Komentar

Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!

Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele d'Annunzio je bil velikan svetovne umetnosti, ki si zasluži spomenik tako v Trstu kot na Reki. Reška kulturna in umetniška revolucija je bila zagotovo ena najbolj radikalnih umetniških akcij nasploh, ki je napovedala, leto dni po koncu prve svetovne vojne, svojega novega dvojnika. Šele skozi d'Annuzievega dvojnika Mussolinija lahko vidimo pobude druge svetovne vojne.

 

03.08.2019 22:28
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Gabriele d'Annunzio   Reka   Italija   fašizem   futurizem   nacionalizem   Mussolini

Uprizarjal je napade na vse politične kaste. Pozival je vse pesnike sveta, da se oborožijo proti kapitalistom.

Nič - nikakor ne razumem kot uničevanje, kot ničenje. V umetnosti se vse bohoti ali pa ždi v - niču. Vse je onstran dobrega in zla. V mojem spojnem mehanizmu, kjer se spaja živo z neživim, zlo ni nikakor dejavnost niča! Nič je podoben našemu stanju pred rojstvom, je najprej izhodišče in takoj zatem povratek vanj. Tisti, ki pa ostanejo v živem, so v položaju vrednotenja ali prevrednotenja tistih, ki so bili na svetu. Vsi, čisto vsi smo zapisani takšnim stanjem, tako umetniki kot neumetniki, nihče jim ne more ubežati.

 

Nič v živem je samo dokaz, da ni dokončne resnice navkljub naši kljubovalnosti, naši živosti dopovedovanja. V živo igro se vrnemo vsi ali nihče! Vse, kar bom danes komentiral, izhaja iz moje neusmiljene potrebe po apologiji umetniškega dejanja, ki ima svojo lastno identiteto in možen model udejanjanja, vsega ostalega se ne dotikam, ne vrednotim, ne ocenjujem. V hitrem zamahu bom pogledal v eno najbolj komplesknih situacij v svetu umetnosti, proglasitev umetniške, revolucionarne republike Gabriela d' Annunzia na Reki leta 1919. Obhajamo njeno stoletnico nastanka in devetindevetdesetletnico njenega propada. Te dni je v Trstu razstava enega najbolj ekscesnih trenutkov XX. stoletja v umetnosti, zavzetje Reke in njena proglasitev za anarhistično Republiko ljubezni.

 

 

D'Annunzio z italijanskimi oficirji in vojaki na Reki leta 1919.

 

 

Mogoče ste opazili, da se v svojih komentarjih zadržujem, da ne bi preveč glorificiral futurizma, navkljub njegovemu ogromnen pomenu, da potenciram pomen konstruktivizma in suprematizma samo zato, ker sta bila ingeniozen etičen odgovor na futuristični nezavedni nacionalizem. Tega stilnega fenomena se dobro zaveda slovenska inteligenca v zamejskem svetu. Toda umetnost ima na srečo drugačna merila od vseh ostalih kazalnikov sveta. V zgodovinski znanosti ima umetnost pozicijo pomožnega vira, ki naj bi nam pomagala razumeti čas. Sam pa menim, da je v zgodovini umetnosti nameščena ontolška resnica sveta. Nekaterim umetnostnim zgodovinarjem se ji je uspelo približali, se je dotakniti. A v obeh, tako v zgodovini kot v zgodovini umetnosti, mora biti nameščena zgodovinska distanca. Sto let je že dovolj, da se zgodovinska distanca uveljavi, čeprav mogoče v primeru umetnika Gabriela d'Annunizia le ni dovolj. Umetnik problematizira in gradi zahtevno celoto, ideolog pa poenostavlja samo zato, da bi bil široko sprejemljiv. Gabriele d 'Annunzio ni nikoli poenostavljal, vedno se je zapletal tudi, ko je šlo za vprašanje patriotizma, ki ga je vehementno mešal s heroizmom.

 

Avtor razstave Giordano Bruno Gueri je zapisal: Reški podvig ni bil fašistično dejanje, saj Gabriele d 'Annunzio ni bil del fašističnega gibanja. Reški podvig se je sprožil zaradi iredentizma in nacionalizma, tako je postal projekt družbene, politične in kulturne revolucije za obnovo in razvoj demokracije.

 

A glede na razvoj nadaljnih zgodovinskih dogodkov bi lahko brez slabe vesti zapisali parfrazo: Reški podvig je bil navkljub vsemu fašistično dejanje, saj je bil Gabriele d 'Annunzio velik navdih za fašistično gibanje. Postal je model razvoja fašistične družbe. Res pa je, da Gabriele d'Annunzio ni imel fašistične članske izkaznice!

 

Avtorju razstave sporočam z besedami izvrstne romanopiske Daše Drndič: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja! Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele d'Annunzio je bil velikan svetovne umetnosti, ki si zasluži spomenik tako v Trstu kot na Reki. Reška kulturna in umetniška revolucija je bila zagotovo ena najbolj radikalnih umetniških akcij nasploh, ki je napovedala, leto dni po koncu prve svetovne vojne, svojega novega dvojnika. Šele skozi d'Annuzievega dvojnika Mussolinija lahko vidimo pobude druge svetovne vojne.

 

Estetika ekscesa: Gabriele d'Annuznio je bil romanopisec, pesnik in dramatik, bil je anarho-socialist in pseudo-aristokrat. Neusmiljeno je trošil s svojo orkansko potratnostjo ideologa osebni šarm umetnika. Bil je vsestransko nadarjen predvsem za umetnost, obvladal pa je tudi militantno umetnost zapeljevanja in osvajanja. Zaljubljen je bil v uniforme. Po mojem bi najraje dneve in dneve kreiral vojakom uniforme.

 

 

Anarhistični Paraf in Mišimin paradoks

 

Redko se zgodi, da je izvrsten umetnik hkrati tudi častilec vojnega ustroja, a včasih se to le zgodi. Gabriele d'Annunzio je bil zagotovo eden izmed njih. Bil je intenzivna duhovna spodbuda za množico mladih revolucionarnih umetnikov na začetku XX. stoletja. Obseden je bi s svojimi ideali, nesramno jih je razkazoval, divjal je z njimi po evropskih prestolnicah samo zato, da se ne bi imel časa pogledalti v ogledalo.

 

Vzporednica: tako kot želijo sovražni ciniki zmanjšati pomen desetdnevne vojne za Slovenijo z besedno zvezo "desetdnevna opereta", tako želijo antikomunisti in antifašisti proglasiti d'Annuzijevo revolucijonarno republiko ljubezni z besedno zvezo "komična opera z bežanjem". Vse to bi bilo res, če to ne bi bila umetniška intervencija, blizu tistemu, kar se bo štirideset let kasneje imenovalo v umetnosti konceptualna ali situacionistična internacionala. Seveda je bila meja pri d'Annuzniu med resničnostjo in umetniško obliko, ki jo je zvesto medijsko spremljal New York Times, tako rahla, da je bila skoraj že nevidna. Vsekakor ni nagovarjal italjanskega nacionalizma ulice, temveč je pozival frajgajste (svobodne duhove) na barikade nemogoče republike. Vedno je tako, da vsaka vpletena stran piše po svoje zgodovino, svojo resnico. Zgodovina umetnosti pač svojo. Sam stojim na strani zgodovine umetnosti!

 

 

D'Annunzio je bil zaljubljen v vojaške uniforme.

 

 

Digresija: Ko v primeru rušenja spomenikov zgodovinskim osebnostim, okrog katerih ne obstaja konsenz o njihovem pomenu, obstaja dilema, ali se skulptura odstrani ali ne, sam stojim na poziciji, da je nujno potrebno poleg nje postaviti še eno, identično. Menim da je nujno, da v takšnem primeru spomenik dobi svojega dvojnika! Namreč: če se ga poruši, se poruši umetniško delo, če pa se ga ne poruši, se uveljavljajo tiste vrednote, ki jih je zastopal portretiranec. Z dvema je dilema očitna. Konec digresije!

 

 

Poet in profet

 

Uprizarjal je napade na vse politične kaste. Pozival je vse pesnike sveta, da se oborožijo proti kapitalistom. Gabriele d'Anunnzio je živel od upanja in upnikov ter udejanjanja svojih idealov. Menim, da tudi Gabriele d'Anunnzio potrebuje spomenik za svoja umetniška dejanja. Sam bi mu postavil tako v Trstu kot na Reki dvakrat dva identična spomenika. Šele ko bi stala dva identična spomenika, takrat bi nastopila razlika med dobrim in zlom. Dvojnik bi tako postal točka razprave, tako bi se izognili večni zanki drame.

 

In zdaj nastopi vrh današnjega komentarja. Bodite pozorni, za kaj se je d'Annunzio zavzemal v svoji ustavi: enakopravnost vseh ras, enakopravnost žensk in moških, zavzemal se je svobodno ljubezen, prakticiranje naturizma povsod ob vseh priložnostih, prakticiranje joge povsod in vedno, za homoseksualnost kot čisto radost sveta, za vse oblike duhovnih praks, ki lahko osvobodijo človeka od vseh cerkev sveta.

 

V njegovi ustavi je bila zapisana verska svoboda, ločitev od partnerja, pomoč brezposelnim in revnim, zavzemanje za javne šole, odškodnina v primeru sodne napake, nedotakljivost stalnega prebivališča.

 

Njegova ustava je bila dramski tekst, na osnovi katere je kasneje uprizoril Vittoriale in uprizarjal  heroizme vseh vrst po Kapitaliji. Operacije nekritičnega razkrivanja stvarnosti je opravljal z umetniškimi akcijami. Bil je zagotovo eden prvih umetniških akcionistov. Na koncu prve svetovne vojne se je odpravil z letalom bombardirat Dunaj s svojo poezijo. Dobesedno! Zakaj bi na tem svetu bil le triumf volje in življenja, zakaj ne bi bil prisoten tudi triumf smrti. Zakaj ne bi bombardiral nesrečnikov s poezijo, s svojimi patriotskimi monolgi, kot zaključnimi fazami nesmislenih dialogov. V njegovem značaju je bil velik paradoks. Umetnost mora predstavljati čez svetno prakso. On pa je z glorificiranjem vojne in s pozivanjem na krvava klanja vstopal v realnost. To pa ni nič, ampak zlo!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.367
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.934
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.576
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.239
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.547
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.404
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.919
08/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 794
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.120
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 923