Moj prijatelj Eduardo Kac pravi (po spominu), da je bioumetnost umetniška metoda vključevanja bioloških materialov v druga izbrana okolja. Druga metoda je nevsakdanja uporaba bioinženirskih postopkov in laboratorijskih orodj. Tretja metoda pa vodi k izumljanju ali preoblikovanju živih organizmov. Z bioumetnostjo, ki se je prvič vpisala v zgodovino umetniških oblik na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, sistematično pripravljamo nove generacije na prihajajoča stoletja. Če se vam zdi, da je ta misel domišljava, se zelo motite. Ne vem, če se zavedate, da je na časovnem traku treh stoletij zastopanih samo devet generacijskih korakov. Bioumetnost strukturno vstopa v tehno svet, kjer se v nedeljivo celoto povezujejo znanstvene - kritično raziskovalne - tehnološke - umetniške prakse. Umetnice in umetniki si v izbranem strukturnem zaporedju na začetku problemskega procesa analitsko razprejo mišljenje, da si z njim izoblikujejo svojo lastno metodo. Ta pa jim v naslednji stopnji proizvede umetniški izdelek. S svojim konceptom umetnino največkrat uperijo proti biopolitiki. Besedo biopolitika so filozofi/sociologi izumili samo zato, da nas opozorijo na kompleksnost in trdovratnost ideje neoliberalizma.

Pred nami je eden največjih civilizacijskih paradoksov: Ekološka transformacija ali izumrtje! Ne morem se upreti misli: vse prevladujoče partijske ideologije, vključno z nacionalistično, so le prikrite biopolitične spake.

Otvoritveni nagovor

Ne vem, ali ste kdaj pomislili na to, kako prekoceanska ladja s svojim zvočnim onesnaževanjem preganja ribji zarod. Ali ste kdaj pomislili na to, kako intenzivno in agresivno se širi zvok po vodi? Kako brutalno delujejo ladje s svojimi motoriziranimi strojnicami na bitja akvatorijev? Umetnica Robertina Šebjanič goji najvišjo stopnjo občutljivosti in odgovornosti do naravnih biotopov. Ne le prek svojih umetnin, temveč skozi aktiven odnos do našega celotnega Ekosistema. Od takrat, ko sem jo prvič srečal - in tega bo že več kot desetletje -, je vse do danes v intenzivnih raziskovalnih pobudah. V svojem prvem umetniškem desetletju po študiju kiparstva na ljubljanski Likovni akademiji je vstopila v tri tematske sklope, ki jih še vedno vztrajno, vzporedno in potrpežljivo procesira: v prvem sklopu se potaplja v vodne svetove oziroma v vode vesolja. Do pretresljivosti se zavzema za morske, oceanske svetove, za rečne in jezerske vode, predvsem pa se bojuje za njihove raznolike organizme. V drugem sklopu analizira nečloveške subjekte, kot so človeške ribice, meduze ali mehiški salamandri - aksolotli. V tretjem sklopu svojega opusa pa se posveča razumevanju kristalov in njihovi rasti.

Nesmrtna meduza

V vseh treh sklopih vidimo njeno globoko empatijo do živega. Občudujem njeno strategijo razumevanja globokega časa. Za Robertino Šebjanič lahko brez zadržka zapišem, da je ekološki vizionar. V aktualni umetnini Aqua__forensic povezuje vse svoje iskušnje. Usmerja jih v Urgentno globalno državo. Še ni teden dni nazaj, ko je razstavljala svojo inštalacijo Aqua__forensic v Madridu na razstavi-manifestu Eko vizonarji (Eco visionarios). Ta teden nam je predstavila svojo najnovejšo strategijo na Osmo/zi. Naslednji teden že pripravlja najnovejšo akcijo v Liverpoolu. Brez vsakega zadržka lahko zapišem, da je akcionistično umetniški zastavek Robertine Šebjanič širši od umetniške zvrsti bioumetnost.

Robertina Šebjanič meni, da je na svetu veliko preveč spremenljivk, da bi lahko razumeli našo vpetost v kozmično geometrijo. Zato je več kot razumljivo, pravi, da nas variable delajo nestabilne. A pozor! Istočasno nas združujejo. Živimo v kompleksnem svetu mnogoterih dejavnikov. Umetniško delo pa navkljub vsem paradoksom sveta izraža v naši resničnosti eno redkih stabilnosti. Pred nami je eden največjih civiliziacijskih paradoksov: Ekološka transformacija in z njo nujno prilagajanje!

Robertina Šebjanič je predsvem empatična in solidarna. Od nekdaj investira energijo v valovanje skupnosti. Ena od njenih pomembnejših skupnosti, mogoče celo najpomembnejša je Theremidi orchestra! Prosim vas, da se hip zaustavimo in vstopimo v kompozicijo Theremidi orchestra. Na tem mestu se zahvaljujem uredniku portala+, da nam je to omogočil.

Theremidi Orchestra, ZNFI 2015

Nadaljujmo s komentarjem umetniškega dela Robertine Šebjanič. Z njo se popolnoma strinjam, ko pravi, da je v vsem živem nameščena strategija, smer in orientacija po koordinatah načelnih razlogov, objektivnosti in racionalnosti. Eko:nomija se človeštvu ponuja kot nuja, Eko:logija pa za biopolitiko ni nikoli nuja. V dinamiki napredka (ne razvoja) se Eko:nomija in Eko:logija nevarno soočata.

Za Robertino Šebjanič reka ni samo voda v reki, je tudi geološko dno, je rečni geološki presek. Voda je zanjo trenutek, prerez trenutka, dno pa spomin na preteklost, ki ima celo svoj vonj. Njene bioumetnine dopuščajo tudi poetsko branje. Ona ga celo spodbuja (Aurelia 1+Hz). V vodo projecira okoljsko pravičnost in odgovornost, presečno in prestrezno situacijo. V eko-nomiji pa vidi nevzdržno logiko, matematično izraženo idejo človeškega izumrtja. Ne le posameznikovega izginjanja, temveč celotno izumrtje živega. Ker na noben način ne prenese človeškega kompleksa superiornosti, z vso intenzivnostjo vstopa v problematiko ekoloških realnosti.

Osrednji model njenih umetniških raziskav je nesmrtna meduza (turritopsis dohrnii), ki si je s svojo regenaracijo celic izborila konceptualno večnost, ne pa dejanskega neskončnega življenja. Vedno obstaja nekje človek, ki jo lahko brez razloga pokonča. Bioumetniki z raziskavo mikroskopskih stanj bitij, kot so nesmrtne meduze, želijo razumeti nezaključenost in smer razvoja življenja. Opazujejo celice, tkiva (razsuta telesa) v tehnoznanstvenih in celo družbenih kontekstih. V konceptualni večnosti obstaja ogromen raziskovalni potencial za razumevanje regenerativne medicine. Nujno moram opozoriti na Robertinin skulpturalni talent, ki se pri večini drugih bioumetnikih zaključi v in vitro obliki, v laboratorijskem ambientu, opremljenem z digitalnimi sledilci, pri Robertini pa dobi presentljive, lepe materializacije.

Pred nami je eden največjih civilizacijskih paradoksov: Ekološka transformacija. Nujnost sobivanja!

V zaključnem delu komentarja se bom dotaknil posthumanističnega teritorija, ki se ga Robertina Šebjanič vedno na rahel način dotakne. Menim pa, da ga je nujno potrebno razumeti. Že načelno obstaja velika zmeda med besedama transhumanizem in posthumanizem. Menim, da so filozofi izhodiščno besedo transhumanizem načrtno preimenovali v besedo posthumanizem. Predvsem zato, ker v besedi transhumanizem obstaja ogromno polje za množico grozljivih znanstvenih in religioznih manipulcaij (Frankenstein - scientologija). Sam menim, da gre pri preimenovanju iz transhumanizma za neskončno pomembno dejanje. S posthumanizmom človeštvo vstopa v pomemben projektiran podvig, v skupno znanstveno-umetniško delovanje. S posthumanizmom smo končno dobili smer gibanja in prostor za nove geste. Posthumanizem je smer, ki omogoča kritično reflektirano bioumetnost.

Zaključni poetski udarec komantarja: In zato (naj) sliši to naše gluho meso: ali polom, ali izumrtje, ali prilagajanje, ali sobivanje!