Komentar

Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč.

19.11.2019 20:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   Zvjezdan Radonjić   esej   morala   kolektivizem   liberalizem   humanizem   ljudstvo   oblast   Peter Sloterdijk   Friedrich Hayek

Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje ne premorejo več omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer. Dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama, je prebavljivo praktično karkoli.

Več kot stoletni spopad med liberalizmom in kolektivizmom, v ekonomiji stopnjevanim s programom New deal, ne pojenja. Še več, razširja se kot požar na vsa področja človekovega družbenega življenja. Razhajanje je v osnovi dokaj preprosto; ali je bolje prepustiti razvoj slepemu delovanju (tržnih) razmer, ali je donosneje posegati tudi z instrumenti organizirane države? Ali je učinkovitejši, materialno uspešnejši, človeku prijaznejši način - način mehanistične samoregulacije, po katerem se stvari uredijo same po sebi, ali p je morda boljši način administrativnega sistemskega poseganja? Morda je bolje prepustiti stvari same sebi, da se izidejo na mehanističen način, ne da bi se posegalo v načela razreševanja, v invisible hand - v slep, samoobstojen, ločen od organizacijskih sklopov. Do nedavnega je veljalo splošno prepričanje, da je potrebno v času hujših kriz vendarle poseči od zunaj, z voljo usklajenih elit, ki naj stanje uredijo vsaj za silo, nakar se prepusti delovanje ponovni neomejeni volji deregulatorjev razmer (namenoma ne rečem trga, kajti gre za širše odreditve, na sami meji univerzalnosti). Stereotipnost izbire med reganizmom (thatcherizmom in državnim lastninjenjem velikih sistemov (transport, energetika, zdravstvo) se potem zaradi generaliziranja razširja na ostale segmente delovanja človeških družb, vključno z nadstavbo oblastvene narave.

  

Prevrednotenje moralnega spektra, ki zaradi enormnega razvoja tehnologije in s tem izboljšanja materialne podstati bivanja širokih množic prerašča v amoralnost, daje pomembne zagone dvomu o bodočih družbenih ureditvah tega dela sveta. Ni več ključno vprašanje stopnje (de)regulacije tržnih in proizvodnih sistemov; pomembneje postaja ugotoviti, ali je morala še sploh potrebna ter v povezavi z odgovorom ponuditi ustrezne modele. Ne bom povzemal velikega števila avtorjev - od Petra Sloterdijka dalje -, ki opozarjajo na (samo)ukinitev morale; dovolj se je omejiti na dvom, ali obstaja potreba po njej, vtkana v principe delovanja. Ali je torej sodobnemu človeku v vsakdanjem življenju organizacijsko potrebna ter ali mu predstavlja eno izmed ovir k implementacijam tehnološkega razvoja?

 

Ima torej družbenost še sploh kakšno vlogo? Arthur Schopenhauer je pojmovanje človeka kot racionalnega, racionalističnega bitja pojmoval za zgrešeno; povprečen vsakodnevni človek ne stremi (več) k optimalnim, razumskim rešitvam; bolj kot ne ga zanima le še lasten materialen položaj; družbenih aktivnosti se loteva nejevoljno, ob ogroženosti eksistenčnega minimuma. Brutalni eksistencializem, kot je videti, postaja s potekom let dominantna filozofska usmeritev; ljudi več ne zanima, ali je pogoj za obvarovanje redne službe razkroj lastne intimnosti, ali se na položaje prihaja sorodstveno-korupcijsko, ali se tiska denar brez kritja, ali se sanirajo zasebne banke iz javnih stredstev, ali se policija in davčni organi spreminjajo v polnilce državnih blagajn, ali inflacija požira pokojnine ... Pomembno je le, da gre, kot je šlo. Zganili se bodo šele ob polni revščini. Dokler pokojnina 390,00 evrov z dodatkom za telovadbo zadošča, je vse v redu; ko bo pokojnina za 1 evro premajhna, se bodo stvari prelile na ulice.

 

Zgornji model, preveden na plan delovanja oblasti in sistemskih struktur, predstavlja, z mero poenostavitve, definicijo asocialne družbenosti, v kateri je percepcija pojavov zamejena na ozko funkcionalnost individualiziranih eksistenc. Ne le v Sloveniji, vsepovsod v tehnološko naprednih državah stopa v ospredje dvom o zainteresiranosti množic za družbene procese. Tudi v pogojih kaotičnosti, neurejenosti, neobzirnosti se množice nejevoljno in stežka vključujejo v reševanje (lastnih) težav. Kože zoon politikona ne nadevajo radi. Namesto zborovanj pred magistrati izrojenih elit se prakticira potrošniški izolacionizem. Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje več ne premorejo omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer, dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama; šele takšen razvoj dogodkov spravi na ulice, jih aktivira in ozavesti. Pred tem je prebavljivo praktično karkoli. 

 

 

II.

 

Po načelu družbene akcije in reakcije se letargija množic pretaka v delovanje režimov, ki so nagnjeni k čedalje hujšim kršitvam temeljnih družbenih norm, ne ozirajoč se na osnovne elemente moralne zadržanosti. Miselnost "če nam vse dovolite - bomo vse tudi počeli", postaja univerzalen princip delovanja oblasti po celotni sistemsko-podistemski vertikali.

 

"Manj ko se borite - manj vas bomo spoštovali."

 

"Bolj ko se vdajate - bolj vas bomo izžemali."

 

 

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč. 

 

  

III.

 

Izhoda iz stanja te vrste znotraj ustavnopravnih kategorij ni zaznati. Spremembo bi omogočila le in samo revolucija, mirna ali nasilna. Preobrata znotraj sistema v takšnem stanju odnosov in duha pač ne more biti. Vprašanje je le še, ali bi bila revolucija na temo spremembe liberalnega koncepta sprejemljiva, legitimna upoštevajoč izhodiščno stališče množic. Postaja jasno, da bi bila revolucija v osnovi nasilje nad interesi državljanov tudi če bi minila brez prelite krvi. Ustanovila bi stanje, ki mu množice, če odmislimo pusta verbalna samozadovoljevanja, ne težijo. Nasilno spreminjanje tihožitja pasivnih množic in razuzdanih elit bi predstavljalo ne toliko nasilje nad elitami, ki se bodo tako in tako neškodljivo obnovile v dveh ali treh volilnih ciklih, temveč še bolj nasilje nad stvarnimi potrebami vodenih. Množice so namreč  artikulirale ambivalentnost do morale, sprijaznjenost z relativnim pomanjkanjem, zadovoljstvo z življenjem v izolaciji, dominacijo pragmatizma nad idejnostjo. Njim do abstraktnih vrednot preprosto ni. Imeli bi sicer radi več denarja, manj krivic, vendar v tej smeri ne želijo ukrepati.

 

Prav je torej na strani Arthurja Schopenhauerja, ki se je izkazal za umnejšega od J. J. Rousseaja, Voltaira, Hegla, Kanta in Marxa. Prav je imel on, ostali so se motili. Revolucija se bolj in bolj kaže kot teoretičen, neproduktiven eksces, zasnovan v domišljiji humanistov, ki preprosto niso dojeli, da rišejo slike v megli. Tisti, za katere bi prelivali tudi lastno kri, so bistveno bolj zadovoljni znotraj koncepta neomejenega liberalizma kakor v pogojih obetajoče negotovosti. Friedrich Hayek žanje lovorike - množice so si končno zaželele nevidne roke. Ki sicer daje malo, toda ustvarja veliko. Ki ponuja mir, omejuje represijo, skrbi za temeljne človekove pravice, čeprav omogoča enormno neenakost vseh vrst, kar je pač vključeno v pričakovano stabilnost. Sodobni časi tehnološke hiperprodukcije so izrisali novo moralo, ki je izrisala novo-staro ekonomijo klasičnega liberalizma. Relativna blaginja odtehta nad ponižanostjo, neenakopravnostjo, zlorabami, neresnico, grotesknostjo. Verjetno se bo treba sprijazniti, da so prihajajoča stoletja čas dominacije liberalizma nad kolektivizmom. Humanisti bodo morali utihniti, nasilje nad stvarnimi potrebami ljudi ni projicirano. Ljudje si boljšega, kot imajo, ne želijo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
3
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"
24
14.03.2020 20:11
Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.
18
14.03.2020 01:19
Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen ... Več.
Piše: Jurij Paljk
Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?
4
11.03.2020 12:43
Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Spregledano poročilo Združenih narodov: Rusija je odgovorna za vojne zločine v Siriji!
11
11.03.2020 05:00
Tako v svojem poročilu ugotavlja preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice. Poročila, ki je bilo objavljeno v začetku ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,453
02/
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,517
03/
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
Simona Rebolj
Ogledov: 2,714
04/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,348
05/
IZUM in Cobiss.net: Kdo koga zavaja, kdo kaj skriva in čigave interese kdo zastopa?
Tomaž Seljak
Ogledov: 2,162
06/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,114
07/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,193
08/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,187
09/
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
Mark Stemberger
Ogledov: 1,207
10/
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,151