Komunizem je ideologija, v osnovi trajajoča kolikor trajajo napori homo sapiensa po izenačenju življenjskih pogojev za vse. Temelj te doktrine je enakost med ljudmi, harmoničen planski razvoj in splošna blaginja. Dialektični materializem je dodal imperativ kolektivnega razpolaganja s sredstvi za proizvodnjo kot nujnim pogojem za vse nadaljnje enakosti. Novejša zgodovina zaznava določene razvojne faze, po vrsti odvisne od razvoja produkcijskih sil in odnosov. V poznem srednjem veku je šlo za sporadične, nesistemske napore posameznih industrialcev za pravičnejšo distribucijo donosov med posestnike in neposestnike proizvodnih sredstev. V obdobju po prvi industrijski revoluciji je šlo za napore organiziranja revolucionarne dejavnosti, ki ni presegla neartikuliranega nasilja. S pojavom Karla Marxa pridobiva doktrina na artikulaciji, ki se prelije v zgodnje oblike revolucionarnega delavskega gibanja. S krepitvijo le-tega prihaja do globalne organiziranosti. Z zatonom ideologij kapitalistične produkcije pride do resnih poskusov ustanovitve komun kot prvotnih izvedbenih oblik revolucije. Prva uspešna revolucija se zgodi leta 1917, ko torej nastopi nova bistvena faza v razvoju ideje. Naslednji razmejitveni korak je obdobje po koncu druge svetovne vojne, ko nastane več deset državnih tvorb na izvirih komunistične doktrine. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja preneha uspešen razvoj socialističnih držav, ki zaradi sunkovitega razvoja produkcijskih sredstev ne morejo več organizacijsko slediti razvoju. Od tam dalje poteka civilizacijski zaton ideologije, ki anno domini praktično ugasne, kajti na celi zemeljski obli ni omembe vrednih socialističnih držav, tistih nekaj obstoječih pa tone v revščini.

Če torej strnemo, ima komunistična ideja sledeča obdobja:

- predzgodovinski, neartikuliran proces,

- srednjeveški, komaj artikuliran proces,

- pred marksistična individualno-dobrotniška doba,

- zgodnje artikulirano-borbeno obdobje,

- zrelo obdobje svetovne organiziranosti s prvimi uspelimi komunami,

- oktobrska revolucija,

- obdobje vzpona do prelomnice šestdesetih let,

- obdobje zatona.

Mimo teh faz, ki se vrednostno nadaljujejo druga na drugo, te resne ideologije ni možno razumeti. Kakršno koli zajetnejše pojasnjevanje bi bistveno presegalo namere prispevka. Želim zgolj podčrtati slojevitost ideologije, ki onemogoča posploševanje tipa, češ kako je vse to neka enovita, homogena slaba namera, pri kateri je nastanek neločljiv od končne posledice; ideologije, ki bi naj bila vseskozi sovražnica naravnih človeških pojavnosti, splošna zblaznela zatiralka, kleptomanka in ljudožerka.

Trditve, da je komunizem od nastanka dalje kontinuirano neločljiv od udbomafije, globoke države, nepotizma in klientelizma, ne morejo predstavljati temelja resnemu, znanstvenemu posegu v doktrino. Enačenje doktrinarne zasnove, zgodovinske utemeljenosti, uresničitve pristnih človeških potreb ter na drugem polu negativnih praktičnih posledic na Slovenskem (od medvojnih in povojnih pobojev dalje do današnje globoke države) preprosto ni produktivno, ne prispeva k ničemer. Tako kot se denimo Jezusa Kristusa ne da linearno "potegniti" do, recimo, svinjarij papežev iz klana Borgijcev ter z njega življenjem in nauki pojasnjevati hudih, zločinskih odklonov rimskokatoliške cerkve vse do danes, se tudi ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana.

Znanstvena analiza ideologije in prakse komunizma bo najbolj koristila ravno tistim, ki ga želijo izpodbiti ter skozi doktrinarno zavračanje ustanoviti ljudem prijaznejšo državo. K tem prizadevanjem se pridružujem tudi sam, čeprav sem goreč privrženec določenih idealov, ki so povzeti tako v originalno krščanstvo kot tudi v originalno komunistično doktrino. Tudi sam si namreč prizadevam za državo sodobnega tipa, temelječo na ustavi in zakonih, namesto na provizoričnem nasilju sprevrženih elit.

Podrobnejše, globlje doktrinarno razčlenjevanje bi preseglo, razvodenelo sporočilo prispevka, pa bom glede tega postavil piko. Poudariti želim določene praktične pogoje, v katerih je potekal razvoj komunizma na Slovenskem. Že pri dr. Francetu Prešernu je možno zaznati nastavke te ideje, ki se med drugim izraža v besedilu Zdravljice, povzetem v nacionalni himni. Naj omenim še Kosovela in Cankarja, ki sta v socialno naravnanih besedilih pozivala k izboljšanju življenjskih razmer, odpravi revščine na Slovenskem, pa Rudolfa Maistra in njegovo prizadevanje k ustanovitvi ne le nacionalne, temveč tudi pravične države, ter vrste borcev za svobodo naroda ne le izpod tujega, romansko-germanskega jarma, temveč tudi izpod jarma vseh vrst rabljev in izkoriščevalcev.

Ne bom šel dlje od Pohorskega bataljona, pretežno večino sestave katerega so tvorili komunisti, ki je junaško padel za svobodo in enakopravnost in katerega junaki niso gotovo imeli v mislih udbe, mafije, nepotizma, oblik doktrinarne sprevrženosti sodobnega rdečega izročila. Igra usode me je prek svojcev povezala z enim izmed poveljnikov te partizanske gverilske enote, katerega grobišče sem obiskoval z zanamci, pa sem se iz prve roke prepričal, kako globoko spoštovan je še dandanes na območju celotne Štajerske. Vsak poskus umestiti tega poštenjaka med nosilce rdeče zvezde današnjega tipa bi bil naravnost aboten. Bil pa je izrazito zaveden član KPJ in KPS, ki je s krvjo škropil sneg pod sabo, z mislijo na prihodnost slovenskega naroda, v kateri gotovo ni bilo levih deviacij sodobnosti. Ideja levice, ki jo je oblikoval v sebi preden je izkrvavel na Osankarici, torej ni tuja ne tedanjim, ne današnjim sonarodnjakom.

Toda ideji levice tedaj in danes ne moreta biti enaki, tudi če bi si prizadevali z ne vem kakšno močjo; kot je pravilno zapisano, je ideologija posledica objektivnosti razvoja, nikakor ne obratno; človek ni tisto, kar misli, temveč tisto, kar dela. Stanje dobrin in človeškega duha v prvi polovici prejšnjega stoletja in koncem le-tega pač ni moglo biti enako. Pogoji brezdomstva, lakote, mraza, revščine, smrtnosti, potlačenosti, izživljanja, okupacije, taborišč, izstradanosti, nepismenosti in podobni ustvarjajo popolnoma drugačne ideološke podlage kot pogoji sitosti, svobode, postindustrijskega razvoja, finančne multiplikacije kapitala, blaginje, hedonizma, medijske preglednosti, spletne povezanosti, medicinske oskrbe, transportnih povezav in podobno.

Način razmišljanja komunista, ki je premražen še zadnjič zrl v oči premočnem sovragu, ne more biti enak načinu razmišljanja doktorja marksističnih znanosti, zavaljenega v kabinetu, od koder za zelo spodobno plačo klati neumnosti. Bančnik v osemdesetih letih XX stoletja z rdečo knjižico v žepu razmišlja drugače, kot je pol stoletja prej razmišljal njegov oče - kmet, ki je po hribovju, lačen in neprespan streljal na germanske predatorje; ko je razmišljal kje se bo najedel, ogrel, se oskrbel s strelivom ... je potomec razmišljal, kako se bo udeležil splošne lopovščine svetovnega obsega, v kateri neobstoječ, fiktiven denar izpodriva načela. Ko je oče iskal prenočišče za eno samo noč brez mraza, je potomec iskal motel za prešuštvovanje s prsato tajnico.

Pogoji so torej prvega prisilili v poštenje, slednjega v koruptivnost; tako, kot se je prvi povezoval s soborci, se je drugi povezoval s kriminalci; tako, kot je prvi državno mejo razumel kot črto, za katero bo potisnil Germane, je sin državno mejo razumel kot brezcarinsko območje. Ali po Karlu Marxu: "Ideologija ne oblikuje stvarnosti, temveč stvarnost oblikuje ideologijo."

Zatorej enačenje med komunizmom nekoč in komunizmom danes, ki ne upošteva tektonskih razvojnih sprememb informacijsko-kvantnega tipa, ne more ponuditi odgovorov. Zahtevati od komunistov iz leta 1945 ali s konca prejšnjega stoletja, da bodo enako misleči komunistom iz leta 1941, ni realno. Tako kot vsi drugi ljudje so (bili) tudi komunisti nemočen, nevoljen material objektivnih danosti. Seveda obstajajo tudi komunisti, ki so mislili enako vsa leta naprej in nazaj, a so izjemno redki. Pretežna večina privržencev poljubnih ideologij (levih, desnih in vmesnih) je leta 1941 razmišljala drugače kot leta 1945, leta 1965 drugače kot leta 2005. Časi se spreminjajo na načine, ki spreminjajo ljudi. Ne tvorimo mi zgodovine, ona tvori nas!

Tisti, ki živijo v preteklosti, ki rinejo skozi sodobnost z idejami iz obdobij, ko je bilo vse drugačno, so romantiki, neprilagojenci, čudaki ... Obdobja, ki so minila, so imela vrednote, ki so minile, in ljudi, ki so jih zastopali. V sedanjosti za ljudi prejšnjih obdobij in vrednot načeloma ni prostora. Tu in tam kakšen zaide, vendar poredkoma, na margini, v posmeh večini. On ne deli novih prepričanj. Del komunistične doktrine iz prve polovice prejšnjega stoletja je bila nedvomno pripravljenost žrtvovati sebe za drugega. Danes se žrtvovati ni potrebno; kaj takega se kot patetično ne prakticira. Komunisti druge polovice prejšnjega stoletja in današnji se ne žrtvujejo; za žrtvovanje imamo socialne službe, priložnostne prostovoljce, oskrbe, podpore, pokojnine, zdravstvene institucije, gasilce ... Žrtvovanje je del plačanih poklicev in nekaj malega izrabe prostega časa. Pojavne oblike komunista kot osebe, ki sebe žrtvuje za drugega, ni več, saj so to nekoč pristno človeško potrebo nadomestile institucije.

Denimo sodstvo, ki deluje pravično, po načelih pravne države. Sodnikov starokomunistov (ali starokrščanov?) pač ne potrebujemo. Ni več situacij, v katerih bi moral sodnik žrtvovati kariero in notranji mir za oprostitev nedolžnega. Institucije sistema pač delujejo na način, ki potrebo po takšnem žrtvovanju izključuje. Sakrifikacija ni potrebna. Ne leva, ne desna. Idealisti so pač čudaki, ki jih je povozil čas, prenapeteži, neprilagojeni zavistneži. Ali si vsaj hipotetično znate predstavljati nedolžnega desničarja, ki mu je svobodo omogočil idealist starinskega tipa, pripravljen žrtvovati sebe za drugega? Kaj takšnega je le še v Stari zavezi in v zgodnjem Marxu. Na prašni polici.