Da bi razumeli širši kontekst medijskega razkritja o zasebnem inštitutu Damirja Črnčeca, kjer je direktorica širši javnosti neznana Zvonka Truden, ki je hkrati tudi direktorica predstavništva ameriške multinacionalke Westinghouse v Sloveniji (drugače pa je Trudnova je lastnica družinskega računovodskega servisa Truden & Truden R d.o.o. iz Ljubljane, ki mu je leta 2013 GZS podelila priznanje za najboljši računovodski servis v kategoriji velikih računovodskih servisov), je potrebno imeti pred očmi več dejstev. Prvo je to, da Črnčec ta hip za premierja Marjana Šarca pomeni nič več in nič manj kot neke vrste pretorijansko gardo (pretorijsko stražo). Z drugimi besedami, državni sekretar z burno preteklostjo je za Šarca daleč najpomembnejši član kabineta. Po odstopu (razrešitvi) generalnega tajnika stranke LMŠ, ki ga je medijsko likidiralo omrežje Boruta Jamnika, ima Šarec na operativni ravni za najbolj občutljive in zaupne misije na voljo le še Črnčeca. Če pade Damir, je Marjan ranljiv kot zajec na travniku. Zato je logično, da so naprotniki mrzlično iskali karkoli obremenilnega proti njemu, še posebej v času, ko v zakulisju kadrovskih zamenjav pomembnih državnih podjetjih prihaja do mesarskega klanja. Odkar je izbruhnila vojna med Šarcem in Jamnikom, je Črnčec za premierja nekaj takšnega kot Luca Brasi za Vita Corleoneja. Kaj se je zgodilo z Brasijem, vemo. Neprevidnost ga je pokopala in don Vito je po pošti dobil le še njegove skrbno zlikane hlače, v njih pa mrtvo ribo. Siciljansko sporočilo, da njihov lastnik spi z ribami.

Primerjave s slovito mafijsko sago niso tako neokusne, kot bi nam očitali kakšni puritanci. Glede na razvejanost klientelizma in korupcije pri nas pa sploh ne. Dodaten argument je tudi vedno tesnejše sodelovanje z rusko oblastjo, ki svoji lojalni plutokraciji dovoljuje poslovanje, v katerem je podkupovanje del poslovnega bontona. Morda gre tudi v tem iskati navdušenje precejšnjega dela slovenske poslovne elite nad povezovanjem z ruskimi partnerji. Vloga ljubljanskega župana v tej zgodbi mojo tezo še dodatno utrjuje.

A vrnimo se k Črnčecu: Drugo sporočilo medijskega razkritja, ki predstavlja direktni napad na premierjevega svetovalca za nacionalno varnost, je povezano z dvema nedavnima obiskoma predsednika vlade. Oba sta povezana z jedrsko elektrarno Krško. Najprej obisk v Krškem, kjer je Šarec precej neposredno povedal, da je projekt izgradnje drugega bloka NEK zelo realna možnost. Nič posebej novega, za Slovenijo bi bila to verjetno najbolj racionalna odločitev v energetiki. Seveda pa je Šarec s tem odprl Pandorino skrinjico ugibanj o tem, kdo bo izvajalec. Bo to ponovno ameriški Westinghouse, ki je zgradil že sedanjo jedrsko centralo, ali pa morebiti kdo drug. In če bo nekdo drug, kdo naj bi bil to? Ruski ali kitajski izvajalec? Dileme je še podžgal Šarčev obisk pri ruskem premierju Medvedjevu minuli teden, saj so se gostitelji prav tako želeli pogovarjati o načrtovani graditvi drugega bloka jedrske elektrarne. V tem kontekstu bi lahko imelo razkritje povezave med Črnčecom, direktorico njegovega inštituta ter Westinghousom precej večjo sporočilnost - in sicer preventivno diskreditacijo resnega konkurenta. Ni namreč skrivnost, da so Američani zadnjih deset let že nekajkrat bolj kot ne subtilno tipali teren glede načrtov Slovenije z dodatnim blokom jedrske elektrarne. Po nekaterih informacijah je bilo celo rečeno, da bi v primeru, če bi Westinghouse dobil ta posel, to normaliziralo odnose med državama, ki se po letu 2010 vztrajno poslabšujejo. Če bi torej nekdo želel nagajati Američanom, bi imel velik interes, da v javnost pride informacija o povezanosti premierjevega svetovalca za nacionalno varnost z Westinghousom prek javnosti skoraj neznane direktorice njegovega zasebnega inštituta.

Politično gledano je zgodba celo bolj resna, saj predstavlja dodatni pritisk na Šarca, ki mu radikalna levica (in tudi del zmerne levice) zelo zameri, da je Črnčeca imenoval za člana svojega kabineta - in to celo za državnega sekretarja za nacionalno varnost. Kljub silnemu medijskemu razgrajanju, ki je sledilo presenetljivi premierjevi odločitvi, je Črnčec ostal državni sekretar, njegovi nasprotniki pa se - namesto da bi si odgovorili na preprosto vprašanje, zakaj ga premier tako krvavo potrebuje ob sebi - niso in niso mogli sprijazniti z njegovimi preteklimi dejanji in izjavami. In medtem ko so iz arhivov vlekli njegove protimigrantske čivke in komentarje v Reporterju, je državni sekretar s premierjevim soglasjem začel s kadrovskimi rošadami po državnih podjetjih. Že na Telekomu je udaril v interese Boruta Jamnika, ki se mu je nedavno elegentno maščeval tako, da mu je zmlel strankinega generalnega sekretarja. Zdaj se zdi, da se mu je s Črnčecovim inštitutom ponudila nova priložnost, ki pa je vseeno preveč na prvo žogo, da bi lahko dosegla svoj cilj. Ne glede na vse pa se premier lahko zamisli nad tem, s kako vztrajnim in doslednim nasprotnikom ima opravka.