Slovenci precej razpravljamo o razdorih v času hladne vojne (1946-1991), še rajši pa o razdorih pred njenim izbruhom, torej v času druge svetovne vojne (1939-1945). Pri tem se slovenski politični analitiki in celo profesorji političnih znanosti najrajši izogibajo dvema bistvenima dejstvoma, ki predstavljata izvir in okvir današnje evropske politike: spravi med Zavezniki in silami Osi - recimo med Francozi in Nemci  (1950) - in spravi med Zahodno in Vzhodno Evropo (2004). Prva in druga sprava sta pomenili zmago zahodne demokracije. Zanimivo je tudi to, da so bili načrtovalci prvega in drugega evropskega združevanja Angleži in Američani, ki se zadnje čase (neprevidno?) oddaljujejo od EU.

Demokracija pomeni moč in oblast večine, za katero so poleg drugih prominentno značilni pojavi, kot sta nacionalizem in populizem; to pa sta pojava, ki ju politični analitiki in profesorji političnih znanosti - praviloma - iz srca sovražijo. Posebej mrzka sta levičarskim (marksističnim, socialističnim) analitikom in profesorjem, ki so na področju političnih znanosti in analiz v večini in imajo na tem področju oblast. Ob tem je treba reči, da tudi politični operativci - posebej levičarski - niso navdušeni nad demokracijo, najuspešnejši pa so med njimi tisti, ki so sposobni svoje posebne (včasih prav malo demokratične) interese predstavljati kot večinske in demokratične. Ta sposobnost je pravzaprav bistvo politike. Iz te sposobnosti in kolektivov, ki jo občudujejo, črpajo politični operativci svojo samozavest. Politični operativci, posebej ambicioznejši med njimi, recimo jim državniki, skrbijo za čim bolj množično in stabilno zaledje. Njihovi volilni rezultati pogosto odražajo bolj ali manj spretno uporabo nacionalizma in populizma: tako da nacionalizem in populizem v besedah zavračajo, dejansko pa ju veselo uporabljajo.

Kako se evropskim demokratičnim merilom približuje in kako se od njih oddaljuje naša ljuba Slovenija? Prva značilnost članic EU je, da skrbijo za ustrezno zastopstvo v organih in na mestih Evropske unije, kjer se sprejemajo važne odločitve. Za ustrezno zastopstvo je večinoma poskrbljeno tako, da ga postavljajo in oblikujejo tisti, ki so v državah deležni največjega zaupanja volivcev, torej dosežejo najboljše rezultate na volitvah; volitve pa so načeloma demokratične, tako da lahko volivci - na naslednjih volitvah ali kako drugače - spoznajo svoje morebitne zmote, in neprimerne funkcionarje tudi zamenjajo, celo odpokličejo.

Zgodovinska opomba: Jugoslavija je propadla tudi zato, ker njene republike v najvažnejše centralne organe niso nujno pošiljale najboljših predstavnikov in ker neuspešnih predstavnikov zaradi nedemokratičnega sistema ni bilo mogoče zamenjati. V tem pogledu Slovenija ni bila edinstvena oz. izvirna.

Najvažnejša organa Evropske unije sta Evropska komisija in Evropski svet, vendar komisija ni nujno zbor najbolj prodornih in najbolj reprezentativnih ljudi, ampak je v več primerih (podobno, kot je bilo v Jugoslaviji) zbirka bolj ali manj uglednih osebnosti, ki so v svojih državah (republikah) nekako odveč ali povezani s takšnim ali drugačnim oportunizmom. Te osebnosti - komisarji - so za svoj umik iz nacionalne politike bogato nagrajeni, saj v petih letih zaslužijo več kot milijon evrov.

Drugače je pri Evropskem svetu, ki je zbor najmočnejših in najbolj izkušenih evropskih državnikov. Evropski svet sestavljajo predsedniki vlad oz. držav. Najbolj zanesljivo volilno zaledje/legitimnost imajo zaradi sistema predsedniških volitev predsedniki držav kot npr. francoski Macron (66%), ciprski Anastasiades (57%), litvanski Nauseda (66%) ali romunski Iohannis (54%) - pri čemer so zadnji trije glede pomena in moči neprimerljivi z Macronom. Pri predsednikih vlad so rezultati različni. Člani Evropskega sveta so predsedniki vlad, ki v svojih državah večinoma predstavljajo zmagovite, samostojno vladajoče oz. največje koalicijske stranke (Muscat 55%, Orban 45%, Johnson 42%, Mitsotakis 40%, Morawiecki 37,6%, Kurz 37,5%, Plenković 36%, Borisov 33,5%, Merkel 33%, Conte 32%, Costa 32%, Sanchez 29%, Babiš 29%, Löfven 28%, Pellegrini 28%, Frederiksen 25,9, Varadkar 25%, Rates 23%, Rutte 21%, Bettel 18,3%, Rinne 17,7%). Je pa tudi nekaj izjem in izvirnih rešitev v primerih Belgije (Michel), Latvije (Karinš) in Slovenije (Šarec).

Belgija je federalna država, ki predpostavlja ravnotežje med francoskimi in flamskimi strankami in ima manjšinsko vlado. Trenutno jo vodi predsednik desno-sredinske liberalne stranke, ki ima 7,56% podpore v federalnem parlamentu. Belgija je po eni strani znana po političnih težavah, ki jih premaguje s statusom ustanovne članice in s sedežem evropskih ustanov v Bruslju. Prvega ministra Latvije - nekdanjega ministra in evroposlanca - so izbrali iz najmanjše od petih koalicijskih strank, ki ima vsega 6,7% podpore, vendar ima udobno večino. Njegova stranka je desno-sredinska. Slovenski Šarec razpolaga z zaledjem manjšinske vlade, v kateri je z 12,6% najbolj uspešna njegova levo-sredinska stranka LMŠ.

Povprečni član Evropskega sveta praviloma predstavlja tretjino (34%) volilnega telesa svoje države in praviloma najmanj polovico nacionalnega parlamenta. Če odštejemo federalno in zares posebno Belgijo, imata slabši položaj Latvija in Slovenija, pri čemer je latvijska vlada večinska, njen predsednik pa izkušen politik z diplomo ameriške univerze. V slovenskem primeru se srečamo s paradoksom, da je največja stranka v državi (25%) v opoziciji. Moč in vpliv v Evropski uniji sta seveda pogojena z velikostjo države in z volilnim rezultatom njenega predstavnika. Francoz Macron, ki uživa dvotretjinsko podporo francoskega volilnega telesa, ni vpliven po naključju. Tudi Nemka Merklova je dosegla dober (sicer nekoliko slabši) volilni rezultat, vendar predstavlja največjo državo, po vrhu vsega pa spada v najmočnejšo desno-sredinsko strankarsko povezavo. Šarec prihaja iz majhne države, njegovo volilno zaledje je šibko, političnih zvez pa zaradi kratkega staža nima.

Iz teh podatkov je mogoče sklepati o trdnosti in vplivnosti slovenskega člana Evropskega sveta.