Komentar

Uredniški komentar: Če bi imel Šarec jajca, bi se z Brnabićevo namesto o uvajanju srbščine v slovenske šole raje pogovarjal o demokraciji v Srbiji!

Slovenska in srbska vlada sta se sestali že na peti skupni seji v Novem Sadu, so poročale agencije. Srbska premierka je ob tem izrazila pričakovanje, da se bodo v tistih slovenskih (osnovnih) šolah, ki bodo za to pokazale interes, otroci lahko učili srbsko. Ta novica je, razumljivo, v slovenski javnosti vzbudila burne odzive, kar deluje kot dobro premišljen spin, s katerim bo Šarčeva vlada naslednje tedne zaposlovala javnost in medije. Zakaj? Zato da ne bi slučajno komu padlo na pamet, da bi ob iztekajočem se letu premierja in njegovo ekipo vprašal, kaj so pravzaprav naredili v času, ko so na oblasti. Odgovor je namreč zelo kratek. Nič.

19.12.2019 22:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Marjan Šarec   Ana Brnabić   vlada   seja   Novi Sad   Slovenija   Srbija   gospodarstvo   Rusija   Beograd   Skadarlija

Ne gre za nacionalizem ali ksenofobijo, ampak za čisto preprosto dilemo globalizacije. Nič nimam proti srbščini (ali hrvaščini ali makedonščini itd.), ampak vseeno mi ni jasno, zakaj za vraga bi mladino posiljevali z jezikom, ki ga v svetu nihče ne govori?!

Naslednje neprijetno vprašanje za Marjana Šarca in njegove ministre se tiče zavezanosti demokratičnim standardom in spoštovanju človekovih pravic. Da gre premier članice Evropske unije s pol vlade na skupno sejo z vlado države nečlanice, ki niti slučajno ne zagotavlja minimalnih standardov pravne države in človekovih pravic, je škandalozno. Kolega Igor Mekina me je ob tem opozoril, da je šel Šarec v novosadsko Canosso prav v trenutku, ko so v Srbiji za tri mesece zaprli žvižgača, ker je razkril, da oče policijskega ministra trguje z orožjem. Na tej tako opevani 5. skupni seji slovenske in srbske vlade je bil tudi (srbski) minister, ki ima lažen doktorat. Ko mu ga je univerza odvzela, se je nanjo spravila kar premierka osebno. Na slovensko-srbskem gospodarskem forumu se je v preteklosti pojavljajo kup ljudi, ki bi bili v normalni državi bodisi za zapahi bodisi v hišnem priporu. Vsekakor pa ne bi opravljali več nobene javne funkcije. Takšnih in podobnih zgodb, ki se tičejo srbske oblasti in politike, je precej. Dokazujejo, da se po padcu Miloševića ni kaj dosti spremenilo; ena mafija je zamenjala drugo. Razlika je le v tem, da država ni več v mednarodni izolaciji in da se trudi vzpostaviti dobre odnose tako z Zahodom (Evropsko unijo in Združenimi državami) kot z Rusijo.

 

O Ani Brnabić, srbski premierki, imam sicer nekoliko boljše mnenje kot o njenem slovenskem premierju, vsaj kar se voditeljskega talenta tiče. Ne glede na to, da vodi vlado države, ki je glede demokratičnih standardov in vladavine prava še precej za nami, se trudi imeti vse tisto, česar Marjan Šarec nima. Ima pedigre, ki se spodobi za premierja oziroma premierko države, četudi takšne, kjer še vedno maltretirajo in sodno preganjajo novinarje, žvižgače in aktiviste za človekove pravice. Srbija ni dosti boljša od Rusije, pa naj ima slovenska vlada še tako dobro mnenje o srbskih oblastnikih. 

 

Biografija Brnabićeve je sicer povsem korektna: študirala je v Združenih državah (univerza Nortwood, Michigan) in Veliki Britaniji (University of Hull), po vrnitvi v domovino - ki je skoraj sovpadla s padcem Miloševićevega režima - pa je skoraj deset let delala za USAID. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati (razen slovenski diplomaciji in ministrskim klovnom, ki se čudijo, zakaj že leta in leta ne morejo priti v Belo hišo). Povezave z Američani so pri Ani Brnabić dolgoletne, kajti tudi preden je leta 2016 vstopila v politiko, je bila direktorica v podjetju za razvoj vetrnih elektrarn v ameriški lasti. Pri štiridestih je postala ministrica v vladi Aleksandra Vučića, leto kasneje pa jo je Vučić, ki je medtem postal predsednik države, predlagal za svojo naslednico. Ane Brnabić je sicer deklarirana lezbijka in peta pripadnica skupine LGBT na svetu v premierski funkcij. Položaj Srbije v mednarodnih odnosih se je z Brnabićevo okrepil in ni naključje, da jo je opazila revija Forbes, ki vsako leto objavlja seznam najvplivnejših ljudi na svetu.

 

V Sloveniji zlasti desničarji podcenjujejo srbski potencial v mednarodni politiki. Nič manj niso v zmoti levičarji, ki podobno kot v primeru Rusije oziroma Putina ne razumejo, kako se je svet spremenil v zadnjih desetletjih. Če se v Sloveniji ni nič spremenilo in imajo glavno besedo še vedno metuzalemi iz ozadja, to še ne pomeni, da se ni v Srbiji (ali Rusiji). Jugonostalgija, titoizem in objokavanje rajnke SFRJ je namreč fenomen slovenske sociopatologije, ki v Srbiji nima prav nobene družbene relevatnosti. Srbski upokojenci, ki životarijo pri mizernih pokojninah, resda preklinjajo svojo oblast in hvalijo "dobre stare čase", vendar je v družbenem in političnem smislu Srbija povsem ravnodušna do postkomunistične utopije, del katere je tudi ideja o nekakšni novi, tretji Jugoslaviji, ki ima v Sloveniji na levici presenetljivo veliko podpornikov, neosocializem pa je tako ali tako že naš novi družbeni mainstream.

 

Zaradi tega me izlivi bratskih čustev do Srbije, ki jih v slovenski politiki niti ni tako malo, pretirano ne skrbijo. Dokler je med nami in Srbijo Hrvaška, je kakršno koli sanjarjanje avtomatično onemogočeno. Poleg tega je, kot rečeno, danes v Srbiji na oblasti nomenklatura, ki je generacijsko in ideološko že zdavnaj ozdravljena jugonostalgije. Brnabićeva igra vlogo moderne, kozmopolitske srbske političarke, ki pripada LGTB skupnosti in v svojem delovanju favorizira ekonomski potencial svoje države (le kako se ob njeni spolni usmerjenosti počuti nekdanji komik, ki se je redno delal norca iz "bab"?!). V tej točki - in samo v tej točki - je lahko srbski interes po tako pogostem srečevanju s slovensko vlado iskren. Srbija namreč potrebuje določena zagotovila, da članstvo v Evropski uniji zanjo ostaja realna možnost v ne preveč oddaljeni prihodnosti (5 do 10 let, denimo). Če je Slovenija za razliko od Hrvaške pri tem pripravljena pomagati kot zaveznica v EU, je seveda v Beogradu avtomatično sprejeta z najvišjim spoštovanjem. Ne čisto najvišjim sicer ... 

 

 

Marjan Šarec in srbski minister za delo pred slovenskim falconom. (Foto: Vlada Republike Srbije)

 

 

Šarca je na beograjskem letališču namesto premierke Brnabićeve sprejel srbski minister za delo Zoran Djordjević. Ne pa, denimo, gospa premierka. Verjetno ni imela časa za gosta, ki - roko na srce - vseeno ni tako pomemben kot recimo ruski premier Dimitrij Medvedjev, ki se je v Beogradu mudil jeseni, na letališču pa ga je osebno pričakala premierka.

 

 

Ruski premier Medvedjev in srbska premierka Ana Brnabić. (Foto: Vlada Republike Srbije)

 

 

Nenazadnje pa o Šarčevem in vladnem obisku Srbije oziroma Vojvodine veliko pove profil Ane Brnabić na tviterju. Kajti očitno je premierka Šarcu namenila le tisti skopo odmerjeni čas, ki ga je imela na voljo, saj je morala spakirati kovčke, preden je naslednji dan odpotovala v Argentino na inavguracijo novega predsednika Alberta Fernandeza. Novico o tem je skupaj s fotografijami iz Buenos Airesa v srbščini (cirilici) in angleščini objavila na svojem profilu na tviterju. O skupni seji s slovensko vlado ali srečanju s Šarcem sploh ni čivknila. Tudi večerje s Šarcem, čevapčiči in šopsko solato na Skadarliji ni omenila.

 

Toda vsega tega Marjan Šarec med večerjo z Ano Brnabić na Skadarliji še ni mogel vedeti. Lahko pa da je o nečem razmišljal, ko je grizljal verjetno najboljše čevapčiče na svetu: da namreč v očeh ljudi brez domišljije reke vedno tečejo navzdol (in običajno iz severa proti jugu, čeprav so tudi izjeme) in da je "biznis" s Srbijo za Slovenijo takorekoč samoumeven, logičen in nima le ekonomskih, pač pa tudi družbene in politične dimenzije. Vsaj v tem zadnjem delu se je slovenski premier grdo uštel, kajti favoriziranje Srbije v regiji, kjer želi imeti Slovenija dobre odnose z vsemi, ne more biti politično oportuno. Da ne govorimo, kot sem že na začetku omenil, o pravni državi in človekovih pravicah. Če je vodilo Šarčeve (baje) levosredinske vlade ekonomski pragmatizem in oportunizem, potem lahko razumem, zakaj se s srbskimi kolegi pogovarjajo le o poslih, ne pa tudi o bolj vsakdanjih, človeških vprašanjih. Denimo o vzrokih za strahotni eksodus mlade generacije, ki v takšni državi noče ostati niti dneve več in išče novo življenje v "normalnih" zahodnih državah.

 

Ob tem so Šarčeve izjave za srbske medije, češ kako da je "Srbiji mesto v EU" (vir), več kot deplasirane in neokusne. Biti advokat režima, ki nima posebnega rešpekta do svobode govora, državljanskih in političnih pravic, ni ravno častno. A slovenski oblasti takšna devastirana okolja očitno prijajo. Tudi navdušenje nad Vladimirjem Putinom sodi v ta kontekst. Poleg tega je slovenski premier eden izmed zadnjih evropskih voditeljev, ki ima kakšno težo pri sprejemanju ključnih odločitev o prihodnosti Evropske unije. Širitveni proces - če bo do njega sploh prišlo v mandatu ravnokar inavgurirane Ursule von der Leyen - je ta hip eno manj pomembnih vprašanj, s katerim se v času brexita sooča Unija. O tem, ali bo Srbija nekoč res postala članica EU, Slovenija sama ne more odločati. 

 

Slovensko spogledovanje s Srbijo nenazadnje predstavlja tudi sol na rano nikoli zares normaliziranih odnosov z Zagrebom, s katerim nas vsekakor povezuje več zgodovinskih, političnih in tudi nadnacionalnih projektov kot s Srbijo. Članstvo v Evropski uniji je eden izmed zadnjih takšnih primerov. Po že 5. skupni seji slovenske in srbske vlade me zato iskreno zanima:

 

(1) zakaj takšnih sej ni z avstrijsko, italijansko ali hrvaško vlado;

 

(2) kdo je dal naši vladi mandat za takšne seje oziroma kje je našla zakonsko pokritje zanje;

 

(3) katera članica EU ima še takšno prakso "skupnih sej" z nečlanico?

 

 

Vprašanja smo kot medij skladu z Zakonom o medijih poslali na vlado, vendar kakšnega razumljivega odgovora ne pričakujem. Kot tudi ne pojasnila, kaj je pravzaprav mislil premier Šarec z obljubo, da se bodo učenci tistih slovenskih osnovnih šol, kjer za to obstaja interes, lahko učili srbski jezik. Predsednik vlade seveda nima prav nobene pristojnosti, da komurkoli obljublja oziroma se dogovarja o tem, da se bo spreminjal šolski kurikulum oziroma uvajal nov tuj jezik (kar srbščina verjetno je, mar ne?), poleg tega bi bilo potrebno pojasniti, kaj natančno pomeni dikcija "tiste osnovne šole, v katerih obstaja interes". Čigav interes? In zakaj ravno srbščina? Ker gre tja vsako poletje 600.000 Slovencev na dopust? Ker slovenski zdravniki in medicinske sestre masovno odhajajo na srbske klinike, saj so tam vseeno nekoliko bolje plačani kot doma? Kdo bi se potemtakem moral učiti katerega jezika?

 

Vseeno pa je ta del "razprave" v bistvu najbolj deplasiran in na nek način tudi "balkanski". Ne gre za nacionalizem ali ksenofobijo, ampak za čisto preprosto dilemo globalizacije. Nič nimam proti srbščini (ali hrvaščini ali makedonščini itd.), ampak vseeno mi ni jasno, zakaj za vraga bi otrokom težili z jezikom, ki ga v svetu, kamor bodo ti ljudje kasneje gravitirali, nihče ne govori?! Razen če ne bi šlo za obvezen predmet oziroma bi bilo učenje srbščine na prostovoljni ravni. Če gre za svobodno odločitev otrok (in staršev), potem je vse skupaj vihar v kozarcu vode. Precej bolj umestno je kvečjemu vprašanje, zakaj se ne bi otroci namesto srbščine raje učili kitajščino. Ali pa kak drug svetovni jezik, ki bo v njihovem življenju verjetno odigral določeno vlogo.

 

Zdi se, da je vse to "dogovarjanje" o uvedbi srbskega jezika še en slovenski politični spin, namenjen domači javnosti oziroma njeni preokupaciji s temo, ki nima niti najmanjše zveze z dejanskim delom ali uspehi Šarčeve vlade. Katerimi uspehi? No, tu je kleč. Zakaj sploh provokacija s srbščino? Zato da ne bi slučajno komu padlo na pamet, da bi ob iztekajočem se letu premierja in njegovo ekipo vprašal, kaj so pravzaprav naredili v času, ko so na oblasti. Odgovor je namreč zelo kratek. Nič.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.361
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.933
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.576
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.236
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.546
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.399
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.916
08/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 765
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.117
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 922