Pred nekaj dnevi so v Generalni skupščini Organizacije združenih narodov potekale volitve v Svet za človekove pravice (HRC, Human Rights Committee). Gre za enega pomembnih (subsidiarnih) organov Generalne skupščine Svetovne organizacije - oziroma bolje: moralo bi biti tako. V 47-članskem HRC, ki je bil ustanovljen leta 2006, so zastopane vse regije sveta, države so vanj izvoljene za obdobje treh let. Zaseda v Ženevi. Leta 2018 mu je predsedoval predstavnik Slovenije. HRC s svojimi mehanizmi, kot so univerzalni periodični pregled in posebni postopki (preiskovalne komisije, misije za ugotavljanje dejstev), naj bi med drugim pravočasno opozarjal na okoliščine, ki vodijo k hudim in masovnim kršitvam človekovih pravic, kot so zločini zoper človečnost, etnično čiščenje, vojni zločini in genocid. HRC naj bi bil zaščitnik, branilec (brez razlik) človekovih pravic in svoboščin v svetu. Od držav članic HRC se pričakuje, da bodo izpolnjevale najvišje standarde varovanja človekovih pravic in da bodo polno sodelovale v vseh mehanizmih OZN. Tako vsaj pravi Resolucija 60/251 GS OZN, s katero je bil HRC ustanovljen.

Kaj reči na to, da je med 14 novoizvoljenimi članicami Sveta za človekove pravice (HRC) za obdobje od 2020 do 2022 tudi Venezuela? Od 193 članic Združenih narodov je zanjo na tajnem glasovanju glasovalo 105. Zapolnila bo eno od dveh mest, ki sta bili rezervirani za Južno Ameriko in Karibe. Pravzaprav sta bili na začetku samo dve kandidatki, poleg Venezuele še Brazilija, kar je pomenilo skoraj avtomatično izvolitev. V zadnjem trenutku je kandidaturo najavila še Kostarika. Prejela je devet glasov manj kot Venezuela. Kljub temu, da je slednja vrsto let spodkopavala promocijo in zaščito človekovih pravic tako doma kot v mednarodnih okvirih, če se izrazim diplomatsko. V praksi to pomeni, da venezuelski borci za človekove pravice, novinarji in opozicijski aktivisti končujejo za rešetkami. Pravzaprav smo priče sistematičnim kršitvam ekonomskih, socialnih, civilnih, političnih in kulturnih pravic, za katerimi stoji vodstvo države oziroma diktatorski režim Nicolasa Madura. O tem poroča poročilo Michelle Bachelet, visoke komisarke OZN za  človekove pravice z datumom  5. julij letos (A/HRC/41/18). Med drugim omenja arbitrarne odvzeme svobode, mučenja in izven sodne uboje (5287 ljudi naj bi izgubilo življenje, "ker so se upirali oblasti" samo v letu 2018) s strani venezuelskih varnostnih sil. Celo razdeljevanje mednarodne pomoči v hrani je režim uporabil v politične namene. Obstaja utemeljen sum, da imamo opraviti  z zločini zoper človečnost. Početje režima trenutno preiskuje posebna neodvisna mednarodna misija za ugotavljanje dejstev na podlagi mandata, ki ga je dobila ravno od - HRC.

Danny Danon, izraelski ambasador v OZN: "Svet za človekove pravice briga za človekove pravice."

Ob vsem tem je, ob ogorčenju organizacij za zaščito človekovih pravic širom sveta, režim Madura brez sramu napovedal kandidaturo za članstvo v HRC. Kar je še bolj tragično, je to, da mu je izvolitev uspela. In to na dan umora opozicijskega aktivista Edmunda Rade. Režim Madura je tako dobil svojevrstno priznanje, da je na pravi poti. Režim, ki je s svojo katastrofalno ekonomsko in socialno politikov svet pognal več kot štiri milijone svojih državljanov. Režim, ki se je v izvajanju nasilja nad svojimi političnimi nasprotniki spajdašil s paravojaškimi, kriminalnimi, mamilarskimi skupinami in poskrbel za eno najvišjih številk umorov na svetu.  Gre seveda za hud udarec žrtvam režima in tudi spoštovanju človekovih pravic in demokraciji v svetu. In seveda tudi udarec kredibilnosti HRC in OZN. Po besedah Philippe Bolopiona iz Human Rights Watch gre za izdajo osnovnih načel OZN, na podlagi katerih se je ustanovil HRC.  

Venezuela niti ni edina članica HRC z vse prej kot zgledno preteklostjo na tem področju. V HRC je v zadnjih letih najti tudi predstavnike vrste drugih avtoritarnih režimov - Kitajske, Kube, Rusije, Savdske Arabije, Libije, Sudana itd. Ti očitno glasujejo eden za drugega. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. V času, ko avtoritarizem pridobiva na pomenu, smo priča nazadovanju HRC. O kršitvah človekovih pravic v svetu torej odločajo najhujši kršitelji. Povedano še preprosteje, v vrstah gasilcev so piromani. Dvoličnost pa taka! Potrebne so temeljite reforme, če naj HRC služi svojemu namenu. Komisija OZN za človekove pravice, predhodnica HRC, je propadla ravno zaredi tega, ker so v njej sedeli predstavniki režimov, ki so imeli na vesti največ in najhujših kršitev.