Komentar

Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol

Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš čas: z nasiljem okupatorjev in komunističnih revolucionarjev, z omahljivostjo in nemočjo "tradicionalnega tabora", lojalnostjo, kolaboracijo … Ena najvažnejših Možinovih poant je, da je "v vojni življenje izgubil vsak 15. Slovenec, kar nas uvršča med narode z največjo smrtnostjo v času vojne oziroma neposredno po njej".

27.12.2019 20:34
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Jože Možina   Slovenski razkol   knjiga   Cankarjev dom   revolucija   2. svetovna vojna   Slovenija   PIF   OF   Edvard Kocbek

Foto: Demokracija

Komuniste, ki jih je usmerjala Kominterna, je zanimala predvsem revolucija, s katero so želeli po končani vojni prevzeti oblast in iz Slovenije narediti sovjetsko republiko. V nasprotju z njimi naj bi si tradicionalni tabor želel svobodno Slovenijo, predvsem pa red in mir, za kar je bil pripravljen pobožno počakati na primeren čas in v skrajni sili sprejeti italijansko sponzorstvo.

Slovenski razkol zgodovinarja in znanega televizijskega izpraševalca (pričevalcev) Jožeta Možine je nenavadna in pomembna knjiga. Njena nenavadnost se je glede na to, da gre za znanstveno monografijo s področja zgodovinopisja, pokazala že pri številu obiskovalcev tiskovne konference v Kosovelovi dvorani (Cankarjevega doma). V njej je bilo 11. decembra zasedenih vseh 170 sedežev. Da ne gre za navaden knjižni proizvod, se je potrdilo tudi z navzočnostjo treh založnikov (celovške, goriške in celjske Mohorjeve družbe) na odru; nadškofa Zoreta in predsednika Državnega sveta Kovšce v občinstvu. Knjiga je nenavadna tudi po formatu, ki spominja na slovar ali enciklopedijo, izredna po številu strani (621) in opomb (2383). Težje je povzeti njen pomen, saj sega v osrčje slovenske preddržavne zgodovine, v leta italijanske okupacije (1941-1942), komunistične revolucije in državljanske vojne. Možina se - na podlagi na novo odkritih dokumentov - ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se - kot kažejo v knjigi omenjene genetske raziskave - prenašajo v naš čas: z nasiljem okupatorjev in komunističnih revolucionarjev, z omahljivostjo in nemočjo "tradicionalnega tabora", lojalnostjo, kolaboracijo … Ena najvažnejših Možinovih poant je, da je "v vojni življenje izgubil vsak 15. Slovenec, kar nas uvršča med narode z največjo smrtnostjo v času vojne oz. neposredno po njej". Med najbolj razburljive seveda spada "graf", ki prikazuje število slovenskih žrtev v letih 1941-1946 na ozemlju Slovenije: največ žrtev je povzročil nemški okupator (32.140), sledijo pa mu partizanski oz. revolucionarni tabor (24.443 slovenskih žrtev), "neznani povzročitelj" (21.331), zavezniki (7.181), protipartizanski tabor (6.151), italijanski tabor (6.119) …

 

Prvi del knjige vsebuje analizo slovenske politike tik pred začetkom in v začetku vojne. Tradicionalni tabor, ki ga v Ljubljanski pokrajini predstavljajo Slovenska ljudska stranka, liberalci in socialisti, se takrat znajde iz oči v oči z dvema novima tekmecema: z italijanskim okupatorjem in s komunisti, pri čemer so Italijani superiorni, saj imajo civilno in vojaško oblast (40.000 do 70.000 vojakov), moč tradicionalnega tabora peša, moč komunistov pa narašča. V tem - za slovenske razmere značilnem - trikotniku, ki sicer v Evropi ni popolna izjema, se je sredi prejšnjega stoletja zapletala in razpletala slovenska tragedija. Glavni problem je v tem, da slovenski politiki leta 1941 niso uspeli ustvariti nacionalne koalicije, kot je uspela v času osamosvajanja (1990-1991), vendar je do danes popolnoma opešala. Pred tridesetimi leti je bila v vlogi okupatorja Jugoslavija, "tradicionalnemu taboru" - če tako označimo Demos - pa je uspelo pritegniti k sodelovanju tudi "revolucionarni tabor" - če tako označimo stranke socialističnega samoupravljanja ZKS, ZSMS in socialiste.

 

Možina navaja naslednje politična dejstva in kombinacije: Italijani so bili sprva relativno blagi okupatorji; do 22. junija 1941 (ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo) je - če odštejemo prizadevanje bana Natlačna, da bi Dravsko banovino prevzel en sam okupator - bolj ali manj miroval tudi tradicionalni tabor; neodločni pa so bili tudi maloštevilni komunisti, ki so šteli okupatorje za prijatelje. Takrat je namreč veljal pakt Molotov-Ribbentrop, člani Antiimperialistrične fronte, ki je zavračala Hitlerjeve nasprotnike, med drugimi Britance, ki so nudili gostoljubje jugoslovanski emigrantski vladi, pa so bili člani Društva prijateljev Sovjetske zveze. V tradicionalnem taboru so model strpnosti do Italijanov in "taktične kolaboracije" - kot jo definira Možina - prevzeli od Primorcev, ki so si po Rapallu uredili nekakšno sožitje z okupatorji. Pozneje so Italijani menjavali zaveznike. Po mnenju strategov naj bi imeli tradicionalni tabor (SLS, liberalce, socialiste) za nevarnejše nasprotnike od komunistov, zato so tudi odlagali sodelovanje z vaškimi stražami, ki naj bi sebe in Italijane branile pred komunisti. Ti so bili glavni poborniki zaostritev, ki so se pojavljale v obliki sovražnega govora, rekvizicij in likvidacij. Politična razmerja med italijanskim, partizanskim in tradicionalnim taborom so paradoksalna. Italijani, ki so napadeni od komunistov, se maščujejo tradicionalnemu taboru. Žrtve in posledično junaki tragedije so bili preprosti ljudje, kmeti, civilno prebivalstvo, seveda tudi umorjeni in preživeli voditelji tradicionalnega tabora: Jure Adlešič, profesor Lambert Ehrlich, minister Miha Krek, France Kremžar, Alojzij Kuhar, Marko Natlačen, škof Gregorij Rožman, general Leon Rupnik, Ciril Žebot … Zdi se, da so si - ko se je vojna razvijala - med seboj najbolj nasprotovali glavni slovenski komunisti in konservativci, večinoma povezani s Cerkvijo. Komuniste, ki jih je usmerjala Kominterna in ki so sami usmerjali Osvobodilno fronto, je zanimala predvsem revolucija, s katero so želeli po končani vojni prevzeti oblast in iz Slovenije narediti sovjetsko republiko. V nasprotju z njimi naj bi si tradicionalni tabor želel svobodno Slovenijo, predvsem pa red in mir, za kar je bil pripravljen pobožno počakati na primeren čas in v skrajni sili sprejeti italijansko sponzorstvo.

 

Glavnina Možinove knjige je posvečena vprašanju (taktične) kolaboracije in pojavu vaških straž v Velikih Laščah, v Šentjoštu, na Vidovski in Bloški planoti, v Loškem potoku, v Begunjah pri Cerknici, v Loški, Dobrepoljski in Struški dolini. Revolucionarno nasilje naj bi - posebej v teh krajih - postalo tako neznosno, da so si morali prebivalci - na svojo pobudo in ob pomoči Italijanov - organizirati vojaško samoobrambo. Vaške straže naj bi bile neke vrste upor oz. zaščita proti partizanskemu terorizmu. Možinova knjiga vsebuje veliko gradiva o sprenevedanju, lažeh, zaslepljenosti, cinizmu in zločinih revolucionarjev, ob katerih je ravnanje njihovih nasprotnikov videti dobronamerno in miroljubno. Veliko prostora je namenjenega dokumentom stražarskega gibanja in njegovih voditeljev (Ehrlich, Žebot); na partizanski strani pa so v ospredju Edvard Kardelj, Zdenka in Boris Kidrič, Ivan Maček Matija, Dušan Pirjevec, Franc Stadler-Pepe, Peter Cafuta-Gad, Stane Semič-Daki in - presenetljivo - Stane Kavčič.  

 

Med drugo vojno so si Slovenijo razdelili Italijani in Nemci, njihovi glavni nasprotniki so bili prosovjetski komunisti, visoka politika tradicionalnega tabora je bila povezana z Vatikanom in z Angleži oz. mednarodno veljavno emigrantsko vlado v Londonu; običajni državljani, večinoma podeželani pa so se po pomoč zatekli k okupatorjem. Ti so jih včasih upoštevali, še pogosteje pa so bili do njih brezbrižni. Od daleč in na prvi pogled so se Slovenci odločali med Cerkvijo in brezbožno revolucijo, med fašisti in komunisti. Skoraj bi lahko rekli, da se je ponovila zgodovinska dilema: "Bomo Prusi ali Rusi?". Najhujša težava je bila seveda državljanska vojna, ki je bila v nekaterih primerih anticipacija hladne vojne, saj so se prav strastno sovražili zavezniki Rusov in zavezniki Angležev. Če bi se poigrali z zemljepisjem, bi po eni strani ugotovili, da se je med vojno velik del Evrope (z Berlinom in Ljubljano) znašel v trikotniku med protestantovskim Londonom (51 stopinj zemljepisne širine), katoliškim Rimom (45 stopinj) in pravoslavno Moskvo (55 stopinj).

 

Hudičev trikotnik pa je bil kar sredi Slovenije.

 

Morda bi si Slovenci lahko prihranili najhujše težave, ko bi se bili poglobili v mednarodne razmere, ki so vodile k II. svetovni vojni, npr. v špansko državljansko vojno. Edini, ki se je ukvarjal z njo, je bil leta 1937 Edvard Kocbek, vendar so njegova spoznanja naletela na zavračanje. V španski državljanski vojni (1936-1939) so se levičarski republikanci (s podporo Moskve in mednarodnih brigad) bojevali z nacionalisti (povezanimi z monarhisti, konservativci in katoliki - s podporo Nemčije in Italije). Nacionaliste je vodil Franco. Vojna je bila razredni boj, verska vojna, vojna med diktaturo in republikansko demokracijo, med revolucijo in kontrarevolucijo, med fašizmom in komunizmom. Zmagali so zavezniki Italije in Nemčije (fašisti, tradicionalni/ konservativni tabor), poraženi so bili zavezniki Sovjetske zveze (revolucionarji, komunisti). Potem (1939) je Nemčija sklenila pakt s Sovjetsko zvezo. Zgodovina je učiteljica življenja, magistra vitae

  

________________

[*] Bermudski ali Hudičev trikotnik imenujejo območje v morskem trikotniku Bermudski otoki-Portoriko-Fort Lauderdale (Florida). Hudičev trikotnik je znan po skrivnostnih nesrečah. Ko so se znašla v njem, so letala ali plovila večkrat preprosto izginila z radarskih zaslonov. V slovenskem hudičevem trikotniku je med drugo svetovno vojno izginilo 100.000 Slovencev.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!
0
08.07.2020 23:30
Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Prizori iz Slovenije: Kučanova igralnica oblasti in besed
6
08.07.2020 11:30
V Sloveniji se je obsedenost z oblastjo obdržala do današnjih dni, saj privrženci revolucionarnih tradicij začno s protesti in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
25
06.07.2020 00:30
Napovedovali so tesen izid, morda celo zmago opozicijskih socialistov, ki so šli na volitve s koalicijo Restart, pa se je na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko sem na odru in so vame uprte stotine oči, se šele zavem, da zares obstajam!
13
04.07.2020 21:59
Katarina Stegnar povezuje svojo osebno obliko z natančno nadzorovanim izjavljanjem. Tudi takrat, ko se v njej sproži ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 5.168
02/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.551
03/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.859
04/
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
Uredništvo
Ogledov: 1.582
05/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.810
06/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.673
07/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.482
08/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.486
09/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.424
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.074