... bilo je na začetku maja 2015, ko sem ravno dobro prevzel mesto odgovornega urednika portala+. To je bil čas medijske obsesije z dr. Ivanom Radanom, ki so ga obsodili še pred formalnim začetkom sodnega procesa. V tistem obdobju je bil dr. Blaž Mrevlje krajši čas v Ljubljani in ob neki priložnosti mi je predlagal, da bi portalu+ sistematično objavljali kritične prispevke o ljubljanskem Kliničnem centru in tamkajšnjih anomalijah. Sprva sem bil, priznam, do ideje nekolikanj skeptičen, saj sem imel občutek, da je to nekaj takšnega, kot da bi s fračo obstreljevali obzidje Jeruzalema. Tudi UKCL je bil namreč za večino ljudi še vedno "sveto mesto", bolnišnica posebnega pomena. V njej je umrl tovariš Tito, njen prvi direktor je bil nekdanji šef SDV, kasneje so na vodstvene položaje prihajali izključno kadri, blizu vladajočim strukturam. Po osamosvojitvi se je razbohotila praksa prirejenih razpisov, na katerih so dvorni dobavitelji obračali takšne provizije, da včasih dobesedno niso vedeli, kaj bi z vsem denarjem. Imevši pred očmi vsa ta dejstva, sem obotavljaje pristal na Blaževo pobudo in 22. junija 2015 smo objavili prvega iz serije člankov o okostnjakih ljubljanskega univerzitetnega klinčnega centra (vir). Tekst je bil obupno predolg, grafično precej mizerno opremljen in z naslovom, ki ne bi mogel biti dolgočasnejši. Danes bi verjetno zavrnil takšno objavo. Toda sledilo je presenečenje: članek je bil izjemno dobro bran, delil se je med zaposlenimi v UKCL in dobivali smo številne pohvale. Dokončno sem se odločil, da se serijo nadaljujemo, ko mi je eden od bivših ministrov, ki sem ga slučajno srečal, čestital za pogum in izrekel stavek, ki ga zlepa nisem pozabil: "Dejan, to kar delate, je nekaj velikega! Se zavedaš, da boste prvi, ki boste sistematično razkrili največjo sistemsko legalizirano krajo v državi po letu 1990?"

Seveda se tega nisem zavedal. Vprašanje, če se je tega zavedal Blaž. Ker sem po naravi bolj previden kot ne, sem za vsak primer "varnostno preveril" situcijo pri staremu prijatelju, ki je kot visok fukncionar bivše Udbe še vedno eden najbolje obveščenih ljudi v državi, v njegovo poštenje in integriteto pa nisem nikoli podvomil. Nenazadnje je to človek, ki je v času parlamentarnih preiskovalnih komisij o trgovini z orožjem javno zagrozil tedanjemu predsedniku države Milanu Kučanu, da ga bo lastnoročno ustrelil, če mu "njegovi ne bodo dali miru", ker da ne misli odgovorjati na nobena vprašanja, dokler je pod prisego molčečnosti. Grožnja je zalegla.

 Prizor iz filma The Insider, kjer mora "žvižgač" iz ameriške tobačne industrije skozi pekel maščevanja bivših delodajalcev.

Šele ko sem dobil pomirjujoč odgovor, da naj me nič ne skrbi glede "kriminalcev iz javnega zdravstva" in da sem lahko miren glede svoje varnosti, nisem imel nobenih zadržkov več. Spominjam se korespondence z dr. Mrevljetom, ki je bil tedaj na severu Nemčije: "Gremo na polno, k*** jih gleda!" Še isto poletje je portal+ začel sistematično spremljati razmere v slovenskem javnem zdravstvu. Ne vem na pamet, koliko člankov smo objavili v teh petih letih, ampak rekel bi, da jih je bilo za tromestno številko, kar je za tako majhen medij zagotovo hud zalogaj, ki ga ne bi zmogli brez vrste predanih, poštenih in nad stanjem v "svojem" Kliničnem centru ogorčenih posameznic in posameznikov. Na nobenem drugem področju ni imel portal toliko prostovoljnih insajderjev kot prav tu! Njihove vrste so se še posebej okrepile, ko se je dr. Mrevlje pojavil tudi kot avtor in komentor na portalu. Občutek sem imel, da so komaj čakali, da se lahko oglasijo s kakšno informacijo, fotografijo, namigom ali sumom.

V teh letih sem po zaslugi dr. Mrevljeta dobil tudi nekaj groženj, vendar so bile tako patetične, da sem policiji prijavil samo eno (in še za to se je kasneje slučajno razkrilo, kdo je bil_a njen_a avtor_ica), kak ducat kazenskih in odškodninskih tožb ter dva ali tri kavice s kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada. Zaradi tožb se nisem nikoli pretirano vznemirjal, saj tožniki niso oporekali vsebini naših člankov, pač pa stilu pisanja. Ni jih zmotilo, da smo razkrili kakšno nečednost, pač pa jih je zabolel način, s katerim je bilo to napisano. V tem kontekstu moram javno priznati, da se mi je prav zaradi teh tožb povrnilo nekaj zaupanja v slovensko sodstvo; pa ne zato, ker nismo izgubili nobene tožbe, pač pa zato, ker so sodnice in sodniki profesionalno in izjemno korektno opravili svoje delo.

Manj navdušen sem (bil), žal, nad kriminalisti. Po svoje razumem, da so omejeni pri svojem delu in da brez odobritve šefov ne morejo kaj dosti narediti, vendar si lahko predstavljate mojo osuplost, ko sta me dva na kavi precej direktno vprašala, če bi jim portal lahko malce pomagal pri zbiranju dokumentov v neki kazenski ovadbi, povezani z otroško srčno kirurgijo v UKCL. Rekel sem nekaj takšnega: "Fantje, pa saj ste vi tisti, ki lahko zahtevate vpogled v katero koli dokumentacijo, če poteka kriminalistična preiskava?!"

V teh petih letih smo v UKCL videli marsikaj. Zamenjalo se je pol ducata generalnih direktorjev, med katerimi so bili tudi takšni liki, da bi človek nikoli ne verjel, kako je mogoče, da so se znašli v tej vlogi. Po drugi strani smo preživeli štiri leta Pokvarjene Milojke, torej tiste ministrice za zdravje, za katero mi je celo pomemben protagonost "globoke države" dejal, da tako nesposobne ministrice najbrž še nikoli nismo imeli. Mimogrede, Kolarjeva se danes kot upokojenka vztrajno izogiba zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo. Že ve, zakaj ...

Kakšna je bila vloga dr. Blaža Mrevljeta pri javnem razkrivanju anomalij, sistemske korupcije, prirejenih razpisov in ohranjanja privilegiranih dobaviteljev, ki že leta in leta mastno služijo z nenormalno visokimi provizijami od tisočev različnih artiklov medicinskih pripomočkov? Ne samo da je še z nekaj kolegi in s podporo tedanjega generalnega direktorja UKCL Simona Vrhunca - no, vsaj tako se mi je gospod Simon kasneje pohvalil - razkril primer več 300 ali 400-odstotne provizije z žilnimi opornicami (stenti), s čemer so Kliničnemu centru na leto prihranili 2,5 milijona evrov, pač pa je z vrsto prispevkov na našem portalu in potem še v drugih medijih (Finance, Delo, Reporter, Siol itd.) začel sistematično opozarjati, da se v javnem zdravstvu dogajajo stvari, ki niso zakonite, moralne in ki so predvsem v škodo bolnikov. Namesto da bi Klinični center njegovo delovanje podprl in se mu zahvalil za dosedanje delo, se je sprva vedel kot užaljena nevesta in z nekakšnimi demantiji poskušal relativizirati njegove besede. Služba za odnose z javnostmi UKC Ljubljana je tako ali tako zgodba zase in svojevrstna odslikava zmede, nekonsistentnosti in nesposobnosti vodstva te največje bolnišnice pri nas. Rešitev za PR službo je izjemno preprosta: Začnite govoriti resnico.

Dr. Jeffrey Wigand (Russel Crowe) kot prototip žvižgača, ki spreminja svet na bolje.

Zadnji dosežek mračnih vladarjev Kliničnega centra je vložitev odškodninske tožbe proti dr. Mrevljetu v višini 100.000 evrov. Ne samo da gre za precedenčni primer pri nas, pač pa je nora tudi zahtevana odškodnina. Poznavajoč delovanje tega sistema sem prepričan, da gre za dejanje iz obupa in da je tožba vložena pod pritiskom oziroma na zahtevo. Odškodninska tožba, ki nekomu očita, da je škodoval ugledu neke institucije s tem, ko je kritično opisoval razmere v njej, opozarjal na anomalije, nezakonitosti in sporne prakse, je absudna. Česa takšnega Slovenija še ni doživela. Reakcije so zato tolikanj burnejše. Kliničnemu centru - tj. tistim posameznikom, ki so zaslužni za vložitev te tožbe - se bo vse skupaj vrnilo kot bumerang. Iz Mrevljeta so pravkar naredili mučenika, sebe pa postavili na napačno stran zgodovine. UKCL poskuša po vseh svojih spodrsljajih, škandalih in vrsti spornih odločitev uničiti človeka, ki se je kot zdravnik javno izpostavil in več let razkrival "okostnjake v omari" svojega nekdanjega delodajalca, ker sta mu tako narekovali vest in Hipokratova prisega. Dr. Mrevlje je kot lik dr. Wiganda v biografski drami The Insider, kjer se glavni junak bori z ameriško tobačno industrijo, v kateri lažejo kadilcem, manipulirajo z javnostjo, predvsem pa grozijo svojim bivšim sodelavcem, ki so se odločili razkriti resnico medijem, in poskušajo brutalno lobirati pri medijskih lastnikih, da bi njegovih razkritij ne bi objavili.

Koliko klicev lahko pričakujem po tem uredniškem komentarju, gospodje?