Komentar

Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč.

19.11.2019 20:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   Zvjezdan Radonjić   esej   morala   kolektivizem   liberalizem   humanizem   ljudstvo   oblast   Peter Sloterdijk   Friedrich Hayek

Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje ne premorejo več omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer. Dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama, je prebavljivo praktično karkoli.

Več kot stoletni spopad med liberalizmom in kolektivizmom, v ekonomiji stopnjevanim s programom New deal, ne pojenja. Še več, razširja se kot požar na vsa področja človekovega družbenega življenja. Razhajanje je v osnovi dokaj preprosto; ali je bolje prepustiti razvoj slepemu delovanju (tržnih) razmer, ali je donosneje posegati tudi z instrumenti organizirane države? Ali je učinkovitejši, materialno uspešnejši, človeku prijaznejši način - način mehanistične samoregulacije, po katerem se stvari uredijo same po sebi, ali p je morda boljši način administrativnega sistemskega poseganja? Morda je bolje prepustiti stvari same sebi, da se izidejo na mehanističen način, ne da bi se posegalo v načela razreševanja, v invisible hand - v slep, samoobstojen, ločen od organizacijskih sklopov. Do nedavnega je veljalo splošno prepričanje, da je potrebno v času hujših kriz vendarle poseči od zunaj, z voljo usklajenih elit, ki naj stanje uredijo vsaj za silo, nakar se prepusti delovanje ponovni neomejeni volji deregulatorjev razmer (namenoma ne rečem trga, kajti gre za širše odreditve, na sami meji univerzalnosti). Stereotipnost izbire med reganizmom (thatcherizmom in državnim lastninjenjem velikih sistemov (transport, energetika, zdravstvo) se potem zaradi generaliziranja razširja na ostale segmente delovanja človeških družb, vključno z nadstavbo oblastvene narave.

  

Prevrednotenje moralnega spektra, ki zaradi enormnega razvoja tehnologije in s tem izboljšanja materialne podstati bivanja širokih množic prerašča v amoralnost, daje pomembne zagone dvomu o bodočih družbenih ureditvah tega dela sveta. Ni več ključno vprašanje stopnje (de)regulacije tržnih in proizvodnih sistemov; pomembneje postaja ugotoviti, ali je morala še sploh potrebna ter v povezavi z odgovorom ponuditi ustrezne modele. Ne bom povzemal velikega števila avtorjev - od Petra Sloterdijka dalje -, ki opozarjajo na (samo)ukinitev morale; dovolj se je omejiti na dvom, ali obstaja potreba po njej, vtkana v principe delovanja. Ali je torej sodobnemu človeku v vsakdanjem življenju organizacijsko potrebna ter ali mu predstavlja eno izmed ovir k implementacijam tehnološkega razvoja?

 

Ima torej družbenost še sploh kakšno vlogo? Arthur Schopenhauer je pojmovanje človeka kot racionalnega, racionalističnega bitja pojmoval za zgrešeno; povprečen vsakodnevni človek ne stremi (več) k optimalnim, razumskim rešitvam; bolj kot ne ga zanima le še lasten materialen položaj; družbenih aktivnosti se loteva nejevoljno, ob ogroženosti eksistenčnega minimuma. Brutalni eksistencializem, kot je videti, postaja s potekom let dominantna filozofska usmeritev; ljudi več ne zanima, ali je pogoj za obvarovanje redne službe razkroj lastne intimnosti, ali se na položaje prihaja sorodstveno-korupcijsko, ali se tiska denar brez kritja, ali se sanirajo zasebne banke iz javnih stredstev, ali se policija in davčni organi spreminjajo v polnilce državnih blagajn, ali inflacija požira pokojnine ... Pomembno je le, da gre, kot je šlo. Zganili se bodo šele ob polni revščini. Dokler pokojnina 390,00 evrov z dodatkom za telovadbo zadošča, je vse v redu; ko bo pokojnina za 1 evro premajhna, se bodo stvari prelile na ulice.

 

Zgornji model, preveden na plan delovanja oblasti in sistemskih struktur, predstavlja, z mero poenostavitve, definicijo asocialne družbenosti, v kateri je percepcija pojavov zamejena na ozko funkcionalnost individualiziranih eksistenc. Ne le v Sloveniji, vsepovsod v tehnološko naprednih državah stopa v ospredje dvom o zainteresiranosti množic za družbene procese. Tudi v pogojih kaotičnosti, neurejenosti, neobzirnosti se množice nejevoljno in stežka vključujejo v reševanje (lastnih) težav. Kože zoon politikona ne nadevajo radi. Namesto zborovanj pred magistrati izrojenih elit se prakticira potrošniški izolacionizem. Razen neobvezujočega jamranja po gostilnah, zmajevanj z rameni, češ "kako je vse narobe", ljudje več ne premorejo omembe vrednega konstruktivnega aktivizma. Kritične mase ni mogoče spraviti na trge skoraj nikjer, dokler ne potrka na vrata eksistenco ogrožajoča revščina tipa Venezuele ali Surinama; šele takšen razvoj dogodkov spravi na ulice, jih aktivira in ozavesti. Pred tem je prebavljivo praktično karkoli. 

 

 

II.

 

Po načelu družbene akcije in reakcije se letargija množic pretaka v delovanje režimov, ki so nagnjeni k čedalje hujšim kršitvam temeljnih družbenih norm, ne ozirajoč se na osnovne elemente moralne zadržanosti. Miselnost "če nam vse dovolite - bomo vse tudi počeli", postaja univerzalen princip delovanja oblasti po celotni sistemsko-podistemski vertikali.

 

"Manj ko se borite - manj vas bomo spoštovali."

 

"Bolj ko se vdajate - bolj vas bomo izžemali."

 

 

Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in oblastvenih zlorab dviguje lestvico zlorab čedalje višje. K odgovornosti ne kličejo, pa ne odgovarja nihče. Prelito črnilo jadrno, neplodno nadomešča regulacijske posege. Oblastno upravičenje se podeljuje brez skrbi za interese; modeli vladanja se utrjujejo ne glede na primernost. Oportunizem dominira. V fevde neodgovornosti ne posega nihče. Deklaratorno se malikujejo borci za splošni blagor, ki ostajajo brez sistemske podpore. Množice ne želijo vplivati na strukture; zadovoljstvo s stanjem, kakršno je, je eksponentno. Tveganja se zavračajo - spremembe naj opravijo drugi. Dovolj je plačevati davke, ostajati doma. V posledici postaja establišment iz volitev v volitve bolj utrjen, nedinamičen, samozadosten, ohol, ogrožajoč. 

 

  

III.

 

Izhoda iz stanja te vrste znotraj ustavnopravnih kategorij ni zaznati. Spremembo bi omogočila le in samo revolucija, mirna ali nasilna. Preobrata znotraj sistema v takšnem stanju odnosov in duha pač ne more biti. Vprašanje je le še, ali bi bila revolucija na temo spremembe liberalnega koncepta sprejemljiva, legitimna upoštevajoč izhodiščno stališče množic. Postaja jasno, da bi bila revolucija v osnovi nasilje nad interesi državljanov tudi če bi minila brez prelite krvi. Ustanovila bi stanje, ki mu množice, če odmislimo pusta verbalna samozadovoljevanja, ne težijo. Nasilno spreminjanje tihožitja pasivnih množic in razuzdanih elit bi predstavljalo ne toliko nasilje nad elitami, ki se bodo tako in tako neškodljivo obnovile v dveh ali treh volilnih ciklih, temveč še bolj nasilje nad stvarnimi potrebami vodenih. Množice so namreč  artikulirale ambivalentnost do morale, sprijaznjenost z relativnim pomanjkanjem, zadovoljstvo z življenjem v izolaciji, dominacijo pragmatizma nad idejnostjo. Njim do abstraktnih vrednot preprosto ni. Imeli bi sicer radi več denarja, manj krivic, vendar v tej smeri ne želijo ukrepati.

 

Prav je torej na strani Arthurja Schopenhauerja, ki se je izkazal za umnejšega od J. J. Rousseaja, Voltaira, Hegla, Kanta in Marxa. Prav je imel on, ostali so se motili. Revolucija se bolj in bolj kaže kot teoretičen, neproduktiven eksces, zasnovan v domišljiji humanistov, ki preprosto niso dojeli, da rišejo slike v megli. Tisti, za katere bi prelivali tudi lastno kri, so bistveno bolj zadovoljni znotraj koncepta neomejenega liberalizma kakor v pogojih obetajoče negotovosti. Friedrich Hayek žanje lovorike - množice so si končno zaželele nevidne roke. Ki sicer daje malo, toda ustvarja veliko. Ki ponuja mir, omejuje represijo, skrbi za temeljne človekove pravice, čeprav omogoča enormno neenakost vseh vrst, kar je pač vključeno v pričakovano stabilnost. Sodobni časi tehnološke hiperprodukcije so izrisali novo moralo, ki je izrisala novo-staro ekonomijo klasičnega liberalizma. Relativna blaginja odtehta nad ponižanostjo, neenakopravnostjo, zlorabami, neresnico, grotesknostjo. Verjetno se bo treba sprijazniti, da so prihajajoča stoletja čas dominacije liberalizma nad kolektivizmom. Humanisti bodo morali utihniti, nasilje nad stvarnimi potrebami ljudi ni projicirano. Ljudje si boljšega, kot imajo, ne želijo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
19
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.367
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.934
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.576
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.239
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.547
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.404
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.919
08/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 794
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.120
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 923