Tistega januarja leta 1872 sta mati Helena in oče Andrej imela povsem drugačne skrbi. Ob šest in pol letni hčerki Mariji, ki so jo od malega klicali Maca in petletnem Andreju sta po mrtvorojenem tretjem otroku strahoma pričakovala novo dete. Bo otrok to pot živ in če bo živ, ali bo zdrav, sta se v dnevih pred Jožetovim rojstvom spraševala starša. Strah in skrb sta bila upravičena: Helena, ki so jo domači pravili Jela, je imela ob Jožetovem rojstvu že skoraj enainštirideset let, njen mož pa sedemintrideset. A ju je Jožetovo rojstvo, ki je tokrat minilo brez hujših zapletov, opogumilo, da sta čez čas spočela še enega sina, Janeza, ki se jima je rodil dobra tri leta pozneje leta 1875. Okolje, v katerem si je družina uredila svoj življenjski okvir, je bilo skromno. Čeprav je stal kompleks nizkih hiš in delavnic v ljubljanskem Gradišču, to je ob ulici, ki je potekala po prvotnem Cardo Maximusu antične Emone, in je vodila v razširjeno  mestno središče proti severu, je bilo to le predmestje z vsemi značilnostmi skromnih hiš, skladišč in delavnic. Pri Plečnikovih so tovrstna poslopja oklepala podolžno dvorišče z vodnjakom, medtem ko so se vrtovi raztezali na njihovi zahodni strani. Notranjščine se niso veliko razlikovale od malih kmečkih hiš v ljubljanski okolici. Običajno so imele obokano kuhinjo, ki se je držala večjega prostora ter male sobe, nanizane ob ozkem hodniku. Na njegovem koncu so manjša vrata vodila v stranišče, takšno preprosto s sedežno desko in luknjo, ki se je zapirala z okroglim lesenim pokrovom.

Ljubljana Jožetove zgodnje mladosti je živela v nekakšnem čudnem brezveterju, v nejasnem pričakovanju. Njeni zlati časi nekoliko izboljšanega blagostanja in močne kulturne rasti v 17. in 18. stoletju so minili. Nanje so spominjale številne cerkve, ki so jih pozidali povsem na novo ali baročno preoblekli. Z njimi tudi imenitnejše palače in manj imenitne meščanske hiše, ki so jih od znotraj preosnovali, na zunaj pa povsem prekrili z vznesenimi razkošnimi oblikami zrelega baroka. Napoleon je mesto naredil za prestolnico Ilirskih provinc, po njegovem padcu so v Ljubljani na kongresu najvišjih evropskih kronanih glav zastavili prihodnjo politično ureditev kontinenta. Južna železnica, ki jo je ukazala napeljati habsburška cesarska hiša z Dunaja v Trst, je Ljubljano dosegla v revolucionarnem letu 1848. Revolucionarno vrenje in železniški sunek sta jo nekoliko razburkala v njeni provincialni zaspanosti, medtem ko je podjetniški optimizem prignal v njeno okolico nekaj večjih industrijskih obratov. Ko je železniška povezava čez štiri leta segla do Trsta, se je njena vloga zlasti v gospodarskem oziru zmanjšala. Marsikdo je Ljubljano doživljal kot malo večjo vmesno železniško postajo.

Toda za navidezno otrplostjo dežele in mesta so se pripravljale daljnosežne spremembe. Slovensko narodno prebujenje, spočeto na revolucionarnem Dunaju med slovenskimi študenti, je spodbudilo množice, da so začele na velikih ljudskih zborovanjih zahtevati Zedinjeno Slovenijo. Dele dednih habsburških dežel, kjer živijo Slovenci na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, Goriškem in v Trstu so želeli videti združene v eni sami politični enoti - Sloveniji. Trije veliki ljudski shodi so se zgodili le kakšne tri, štiri leta pred Jožetovim rojstvom. Pojavili so se novi slovenski časniki, ki so prinašali v slovenske domove slovensko besedo, politične ideje in oblikovali narodno zavest.

Jožetova starša sta bila kot mnogi njima podobni preprosti ljudje, obrtniki, kmetje, mali trgovci … pa tudi duhovniki in mladi izobraženci del tega širokega ljudskega gibanja. V tistem času še ni bilo toliko ostrega političnega ločevanja med bolj konservativnimi katoličani in liberalnejšimi narodnjaki, tako da njegova globoko verna oče in mati nista čutila nasprotja med pogosto hojo k jutranji maši in večernim branjem liberalnega Slovenskega naroda. Jože si je mogel od mladega ob takšni drži staršev oblikovati jasno zamisel vernosti, duhovnosti, celo misticizma kot dragocene podlage za vsakršne simbolično zaznamovane arhitekturne naloge, po drugi strani pa ohranjati neobremenjen pogled tako na stvari, dogajanja, človeške nravi, kot na tehnične pridobitve in umetnostne premene svojega časa. Morda ga je prav ta zvedavost v zgodnji mladosti pripeljala v položaj, ki bi utegnil zapečatiti njegovo usodo v očetovi mizarski delavnici in ne bi nikoli mogel razviti talenta, ki je tičal v njem in ki se ga še sam kar dolgo ni zavedal; vsaj ne v vsej razsežnosti.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? V tistih časih se je osnovno šolanje končalo s štirimi leti "ljudske šole", kakor se je imenovala. Jožetova starša sta bila dovolj razgledana, da sta hotela vse tri fante po končani ljudski šoli vpisati na klasično gimnazijo, da si pridobijo osnovo za univerzitetno izobrazbo. Najstarejši Andrej je bil uspešen gimnazijec in je šel po maturi na teologijo. Ko je jeseni leta 1882 začel obiskovati sedmi letnik gimnazije, je mlajši brat Jože vstopal v prvega. V drugem polletju je postalo povsem očitno, da bo Jože pogorel. Njegov razrednik, duhovnik in znani slovenist Tomo Zupan mu je sporočil: "Čez vas sem napravil križ!"  Razlog: Jože je bil še povsem nezrel za gimnazijo, saj je po lastnih besedah bolj opazoval obleko, brade, očala učiteljev in njihove kretnje, raje je risal po zvezkih, kot prepisoval s table. Za branje učbenikov ni zmogel potrebne potrpežljivosti …

Nekateri, ki so pobliže poznali razmere v družini, so menili, da ga mati razvaja, si zatiska oči in si ne prizna, da je fant pravzaprav len. Da bi sinu prihranil ponižanje pred sošolci in učitelji ob koncu šolskega leta, ga je oče predčasno izpisal z gimnazije. Vpeljal ga je v delo v svoji delavnici in je tako za vrsto let postal mizarski vajenec, "tischlerjunge", kot so take imenovali pod vplivom vsenavzoče uradne nemščine. V tem poklicu se je kar dobro znašel, da so ga mogli leta 1886 vpisati kar v drugi letnik triletne obrtnonadaljevalne šole v Ljubljani. Uspešno ga je opravil, enako tudi tretjega. Toda zdaj sta starša pri njem opazila nekaj, kar ju je precej vznemirilo, še huje, vznevoljilo. Kadarkoli je prišel z dela, se je hitro kam izmuznil in skoraj vedno sta ga našla pri risanju, prerisovanju kakšnih smešnih likov iz revij ali humorističnih listov in njim podobnim. Oče je bil odločen in mu je, še vedno pod vtisom njegovega neuspeha z gimnazijo, prepovedal vsakršno posedanje in izgubljanje časa z risanjem. Ko prepovedi niso zalegle, mu je pobral svinčnike, peresa in kar na roko narejene pa z vrvico prešite skicirke ter jih zaklenil v skrinjo. On pa si je na tihem tako neskončno želel postati slikar!

Oče je postopoma sprevidel, da ga s prisilo ne bo mogel odvrniti od risanja in slikanja, tako da ga je nekega dne, ko ga je videl, kako zavzeto opazuje slikarja Jurija Šubica in njegove pomočnike pri delu na odrih v prezbiteriju cerkve sv. Jakoba, kar pustil tam, da se jih nagleda. Ni mu ušlo, s kakšnim zanimanjem je hodil po velikih in z dobrim pohištvom opremljenih sobanah ljubljanskih veljakov, ko so ga poklicali na dom za kakšno popravilo ali naročilo. Dolgo je vztrajal, da se bo pač moral sprijazniti z življenjem takšnim, kakršno je, s stvarnostjo mizarske delavnice, ki jo bo moral, hočeš nočeš naslediti in se mu je zdelo prav, da se je v tej smeri še dodatno izpopolnjeval. Tu se je očetu nasmehnila sreča. Kot prišlek iz notranjske Hotedršice si je leta 1880 pridobil ljubljansko meščanstvo in to predvsem zaradi solidnega opravljanja svoje obrti. Kot ljubljanski meščan se je tako mogel potegovati za dodelitev državne štipendije za svojega sina, ki je imel – to je bil pogoj -  opravljeno vajeništvo in končano obrtno šolo. Oblastni uradi so razumeli, da želi oče poskrbeti za nadaljevanje dobro vpeljane mizarske delavnice in so ga pri tem podprli. Sinu so namenili 300 goldinarjev letne podpore za šolanje na državni obrtni šoli v Gradcu; v štirih letih je to skupaj zneslo 1200 goldinarjev.