Komentar

Zakaj se mi zdijo uniseks stranišča super, odstranjevanje pisoarjev pa kretenizem

Kdor je odstranil pisoarje na uniseks straniščih na Fakulteti za družbene vede, je dosegel predvsem to, da se bodo kumulativne čakalne vrste na vseh straniščih občutno podaljšale. Daljše vrste torej. In nekaj več polulanih školjk. To bo rezultat drznega podviga, s katerim je cvetober slovenskega družboslovja obračunal s pisoarji. Argumenta, da so pisoarje odstranili, ker niso socialno pravični, ne kupim. Kupil ga bom, ko bodo na FDV ukinili menstruacijo, raka na prostati in avtizem, ker niso socialno pravični, ter bojkotirali olimpijske igre, ker je finale šprinta na 100 metrov izrazito socialno nepravičen dogodek.

30.01.2020 22:30
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Ključne besede:   Kristijan Musek Lešnik   wc   moški   ženske   uniseks   FDV   Fakulteta za družbene vede   pisoarji   Aleksander Solženicin   Palmira   ideologija

Pred leti so se v dimu in prahu razleteli starodavni templji v Palmiri. Skrajnežem se je zahotelo razstreliti zgodovinske spomenike in obeležja časov in običajev, ki niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega sveta. Nekaj tednov nazaj so na Fakulteti za družbene vede skrajneži druge sorte enako odločno odstranili pisoarje. Ker niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega stranišča.

K pisanju me je spodbudila vest, ki je zaokrožila po medijih in družbenih omrežjih: da imajo na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani po novem uniseks stranišča. Iz katerih so odstranili pisoarje. Slovenci nismo prvi, ki nam je uspelo iz lulanja in kakanja narediti politično in ideološko vprašanje: že Chevallier je v satiričnem romanu Clochemerle opisoval zgode in nezgode ob postavljanju javnega stranišča. Kljub temu so na FDV pri prizadevanjih, da iz temeljne človeške potrebe naredijo bizarno komedijo, pokazali zavidanja vredno mero inovativnosti.

 

Naj takoj na začetku povem, da nimam nič proti uniseks straniščem. Razlog za to je preprost: Edina stranišča, v katerem koli domu sem živel, so bila uniseks. Tudi na edinih drugih straniščih, v katera sem zahajal, se pravi moških, sem mnogokrat srečeval ženske. Ker se ukvarjam s šolstvom, sem na strokovnih srečanjih med redkimi moškimi. Nikjer drugje to razmerje ne pride do izraza tako zelo kot med odmori: pred ženskim straniščem se vije dolga vrsta žensk brez zadrege; pred moškim pa enako dolga vrsta - spet žensk, a z nekaj zadrege. Malo zaradi empatije, malo pa zaradi občutne podštevilčnosti v takšnih situacijah moški navadno počakamo, da se vrsta izprazni, šele potem si upamo v WC; razen če nas huda nuja prej ne odpelje do grmičevja pred kongresnim centrom. Za pedagoške strokovne konference so torej uniseks stranišča odlična priložnost, da redkim moškim ne bo treba več zalivati fikusov na mračnih hodnikih, ali pa mencajoče prestopati pred okupiranimi stranišči.

 

Ne samo v svetu feminizirane pedagogike, z uniseks rabo moških stranišč sem se ob prekratkih odmorih srečeval na vseh možnih krajih, od Cankarjevega doma, do Hale Tivoli in Stožic. Zato ploskam ideji, da se uniseks stranišča dokončno formalno ustoličijo. Ženskam omogočajo brez zadrege početi, kar so marsikdaj zaradi nuje že bile prisiljene početi. Moškim pa omogočajo večji nabor mest za lulanje in kakanje. Z njimi pridobimo vsi. Ne samo na Fakulteti za družbene vede. Povsod.

 

V čem je torej problem?

 

Pojav, da se na različnih prireditvah zaradi časovne ali mehurne stiske tu in tam znajdejo na moških straniščih tudi ženske, ima svoje razloge. Najbolj očitnega lahko empirično preverite v poljubnem odmoru v Cankarjevem domu, teatru, kinu, na koncertu, tekmi: pred ženskimi stranišči se vijejo kolone, pred moškimi jih ni. Razlika v čakalnih dobah je ob pritisku v mehurju ali črevesju ključni povod za romanje žensk na moške WC-je.

 

Ta razlika v čakalnih dobah je posledica enega od najučinkovitejših izumov za varčevanje časa v zgodovini človeštva – pisoarja. Tem preprostim kosom keramike gredo zasluge za krajše vrste, za to, da moška stranišča v trenutkih stiske ženskam kljub nekaj zadrege obetajo hitrejše olajšanje.

 

Kdor je odstranil pisoarje na uniseks straniščih na FDV, je torej dosegel predvsem to, da se bodo kumulativne čakalne vrste na vseh straniščih občutno podaljšale. Daljše vrste torej. In nekaj več polulanih školjk. To bo rezultat drznega podviga, s katerim je cvetober slovenskega družboslovja obračunal s pisoarji.

 

Argumenta, da so pisoarje odstranili, ker niso socialno pravični, ne kupim. Kupil ga bom, ko bodo na Fakulteti za družbene vede ukinili menstruacijo, raka na prostati in avtizem, ker niso socialno pravični, ter bojkotirali olimpijske igre, ker je finale šprinta na 100 metrov izrazito socialno nepravičen dogodek.

 

 

 

 

V odsotnosti razumnih razlag sem zasledil ugibanja, da so pisoarji odšli na smetišče zgodovine, ker lahko nemoške obiskovalce uniseks stranišč izpostavijo pogledu na strašljive moške binglje. Malo morgen. Od malega že hodim na stranišča s pisoarji, pa še nisem videl nobenega tujega binglja. (Priznam, da za njimi tudi nisem oprezal.) Moški se za pisoarji ukvarjamo s povsem drugimi skrbmi kot razkazovanjem svojih genitalij in opazovanjem sosedovih: usmerjanje orodja v pravo smer in praznjenje mehurja brez povratnega škropljenja po hlačah pač zahtevata koncentrirano pozornost.

 

Ne vem, ali je ideja o odstranjevanju pisoarjev posledica prepričanja, da nemoške uporabnice uniseks stranišč občutijo takšno slo po opazovanju bingljev, da bi resno ogrozile red in mir v teh posvečenih prostorih. Ali prepričanja, da moški ob pisoarjih ne počnejo drugega kot razkazujejo svoje genitalije. Ali prepričanja, da bi lahko kogar koli motil pogled na lulajoče moške ob steni. Vsekakor so vsa takšna in podobna prepričanja globoko seksistična in žaljiva, zato odstranjevanje pisoarjev brez prepričljivih razlag kaže resne znake nestrpnosti in nespoštovanja različnosti.

 

Primerna rešitev za krajšanje čakalnih vrst pred uniseks stranišči so pisoarji. Ne odstranjevanje pisoarjev iz bivših moških stranišč, pač pa obratno: njihovo montiranje v vsa uniseks stranišča. S tem se da preprosto rešiti problem čakalnih vrst in neprijetnega zvijanja pred zaprtimi vrati.

 

Težji oreh je, kako zagotoviti tistim obiskovalkam (obiskovalcem) uniseks stranišč, ki jih moti pogled na lulajoče pred pisoarji, prijetno straniščno izkušnjo. Primerna rešitev, ki bi preprečila neželene vizualne interakcije z binglji (in tudi brisanje polulanih školjk), bi lahko bila ločena stranišča. Moška in ženska.

 

Aja, ups. To so na Fakulteti za družbene vede že imeli. In odstranili.

 

 

Pisoarji in ideološka bebavost

 

Morda bi bilo vseeno dobro pred naslednjo demontažo stranišč premisliti, čemu stranišča v prvi vrsti služijo. Morda bi kazalo na pročelje ljubljanske Univerze obesiti velik napis: Uniseks stranišča so super. Ampak tudi z moškimi in ženskimi stranišči ni nič narobe. In nič ni narobe s pisoarji.

 

Morda bi bilo dobro to narediti pred uniseksizacijo stranišč in depisoarizacijo na ostalih fakultetah. Razlogov za misel, da je ozadje odstranjevanja pisoarjev predvsem posledica ideološke bebavosti, je kar nekaj. Prvi je, da v tej potezi ni nobene logike in utilitarizma. Namesto, da bi olajšala, je poslabšala kakovost življenja populacije s polnimi mehurji in črevesjem. Ker je v naši državi za vsako bebavo potezo običajno bebava ideja, je zajca smiselno iskati tudi v tem grmu.

 

Ker pri nas celo del sorazmerno izobražene populacije ne razume bistva razsvetljenskega gesla o enakosti (da naj bodo vsi ljudje enaki pred zakonom: enakopravni; ne pa enaki), ni dvakrat za reči, da se med temi umi komu ni utrnila ideja, da so stranišča brez pisoarjev bližnjica k idealu enakosti za vse. Ampak ljudje smo različni. Na srečo! Različnost bogati. Različnost dela svet pisan, pester in zanimiv. Enakost je dolgočasna. Ne samo to: samo svet, v katerem smo lahko svobodno različni, različnih oblik, različnih misli, različnih besed, je obenem svet, v katerem smo lahko enakopravni. Kako je že rekel Aleksander Solženicin:

 

Ljudje smo različno obdarjeni.

Če smo svobodni, nismo enaki.

Če smo enaki, nismo svobodni.

 

Če bi Solženicin še živel in bi se danes znašel v Sloveniji, bi morda rekel: nič ni narobe, če lulamo in kakamo različno. Tudi v pisoarje.

 

Različnost svobodoljubnim odpira nova obzorja. Wannabe diktatorjem, malim in velikim adolfom vseh ideoloških barv in oblik pa predstavlja grožnjo. Ni čudno, da je ena od prvih idej vsakega totalitarizma in diktature narediti ljudi enake: začnejo z uniformami in frizurami, nadaljujejo pa z besedami in mislimi. Ali pa s stranišči.

 

Po svetu hodijo skrajneži različnih barv, vrst in ideologij. Nekaterim gredo v nos svetišča v Palmiri, drugim sinagoge, tretjim pa pisoarji. Seznam abotnih idej je neznansko dolg in domišljija, ko gre za nestrpnost in sovražnost do vsega drugačnega, ne pozna mej. Ljudje, ki kritično razmišljajo, nenehno dvomijo. Skrajneži verujejo in verjamejo v svoj prav; njihovo skupno obeležje je, da jih vodi slepa vera in predanost ideji, namesto zdrave pameti; dovzetni so na čustveno nabite parole, imuni pa na argumente in logiko.

 

 

 

 

Razvoj skrajneža traja in gre čez razvojni cikel, preden začne razstreljevati objekte ali drugače misleče ljudi. Začne se s parolami, ne razumskimi argumenti, pač pa s čustveno nabitimi gesli iz okolja, ki jih bodoči skrajnež sčasoma ponotranja. Nadaljuje se s kričanjem gesel, mahanjem s transparenti in pisanjem grafitov, s katerimi wannabe skrajnež svojim idejnim mentorjem dokazuje, da je ponotranjil agendo in brezpogojno veruje vanjo.

 

Tretja stopnja so prva dejanja, ko poskuša skrajnež v razvoju dokazati, da ima jajca početi "stvari" in je vreden zaupanja v skupnosti skrajnežev. V tej fazi je še vedno posranec, ki po svojih podvigih pobegne v noč; važno je, da se pokaže svojim mentorjem.

 

 

Od templjev v Palmiri do pisoarjev na FDV

 

Skrajneži postanejo nevarni takrat, ko jim trepljanje po ramah s strani kompanjonov vzbudi občutek moči. S predanim zanosom se začnejo lotevati podvigov, ki imajo v njihovem s slepo vero prepojenem zblojenem svetu simbolen pomen. Začnejo strašiti pri belem dnevu. Njihovo gonilo postane: upam si pretepsti migranta, ozmerjati geja, požagati križ, odstraniti pisoar. V tej fazi ima okolje zadnjo priložnost, da jih ustavi. Ko se jim vzbudi občutek "nihče mi nič ne more", nobena zavora v glavi ali v okolju več ne preprečuje, da začnejo požigati knjige, rušiti sinagoge, metati geje s stolpnic, graditi koncentracijska taborišča, razstreljevati spomenike starodavnih kultur in graditi svet po meri svojih blodenj.

 

Za vse skrajneže tega sveta velja, da se razvijajo iz malih adolfov v večje adolfe toliko hitreje, kolikor več aplavza so deležni na svoji razvojni poti, in toliko bolj, če jih v tem razvoju nihče ne ustavi. Bolj kot jih zunanji svet svet prepričuje, da se motijo, bolj so prepričani, da imajo prav in globlji v njihovih mislih postaja jez med "nami" (ki imamo prav) in "onimi" (ki smetijo svet). Ker jih vodi slepa vera in prepričanje, da imajo prav, so njihova dejanja brez logike, nasprotna zdravi pameti, v nasprotju z argumenti: bolj kot argumenti kažejo, da so njihove agende in ideje bizarne in skregane s stvarnostjo, bolj so zagnani za rušenje argumentov in uničenje stvarnosti.

 

Zato je kakršna koli argumentirana razprava s tistimi, ki bi radi razstreljevali starodavne templje, pisoarje, drugače misleče, ali pa kaj četrtega, kar jih moti, povsem odveč – ker jih vodi slepa vera in čustvena vznesenost, je razpravljanje z njimi nesmiselno. Tudi posmeh ne pomaga, ker le krepi njihov občutek mučeniške nerazumljenosti, vztrajanje v verski slepoti in občutek "enkrat jim bom že pokazal". Edino, kar pomaga pri tistih, ki v svojih blodnjah vidijo hudiča v kipih, svetiščih, drugih ljudeh ali pisoarjih, je jasna meja in pendrek. Še vedno. Pamet lahko pomaga samo tam, kjer se lahko enakopravno pogovarja s pametjo.

 

Nekaj let nazaj so se v dimu in prahu razleteli starodavni templji v Palmiri. Skrajnežem se je zahotelo razstreliti zgodovinske spomenike in obeležja časov in običajev, ki niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega sveta. Nekaj tednov nazaj so na Fakulteti za družbene vede skrajneži druge sorte kot v nebo vpijoča obeležja žaljive preteklosti enako odločno odstranili pisoarje. Ker niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega stranišča (uniseks, ampak čim bolj brez moških).

 

Oboje se je zgodilo daleč onkraj zdrave pameti, razuma in argumentov. Ker  je nekdo tako čutil in se mu je tako zahotelo. Ker ni bilo nikogar, ki bi upal reči: ta ideja je abotna. Ker ni bilo nikogar, ki bi to abotnost ustavil.

 

 

Skrajneži rušijo, drugega ne znajo

 

Svet je tako narejen, da eni postavljajo. Ne pa vsi. Skrajneži vseh vrst in ideologij so si groteskno podobni v tem, da je njihov modus operandi rušenje. Starodavnih templjev. Ali spomenikov. Ali cerkev, mošej, sinagog. Ali simbolov. Kakršnih koli, ki jih boleče opozarjajo, da je svet lahko drugačen in bolj pisan, kot si ga rišejo v svojih bizarnih in mračnih predstavah. Na primer pisoarjev.

 

Skrajneži rušijo, ker je rušenje edino kar znajo. Ker so njihove blodnje karte iz papirja, ki ne morejo stati, ne znajo ustvariti nič. Zato so edina ostalina, ki jo lahko pustijo za sabo, tretji rajhi, rdeči kmeri ali medplemenski obračuni: Srebrenice, Palmire, Ruande in drugi kupi ruševin in kosti. Neme priče intelektualne in duhovne revščine, ki se je odločila oblikovati svet po svoji meri, ki svet nekaj časa opozarjajo "nikoli več", dokler spomin ne začne bledeti, iz pepela bizarnih idej pa vzniknejo nove norosti.

 

Nekaterim se zdi, da se skrajneži različnih barv, oblik in ideologij razlikujejo po tem, koliko gorja pustijo za sabo, preden se njihova bizarna agenda sesuje v prah. V resnici ne bi smeli delati nikakršnih razlik med njimi. Njihovi motivi so strašljivo podobni: moč, oblast in rušenje. Razlika je le v tem, da so nekateri imeli več priložnosti od drugih. Če bi mali adolfi današnjega dne postavili v škornje Hitlerja ali Pol Pota, bi bili njihovi podvigi podobno tragični.

 

 

Islamska država je pred leti uničila Pamiro, na FDV pa so pred kratkim uničili pisoarje.

 

 

Zato se je dobro vsake toliko časa, ko nas začnejo mali adolfi katere koli baže zasipati z blodnjavimi idejami, spomniti, da s svojimi dejanji, ki so skregana z zdravo pametjo, zato pa nabita z ideološko simboliko, niso groteskni, pač pa nevarni.

 

In jih ustavljati, dokler se še da. Ker, ne delajmo si utvar: mali adolfi so med nami. Od nas je pa odvisno, v kaj se bodo razvili. Zato se je ob naplavljanju bizarnih idej, smiselno vprašati: je res vredno ugoditi vsaki norosti in kretenizmu zgolj zato, da bomo imeli nekaj časa mir pred njimi? Trdno verjamem, da ne. Ker norcem vsaka mala zmaga zbudi vtis, da imajo prav in so na pravi poti; in bo zato vsaka njihova naslednja želja večja in bolj bizarna; in večji in močnejši kot bodo, bolj se bodo njihove želje spreminjale, v pričakovanja, pričakovanja v zahteve, zahteve pa v ukaze.

 

 

Post scriptum

 

V Sloveniji ne rabimo ustavljanja desnice ali levice. Rabimo iskreno in odkrito spoznanje, da ni nič narobe, če bedakom rečemo bedaki, bebcem rečemo bebci, skrajnežem rečemo skrajneži, bizarnim idejam pa rečemo bizarne ideje. Kakršne koli sorte, barve in oblike so že.

 

V resnici seveda ne gre za stranišča. Niti za pisoarje. Za zdravo pamet gre. Tisto, ki je očitno utrujena od vsega hudega že zdavnaj emigrirala iz Slovenije skupaj s tisoči mladih, ki jih veliko bolj kot to, kje bodo lulali in kakali zanima, v kakšni državi bodo živeli in kakšne možnosti za življenje bodo imeli v svojem okolju. Tisto zdravo pametjo, ki jo je vredno vsaj poskusiti priklicati nazaj. Četudi posredno, prek pisoarjev.

 

Morda je ključen dokaz, da naš šolski sistem ustvarja izobražene in kompetentne ljudi prav to, da vsako leto več mladih odhaja stran. Mogoče je napočil čas za vseslovensko gibanje za vrnitev zdrave pameti. Pa ne le pri odločanju o tem, kje, kdaj in kako bomo lulali in kakali, pač pa predvsem o tem, kakšno prihodnost lahko kot družba ponudimo mladim, da jim priložnosti ne bo treba iskati drugje. In za to, da tistim, ki nimajo boljšega dela, kot da lulajo in kakajo po zdravi pameti in po nas, pokažemo vrata.

 

Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog, profesor in vodja Centra za pozitivno psihologijo na Univerzi na Primorskem. Prispevek je delni povzetek njegovega bloga (vir).

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
5
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"
24
14.03.2020 20:11
Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.
18
14.03.2020 01:19
Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen ... Več.
Piše: Jurij Paljk
Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?
4
11.03.2020 12:43
Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Spregledano poročilo Združenih narodov: Rusija je odgovorna za vojne zločine v Siriji!
11
11.03.2020 05:00
Tako v svojem poročilu ugotavlja preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice. Poročila, ki je bilo objavljeno v začetku ... Več.
Piše: Božo Cerar
Osmi marec: Od vrtnic do bodeče neže
16
08.03.2020 10:00
Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, ki šele zadnja leta spoznava, da ima praznik zgodovinski izvor, ki nima zveze z osladnim ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,419
02/
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,488
03/
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
Simona Rebolj
Ogledov: 2,676
04/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,300
05/
IZUM in Cobiss.net: Kdo koga zavaja, kdo kaj skriva in čigave interese kdo zastopa?
Tomaž Seljak
Ogledov: 2,145
06/
Nacionalni populizem in Janez Janša
Keith Miles
Ogledov: 1,454
07/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,088
08/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,102
09/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,049
10/
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,128