Komentar

"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."

25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade je spravljivo nakazal, da bi brez obstoja Države, ki je ni, ne bilo niti današnje. Slavili smo izstreljene naboje, odhod sovraga. Nekaterim se je ob prazniku zazdelo, da prejšnje države ni bilo treba odpravljati, drugim pa da je ni bilo treba ustanavljati; nekaterim predstavlja nedosegljivo utelešenje socialne empatije, drugim teror enomislečih; nekaterim je bilo preveč policije, drugim premalo; preračunavajo se statistike kav in hladilnikov, zaposlenih in  nezaposlenih, umrlih, rojenih, stanovanj, hiš, asfaltov, železniških prog. Bržkone imajo vsi prav.

14.07.2019 09:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   dan državnosti   Gorenje   Branimir Johnny Štulić   Azra   resnica   Valentine Xavier   Bessie Smith  

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno.

V spominu prejšnjih dekad mi je ostala zajetna težnja k resnici, sla po njej; subjektivna optika se usmerja na proporcije resnice in laži. Tehtam, ali so jo tedaj zares tako zelo hoteli, ali me le vara spomin?! Če je bilo tedaj za nakup hladilnika Gorenje potrebnih 11 enot resnice in 2 enoti laži, me zanima le, koliko enot je plačati sedaj? Ali, po neminljivem Branimirju Johnnyju Štuliću, frontmanu Azre: "Kako je do neprepoznavanja dovedena suština prevare". Hladilnik, za katerega je potrebna enota laži, me pač ne zanima; raje jem iz rok v usta. Preštevam znotraj spomina (drugega izhodišča nimam) vse ure, ki smo jih v pogovorih namenili resnici. Ne da bi enkrat samkrat pomislili na laž. Z njo nismo želeli živeti, prepuščali smo jo kabinetskim kravatam, damam z visoko peto, s smešnimi suknjiči; partijski nomenklaturi, odvetnikom, napovedovalcem resnobnih oddaj, govorcem iz glavnih trgov. Tudi na pokru smo blefirali resnično. Prešuštniki so lagali ženam, toda nikomur drugemu.

 

Če me spomin ne vara, je bilo to v glavnem vse.

 

Težava z resnico je dvojna: ljudem jo zmorejo prinesti le predrzni, vendar ima nizko ceno. Čisti paradoks ekonomičnosti: blaga je vanadijevsko malo, toda brez pomena. Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi. Mrtvi fazani jih streljajo iz vseh dostopnih artiljerij, ne hranijo salv: "Mrtvi fazani lete iznad naših glava, mrtvi fazani lete, a nijedan ne pada". Strelci fazani stojijo pod parabolo nizkega leta, streljajo z boka, z ramen, nad glavo; streljajo na slepo, na videno, nikdar drug na drugega. Bratstvo v laži. Jasno je, da je let redke tarče zamejen na časovnico Valentina Xavierja po prispetju neumrljivega Jabeja Torranca, šerif Talbot ni nikdar prav daleč, prestavljata se čez oder s tegobno povezanostjo siamskih dvojčkov. Heavenly grass ne bo odmeval, kitare na oder ne bodo prinesli; potrebna bo Jabejeva smrt, ki ne pride. 

Ali smo tedaj igrali glasneje, ali igramo glasneje sedaj; ali pojemo lastne napeve? Vprašanja vseh vprašanj. Če ne morem poslušati Valentina, naj razdrejo oder. Tako se poslavljam od svojih držav. Nedolgo je namreč, kar sem na lastni koži začutil, kako neizprosno se Jabe otepa življenja, kako se nedolžni napevi plačujejo z glavo, kako stežka prenašajo naše pesmi, kako odveč jim je kitara z lastoročnim podpisom Bessie Smith, za katero je Xavier pripravljen nemudoma položiti življenje. Kako mučno jim odmeva pesem še nerojenega, hodečega po nebeški travi. Kako ne prenesejo zanosa Carol Cutrere v nebeške zvoke kitare, ki ji je znala prisluhniti Bessie Smith sama?! Zakaj za vraga jih tako moti zaljubljen pogled v očeh, tisto nekaj malega iluzije ljubezni, ki zaradi niih ne more niti zaiti? Zakaj si tako neogibno želijo populiti strune, da več ne bodo zaigrale? Večkrat sem se vprašal, zakaj jih tako močno moti tako malo resnice, zapete iz pravega mola? Kar se je spraševalo stotine drugih, ki so stopili pod trakove sonca, ki ne zasije. Greli smo se kot kolonija pingvinov, s telesi, pa me je tako stisnjenega prešinilo vprašanje, zakaj jih moti ogretost; komu in čemu v čast naj zmrznemo in poginemo, razen njim - ad personam? Koga smo zmotili, izolirani na  usihajoči, topeči se plošči ledu? Ali je bilo drugače pred tridesetimi, štiridesetimi leti? Bolje ali slabše? Iskreno - ne vem; vem le, da je hudo in mučno.

Prav v teh razmišljanjih me je srečalo jedro, se priplazilo kakor pes po hrano. Razodetje ni prizaneslo; je udarilo z močjo preminulih mladih obrazov, vselej lepših od obrazov nasprotne strani, kot bi bila lepota nujna spremljevalka vrednega. S serijo vzklikov pripravljenosti žrtvovati karkoli za nič. Z množicami, ki se valijo po trgih, vihrajo z zastavami nepremagljivih darovalcev življenj za oddaljene cilje, ki hranijo upanje. Ni prizaneslo s kolonami na delo idočih, mirnih ponosnih postav, ki s seboj ne nosijo plesnivega sendviča ob apfelsaftu cenenih navad. Opešan od nespečnosti, depresij, travm, ki jih - kot bi bil narkoman - nosim seboj, sem ob štirih zjutraj posedal na betonskem izpustu, koder so desetletja prej hodili na delo v lastne tovarne, nemočen priklicati vsaj mikron veselja, da se bom pritepel do pisarne, v kateri me ne čaka nič dobrega. Jedrost mi je ušla, ob štirih zjutraj bi rad prižgal cigareto ali karkoli, česar žal ne koristim, neumna patetična razvada upirajočega se. Počakal sem da pridejo novi, anno domini, da jih primerjam z očeti; seveda hodijo sključeno, nervozno, razbito, hromo, potikajo se čez pričetke dneva; ne trošijo iluzij, so jasni. Hodimo skupaj na tlako, vsak skozi tirnice lastne histerične samosti. V njihove tovarne. Vhodna vrata požirajo sužnje; less than zero. Že navsezgodaj zjutraj nas požre dan, ki komaj čaka zaton v brezupih noči. Ostane mi le vprašati se, ali je nekoč bilo drugače? Odgovor se mi sili, bruhnil bi iz želodca, vendar ga sproti požira refluks. Če bi ga spustil čez, bi se znal zadušiti v bruhanju; neke stvari jezika ne zapuščajo zlahka.

 

Bom popolnoma ostarel še doživel vihranje zastav, pogumno vpitje mladih prepoznih zame? Bo ostalo še kaj zob v čeljusti, da jih stisnem v pozdrav, kaj moči vstati, se jim pridružiti vsaj nekaj korakov? Ali bom mimohod moral odgledati sede? Le pridejo naj, z zastavami katerekoli, a njim lastne države. Prejšnje, sedanje, bodoče ... Naj v svojem lepem jeziku zahrumijo nekaj lepega, preženejo naj strahove, jim zatrejo spomine. Naj jih na pol slep s tega istega betonskega izpusta spremim nekaj korakov, v njihovo čast, v lastno resničnost. Ko me nostalgija s pridihom nehvaležnosti vleče nazaj v oaze spominov, naj pridejo - lepi in mladi. Iz Države, ki je ni, ali iz te, ki je, iz katerekoli od teh dveh, toda naj ne odlašajo, morajo priti kmalu. Na pol umrli jim želimo pomahati, jim pustiti teh nekaj presahlih atomov moči, zajetih v spominu bojev, ki jih nismo uspeli zmagati. Naj jim ti naši zadnji atomi pomagajo vsaj tako, da vedo, koder se ne sme oditi.

 

Naj prinesejo Dan državnosti, prejšnje, te ali najbolje - obeh skupaj. Vsega vrednega, kar je bilo v času pred njimi.

 

Mnenje avtorja ne izraža nujno mnenja uredništva kot tudi ne institucije, v kateri je zaposlen.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
16
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
5
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
8
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
20
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
22
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 3,587
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,268
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,166
04/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,798
05/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,372
06/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,034
07/
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
Bine Kordež
Ogledov: 1,169
08/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 1,033
09/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,266
10/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,293