (vemo, za čigav izum gre!) in pripeljalo npr. celó do tega, da je recimo v oddaji, posvečeni osemindvajsetletnici samostojne Slovenije, njena avtorica vključila vanjo posnetek Kolpe, na katere bregu stojita rezilna in panelna ograja, ter ob tem neženirano izjavila, kako si pred osemindvajsetimi leti nihče niti zamisliti ni mogel, da nam bodo take ograje zamejevale našo z osamosvojitvijo priborjeno svobodo (prosto po Nuši Baranja).

 

Ko da je svoboda plavanje po schengenski meji!

 

Nojevska taktika je seveda obrodila sadove, ki so zdaj na očeh vseh, pa naj si tisti, ki so poskrbeli, da so dozoreli, še tako zatiskajo oči: Slovenija je naposled le postala tisto, v kar je tako vztrajno in za vsako ceno rinila - žep na migrantski poti, ki ga že zdaj, kot priča slovensko-italijansko patruljiranje, ne obvlada več. Že tako številčno slabotna slovenska policija ne bo intenzivneje in učinkoviteje varovala svoje schengenske, torej slovensko-hrvaške meje, ampak mejo nekdanje železne zavese in mejo med dvema članicama EU, ki je decembra leta 2007 postala slovensko-italijanska mejna črta. Po komaj desetih letih uživanja schengenskih meja se iz tega sistema kar sami izločamo, saj je to očitno edini način za prikrivanje nezainteresiranosti in nesposobnosti naših za reševanje te problematike pristojnih državnih organov in institucij, zapovrh pa še kar lepega števila na davkoplačevalske jasli prisesanih) nevladnih, civilnih organizacij in pobud, ki mimo izvirnih dosežkov njihove dejavnosti ne morejo niti sicer tako uspešno "glajhšaltana" slovenska  občila. Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval Avstro-Ogrski. Vsekakor pa se bo pred tem še sama brcnila iz schengenskega sistema, za kar si tako vneto - in žal zelo uspešno - prizadeva.

 

Bližajo se zadnji trenutki, ko je ta samobrc mòč še preprečiti - a kaj ko žal ni na obzorju nikogar, ki bi to tudi izpeljal in udejanjil. Ali rečeno v tonu nejamrajočega in vserelativizirajočega brezbrižja našega aktualnega ministrskega predsednika: Živi bili pa videli!

 

Borut Trekman je upokojeni veleposlanik, sicer pa tudi publicist, prevajalec, dramaturg in urednik.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
15
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
8
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Duševni profili slovenskih voditeljev: Od literarne republike prek poklicnih revolucionarjev do Marjana Šarca
15
18.06.2019 20:00
Prepričan sem, da bi bil slovenski prelom s socialistično in balkansko miselnostjo bistveno bolj temeljit, ko bi na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O izbiri sodnikov Ustavnega sodišča: Zakaj mislim, da je Rok Čeferin izvrsten kandidat
13
17.06.2019 21:18
V naslednjih dneh bo predvidoma ponovno izbran novi ustavni sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sam sem bil v ... Več.
Piše: Anže Erbežnik
Vsak planet ima svojo svetlobo, vsak človek ima svojo svojo barvo, ki jo brani pred nasilno zatemnitvijo
2
15.06.2019 23:00
Ponavadi v hotelskih sobah snamem sliko z zidu in jo obrem proti steni, ker ne morem prenesti njene grdote. Zjutraj pa, še ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Za politično stanje v Sloveniji smo krivi mi, državljani Slovenije
10
10.06.2019 20:06
Ko spregovorim ta stavek, me vsi znanci in neznanci - predvsem pa anonimni komentatorji - začudeno ali pa posmehljivo ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,846
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 2,106
03/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,935
04/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,302
05/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 950
06/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,195
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,086
08/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 998
09/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,070
10/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,024