Komentar

Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol

Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš čas: z nasiljem okupatorjev in komunističnih revolucionarjev, z omahljivostjo in nemočjo "tradicionalnega tabora", lojalnostjo, kolaboracijo … Ena najvažnejših Možinovih poant je, da je "v vojni življenje izgubil vsak 15. Slovenec, kar nas uvršča med narode z največjo smrtnostjo v času vojne oziroma neposredno po njej".

27.12.2019 20:34
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Jože Možina   Slovenski razkol   knjiga   Cankarjev dom   revolucija   2. svetovna vojna   Slovenija   PIF   OF   Edvard Kocbek

Foto: Demokracija

Komuniste, ki jih je usmerjala Kominterna, je zanimala predvsem revolucija, s katero so želeli po končani vojni prevzeti oblast in iz Slovenije narediti sovjetsko republiko. V nasprotju z njimi naj bi si tradicionalni tabor želel svobodno Slovenijo, predvsem pa red in mir, za kar je bil pripravljen pobožno počakati na primeren čas in v skrajni sili sprejeti italijansko sponzorstvo.

Slovenski razkol zgodovinarja in znanega televizijskega izpraševalca (pričevalcev) Jožeta Možine je nenavadna in pomembna knjiga. Njena nenavadnost se je glede na to, da gre za znanstveno monografijo s področja zgodovinopisja, pokazala že pri številu obiskovalcev tiskovne konference v Kosovelovi dvorani (Cankarjevega doma). V njej je bilo 11. decembra zasedenih vseh 170 sedežev. Da ne gre za navaden knjižni proizvod, se je potrdilo tudi z navzočnostjo treh založnikov (celovške, goriške in celjske Mohorjeve družbe) na odru; nadškofa Zoreta in predsednika Državnega sveta Kovšce v občinstvu. Knjiga je nenavadna tudi po formatu, ki spominja na slovar ali enciklopedijo, izredna po številu strani (621) in opomb (2383). Težje je povzeti njen pomen, saj sega v osrčje slovenske preddržavne zgodovine, v leta italijanske okupacije (1941-1942), komunistične revolucije in državljanske vojne. Možina se - na podlagi na novo odkritih dokumentov - ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se - kot kažejo v knjigi omenjene genetske raziskave - prenašajo v naš čas: z nasiljem okupatorjev in komunističnih revolucionarjev, z omahljivostjo in nemočjo "tradicionalnega tabora", lojalnostjo, kolaboracijo … Ena najvažnejših Možinovih poant je, da je "v vojni življenje izgubil vsak 15. Slovenec, kar nas uvršča med narode z največjo smrtnostjo v času vojne oz. neposredno po njej". Med najbolj razburljive seveda spada "graf", ki prikazuje število slovenskih žrtev v letih 1941-1946 na ozemlju Slovenije: največ žrtev je povzročil nemški okupator (32.140), sledijo pa mu partizanski oz. revolucionarni tabor (24.443 slovenskih žrtev), "neznani povzročitelj" (21.331), zavezniki (7.181), protipartizanski tabor (6.151), italijanski tabor (6.119) …

 

Prvi del knjige vsebuje analizo slovenske politike tik pred začetkom in v začetku vojne. Tradicionalni tabor, ki ga v Ljubljanski pokrajini predstavljajo Slovenska ljudska stranka, liberalci in socialisti, se takrat znajde iz oči v oči z dvema novima tekmecema: z italijanskim okupatorjem in s komunisti, pri čemer so Italijani superiorni, saj imajo civilno in vojaško oblast (40.000 do 70.000 vojakov), moč tradicionalnega tabora peša, moč komunistov pa narašča. V tem - za slovenske razmere značilnem - trikotniku, ki sicer v Evropi ni popolna izjema, se je sredi prejšnjega stoletja zapletala in razpletala slovenska tragedija. Glavni problem je v tem, da slovenski politiki leta 1941 niso uspeli ustvariti nacionalne koalicije, kot je uspela v času osamosvajanja (1990-1991), vendar je do danes popolnoma opešala. Pred tridesetimi leti je bila v vlogi okupatorja Jugoslavija, "tradicionalnemu taboru" - če tako označimo Demos - pa je uspelo pritegniti k sodelovanju tudi "revolucionarni tabor" - če tako označimo stranke socialističnega samoupravljanja ZKS, ZSMS in socialiste.

 

Možina navaja naslednje politična dejstva in kombinacije: Italijani so bili sprva relativno blagi okupatorji; do 22. junija 1941 (ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo) je - če odštejemo prizadevanje bana Natlačna, da bi Dravsko banovino prevzel en sam okupator - bolj ali manj miroval tudi tradicionalni tabor; neodločni pa so bili tudi maloštevilni komunisti, ki so šteli okupatorje za prijatelje. Takrat je namreč veljal pakt Molotov-Ribbentrop, člani Antiimperialistrične fronte, ki je zavračala Hitlerjeve nasprotnike, med drugimi Britance, ki so nudili gostoljubje jugoslovanski emigrantski vladi, pa so bili člani Društva prijateljev Sovjetske zveze. V tradicionalnem taboru so model strpnosti do Italijanov in "taktične kolaboracije" - kot jo definira Možina - prevzeli od Primorcev, ki so si po Rapallu uredili nekakšno sožitje z okupatorji. Pozneje so Italijani menjavali zaveznike. Po mnenju strategov naj bi imeli tradicionalni tabor (SLS, liberalce, socialiste) za nevarnejše nasprotnike od komunistov, zato so tudi odlagali sodelovanje z vaškimi stražami, ki naj bi sebe in Italijane branile pred komunisti. Ti so bili glavni poborniki zaostritev, ki so se pojavljale v obliki sovražnega govora, rekvizicij in likvidacij. Politična razmerja med italijanskim, partizanskim in tradicionalnim taborom so paradoksalna. Italijani, ki so napadeni od komunistov, se maščujejo tradicionalnemu taboru. Žrtve in posledično junaki tragedije so bili preprosti ljudje, kmeti, civilno prebivalstvo, seveda tudi umorjeni in preživeli voditelji tradicionalnega tabora: Jure Adlešič, profesor Lambert Ehrlich, minister Miha Krek, France Kremžar, Alojzij Kuhar, Marko Natlačen, škof Gregorij Rožman, general Leon Rupnik, Ciril Žebot … Zdi se, da so si - ko se je vojna razvijala - med seboj najbolj nasprotovali glavni slovenski komunisti in konservativci, večinoma povezani s Cerkvijo. Komuniste, ki jih je usmerjala Kominterna in ki so sami usmerjali Osvobodilno fronto, je zanimala predvsem revolucija, s katero so želeli po končani vojni prevzeti oblast in iz Slovenije narediti sovjetsko republiko. V nasprotju z njimi naj bi si tradicionalni tabor želel svobodno Slovenijo, predvsem pa red in mir, za kar je bil pripravljen pobožno počakati na primeren čas in v skrajni sili sprejeti italijansko sponzorstvo.

 

Glavnina Možinove knjige je posvečena vprašanju (taktične) kolaboracije in pojavu vaških straž v Velikih Laščah, v Šentjoštu, na Vidovski in Bloški planoti, v Loškem potoku, v Begunjah pri Cerknici, v Loški, Dobrepoljski in Struški dolini. Revolucionarno nasilje naj bi - posebej v teh krajih - postalo tako neznosno, da so si morali prebivalci - na svojo pobudo in ob pomoči Italijanov - organizirati vojaško samoobrambo. Vaške straže naj bi bile neke vrste upor oz. zaščita proti partizanskemu terorizmu. Možinova knjiga vsebuje veliko gradiva o sprenevedanju, lažeh, zaslepljenosti, cinizmu in zločinih revolucionarjev, ob katerih je ravnanje njihovih nasprotnikov videti dobronamerno in miroljubno. Veliko prostora je namenjenega dokumentom stražarskega gibanja in njegovih voditeljev (Ehrlich, Žebot); na partizanski strani pa so v ospredju Edvard Kardelj, Zdenka in Boris Kidrič, Ivan Maček Matija, Dušan Pirjevec, Franc Stadler-Pepe, Peter Cafuta-Gad, Stane Semič-Daki in - presenetljivo - Stane Kavčič.  

 

Med drugo vojno so si Slovenijo razdelili Italijani in Nemci, njihovi glavni nasprotniki so bili prosovjetski komunisti, visoka politika tradicionalnega tabora je bila povezana z Vatikanom in z Angleži oz. mednarodno veljavno emigrantsko vlado v Londonu; običajni državljani, večinoma podeželani pa so se po pomoč zatekli k okupatorjem. Ti so jih včasih upoštevali, še pogosteje pa so bili do njih brezbrižni. Od daleč in na prvi pogled so se Slovenci odločali med Cerkvijo in brezbožno revolucijo, med fašisti in komunisti. Skoraj bi lahko rekli, da se je ponovila zgodovinska dilema: "Bomo Prusi ali Rusi?". Najhujša težava je bila seveda državljanska vojna, ki je bila v nekaterih primerih anticipacija hladne vojne, saj so se prav strastno sovražili zavezniki Rusov in zavezniki Angležev. Če bi se poigrali z zemljepisjem, bi po eni strani ugotovili, da se je med vojno velik del Evrope (z Berlinom in Ljubljano) znašel v trikotniku med protestantovskim Londonom (51 stopinj zemljepisne širine), katoliškim Rimom (45 stopinj) in pravoslavno Moskvo (55 stopinj).

 

Hudičev trikotnik pa je bil kar sredi Slovenije.

 

Morda bi si Slovenci lahko prihranili najhujše težave, ko bi se bili poglobili v mednarodne razmere, ki so vodile k II. svetovni vojni, npr. v špansko državljansko vojno. Edini, ki se je ukvarjal z njo, je bil leta 1937 Edvard Kocbek, vendar so njegova spoznanja naletela na zavračanje. V španski državljanski vojni (1936-1939) so se levičarski republikanci (s podporo Moskve in mednarodnih brigad) bojevali z nacionalisti (povezanimi z monarhisti, konservativci in katoliki - s podporo Nemčije in Italije). Nacionaliste je vodil Franco. Vojna je bila razredni boj, verska vojna, vojna med diktaturo in republikansko demokracijo, med revolucijo in kontrarevolucijo, med fašizmom in komunizmom. Zmagali so zavezniki Italije in Nemčije (fašisti, tradicionalni/ konservativni tabor), poraženi so bili zavezniki Sovjetske zveze (revolucionarji, komunisti). Potem (1939) je Nemčija sklenila pakt s Sovjetsko zvezo. Zgodovina je učiteljica življenja, magistra vitae

  

________________

[*] Bermudski ali Hudičev trikotnik imenujejo območje v morskem trikotniku Bermudski otoki-Portoriko-Fort Lauderdale (Florida). Hudičev trikotnik je znan po skrivnostnih nesrečah. Ko so se znašla v njem, so letala ali plovila večkrat preprosto izginila z radarskih zaslonov. V slovenskem hudičevem trikotniku je med drugo svetovno vojno izginilo 100.000 Slovencev.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
5
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"
24
14.03.2020 20:11
Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.
18
14.03.2020 01:19
Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen ... Več.
Piše: Jurij Paljk
Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?
4
11.03.2020 12:43
Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Spregledano poročilo Združenih narodov: Rusija je odgovorna za vojne zločine v Siriji!
11
11.03.2020 05:00
Tako v svojem poročilu ugotavlja preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice. Poročila, ki je bilo objavljeno v začetku ... Več.
Piše: Božo Cerar
Osmi marec: Od vrtnic do bodeče neže
16
08.03.2020 10:00
Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, ki šele zadnja leta spoznava, da ima praznik zgodovinski izvor, ki nima zveze z osladnim ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,422
02/
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,491
03/
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
Simona Rebolj
Ogledov: 2,681
04/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,305
05/
IZUM in Cobiss.net: Kdo koga zavaja, kdo kaj skriva in čigave interese kdo zastopa?
Tomaž Seljak
Ogledov: 2,147
06/
Nacionalni populizem in Janez Janša
Keith Miles
Ogledov: 1,457
07/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,090
08/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,070
09/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,102
10/
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,130