Komentar

Bodo Slovenci preživeli, ker je Peter Handke dobil Nobelovo nagrado?

Pravzaprav me ne čudi, da je med ljudstvom završalo ob novici, da je Peter Handke prejemnik letošnje Nobelove nagrade za književnost. Mešanici folklorne fovšije in frustracij zaradi njegovega notoričnega zavračanja slovenskega egozima in domnevne naklonjenosti Jugoslaviji (Srbiji) moramo dodati še zamero, ki izhaja iz dejstva, da je govoril na pogrebu Slobodana Miloševića. Nad vsem tem pa seveda visi jezno vprašanje, zakaj Nobelove še vedno ni dobil Boris Pahor.

11.10.2019 00:17
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Peter Handke   Nobelova nagrada   književnost   Boris Pahor   DSP   Drago Jančar   Slovenija   Avstrija   Balkan   Srbija

Foto: Die Zeit

Avstrijci se lahko veselijo, da je Peter Handke novi nobelovec. Toda Handke ni Avstrijec. Oziroma je manj Avstrijca v njem kot je Nemca in Slovenca. Pisatelj, ki se je nekoč cinično ponorčeval iz pojma Mitteleuropa, češ da je to kvečjemu meteorološki pojem, je po petdesetih letih ustvarjanja postal pisateljska ikona - Srednje Evrope. Pravična kazen za njegov mladostni napuh?

Pa začnimo pri Borisu Pahorju: doslej je bil že večkrat predlagan za Nobelovo nagrado za književnost, med predlagatelji je bila pred desetletjem tudi Univerza v Ljubljani. Kdo vse ga je še predlagal, ne bomo uradno vedeli še nekaj desetletjij, kajti švedska akademija seznam uradnih nominirancev glede na svoja pravila objavlja šele pol stoletja po podelitvi nagrad. Med predlagatelji zagotovo niso bili samo Slovenci. To je pravzaprav dobro, kajti glede na realno težo in ugled slovenskih institucij, ki lahko književnika predlagajo za najvišjo nagrado na področju literature na svetu, ima zagotovo več možnosti tisti kandidat, za katerim bi stal tuj predlagatelj. Najboljši dokaz šenflorjanskega duha je naše nacionalno pisateljsko društvo, Društvo slovenskih pisateljev (DSP), ki se trenutno bori s svojimi nepomirjenimi notranjimi duhovi in nepremičninskimi travmami, potem ko so že uspeli pošteno zavoziti svoje finance. Pred leti, ko se pisateljem v Ebenspergerjevi vili še ni podrla streha nad glavo - skoraj dobesedno, žal -, so zmogli vsaj toliko agilnosti, da so za Nobelovo predlagali Draga Jančarja. Niso bili vsi kralji na Betajnovi srečni ob tem, jasno. Jančar ni "na liniji", nikoli ni bil. V devetdesetih, ko je še imel voljo pisati precej aktualne družbeno-kritične eseje, v katerih ni bil prizanesljiv do oblasti, se je hudi zameril levici, ki je podobna čustva gojila do Pahorja še iz prejšnjih časov (do katerih pa je sentimentalen Peter Handke). Tudi Pahor, jasno, ni bil naš. In ko nekdo ni naš v jeziku politike, se ga ta pečat počasi prime tudi v kulturnem establishmentu.

 

Društvo slovenskih pisateljev, je pred leti dejal njegov tedanji, danes že bivši predsednik Ivo Svetina, je že večkrat predlagalo Borisa Pahorja za Nobelovo nagrado. Kolikokrat oziroma kdaj, ni povedal. Je pa obžaloval, da društvo za Nobelovo nikoli ni predlagalo pesnika Tomaža Šalamuna: "Mislili smo, da je še čas, a ga žal ni bilo več." Na napakah se je pametno kaj naučiti, vendar se DSP očitno ne bo nič naučilo. Boris Pahor pri svojih 106. letih, impresivnim literarnim referencam in življenjski poti nima več veliko časa. Uredniki resnih medijev - no, nisem pripričan, če jih v Sloveniji sploh imamo, obojih namreč - bi morali že včeraj svojim kulturnim redaktorjem naročiti, naj začnejo zbirati gradivo za Pahorjev nekrolog. Ob tem se zdi skorajda absurdno, da na socialnih omrežjih občasno še vedno potekajo številne brezplodne razprave o kakovosti njegove literature. Kot da bi se primitivni politični diskurz preselil v fine sobane palače umetnosti; medtem ko v Sloveniji desnica prikimava Pahorjevim mislim, levica pa ga s stisnjenimi zobmi posluša, ga njegov domači (!) tržaški milje nagovarja z največjim spoštovanjem. Zato ker je gospod in ker si takšno spoštovanje več kot zasluži. Tiste stare, manihejske podobe Trsta, kjer zlobni fašisti na ulicah z bajoneti lovijo dobre "ščave", so že davno pokopane in živijo kvečjemu v televizijskih prispevkih naših arhaičnih dopisnikov iz zamejstva ...

 

 

***

 

Tako Jančar kot Pahor sta outsiderja, do katerih seveda oblast formalno goji spoštovanje zaradi njunih literarnih dosežkov in mednarodne veljave, vendar ju v bistvu prezira, ker sta v svojem načinu delovanja svobodna in neodvisna človeka. In ker - sploh Pahor - povesta, kar mislita. Tu pa se skriva dodatni moment, ki že leta spravlja ob živce levičarje in kvaziliberalce v Ljubljani: Pahorjeve kritične besede o nacionalni zavesti Slovencev, domoljubju, himni, zastavi ipd. Boris Pahor se je povrhu vsega drznil opredeljevati celo do eksplicitno političnih vprašanj, denimo arbitraže, in to v nasprotju z doktrino vladajoče kaste.

 

Tudi Peter Handke, na drugi strani, ni nikoli skrival svojih misli in pogledov, sploh ko je šlo za družbena ali politična vprašanja. Nenazadnje se je javno profiliral kot mlad literat, pripadnik Skupine 47, ko je v Princetonu kritično ocenil pisanje svojih pisateljskih kolegov, češ da niso kvalitetni. Mladi Handke - takrat je imel 24 let - je bil deležen nekaj smeha in godrnjanja, vendar so bili nekateri pisatelji nad njegovimi kritikami izjemno prizadeti. Toda Handke je s tem začrtal glavno smer svojega javnega delovanja, ki ga je po letu 1966 formiralo v enega najbolj prepoznavnih in tudi ustvarjalnih pisateljskih figur nemškega govornega področja. O tem, da si Handke, katerega mati Marija Sivec je bila koroška Slovenka, zasluži Nobelovo nagrado, ne more biti nobenega dvoma. Tega prepričanja ne morejo spremeniti niti njegove izjave v času slovenskega osamosvajanja, nad katerim ni bil navdušen. Handke je povedal, kar je mislil o Slovencih (po mojem se niti ni prav dosti zmotil), podobno kot je iskren Boris Pahor.

 

Scenarist filma Nebo nad Berlinom, v katerem je igral tudi pred kratkim umrli nemški igralec Bruno Ganz (ki ga je z Ljubljano povezovalo nekaj posebnega - upam, da bo o tem ob priliki kaj napisal naš sodelavec Dragan Živadinov), se je potem na Balkanu politično spet izpostavil sredi devetdesetih, tik po sklenitvi Daytonskega sporazuma. Njegov potopisni esej Zimsko potovanje do Donave, Save, Morave in Drine ali pravičnost za Srbijo (Eine winterliche Reise zu den Flüssen Donau, Save, Morawa und Drina oder Gerechtigkeit für Serbien) je preveč odstopal od uradnih interpretacij (resnic) balkanskih vojn, zato so Handkeja marsikje razglasili za sovražnika ljudstva. Toda podoba požgane, od vojn opustušene dežele je bila pravzaprav njegova osebna bolečina zaradi propada ideje, ki jo je kot koroški mešanec, travmatiziran zaradi nacistične geneologije svoje okolice, gojil v sebi kot nekakšen ideal Države:

 

"Ne glede na to, da je bila morebiti razdvojena, je bila Jugoslavija vzor za bodočo Evropo. Ne Evropo, kakršna je postala danes, izumetničena z vsemi conami svobodne menjave, temveč prostor, kjer živijo narodi, pomešani med seboj, posebno mladina, kakor je bilo to v Jugoslaviji še po Titovi smrti. Jaz si želim takšne Evrope. Zato je z uničenjem Jugoslavije v meni uničena ideja o Evropi."

 

 

***

 

Handke je lahko verjel v utopijo, saj je nikoli ni zares občutil na svoji koži. Lahko mu zmerimo le to, da je naiven. Večino življenja je preživel v Avstriji, Nemčiji in Franciji. Simpatije, ki jih je gojil do Srbije, so sprožale precej javnega neodobravanja, še posebej tam, kjer so balkanske vojne (1991-1995) za seboj pustile uničenje in trupla. Toda ali je Handke kot pisatelj kaj manj vreden, če je zagovarjal stališča, ki so bila diametralno nasprotna uradnim dogmam? Kajti če je edini kriterij, ki ga švedska akdemija upošteva pri izboru nagrajenca, kvaliteta njegovega pisanja, potem ni naključje, da je svoje dni Nobelovo dobil tudi Knut Hamsun, Norvežan, ki so ga četrt stoletja kasneje zaradi simpatiziranja z nacionalnim socializmom nekaj časa poskušali anatemizirati. A je na koncu le prevladalo spoznanje, da evropska civilizacija temelji tudi umetnosti, ta pa mora biti nad religijo in politiko (saj nismo iranska islamska republika, kjer ajatole izrekajo fatve nad umetniki). Umetnik je lahko dober, celo najboljši tudi tedaj, če govori ali piše stvari, s katerimi se večina ljudi v nekem zgodovinskem trenutku ne strinja.

 

Avstrijci se lahko veselijo, da je Peter Handke novi nobelovec. Prav tako se lahko Nemci. In Slovenci. Pisatelj, ki se je nekoč cinično ponorčeval iz pojma Srednja Evropa (Mitteleuropa), češ da je to kvečjemu meteorološki pojem, je po petdesetih letih ustvarjanja postal pisateljska ikona - Srednje Evrope. Pravična kazen za njegov mladostni napuh?

 

Zanimivo bo spremljati slovenske odzive na Handkejevo priznanje: bo kdo ugotovil, da je "del Nobelove nagrade tudi slovenski", ker je nagrajenec po materini strani Slovenec? Kaj v času, ko nacionalni športni dosežki predstavljajo najvišjo možno fascinacijo, takorekoč že kult, ko je dovolj, da ljudstvo začuti, da je "del zlata tudi naš" že v primeru, ko slovenski trener tujo ekipo pripelje do zlata, pomeni Nobelova nagrada za sina nemškega bankirja in koroške Slovenke? Morda pa v resnici sploh nič ne pomeni, ker je umetnost že preveč zahtevna za mainstream?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.348
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.932
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.574
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.233
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.544
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.390
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.910
08/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 731
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.114
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 920