Komentar

Tri zgodbe: Prvošolčki, otroci v vrtcih in nočne skrivnosti ljubljanske Pediatrične klinike

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred kratkim opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši prvošolcev možnost izrednega dopusta za prvi šolski dan svojih otrok. Takšen "privilegij" velja za javno upravo in za starše, ki so podpisali kolektivno pogodbo z delodajalci. Vrhovno sodišče je namreč že lansko leto pritrdilo javnemu uslužbencu, ki je proti svojemu delodajalcu sprožil delovni spor, ker mu ta ni odobril izrednega plačanega dopusta za spremstvo prvošolca v šolo na otrokov prvi šolski dan. Šolsko ministrstvo je pozvalo tudi vse druge delodajalce, ki niso javni sektor, da naj svojim zaposlenim omogočijo enako. Toda velika večina večjih podjetij takšnemu pozivu ni sledila, saj na prvošolčev prvi šolski dan omogočajo le koriščenje običajnega letnega dopusta – in to kljub temu, da imajo certifikat družini prijaznega podjetja. Glede na zapise na socialnih omrežjih sta takšni podjetji Lek in Krka.

28.08.2019 23:32
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   vrtec   otroci   šolstvo   Bowlby   navezanost   starši   Pediatrična klinika   UKC Ljubljana  

Spoštovana ministra za šolstvo in zdravje, Jernej Pikalo in Aleš Šabeder, če tole bereta in če sta samo pomislila, da so dokazane raziskave resnične, potem vaju prosim, da vsak ukrepa na svojem področju. Najdita medresorsko rešitev, takšno, ki ne bo več ločevala staršev od otrok bodisi v bolnišnicah bodisi v vrtcih.

Ne glede na vse, pobudo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport velja pozdraviti. Kljub temu, da takšen korak ni nujen, je družini prijazen. Čudi kvečjemu to, da na tem ministrstvu do podobnih ugotovitev nikoli niso prišli v primeru predšolskih, tj. vrtčevskih otrok. Kajti medtem ko šestletnik že razume odhod v šolo in prihod nazaj domov, 11-mesečni dojenček tega seveda nikakor ne more razumeti. Pričakovali bi, da ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport enako možnost koriščenja izrednega dopusta po analogiji ponudi tudi tistim staršem, ki uvajajo svoje otroke v vrtec. Če namreč 6-letnik dobi možnost spremljanja v prvi razred za en dan, potem bi bilo edino logično, da starš enoletnega otročička dobi 6 takšnih dni.

 

Šestletnik razume, da se bodo starši (mama) vrnili ponj, medtem ko pri enoletniku kaj takšnega enostavno ni mogoče. Njegov spomin je zgolj in samo somatski - telesni, čustveni. Dogodke si zapomni zgolj na podlagi doživljanja, zato si ne zmore zapomniti, da se mama vrne. V mislih še ne more ohranii podobe mame, ki bi bila konstantna. Torej mama zanj obstaja, ko jo vidi, sicer pa ima občutek, da je izginila. Prav tako "izginotja" svojega starša ne razume, ker je logično razmišljanje vezano na kasnejša leta. Možganske strukture, ki omogočajo konstantno zmožnost miselne predstave mame, se popolnoma razvijejo šele okrog tretjega leta starosti. Zelo dejavna pa je amigdala, ki prepoznava nevarnosti. Amigdala deluje že pri novorojenčku, vendar se takrat odziva vznemirjeno in burno, ker ustrezne povezave, ki so namenjene obvladovanu čustev (prefrontalni korteks) še niso zgrajene. Posledično v tem obdobju vsako malčkovo vznemirjenje v celoti preplavi otrokovo psiho in telo, zaradi česar za uravnavanje odzivov amigdale potrebuje zunanje umirjanje osebe, na katero je varno navezan. Na omenjene teme opozarja dr. Daniel Siegel, ameriški psihoterapevt in profesor psihiatrije.

 

 

Primer prehitrega uvajanja otroka v vrtec, brez sočasnosti staršev

 

 

Kaj to pomeni? V primeru vrtca, da ga pri uvajanju v istem prostoru dlje časa spremlja starš oziroma oseba, na katero je varno navezan (lahko tudi babica ali varuška). Ne zato, da starš vidi otroka, ampak da ima otrok možnost videti starša in se tako pomiriti. V našem sistemu pa uvajanje večinoma opravljajo kar vzgojiteljice, na katere otrok absolutno še ne more biti (varno) navezan, saj je grajenje navezanosti proces, ki se začne pri starosti pol leta, traja pa vse do tretjega leta. V večini slovenskih vrtcev se v tem času zamenjajo že tri vzgojiteljice (vsako leto ena), kar otroku ne omogoča varne prilagoditve. Idealno bi bilo, da imajo otroci ves čas vrtca eno samo, stabilno figuro.

 

 

Prehitro uvedeni otroci imajo lahko slabši imunski sistem

 

Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka hitro - kot večina vrtcev danes želi ali pričakuje od staršev -, potem pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar lepo razloži povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni. Staršem in vzgojiteljem je lažje, ce se otroci uvedejo hitro, medtem ko je za otroke to dejansko škodljivo, kar pojasnjujejo tudi raziskave. V Sloveniji so svetla izjema ljubljanski (javni) Viški vrtci, ki otrokom in staršem omogočajo tritedensko uvajanje v istem prostoru, kot omenja Varjačič (vir). Njim se pridružuje še nekaj vrtcev, ki so se udeleževali izobraževanj Sočutnega varstva otrok. Toda večina javnih vrtcev - predvsem pa šolsko ministrstvo - na žalost znanstvene raziskave povsem ignorira. Še več, nekateri vrtci celo spodbujajo, da so starši z 11-mesečnim dojenčkom v prostoru le uro in pol!

 

Nevroznanostveniki danes opozarjajo, da hipotalamus dozori po drugem letu, nekje med starostjo poltretjega in tretjega leta. Takrat nekje se gradi spomin in razumevanja otroka, da se starš vrne. Pred tem časom otrok tega ne zmore razumeti, pa če se še tako trudimo. Modra Maria Montessori, začetnica montessori pedagogike je že leta 1930 javno predlagala, da je otrok za vrtčevske skupine zrel šele takrat, ko dopolni 33 mesecev. Nevrobiološke raziskave ji danes v tem povsem potrjujejo. Predvsem v normativih, kakršne imamo v jaslih (sedem dojenčkov na eno vzgojiteljico!). Takšni normativi so - predvsem ob uvajanju - nehumani tako do vzgojiteljic in pomočnic kot seveda tudi do otrok, ki ne morejo prejeti čustvene varnosti. Na to je opozarjal tudi omenjeni Richard Bowlby, sin znamenitega očeta teorije navezanosti. Richard Bowlby je leta 2006 zbral preko 100 vrhunskih angleških strokovnjakov s področja razvojne psihologije in razburkal vlado Njenega veličanstva in medije z idejo, da so spremembe na tem področju nujne. Sir Bowlby, ki hodi po stopinjah svojega očeta in še naprej na svoji kliniki raziskuje fenomen navezanosti, predlaga, da se staršem dojenčkov omogoči podaljšano porodniško, ali možnost plačila varuške. Opozarja, da jasli za otroke do tretjega leta niso primerna oblika varstva (zaradi nezrelih možganov, vsiljenega hitrega uvajanja, zaradi teorije navezanosti in raziskav o stresu).

 

 

Bowlby in varna navezanost

 

Navezanost je pojem, ki ga je v psihologijo po letu 1950 prinesel vrhunski strokovnjak, psihianalitik in psihiater dr. John Bowlby. Trdil je, da je navezanost vrojena potreba vseh ljudi. Skupaj z asistentko Mary Ainsworth sta naredila vrsto preizkusov, kjer sta opazovala vedenje malčkov, ko so soočeni z nepoznano, tujo situacijo brez matere. Njuni izsledki so bili za tisti čas alarmantni. Dokazala sta, da otrok ob sebi nujno potrebuje varno stabilno osebo, da se ob njej varno odziva. V primerih, ko tega ni, pa se otrok na neznane situacije prilagaja oteženo. Tuja situacija je eksperiment, ki je malčke namensko osamil od mame in jih prepustil tuji osebi. Najbolj fascinanten je bil podatek, da je možno, da otrok ob spremembi navzven resda ne pokaže nobene reakcije, vsi stresni indikatorji pa divjajo in kažejo, da je otrok v globokem stresu. Gre za t.i. izogibajoči tip navezanosti. Stili navezanosti se gradijo doma in nam ostanejo za celo življenje ter so težko spremenljivi. Če starši niso navzoči v prvih treh letih otrokovega življenja, lahko to otroka bistveno zaznamuje. Seveda ne štejejo samo prva tri leta - so pa ravno ta ključna za razvoj stila navezanosti.

 

 

Stili navezanosti 

  

 

Bowlby je v svojem krogu naredil pravo malo revolucijo. Po koncu 2. svetovne vojne ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prosila, da razišče stanje otrok po vojni. Ugotovil je, da so posledice čustvene lakote kritične za otrokov razvoj ina da je ljubeč stik za otroka enako pomemben kot hrana. V tistem času so - kot pri nas! - zaradi vojne nevarnosti starši pogosto pošiljali otroke na vasi, stran od sebe, da bi bili tam na varnem. Ko so delali primerjave z otroki, ki so ne glede na nevarne razmere ostali skupaj s starši, so ugotovili, da so imeli manjšo možnost razvoja posttravmatske stresne motnje. V času, ko so otroke zares navajali na strogost in samostojnost, je bilo takšno spoznanje radikalno.

 

Leta 1950 je z Jamesom Robertsonom posnel tragičen film A Two-year-old goes to Hospital (Dveletna punčka gre v bolnico). Javnost je dodobra pretresel, ko je pokazal pekel, skozi katerega gredo otroci, ki so v najzgodnejšem obdobju ločeni od staršev. Včasih - še ne tako dolgo tega nazaj - so namreč otroke, sprejete v bolnico, ločevali od staršev, misleč, da je to zanje dobro. Bowlby je s pretresljivim dokumentarcem dokazal ravno obratno - da je to škodljivo. Otroci, ki so bili več kot dva tedna sprejeti na oddelku z omejenim stikom s starši, so po tem obdobju prenehali iskati njihovo pozornost - in to kljub temu, da so jih v sebi globoko pogrešali. Namesto, da bi to zaupali staršem, so se samopomirjali (z zibanjem trupa, sesanjem palca ipd). Za njihove kasnejše odnose v življenju je to pomenilo, da nikoli niso mogli nikogar zares spustiti k sebi.

 

 

Dokumentarec, ki je šokiral svet: A Two-year-old goes to Hospital.

 

 

Bowblyja so zaradi vseh teh spoznanj želeli izključiti iz svoje sredine. Toda kljub vsemu ga zaradi preveč dobrih raziskav - ki so se z leti še nadaljevale - niso izobčili. Namesto tega so po svetu začeli spreminjati navade in nehali ločevati dojenčke od mamic, pa tudi malčke od mam. Starši so dobili postelje v pediatričnih klinikah ...

 

 

Sedemdeset let za časom

 

... v Sloveniji pa še celih 70 let po omenjenih dokazih pediatrija še vedno ločuje mame od otrok. Nismo zadaj nekaj let, ampak več kot pol stoletja! Na Pediatrični kliniki v Ljubljani starše najraje pošljejo domov in jim dajo vedeti, naj se čim manj vtikajo v njihove procese. Kader, ki velja za najbolj izobraženega in ki želi imeti pri podelitvi psihoterapevtskih nazivov v Sloveniji primat, je tako brezsrčen in tako psihološko nerazgledan, da v bistvu še naprej ohranja stare, okostenele navade, ki jih je znanost že davno demantirala. 

 

Da, prav ste prebrali. Starše po sprejemu na Pediatriji zelo radi pošljejo kar domov, mame, ki dojijo, pa ločijo od dojenčkov. Pošljejo jih eno nadstropje višje, češ da jih tam čaka soba s posteljo. Po možnosti spodbujajo dodatno formulo ali pa črpanje mleka. Da matere le ne bi bile preveč na oddelku. Če ob sprejemu kakšna želi tja, da bi bila ves čas ob svojem otroku, jo dobesedno pospremijo ven skozi vrata brez kljuke, ki so zaklenjena. Ob sprejemu tako starši vznemirjeno, živčno čakajo pred vrati, namesto da bi otroku nudili tolažbo. Pa ne govorimo o življenjsko ogroženih primerih, kjer bi se dogajala urgenca, ampak o navadnem sprejemu in opazovanju otroka. Sestre pač ne želijo, da se jim gleda pod prste, ko jemljejo kri. To je po svoje razumljivo, ampak naj se kdo za trenutek vpraša, kaj se medtem dogaja s psihičnim stanjem otroka, novorojenčka brez mame? Na ljubljanski pediatriji očitno nihče.

 

 

Pediatrična klinika je del UKC Ljubljana.

 

 

Mamice raje spodbujajo, da se naspijo in da ponoči niso ob svojih otrokih. No, saj tudi prostora zanje nimajo - pa čeprav so v sobah takšni stoli, ki se lahko spremenijo v ležalnike. To je pač UKC Ljubljana, pravijo poznavalci razmer. Ležalniki, ki jih je prepovedano raztegniti, ker da niso temu namenjeni?! Zakaj pa jih na neonatalnem oddelku, denimo, potem sploh imajo?! Če ležalnike matere vseeno skušajo uporabiti, jim zagrozijo, da jih bodo odstranili iz prostora. Dobrodošli na Neonatalni oddelek, kamor pridejo mame kmalu po porodu. Posebej ponoči matere hospitaiziranih novorojenčkov tam niso dobrodošle. Morda medicinske sestre nočejo imeti "nadzora", saj se rade naspijo. Obstaja primer, ko je sestra sredi noči dest dni staremu dojenčku, ki je brez mamice jokal kot dež, jezno prigovarjala, da naj že utihne in neha izsiljevat, ker da ne bo nič drugale in kaj mu je. Kot da personal sploh ne razume, da je za doječega otroka hud šok, če mu odstranimo ne le vir hrane, pač pa tudi tolažbe.

 

 

Jutranja kavica je najpomembnejša

 

Na Pediatriji sestre sicer obljubljajo, da bodo ob joku poklicale mame, ampak kaj ko na polovico joka sploh ne reagirajo, na drugo polovico pa se lahko sliši marsikaj, tudi omenjeno prigovarjanje dojenčku. Mame se v dobri veri naspijo, vmes pa se dogaja marsikaj. Ob menjavi osebja se na Neonatalnem oddelku v jutranji izmeni lahko pije kavo tudi pol ure. Ni važno, če se je vmes dojenček polulal tako, da je zmočil sebe in posteljico, zato zdaj plava v lastnem urinu. Mame iščejo sestre in jih tudi po eno uro prosijo, da se jih vsaj kakšna usmili in otroka že vendarle preobleče. Ampak ob tej prošnji - ko mama prosi že tretjič - se ji jasno pove, da je čas kofetkanja, pardon menjave. Kljub temu da so sestre spale ponoči, so zjutraj tečne. Pa ne samo tečne, ampak ne opravijo svoje naloge. Kljub kavici se ta menjava odvija dlje časa in tedaj sestra zahteva, da se mame odstranijo - ker imajo vizito.  O zdravstvenem stanju lastnega otroka mati očitno ne sme slišati.

 

Če se ob vsem tem ne daš, počasi od nekod pricurljajo prijazni pediatri in ti z zadrgo pojasnujejo, da tako pač v našem zdravstvu je. Da je tako tudi po svetu. Ja, seveda, vsi poznajo raziskave in za Bowlbyja so že slišali. Itak. Ampak ne glede na to sprememb ne bodo delali.

 

 

Ni je čez jutranjo kavo, četudi se spije na račun stisk najbolj nebogljenih ...

 

 

Ob vsem nečloveškem odnosu je dobro le eno - odpust. Dan, ko zapustiš vrata zapora za otroke, kjer dejanskega posluha za otroke sploh nimajo. Ker ne šteje nobena prijaznost in ljubečnost, če ne razumejo, da otroci okrevajo hitreje ob prisotnosti staršev. Ko so mame že tako vznemirjene zaradi morebitne bolezni otroka, jih Pediatrična klinika spravi v še hujši stres. Veliko jih je želelo spisati pritožbo. Mnogo njih se je ob poizvedovanju obrnilo na naš inštitut in povedalo svoje zgodbe. Večinoma je šlo za čustveno nasilno odstranjevanje staršev. Želeli so spisati pritožbo, glede katere si je Klinčni center samovoljno vzel pravico, da jo omeji na rok pičlih 30 dni.

 

Človek ne ve, kateri minister je bolj pomemben v teh dveh zgodbah - o uvajanju v vrtec oziroma izkušnji Pediatrične klinike; tisti za šolstvo ali tisti za zdravje. Kakorkoli, spoštovana ministra, če tole bereta in če sta samo pomislila, da so dokazane raziskave resnične, prosim vaju, da vsak ukrepa na svojem področju. Najdita medresorsko rešitev, takšno, ki ne bo več ločevala staršev od otrok bodisi v bolnišnicah bodisi v vrtcih.

 

 

Katja Knez Steinbuch je zakonska in družinska terapevtka, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
13
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
7
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
14
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
20
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,931
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,167
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,096
04/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,607
05/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,810
06/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,289
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,242
08/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 987
09/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,355
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 8,559