Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na Islamsko državo Sirije in Iraka? In kaj naj rečemo Slovenci glede na to, da je Majniška deklaracija za pol leta prehitela padec Berlnskega zidu, Steinmeier pa Pahorja ni povabil na slavnostno večerjo? Pa še nekaj: Berlinski zid je bil zgrajen, da ljudje ne bi mogli ven; danes pa države utrjujejo meje, da ilegalni priseljenci ne bi mogli noter!
Ob kosilu, na katero je - na dan proslave 30. obletnice preboja Berlinskega zidu - povabil češkega, madžarskega, poljskega in slovaškega kolega (ne pa slovenskega Boruta Pahorja), je nemški socialno-demokratski predsednik (in bivši zunanji minister) Frank Walter Steinmeier rekel, da je "9. november ločil preteklost zatiranja od prihodnosti v svobodi, zgrešene poti diktatur od zmagovitega prihoda liberalne demokracije", in da so se "miroljubni revolucionarji leta 1989 odločili zoper prazne obljube komunizma". Zvečer se je Steinmeier na velikem zborovanju pred Brandenburškimi vrati za preboj Berlinskega zidu prav tako zahvalil prijateljem iz držav višegrajske četverice; posebej pa je imenoval Gorbačova in Reagana. Nato je priznal, da morajo biti Nemci zelo hvaležni Ameriki, ki je njihova "partnerka pri obojestranskem spoštovanju, partnerka za demokracijo in svobodo, proti nacionalnemu egoizmu". Steinmeier pove, da je Berlinski zid zgradil Ulbricht, medtem ko so "nove zidove v naši deželi sezidali" današnji Nemci sami ("wir selbst").
Slovenski poročevalci so nekoliko popravili Steinmeierjevo retoriko. Namesto predsednikovega komplimenta Američanom in upanja, da bodo Nemci in Američani skupaj zagovarjali demokracijo in svobodo, in skupaj nasprotovali nacionalnemu egoizmu, so nas obvestili, da je Steinmeier bral levite Američanom. Pri tej razlagi so pritegnili francoskim poročevalcem, ki jih je navdihnila najnovejša Macronova kampanja proti Natu in Trumpu. Nemčija te kampanje ne podpira, ampak trdi, da je "nepotrebna".
Ko se zid podre na obe strani
Slovenski poročevalci so - kolikor je mogoče sklepati po objavljenih poročilih - večinoma zamolčali, da je na berlinskem zborovanju poleg predsednika nastopila tudi "nemška borka za človekove pravice Marianne Birthler, ki je bila med letoma 2000 in 2011 pristojna za preiskavo zločinov tajne službe nekdanje Nemške demokratične republike Stasi". To je približno tako, kot če bi pri nas na državni proslavi poleg predsednika nastopil tudi Igor Omerza, ki raziskuje zločine Udbe - čeprav pri nas osebe oz. agencije, ki bi ju lahko primerjali z raziskovalnim podjetjem Birthlerjeve sploh nimamo.
Morda pa je v Steinmeierjevih nastopih še važnejše, da je padec zidu označil kot zmago liberalne demokracije in kot odločitev zoper prazne obljube komunizma. Zanimiv kontrapunkt takšnim ocenam predstavlja intervju z nekdanjim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom, ki se je (v ljubljanskem Delu) oglasil istega dne kot aktualni nemški predsednik. Kučan ponavlja že večkrat povedano enigmatično domnevo, da se Berlinski zid ni podrl samo na vzhod, ampak tudi na zahod.
Kaj pravzaprav pomeni takšna izjava?
Kučan pravi, da so ostanki oz. ruševine Berlinskega zidu padli na stran Nemške demokratične republike pa tudi na stran Zvezne republike Nemčije. Berlinski zid je - kot pove Steinmeier - zgradil Ulbricht, ki je želel preprečiti beg svojih državljanov na Zahod. Tupatam beremo o sodobnem zaposlovanju državljanov Vzhodne in Srednje Evrope v Zahodni Evropi in morda v ZDA. Stvar je preprosta: na Zahodu so plače bistveno boljše, Vzhod pa za Zahodom vidno zaostaja. Torej nič drugega kot nezaupnica režimom, ki so krivi za zaostajanje. Preseljujejo se tudi mnogi Slovenci: zaradi zaslužka pa tudi zato, ker so nadarjeni in ambiciozni, česar doma ne opazijo.

Preboj zidu je bil - po Steinmeierju - zmaga liberalne demokracije in posledica razkritja praznih obljub komunizma. Dejansko so liberalna demokracija in preiskovalci praznih obljub komunizma morali dolgo časa, mukoma in z velikimi stroški pospravljati ruševine zločestega Berlinskega zidu. Ruševine so dejansko padle predvsem na zahodno stran, vendar danes praktično ni nobenih sledov o njih. Nekaj ostankov Berlinskega zidu je preživelo v dveh strankah, ki imata precej privržencev v vzhodnem delu Nemčije: pri Alternativi za Nemčijo in pri Levici (Die Linke). Skrajne leve in skrajne desne stranke, ki jih večina Nemcev (da o njihovih medijih ne govorimo) zavrača, so tisti ostanki Berlinskega zidu, ki so padli na vzhodno stran. Toda ni povsem gotovo, da je imel bivši predsednik v mislih ravno takšno razporeditev tradicij Berlinskega zidu.
Nemčija se je teh tradicij otresla precej temeljito. V bistvu je v vsej Nemčiji prevladala evropska oz. zahodna liberalno-demokratska miselnost. Podobni procesi so doleteli vse nekdanje evropske socialistične države, tudi Slovenijo. Evropska liberalno-demokratska miselnost je prevzela tako rekoč ves kontinent in izgnala miselnost, ki je bila značilna za Ulbrichta, iz Evrope. Komunistične diktature prosperirajo ponekod v Južni Ameriki in tupatam v Aziji. Da je evropska ureditev relativno uspešna ali najmanj slaba družbena ureditev, pričajo migranti, ki bi se radi pridružili Evropejce. Toda Kučan, če se ne motim, ni razmišljal o tem. Njegova prispodoba s padanjem ostankov Berlinskega zidu na Vzhod in Zahod bi lahko pomenila, da so se vzhodni Nemci nekaj koristnega naučili od zahodnih Nemcev, ki so po drugi strani marsikaj pridobili od vzhodnih Nemcev, torej od komunistov. Takšna razlaga je nemara všečna nekaterim političnim skupinam v Sloveniji.
Na kateri strani Železne zavese je bila SFRJ
Slovensko politično premišljevanje pa zapleta še neka druga domneva: da namreč Jugoslavija (torej tudi Slovenija) ni bila del komunističnega sveta oz. odra za železno zaveso, kar bi v končni posledici pomenilo, da pri nas ni bilo zidov oz. da je pri nas že davno zmagala liberalna demokracija oz. da so pri nas že davno razkrili prazne obljube komunizma. Mimogrede naj omenim, da jugoslovanska oz. slovenska ustava iz leta 1974 vsebuje poziv h komunistični družbi.
Morda bi lahko kdo razvil tezo, da so Berlinski zid enakopravno porušili zahodni in vzhodni Nemci, toda takšna teza je hudo pomanjkljiva. Preboj Berlinskega zidu ne more biti na pol zmaga komunizma, na pol pa zmaga liberalne demokracije. Tudi Gorbačov, ki ga omenja Steinmeier, je simpatiziral z razkrivanjem praznih obljub komunizma (glasnost), ki je navsezadnje konec leta 1991 pripeljalo do razpada Sovjetske zveze.
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na Islamsko državo Sirije in Iraka? In kaj naj rečemo Slovenci glede na to, da je Majniška deklaracija za pol leta prehitela padec Berlnskega zidu, Steinmeier pa je Slovenijo pustil pred vrati? Pa še nekaj: Berlinski zid je bil zgrajen, da ljudje ne bi mogli ven; danes pa države utrjujejo meje, da bi preprečile vstop ilegalnih priseljencev noter!