Razkrivamo

Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."

Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje, ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med literarnim zgodovinarjem Pibernikom in akademikom Simčičem, ki bo letos jeseni dopolnil častitljivih 98 let, ves čas potuje. Iz predvojnega časa in Maribora v medvojno Ljubljano, Celovec, Trst, Rim, po končani vojni in revoluciji pa seveda v emigracijo v Argentino (Buenos Aires) in naposled nazaj v domovino, v samostojno Slovenijo. Skozi dialog med avtorjema se bralcu pred očmi slikovito odvija bogato ustvarjalno življenje Zorka Simčiča, ki je pričevalec posebne vrste, saj je osebno doživljal najtežja obdobja slovenske zgodovine v 20. stoletju, srečeval pa se je tudi s ključnimi zgodovinskimi osebnostmi slovenske kulture, družbe in cerkve. Kot zaprisežen humanist, ki je kot mladenič izkusil vse laži, nasilje in zlo totalitarnih režimov, se je upiral vsem trem kugam prejšnjega stoletja, torej tudi komunizmu. Zaradi tega pedigreja je Zorko Simčič v slovenskem kulturnem establishmentu nežno, a opazno odrinjen nekoliko na rob. Na srečo je Beletrina, ki Simčiča ne izdaja prvič, ta grenak občutek s knjigo Dohojene stopinje več kot častno popravila.

06.07.2019 06:30
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Zorko Simčič   Beletrina   France Pibernik   intervju   Evropa   potovanje   Danska   Ingmar Bergman   Trst   Boris Pahor   Heidelberg

Kakšen vtis ste imeli o uspehu svojih pogovorov, ko ste se vrnili v Argentino in naredili obračun?

 

V glavnem pozitiven, čeprav mi je marsikak načrtovan obisk padel v vodo. "Slovenske obiske" sem z eno samo izjemo opravil, nisem se mogel dobiti z Alojzijem Šuštarjem v Švici, takrat sodelavcem revije, ker so se mi sestanki v Švici in Avstriji nenadoma prekrižali. Pri obiskih nerojakov pa se mi je večkrat zapletlo. Nadvse bi me veselilo stopiti v stik s sociologom Josephom Follietom pa tudi še s kakšnim katalonskim in baskovskim mislecem, kakor je bilo načrtovano, vendar mi je na koncu poleg energije zmanjkalo tudi časa. Čeprav je Evropa majhna, na potovanju po njej vidiš, da trije še tako skrbno zamišljeni in organizirani meseci niso dovolj. Ni bila izjema, da sem v istem dnevu obiskal dve osebi v različnih krajih države, ker je čas vedno bolj pritiskal. Sicer pa tudi ob naslednjih dveh obiskih Evrope ni vse šlo tako, kakor sem si želel. Nekoč sem recimo želel napraviti intervju z Ingmarjem Bergmanom. Bil sem navdušen nad njegovimi filmi. Že tedne pred odhodom sem mu pisal. Mesec dni pozneje – že v Benetkah – sem se seznanil z nekima Švedinjama in svetovali sta mi, naj ga nikar ne iščem doma, temveč na dramski šoli, ki jo vodi. Na šoli v Stockholmu sem se res oglasil, a je bil odsoten, zato so mi dali njegovo zasebno telefonsko številko. Vendar sem govoril samo z njegovo takratno ženo, pianistko Käbi Laretei, ki mi je povedala, da je režiser pred dnevi odpotoval v Benetke. Dodala je še, da je Bergman po vsakem snemanju filma tako izmozgan, da cele mesece ne sprejema nikogar, in še: tudi če bi bil zdaj na Švedskem, je preobremenjen, in čeprav sem prišel od daleč, bi me težko sprejel. Bergmana je v tistih letih svet oboževal, zanimivo pa je bilo, da so bili Švedi nad njim manj navdušeni, in neki filmski kritik, ki sem ga srečal v hotelu, mi je dejal, da tega navadno tudi ne skrivajo. Ko me je prijatelj Janez Zdešar iz Münchna teden dni prej peljal do Starnberga na Lilienstrasse k pisatelju Igorju Šentjurcu, ki je leta prej pobegnil iz Slovenije, mi je njegova žena Nemka pravila, da je bila le dan prej pri njih filmska igralka Silva Palmer. Ta je bila mnenja, da je Bergman nedvomno velik režiser, genij "uokvirjanja podobe", vsake scene posebej, mojster ustvarjanja vzdušja, da pa niti njegovi najbolj navdušeni švedski občudovalci ne bodo pristali na to, da je njihova duša takšna, kot jo prikazuje. Bergmanu sem še iz Buenos Airesa poslal gradivo za pogovor in še danes, ko ob brskanju po papirjih naletim na kopijo pisma, se sprašujem, kaj bi odgovoril na vprašanja.

 

Seveda sem se na poti ustavil v Trstu pri starih prijateljih: Peterlinu, Beličiču. Nekoč smo se zbrali pri župniku Avgustu Želetu na Repentabru. Kdaj drugič smo imeli v Trstu literarni večer, na katerem smo med drugimi brali svoja dela: Ljubka Šorli iz Gorice, France Jeza iz Trsta, Lev Detela in Milena Merlak z Dunaja, Rafko Vodeb iz Rima in jaz iz Buenos Airesa. Srečal sem se z Alojzom Rebula in Zoro Tavčar, z Borisom Pahorjem pa ne, ker mi je bilo rečeno, da ima averzijo do pripadnikov Slovenskega narodnega varnostnega zbora, primorske veje domobranstva. Če pomislim na to, da je še danes mnogim v Sloveniji že sama beseda domobranec une parole mal dite (slaba, grda beseda, op. uredn.), se ne čudim.

 

 

V Trstu in na Opčinah ste bili blizu doma: ste se pogosto ozirali čez mejo?

 

Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje. "Še ne!" kakor sem pisal Majcnu. V diaspori nisem bil noben funkcionar, a bi s tem v naši skupnosti vseeno naredil razpoko. Preko meje nisem šel, pa ne zato, ker bi se česa bal: nihče mi nikoli ničesar ni mogel očitati. Vrh vsega pa so me znanci iz domovine – tudi kak prijatelj iz mladih let, tedaj partijec – celo vabili domov. Pred kratkim umrli sošolec, zlata duša, mi je nekoč pisal, zakaj se ne vrnem; pri "tozadevnih oblasteh" se je zanimal za moj primer in mu je bilo zagotovljeno – citiram po spominu – da "oblasti nimajo absolutno nič proti tebi". Odpisal sem mu, da verjamem, da pa je žal s tem urejena šele polovica problema ... Ob svojem prvem obisku Evrope po petnajstih letih sem se nekoč kopal v Milju, kljub znamenjem na morju, namenoma plaval sto metrov čez mejo na jugoslovansko stran – navadno izzivanje, mladostna objestnost, tudi še pri štiridesetih.

 

 

Ali ste v Trstu takrat kdaj srečali kakšnega rojaka iz Slovenije?

 

V Gorici sem se srečal – kot tudi ob vsakem naslednjem obisku – z botrom Ludvikom Zorzutom in z enim svojih bratrancev iz Ljubljane. Tudi ta srečanja so bila že tedne prej načrtovana. V Trstu sem preživel nekaj nepozabnih ur s Stankom Janežičem, takrat župnikom v Mačkoljah. Nekoč sem srečal tudi svoja dolgoletna profesorja francoščine in fizike iz Maribora. Bilo mi je hudo, ker "se me nista spomnila". "Saj veste, toliko let ..." V očeh sem jima bral negotovost.

 

 

Kako to, da ste se na tretjem potovanju po Evropi za dlje časa ustavili na Danskem?

 

Jože Žabkar, o katerem sva že govorila, je kot papeški pronuncij živel na Danskem, v Vedbæku blizu Köbenhavna, nunciatura je bila v diplomatski četrti. Dopisovala sva si in začel me je vabiti, naj vendar enkrat pridem tudi na sever vsaj za nekaj mesecev. Če bom hotel, bom lahko mirno pisal, saj da je skandinavska klima še posebej ugodna za nastanek daljših tekstov. Šel sem in po dveh dneh Hamburga – razstava Kokoschke, Wasserkonzert v Planten un Blomen – odpotoval na Dansko, kjer sem ostal skoraj tri mesece. Že samo na nunciaturi je bila zanimiva družba: Žabkarjev tajnik – mlad holandski jezuit; eden svetovalcev – monsignor, Indijec iz Goe; prevajalka – mlada simpatična Jörgensen; hišo so oskrbovale tri sestre Poljakinje. Zanimive diskusije, zlasti kdaj dolgo v noč trajajoči pomenki z Žabkarjem – za knjigo gradiva bi bilo. Zanimivi obiski – za nekaj tednov je prišel z univerze v Heidelbergu tudi Jožetov brat Jošt – spet pogovori o vsem mogočem in predvsem o – nujnosti samostojne slovenske države. V prostih urah sem vsak dan pretipkaval svoje Poslednje desete brate, nekoliko nenavadno literarno zlepljenko, nekak "kolektivistični roman" o zdomcih, ki so se morali umakniti v tujino. Izgnanstvo kot sodobno desetništvo. [4]

 

To potovanje je bilo skoraj v celoti posvečeno Danski. Na povratku v Genovo sem se mimogrede ustavil samo pri Joštu v Heidelbergu, v Trstu in Gorici obiskal prijatelje, potem pa se vkrcal na ladjo, ki me je popeljala v Buenos Aires, ko – kakor sem pisal Majcnu – "spet ne bom vedel, kaj odgovoriti, ko me bo sosed v kabini ali obednici vprašal, ali grem v Ameriko ali se v Ameriko vračam". Že na ladji sem si v dnevnik zapisoval še zadnja, kdaj tudi šele ob vračanju preko ekvatorja v zavest prihajajoča spoznanja. Mislim, da odkritja, doživeta na tej poti, kakor tudi prejšnja, niso bila v dobro samo meni. Po vrnitvi v Buenos Aires sem izvedel, da je kdo od mojih celo bližnjih znancev mislil, da si hodim v Evropo, v slovensko zamejstvo pripravljat politično kariero ...

 

 

Slovenska kulturna akcija je že spočetka zastavila tudi založniški program, ki je vsako leto skušal izdati po štiri knjige. Program je bil širok, od najbolj preprostih učbenikov do leposlovja. Kako ste pisatelji prišli do izdaje svojih del?

 

Rokopise za vsakoletne knjižne izdaje Kulturne akcije je izbiral Debeljak. Veliko literarnega gradiva je zbral tudi sam, ga prinesel s seboj iz Slovenije, na primer Pregljev Moj svet in moj čas, Velikonjeve Ljudi ali Majcnove Povestice. Pozneje je za tisk pripravil tudi pesmi Ivana Hribovška. Nova dela je dobival od sodobnih ustvarjajočih pisateljev in pesnikov. Navadno je rokopise prebral še kdo drug poleg Debeljaka, kadar pa je šlo za literarne natečaje, je natis svetovala tudi ad hoc ustanovljena žirija. Glavna skrb – kako dobiti finančna sredstva za natis – je pripadla Ladu Lenčku. Če je kdaj od kakšnega zunanjega vira prikapljala večja vsota, je komaj zadostovalo za krpanje najglobljih lukenj. Lenček je gotovo največji mecen slovenske knjige v tujini, saj je v ta namen porabil, če že ne vseh svojih prihodkov, pa večji del, poleg tega pa je venomer iskal ljudi, ki bi Kulturno akcijo podprli. Med nami so bili ljudje odprtih rok, a je bilo primerno računati predvsem na "dar uboge vdove" – torej ni čudno, če smo več ko enkrat hodili tik ob robu prepada. Ladu je ves čas stal ob strani njegov brat, univerzitetni profesor dr. Ignacij Lenček, tudi finančno. Včasih je bilo res hudo, knjiga ali številka Meddobja, čeprav je bila že postavljena, ni mogla iziti, ker ni bilo finančnega kritja, zato je v prvih dvanajstih letih izšlo samo deset letnikov revije. Prvo leto so izšle štiri številke, naslednje leto šest, kasneje pa kakor je finančni položaj dovoljeval. Marsikateri načrt je propadel, med njimi tudi zbirka Majcnovih Pesmi o Dajdici. Istočasno smo iz Evrope dobivali pisma, češ da v Ljubljani kroži, kako Kulturna akcija dobiva milijone od ameriške vlade ali da nas financira Vatikan. Če bi gospod, ki je v nekem tržaškem listu napisal, kako so "belogardisti iz domovine odnesli milijone in z njimi tam v Argentini začeli izdajati Slovensko kulturno akcijo", slutil, koliko smeha bo povzročil onkraj ekvatorja, bi tega ne storil.

 

____________________

[4] V naslednjih letih sem Poslednje desete brate prečesaval, črtal in dopolnjeval in po štiridesetih letih, leta 2012 so le zagledali beli dan. Kakor se to dostikrat zgodi – pod soncem res ni nič novega – je roman za enega literarnega zgodovinarja "veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja", za drugega pa mohorjanka, večerniško branje ... V neki reviji berem, da "če moč romana merimo po tem, koliko aspektov zbudi v bralcih in kolikokrat odložijo knjigo, da bi iz avtorjevih prešli v svoje misli, ki jih pred tem še niso mislili, potem za Poslednje desete brate velja – veličastno!", že nekaj dni zatem pa zveš, da je nekdo na medmrežju napisal: "Simčič? Simčiča je povozil cajt!"

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
14
23.06.2020 22:00
Samo sprašujem. Najprej sebe samega, potem vse ostale: Ali smo sploh zreli, slovenski državljani, za demokracijo? Nekako me ... Več.
Piše: Miha Burger
Dosje slovenski gozdovi, 4. del: Dva primera "kreativne sistematizacije" direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
3
23.06.2020 00:30
Eden izmed očitkov, ki letijo na direktorja javnega Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), se nanaša tudi na njegovo nepotistično ... Več.
Piše: Uredništvo
Berlinski puč 13. marca 1920: Karikatura vojaškega udara, ki je trajal nekaj dni, a je bil uvertura v vzpon Adolfa Hitlerja
2
21.06.2020 11:00
Pred stoletjem je v Nemčiji prišlo do državnega udara proti nastajajoči weimarski republiki. Dogodek, znan tudi kot Kappov puč, ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skrajni čas bi bil, da se Tanja Muha poslovi z direktorskega položaja na Agenciji AKOS
3
19.06.2020 20:04
S Tanjo Muha, direktorico Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) ima minister za javno upravo Boštjan Koritnik ... Več.
Piše: Gregor Kos
Dosje slovenski gozdovi, 3. del: Tri "trofeje" iz gozdarske zbirke direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
13
09.06.2020 00:40
Nadaljujemo z razkrivanjem okostnjakov iz omare Damjana Oražma, direktorja Zavoda za gozdove Slovenije, ki se je doslej soočal s ... Več.
Piše: Uredništvo
Spreminjanje osredotočenosti: Od koronavirusa do kubanske raketne krize
5
07.06.2020 11:00
Medtem ko je svetovna pozornost usmerjena na koronavirus, bi morda veljalo za trenutek preusmeriti pozornost in analizirati ... Več.
Piše: Shane Quinn
Popravek: Dosje Livar (Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj )
0
06.06.2020 21:40
Dne 26.05.2020 je bil objavljen članek z naslovom Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo ... Več.
Piše: Uredništvo
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
9
04.06.2020 22:30
Primorski dnevnik je konec maja objavil novico o incidentu na slovensko-italijanski meji, ko naj bi pripadnik Slovenske vojske z ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
8
31.05.2020 23:20
Potem ko smo minuli teden na portalu+ razkrili obrise doslej ene največjih afer, povezanih s slovenskimi gozdovi, so začele ... Več.
Piše: Uredništvo
Koronakriza, brez panike: Banka Slovenije lahko državi Sloveniji mirno "posodi" 13 milijard evrov!
9
27.05.2020 21:00
Pred dnevi sem objavil širši tekst s pregledom denarnega sistema in v njem izpostavil dokaj smelo trditev, in sicer: Glede na ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
9
26.05.2020 23:05
Največja livarna v Sloveniji s sedežem v Ivančni Gorici, ki skupaj s proizvodnim obratom v Črnomlju zaposluje 750 delavcev, je ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
6
25.05.2020 22:00
V tednu slovenskih gozdov, s čemer želimo posebej izpostaviti pomembnost tega vprašanja, začenjamo s serijo člankov o ... Več.
Piše: Uredništvo
Ko profesor javno piše predsedniku: O dezinfekciji toksične slovenske medijske scene
13
21.05.2020 20:42
Spoštovani gospod predsednik, glede na vaš osebni ugled in ugled vaše institucije vas pozivam, da organizirate javno razpravo o ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 5.167
02/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.545
03/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.858
04/
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
Uredništvo
Ogledov: 1.578
05/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.805
06/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.670
07/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.479
08/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.484
09/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.423
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.074