V zadnjih tednih je verjetno največ razburjenja povzročil odpis dolgov v podjetjih članov Jankovićeve familije. Skoraj ni bilo medija, ki ne bi vsaj nekajkrat izpostavil nesprejemljivost teh dogajanj in se zgražal nad odpisom obveznosti. Seveda so tudi politične stranke poskušale vsaka na svoj način izraziti nestrinjanje, obsodbo ter poiskati kak alibi za svoje nesodelovanje pri sprejemanju zakonodaje, ki je takšne poteze omogočila; vendar kaj, ko pa so prav vse - z izjemo Nove Slovenije - v tistih kriznih časih, ko ni bilo jasno, ali nas čaka Trojka, podprle zakon, ki naj bi reševal problem insolvenčnosti. Ena prvih posledic 29-milijonskega odpisa dolgov Jankovićev so tudi nagle aktivnosti za spremembo zakonodaje, da se kaj takšnega ne bi več dogajalo. Nič posebej novega - pri nas imamo navado ukrepati šele ob oziroma po ekscesnih, predvsem pa medijsko odmevnih primerih.

V tem prispevku ne mislim zagovarjati Jankovićev. Mi na misel ne pride. Vendar pa bom zaradi korektnosti in spoštovanja resnice napisal marsikaj, kar bralcem ne bo vsem. Po svoje bom razumel vsak negativen ali celo ogorčen komentar. Razburjenje in jeza ljudi sta namreč upravičeni, kajti kdo pa lahko razume sistem, ki od slehernika terja plačilo do zadnjega centa, po drugi strani pa nekomu mirno odpiše skoraj 30 milijonov dolgov. Malce na boljšem so tisti, ki razumejo poanto sledeče stare modrosti: komitent, ki banki dolguje 100.000 evrov, ima problem, medtem ko komitent, ki ji dolguje 30 milijonov, problema nima - problem ima banka ...

Celotna škandalozna zgodba okoli milijonskega odpisa dolgov zagotovo najbolj razvpiti ljubljanski družini je imela ves čas eno samo pomankljivost, če se tako izrazim: ob vseh, zagotovo legitimnih obsodbah kakšne poglobljene analize razmer ni bilo zaslediti. Naj torej jaz ponudim nekaj širši vpogled v dogajanja z odpisi in neplačevanjem dolgov.

Za 15 milijard odpisov

V Sloveniji je v zadnjih desetih letih od nastopa krize prenehalo z delovanjem preko 20.000 poslovnih subjektov oziroma pravnih oseb. Ali preprosto z izbrisom iz evidence, preko postopka likvidacije ali stečaja, kakih tisoč podjetij pa se je verjetno zvrstilo tudi v postopkih prisilne poravnave. V vseh navedenih načinih prenehanja delovanja ali sanacije podjetij je ostalo verjetno vsaj 20 milijard evrov dolgov, ki so bili potem predmet prestrukturiranja (odpisov) in / ali preprosto neplačila. Mogoče je bilo skozi stečajne postopke in prisilne poravnave poplačanih 5 milijard obvez, po grobi oceni pa je ostalo kakih 15 milijard evrov neporavnanih dolgov - največ v stečajih, izbrisih in tudi odpisih v prisilnih poravnavah.

Omenjenih 15 milijard je najbrž kar točna številka, saj so že samo banke morale odpisati okoli 10 milijard svojih terjatev, ostalo pa izhaja iz medpodjetniškega poslovanja. Marsikaj od tega je tudi podvojeno, saj ko kako podjetje ni dobilo plačila terjatev, tudi samo ni zmoglo poplačati svojih dolgov (skupni znesek verjetno ni daleč od resnice). Do nesposobnosti podjetij, da poplačajo svoje obveznosti, lahko pride zaradi poslovnih težav in / ali zmanjšanja vrednosti premoženja in to je bil tudi najbolj pogost razlog v letih po zadnji krizi.

Za reševanje takšnih primerov je v veljavi insolvenčna zakonodaja, ki naj bi poskrbela, da podjetje pravočasno zazna težave, poišče rešitev za nadaljevanje poslovanja (če bo to pozitivno) ter da v prvi vrsti enakopravno obravnava vse upnike. Praviloma naj bi podjetje zaprosilo sodišče za sodno varstvo z uvedbo enega od predvidenih postopkov finančnega prestrukturiranja še preden zmanjka premoženja za poplačilo vseh obveznosti. Na žalost pa se v večini primerov ti postopki pričnejo prepozno, takrat ko je težko ponovno vzpostaviti uspešno poslovanje ter predvsem takrat, ko je premoženja še precej manj kot dolgov. Takšno stanje potem tudi zahteva odpise oz. poplačilo dolgov v zmanjšanem obsegu.

Če do tega pride, je ena od osnovnih obveznosti sodišča oz. od njega postavljenih upraviteljev, da preverijo, ali so bili v času zaznanega poslabšanja poslovnih razmer v podjetju kaki upniki prednostno poplačani, ali če je bilo kakšno premoženje podjetja pred tem neupravičeno odsvojeno. Da ga je na primer nekdo odtujil iz podjetja, namesto da bi bilo namenjeno za čim večje in enakomerno poplačilo upnikov.

Jankovićevi milijoni so kaplja v morje

Če se ponovno vrnemo k omenjenim izgubljenim (odpisanim, neplačanim) 15 milijardam evrov dolgov, je bila večina posledica slabih poslovnih potez, močno zmanjšanega povpraševanja oz. prodaje, napačnih naložb, zadolževanja, kupovanja premoženja po previsokih vrednostih in podobno. Zaradi oškodovanja družb, prednostnega poplačila samo enih upnikov, neupravičenega prisvajanja premoženja in podobnih nezakonitih dejanj je bila mogoče izgubljena ena ali dve milijardi evrov. Ta številka je verjetno še najbolj okviren in nepreverljiv znesek, a glede na obseg odkritih oškodovanj in nepravilnosti v insolvenčnih postopkih in samem poslovanju družb, bi bila višja ocena čista špekulacija. Dejstvo je, da je bilo odkritih nezakonitosti za bistveno manjši znesek od tega, povrnjenih pa sploh minimalno. Iz tega moramo pač potem zaključiti, da je bil večji del odpisanih oz. neplačanih dolgov (denimo 13, 14 milijard evrov) posledica slabega poslovanja brez ugotovljenih nepravilnosti v smislu kršenja zakonodaje. Slaba tolažba, vendar vseeno tolažba, da ni za vsakim grmom lumparija.

In kje je sedaj v tej zgodbi slovenskega "spopadanja" s posledicami zadnje krize primer Jankovićevih podjetij? Kar se tiče odpisa (neporavnave) dolgov, jih lahko prištejemo k omenjenim izgubljenim in neplačanim petnajstim milijardam evrov dolgov slovenskih podjetij v zadnjih desetih letih. Tu si sicer lahko postavimo vprašanje, kaj je bil razlog za takšen odziv medijev, javnosti in politike na tokratni odpis oz. neplačilo dolgov glede na celotne izgube slovenskih podjetij. Poznamo primere, ko so podjetja v lasti posameznikov ali ožjega kroga ljudi ostala dolžna deset, petdeset, pa tudi več milijonov evrov, a reakcij praktično ni bilo (!). Čeprav neradi priznamo, so javne osebe mnogo bolj pod drobnogledom in takšen odmev javnosti ni toliko posledica odpisanega zneska, temveč bolj položaja posameznika v družbi.

Dejstvo je, da so podjetja Jankovićeve družine skoraj brez premoženja in zato svojih obveznosti ne morejo poravnati. Odpis dolgov so lastniki najbrž videli kot boljšo opcijo zase (in upnike), kot bi bil stečaj, ko odpisa dolgov sicer ne bi bilo, plačila pa tudi ne. Glede na odmevnost dogodka jim je danes tako ali tako verjetno žal, da se niso odločili za stečaj, tako pa se danes vsi ukvarjajo samo z odpisom dolga. O politični dimenziji raje ne bi špekuliral, a bi si upal stavit, da je ljubljanski župan kot glava družine besen, ker ga je ta razvpiti odpis tako drago stal, kajti na glavo si je nakopal bes velike večine državljanov, to pa mu politično ne more koristiti.

Kaj sploh je odpis dolga?

Preprosto rečeno, gre le za posledico izgubljenega premoženja družbe. To pa je tista faza, ki je lahko sporna in katero bi morali natančno preveriti (verjetno ni dvoma, da se bodo organi pregona v to poglobili). V vsej zgodbi ni ključen odpis dolga, temveč zakaj (na kakšen način) je podjetje izgubilo premoženje, da danes ne more poplačati svojih dolgov in išče odpis, ter ali je v času zmanjševanja premoženja prišlo do kakega odtujevanja, osebnega okoriščanja, prednostnega poplačila neupravičenih upnikov ali kaj podobnega.

To je tisto, kar je razlog za odpis dolgov in o čemer v vseh teh tednih nismo prebrali niti ene strani, niti ene poglobljene analize. Prebrali smo že nešteto izjav, kako dolgov ne bi smeli odpisati - a tudi, če jih ne, preprosto ne bodo plačani, ker premoženja podjetje nima. S tem, zakaj in kako se je premoženje izgubilo, pa se nihče ne želi ukvarjati. Tu je ključ vse zgodbe! Če bi ugotovili okoriščanja, ali da je premoženje nekje drugje, bi morali napeti vse sile, da se to premoženje povrne v družbo in poplača upnike. Če pa analiza pokaže, da je bilo premoženje izgubljeno v slabih poslovnih odločitvah ali zaradi poslabšanja poslovnega okolja, bodo dolgovi tudi naprej ostali neplačani - ne glede na prepričanje, da to ni prav in ne glede na predvidene spremembe zakonodaje (za bodoče primere). Namesto, da hitimo s pisanjem novih zakonov, bi morali raje pohiteti pristojni organi in ugotoviti, kje se je to premoženje izgubilo in če je v tem kaj spornega. Vse ostalo so samo predstave za javnost!