Komentar

Zakaj se mi zdijo uniseks stranišča super, odstranjevanje pisoarjev pa kretenizem

Kdor je odstranil pisoarje na uniseks straniščih na Fakulteti za družbene vede, je dosegel predvsem to, da se bodo kumulativne čakalne vrste na vseh straniščih občutno podaljšale. Daljše vrste torej. In nekaj več polulanih školjk. To bo rezultat drznega podviga, s katerim je cvetober slovenskega družboslovja obračunal s pisoarji. Argumenta, da so pisoarje odstranili, ker niso socialno pravični, ne kupim. Kupil ga bom, ko bodo na FDV ukinili menstruacijo, raka na prostati in avtizem, ker niso socialno pravični, ter bojkotirali olimpijske igre, ker je finale šprinta na 100 metrov izrazito socialno nepravičen dogodek.

30.01.2020 22:30
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Ključne besede:   Kristijan Musek Lešnik   wc   moški   ženske   uniseks   FDV   Fakulteta za družbene vede   pisoarji   Aleksander Solženicin   Palmira   ideologija

Pred leti so se v dimu in prahu razleteli starodavni templji v Palmiri. Skrajnežem se je zahotelo razstreliti zgodovinske spomenike in obeležja časov in običajev, ki niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega sveta. Nekaj tednov nazaj so na Fakulteti za družbene vede skrajneži druge sorte enako odločno odstranili pisoarje. Ker niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega stranišča.

K pisanju me je spodbudila vest, ki je zaokrožila po medijih in družbenih omrežjih: da imajo na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani po novem uniseks stranišča. Iz katerih so odstranili pisoarje. Slovenci nismo prvi, ki nam je uspelo iz lulanja in kakanja narediti politično in ideološko vprašanje: že Chevallier je v satiričnem romanu Clochemerle opisoval zgode in nezgode ob postavljanju javnega stranišča. Kljub temu so na FDV pri prizadevanjih, da iz temeljne človeške potrebe naredijo bizarno komedijo, pokazali zavidanja vredno mero inovativnosti.

 

Naj takoj na začetku povem, da nimam nič proti uniseks straniščem. Razlog za to je preprost: Edina stranišča, v katerem koli domu sem živel, so bila uniseks. Tudi na edinih drugih straniščih, v katera sem zahajal, se pravi moških, sem mnogokrat srečeval ženske. Ker se ukvarjam s šolstvom, sem na strokovnih srečanjih med redkimi moškimi. Nikjer drugje to razmerje ne pride do izraza tako zelo kot med odmori: pred ženskim straniščem se vije dolga vrsta žensk brez zadrege; pred moškim pa enako dolga vrsta - spet žensk, a z nekaj zadrege. Malo zaradi empatije, malo pa zaradi občutne podštevilčnosti v takšnih situacijah moški navadno počakamo, da se vrsta izprazni, šele potem si upamo v WC; razen če nas huda nuja prej ne odpelje do grmičevja pred kongresnim centrom. Za pedagoške strokovne konference so torej uniseks stranišča odlična priložnost, da redkim moškim ne bo treba več zalivati fikusov na mračnih hodnikih, ali pa mencajoče prestopati pred okupiranimi stranišči.

 

Ne samo v svetu feminizirane pedagogike, z uniseks rabo moških stranišč sem se ob prekratkih odmorih srečeval na vseh možnih krajih, od Cankarjevega doma, do Hale Tivoli in Stožic. Zato ploskam ideji, da se uniseks stranišča dokončno formalno ustoličijo. Ženskam omogočajo brez zadrege početi, kar so marsikdaj zaradi nuje že bile prisiljene početi. Moškim pa omogočajo večji nabor mest za lulanje in kakanje. Z njimi pridobimo vsi. Ne samo na Fakulteti za družbene vede. Povsod.

 

V čem je torej problem?

 

Pojav, da se na različnih prireditvah zaradi časovne ali mehurne stiske tu in tam znajdejo na moških straniščih tudi ženske, ima svoje razloge. Najbolj očitnega lahko empirično preverite v poljubnem odmoru v Cankarjevem domu, teatru, kinu, na koncertu, tekmi: pred ženskimi stranišči se vijejo kolone, pred moškimi jih ni. Razlika v čakalnih dobah je ob pritisku v mehurju ali črevesju ključni povod za romanje žensk na moške WC-je.

 

Ta razlika v čakalnih dobah je posledica enega od najučinkovitejših izumov za varčevanje časa v zgodovini človeštva – pisoarja. Tem preprostim kosom keramike gredo zasluge za krajše vrste, za to, da moška stranišča v trenutkih stiske ženskam kljub nekaj zadrege obetajo hitrejše olajšanje.

 

Kdor je odstranil pisoarje na uniseks straniščih na FDV, je torej dosegel predvsem to, da se bodo kumulativne čakalne vrste na vseh straniščih občutno podaljšale. Daljše vrste torej. In nekaj več polulanih školjk. To bo rezultat drznega podviga, s katerim je cvetober slovenskega družboslovja obračunal s pisoarji.

 

Argumenta, da so pisoarje odstranili, ker niso socialno pravični, ne kupim. Kupil ga bom, ko bodo na Fakulteti za družbene vede ukinili menstruacijo, raka na prostati in avtizem, ker niso socialno pravični, ter bojkotirali olimpijske igre, ker je finale šprinta na 100 metrov izrazito socialno nepravičen dogodek.

 

 

 

 

V odsotnosti razumnih razlag sem zasledil ugibanja, da so pisoarji odšli na smetišče zgodovine, ker lahko nemoške obiskovalce uniseks stranišč izpostavijo pogledu na strašljive moške binglje. Malo morgen. Od malega že hodim na stranišča s pisoarji, pa še nisem videl nobenega tujega binglja. (Priznam, da za njimi tudi nisem oprezal.) Moški se za pisoarji ukvarjamo s povsem drugimi skrbmi kot razkazovanjem svojih genitalij in opazovanjem sosedovih: usmerjanje orodja v pravo smer in praznjenje mehurja brez povratnega škropljenja po hlačah pač zahtevata koncentrirano pozornost.

 

Ne vem, ali je ideja o odstranjevanju pisoarjev posledica prepričanja, da nemoške uporabnice uniseks stranišč občutijo takšno slo po opazovanju bingljev, da bi resno ogrozile red in mir v teh posvečenih prostorih. Ali prepričanja, da moški ob pisoarjih ne počnejo drugega kot razkazujejo svoje genitalije. Ali prepričanja, da bi lahko kogar koli motil pogled na lulajoče moške ob steni. Vsekakor so vsa takšna in podobna prepričanja globoko seksistična in žaljiva, zato odstranjevanje pisoarjev brez prepričljivih razlag kaže resne znake nestrpnosti in nespoštovanja različnosti.

 

Primerna rešitev za krajšanje čakalnih vrst pred uniseks stranišči so pisoarji. Ne odstranjevanje pisoarjev iz bivših moških stranišč, pač pa obratno: njihovo montiranje v vsa uniseks stranišča. S tem se da preprosto rešiti problem čakalnih vrst in neprijetnega zvijanja pred zaprtimi vrati.

 

Težji oreh je, kako zagotoviti tistim obiskovalkam (obiskovalcem) uniseks stranišč, ki jih moti pogled na lulajoče pred pisoarji, prijetno straniščno izkušnjo. Primerna rešitev, ki bi preprečila neželene vizualne interakcije z binglji (in tudi brisanje polulanih školjk), bi lahko bila ločena stranišča. Moška in ženska.

 

Aja, ups. To so na Fakulteti za družbene vede že imeli. In odstranili.

 

 

Pisoarji in ideološka bebavost

 

Morda bi bilo vseeno dobro pred naslednjo demontažo stranišč premisliti, čemu stranišča v prvi vrsti služijo. Morda bi kazalo na pročelje ljubljanske Univerze obesiti velik napis: Uniseks stranišča so super. Ampak tudi z moškimi in ženskimi stranišči ni nič narobe. In nič ni narobe s pisoarji.

 

Morda bi bilo dobro to narediti pred uniseksizacijo stranišč in depisoarizacijo na ostalih fakultetah. Razlogov za misel, da je ozadje odstranjevanja pisoarjev predvsem posledica ideološke bebavosti, je kar nekaj. Prvi je, da v tej potezi ni nobene logike in utilitarizma. Namesto, da bi olajšala, je poslabšala kakovost življenja populacije s polnimi mehurji in črevesjem. Ker je v naši državi za vsako bebavo potezo običajno bebava ideja, je zajca smiselno iskati tudi v tem grmu.

 

Ker pri nas celo del sorazmerno izobražene populacije ne razume bistva razsvetljenskega gesla o enakosti (da naj bodo vsi ljudje enaki pred zakonom: enakopravni; ne pa enaki), ni dvakrat za reči, da se med temi umi komu ni utrnila ideja, da so stranišča brez pisoarjev bližnjica k idealu enakosti za vse. Ampak ljudje smo različni. Na srečo! Različnost bogati. Različnost dela svet pisan, pester in zanimiv. Enakost je dolgočasna. Ne samo to: samo svet, v katerem smo lahko svobodno različni, različnih oblik, različnih misli, različnih besed, je obenem svet, v katerem smo lahko enakopravni. Kako je že rekel Aleksander Solženicin:

 

Ljudje smo različno obdarjeni.

Če smo svobodni, nismo enaki.

Če smo enaki, nismo svobodni.

 

Če bi Solženicin še živel in bi se danes znašel v Sloveniji, bi morda rekel: nič ni narobe, če lulamo in kakamo različno. Tudi v pisoarje.

 

Različnost svobodoljubnim odpira nova obzorja. Wannabe diktatorjem, malim in velikim adolfom vseh ideoloških barv in oblik pa predstavlja grožnjo. Ni čudno, da je ena od prvih idej vsakega totalitarizma in diktature narediti ljudi enake: začnejo z uniformami in frizurami, nadaljujejo pa z besedami in mislimi. Ali pa s stranišči.

 

Po svetu hodijo skrajneži različnih barv, vrst in ideologij. Nekaterim gredo v nos svetišča v Palmiri, drugim sinagoge, tretjim pa pisoarji. Seznam abotnih idej je neznansko dolg in domišljija, ko gre za nestrpnost in sovražnost do vsega drugačnega, ne pozna mej. Ljudje, ki kritično razmišljajo, nenehno dvomijo. Skrajneži verujejo in verjamejo v svoj prav; njihovo skupno obeležje je, da jih vodi slepa vera in predanost ideji, namesto zdrave pameti; dovzetni so na čustveno nabite parole, imuni pa na argumente in logiko.

 

 

 

 

Razvoj skrajneža traja in gre čez razvojni cikel, preden začne razstreljevati objekte ali drugače misleče ljudi. Začne se s parolami, ne razumskimi argumenti, pač pa s čustveno nabitimi gesli iz okolja, ki jih bodoči skrajnež sčasoma ponotranja. Nadaljuje se s kričanjem gesel, mahanjem s transparenti in pisanjem grafitov, s katerimi wannabe skrajnež svojim idejnim mentorjem dokazuje, da je ponotranjil agendo in brezpogojno veruje vanjo.

 

Tretja stopnja so prva dejanja, ko poskuša skrajnež v razvoju dokazati, da ima jajca početi "stvari" in je vreden zaupanja v skupnosti skrajnežev. V tej fazi je še vedno posranec, ki po svojih podvigih pobegne v noč; važno je, da se pokaže svojim mentorjem.

 

 

Od templjev v Palmiri do pisoarjev na FDV

 

Skrajneži postanejo nevarni takrat, ko jim trepljanje po ramah s strani kompanjonov vzbudi občutek moči. S predanim zanosom se začnejo lotevati podvigov, ki imajo v njihovem s slepo vero prepojenem zblojenem svetu simbolen pomen. Začnejo strašiti pri belem dnevu. Njihovo gonilo postane: upam si pretepsti migranta, ozmerjati geja, požagati križ, odstraniti pisoar. V tej fazi ima okolje zadnjo priložnost, da jih ustavi. Ko se jim vzbudi občutek "nihče mi nič ne more", nobena zavora v glavi ali v okolju več ne preprečuje, da začnejo požigati knjige, rušiti sinagoge, metati geje s stolpnic, graditi koncentracijska taborišča, razstreljevati spomenike starodavnih kultur in graditi svet po meri svojih blodenj.

 

Za vse skrajneže tega sveta velja, da se razvijajo iz malih adolfov v večje adolfe toliko hitreje, kolikor več aplavza so deležni na svoji razvojni poti, in toliko bolj, če jih v tem razvoju nihče ne ustavi. Bolj kot jih zunanji svet svet prepričuje, da se motijo, bolj so prepričani, da imajo prav in globlji v njihovih mislih postaja jez med "nami" (ki imamo prav) in "onimi" (ki smetijo svet). Ker jih vodi slepa vera in prepričanje, da imajo prav, so njihova dejanja brez logike, nasprotna zdravi pameti, v nasprotju z argumenti: bolj kot argumenti kažejo, da so njihove agende in ideje bizarne in skregane s stvarnostjo, bolj so zagnani za rušenje argumentov in uničenje stvarnosti.

 

Zato je kakršna koli argumentirana razprava s tistimi, ki bi radi razstreljevali starodavne templje, pisoarje, drugače misleče, ali pa kaj četrtega, kar jih moti, povsem odveč – ker jih vodi slepa vera in čustvena vznesenost, je razpravljanje z njimi nesmiselno. Tudi posmeh ne pomaga, ker le krepi njihov občutek mučeniške nerazumljenosti, vztrajanje v verski slepoti in občutek "enkrat jim bom že pokazal". Edino, kar pomaga pri tistih, ki v svojih blodnjah vidijo hudiča v kipih, svetiščih, drugih ljudeh ali pisoarjih, je jasna meja in pendrek. Še vedno. Pamet lahko pomaga samo tam, kjer se lahko enakopravno pogovarja s pametjo.

 

Nekaj let nazaj so se v dimu in prahu razleteli starodavni templji v Palmiri. Skrajnežem se je zahotelo razstreliti zgodovinske spomenike in obeležja časov in običajev, ki niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega sveta. Nekaj tednov nazaj so na Fakulteti za družbene vede skrajneži druge sorte kot v nebo vpijoča obeležja žaljive preteklosti enako odločno odstranili pisoarje. Ker niso bili skladni z njihovimi predstavami idealnega stranišča (uniseks, ampak čim bolj brez moških).

 

Oboje se je zgodilo daleč onkraj zdrave pameti, razuma in argumentov. Ker  je nekdo tako čutil in se mu je tako zahotelo. Ker ni bilo nikogar, ki bi upal reči: ta ideja je abotna. Ker ni bilo nikogar, ki bi to abotnost ustavil.

 

 

Skrajneži rušijo, drugega ne znajo

 

Svet je tako narejen, da eni postavljajo. Ne pa vsi. Skrajneži vseh vrst in ideologij so si groteskno podobni v tem, da je njihov modus operandi rušenje. Starodavnih templjev. Ali spomenikov. Ali cerkev, mošej, sinagog. Ali simbolov. Kakršnih koli, ki jih boleče opozarjajo, da je svet lahko drugačen in bolj pisan, kot si ga rišejo v svojih bizarnih in mračnih predstavah. Na primer pisoarjev.

 

Skrajneži rušijo, ker je rušenje edino kar znajo. Ker so njihove blodnje karte iz papirja, ki ne morejo stati, ne znajo ustvariti nič. Zato so edina ostalina, ki jo lahko pustijo za sabo, tretji rajhi, rdeči kmeri ali medplemenski obračuni: Srebrenice, Palmire, Ruande in drugi kupi ruševin in kosti. Neme priče intelektualne in duhovne revščine, ki se je odločila oblikovati svet po svoji meri, ki svet nekaj časa opozarjajo "nikoli več", dokler spomin ne začne bledeti, iz pepela bizarnih idej pa vzniknejo nove norosti.

 

Nekaterim se zdi, da se skrajneži različnih barv, oblik in ideologij razlikujejo po tem, koliko gorja pustijo za sabo, preden se njihova bizarna agenda sesuje v prah. V resnici ne bi smeli delati nikakršnih razlik med njimi. Njihovi motivi so strašljivo podobni: moč, oblast in rušenje. Razlika je le v tem, da so nekateri imeli več priložnosti od drugih. Če bi mali adolfi današnjega dne postavili v škornje Hitlerja ali Pol Pota, bi bili njihovi podvigi podobno tragični.

 

 

Islamska država je pred leti uničila Pamiro, na FDV pa so pred kratkim uničili pisoarje.

 

 

Zato se je dobro vsake toliko časa, ko nas začnejo mali adolfi katere koli baže zasipati z blodnjavimi idejami, spomniti, da s svojimi dejanji, ki so skregana z zdravo pametjo, zato pa nabita z ideološko simboliko, niso groteskni, pač pa nevarni.

 

In jih ustavljati, dokler se še da. Ker, ne delajmo si utvar: mali adolfi so med nami. Od nas je pa odvisno, v kaj se bodo razvili. Zato se je ob naplavljanju bizarnih idej, smiselno vprašati: je res vredno ugoditi vsaki norosti in kretenizmu zgolj zato, da bomo imeli nekaj časa mir pred njimi? Trdno verjamem, da ne. Ker norcem vsaka mala zmaga zbudi vtis, da imajo prav in so na pravi poti; in bo zato vsaka njihova naslednja želja večja in bolj bizarna; in večji in močnejši kot bodo, bolj se bodo njihove želje spreminjale, v pričakovanja, pričakovanja v zahteve, zahteve pa v ukaze.

 

 

Post scriptum

 

V Sloveniji ne rabimo ustavljanja desnice ali levice. Rabimo iskreno in odkrito spoznanje, da ni nič narobe, če bedakom rečemo bedaki, bebcem rečemo bebci, skrajnežem rečemo skrajneži, bizarnim idejam pa rečemo bizarne ideje. Kakršne koli sorte, barve in oblike so že.

 

V resnici seveda ne gre za stranišča. Niti za pisoarje. Za zdravo pamet gre. Tisto, ki je očitno utrujena od vsega hudega že zdavnaj emigrirala iz Slovenije skupaj s tisoči mladih, ki jih veliko bolj kot to, kje bodo lulali in kakali zanima, v kakšni državi bodo živeli in kakšne možnosti za življenje bodo imeli v svojem okolju. Tisto zdravo pametjo, ki jo je vredno vsaj poskusiti priklicati nazaj. Četudi posredno, prek pisoarjev.

 

Morda je ključen dokaz, da naš šolski sistem ustvarja izobražene in kompetentne ljudi prav to, da vsako leto več mladih odhaja stran. Mogoče je napočil čas za vseslovensko gibanje za vrnitev zdrave pameti. Pa ne le pri odločanju o tem, kje, kdaj in kako bomo lulali in kakali, pač pa predvsem o tem, kakšno prihodnost lahko kot družba ponudimo mladim, da jim priložnosti ne bo treba iskati drugje. In za to, da tistim, ki nimajo boljšega dela, kot da lulajo in kakajo po zdravi pameti in po nas, pokažemo vrata.

 

Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog, profesor in vodja Centra za pozitivno psihologijo na Univerzi na Primorskem. Prispevek je delni povzetek njegovega bloga (vir).

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.366
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.934
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.576
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.238
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.547
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.404
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.919
08/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 792
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.120
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 922