Komentar

Paradoks t.i. leve sredine: O socialni demokraciji in slovenski politični miselnosti)

Važnih vprašanj v zvezi s socialnodemokratsko tradicijo ne zmanjka. Zgodovinar Janko Prunk je opozoril, da v Sloveniji socialne demokracije po drugi svetovni vojni ni bilo, obudil pa jo je leta 1989 France Tomšič, ki ga je nasledil Jože Pučnik. Dejstvo je, da sta v Sloveniji socialnodemokratsko tradicijo prebudila in nadaljevala predsednika SDZS oz. SDSS Tomšič in Pučnik, stranka, ki vsebuje in vzdržuje to tradicijo, pa ni Lukšičeva, Židanova SD, ampak Janševa SDS.

24.02.2020 21:33
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Igor Lukšič   socialna demokracija   SD   NSi   SDS   SDSS   France Tomšič   Edvard Kardelj  

Ob vsem tem se postavlja še eno vprašanje: kako se lahko stranka SD, Lukšič, Židan ali kdorkoli iz te stranke po eni strani predstavljajo kot nasledniki 124 let stare (jugoslovanske) socialnodemokratske stranke, po drugi strani pa se brezrezervno sklicujejo na “sodelovanje pri vzpostavljanju slovenske državnosti”? 

Profesor ljubljanske FDV Igor Lukšič je novinarki Dela Suzani Kos povedal naslednje: " … na predsedniških volitvah izmerjeno volilno telo vselej pokaže, da je od 55 do 60 odstotkov volilnega telesa levosredinskega. Desnosredinsko volilno telo je torej manjšinsko. Na drugi strani pa je najmočnejša stranka, ki zmaga na volitvah, z desnice … "

 

Profesor Lukšič govori o nekakšnem protislovju ali paradoksu: politična miselnost slovenskega ljudstva naj bi bila večinoma in nasploh leva oz. "levosredinska" (kar kažejo predsedniške, tj. večinske volitve); na parlamentarnih volitvah, ki so proporcionalne in na katerih tekmujejo stranke, pa naj bi zmagovala t.i. desnica. Iz te domneve/trditve je mogoče sklepati dvoje: da bi t.i. leva sredina zmagovala tudi na parlamentarnih volitvah, ko bi bile večinske; in da je zmagovanje t.i. desnice treba pripisati neprimerni strankarski organiziranosti t.i. leve sredine. Vse to je zelo zanimivo, vendar preveč poenostavljeno in napačno.

 

Na predsedniških volitvah v Sloveniji sta po enkrat zmagala Janez Drnovšek (2002) in Danilo Türk (2007); več kot enkrat pa Milan Kučan (1990, 1992, 1997) in Borut Pahor (2012, 2017). Naši predsedniki so bili v političnem pogledu različni in jih je težko razvrstiti s pomočjo Lukšičevih kategorij. Janez Drnovšek je zmagal na predsedniških volitvah potem, ko je bil deset let predsednik vlade in stranke, ki je zmagovala na parlamentarnih volitvah, torej bi kvečjemu dokazoval, da pri predsedniških in parlamentarnih volitvah veljajo enake (osnovne) zakonitosti. Vendar je postal predsednik stranke in predsednik vlade potem, ko je bil predsednik Jugoslavije. Glede na to, da si je prizadeval za mirno ločitev Slovenije od Jugoslavije, je - recimo - utelešal miselnost povprečnega miroljubnega Slovenca. Uspeh Drnovška in LDS je temeljil na splošni - recimo - nadstrankarski miselnosti, ki so jo post festum imenovali levosredinsko, sicer pa liberalne stranke po svetu sploh niso nujno levosredinske. Drnovšek je večini ugajal, ker ni bil fanatik. Njegova politika je bila klasično liberalna, v gospodarskem, zunanjepolitičnem in obrambnem pogledu bolj desna kot leva, res pa je zaradi različnih tokov in miru v stranki dopuščal levičarske izlete, npr. na področju šolstva. 

 

Za Milana Kučana bi najbrž mirno lahko rekli, da je bil in da je vse bolj levičarski, vendar bomo tudi njega težko vključili v Lukšičeve razpredelnice. Predsednik je postal po zaslugi slabotnega tekmeca Jožeta Pučnika, ki ga je propaganda tedanjega komunističnega režima prikazovala kot revanšista in je iz mnogih ozirov predstavljal tvegano izbiro. Zmagal je zaradi obvladovanja obstoječega republiškega in jugoslovanskega administrativnega in medijskega aparata, predvsem pa zato, ker so ga volivci videli kot branitelja slovenskih interesov v Beogradu. Kučan se je v začetku svoje predsedniške kariere izogibal levičarskim potezam: v tujini je razlagal politiko osamosvajanja in Demosa, predvsem pa se je - v družbi z nadškofom - priklonil žrtvam povojnega nasilja, kar bi levičarji imenovali desničarstvo.

 

Sicer pa je v zvezi s prvimi predsedniškimi volitvami (ki so bile odločilne) važno povedati, da je bil Jože Pučnik socialni demokrat in potemtakem levičar; medtem ko je Kučan kot šef komunistične partije lahko veljal kot levičar le med svojimi ozkimi privrženci. Nobena druga bivša socialistična država niti takrat, kadar je izbirala levičarje, ni izbirala bivših šefov komunistične partije. Leta 1992 je bil Kučan "incumbent" (kandidat na položaju, ki ima praviloma boljše možnosti kot konkurenca), t.i. desnica pa je bila možgansko mrtva, saj je postavila kar šest desnih kandidatov. Leta 1997 so t.i. desne stranke napako dobesedno ponovile. 

 

O Danilu Türku je treba povedati, da je svoje politične izkušnje zbiral pod okriljem socialistične zveze, Vide Tomšič in Mitje Ribičiča, in je bil torej - kljub pravniškim in diplomatskim spretnostim  - kandidat stare Partije; zmagal pa je (2007) po zaslugi spretne volilne taktike, saj je v tekmi s primernejšim Peterletom pobiral tudi glasove iz zaloge tretjeuvrščenega Mitje Gasparija. Po eni strani bi bilo s strokovnega vidika oporečno Kučana in Türka imenovati kandidata levice ali leve sredine, saj sta prihajala iz politike, ki strank sploh ni poznala. 

 

Edini predsednik iz leve sredine bi lahko bil Borut Pahor, ki pa ga levičarji (glej javno pismo 75 "akademikov" s prvopodpisanim Rudijem Rizmanom) sovražijo iz dna srca in ki jim tupatam (pač v skladu s svojimi pristojnostmi) prekriža kakšno divjo malverzacijo. Pahor je v boju proti staropartijskemu Türku (2012) zmagal na isti način, kot je Türk v prejšnji rundi zmagal proti Peterletu. Pahor je zmagal z glasovi z desne, kjer se je kot žrtveno jagnje znašel Zver. Tekmec leta 2017 Šarec ni bil z desnice. Zanj so volivci sklepali, da je nadomestni kandidat za nekoga iz ozadja. Bil je boj na levici.

 

Kar zadeva parlamentarne volitve, je desnica zmagala le redkokdaj. Na prvih volitvah je zmagal Demos, ki je vseboval tudi socialne demokrate in Zelene, nato je do leta 2000 (leta 1996 celo s pomočjo zvijače) zmagoval Drnovšek. Bajukova desničarska zmaga je bila polletna medigra, nato je (vse bolj levi) LDS vladal do leta 2004, ko je prišlo do prave desne zmage, ki jo je Janez Janša drago plačeval vse do leta 2012. Sledil je moratorij Bratuškove, temu pa poplava levičarskih kombinacij (Cerar, Šarec).

 

Tu ne želim podrobneje raziskovati razlogov za to ali ono zmago oz. vlado oz. za pomanjkljivosti t.i. desnice. Iz povedanega izhaja predvsem kopica paradoksov in terminoloških težav, ki so same po sebi dovolj za zavajanje volivcev in za volilno abstinenco. Ena najhujših terminoloških zablod je zabloda s socialno demokracijo. Če bi me kdo vprašal, kdo so (bili) slovenski socialni demokrati, bi takoj navedel Etbina Kristana, Ivana Cankarja, Franceta Tomšiča in Jožeta Pučnika, niti na misel pa mi ne bi prišlo, da bi navajal ljudi iz stranke, ki danes - paradoksalno - nosi socialno-demokratsko ime (SD).

  

Trditev o levičarski večini na Slovenskem prihaja prav od te stranke in od njenega političnega funkcionarja. Sklicujeta se na socialdemokratsko tradicijo, celo na Primoža Trubarja, Ivana Cankarja in na krščanske socialiste, molčita pa o bistvenem dejstvu, da je njihova "SD" naslednica jugoslovanske oz. slovenske komunistične partije, ki sta bili znani po svojem odklonilnem odnosu do socialne demokracije. Nasledniki slovenskih komunistov, ki so - kot so nam vbijali v glavo v jugoslovanskih šolah - nastali na čebinskem kongresu leta 1937, so zgodovinsko revizijo opravili leta 2006, ko so na sedežu svoje stranke odkrili ploščo ob 110. obletnici ustanovitve socialnodemokratske stranke. Komunisti naj bi bili dediči socialne demokracije. 

 

Toda dedinja socialne demokracije je (bila) tudi Tomšičeva oz. Pučnikova socialnodemokratska stranka SDZS oz. SDSS ali SDS. Deset let pred komunisti, avgusta 1996 je s podporo Socialdemokratske stranke (SDS) izšla knjiga Milana Zvera Sto let socialdemokracije. Ob tem se ne postavlja le vprašanje upravičenosti sklicevanja na kontinuiteto, ampak še neko bolj temeljno vprašanje: kakšna pa je bila politika Jugoslovanske socialnodemokratske stranke? Socialni demokrati so trdili, da so Slovenci del jugoslovanskega naroda. Unitaristična socialnodemokratska stališča je dejansko prevzel komunistični voditelj Edvardu Kardelj, ki je leta 1939 v Razvoju slovenskega narodnega vprašanja domneval, da bo v prihodnosti prišlo do stapljanja narodov. 

 

Ob vsem tem se postavlja še eno vprašanje: kako se lahko stranka SD, Lukšič, Židan ali kdorkoli iz te stranke po eni strani predstavljajo kot nasledniki 124 let stare (jugoslovanske) socialnodemokratske stranke, po drugi strani pa se brezrezervno sklicujejo na “sodelovanje pri vzpostavljanju slovenske državnosti”? Osamosvojitev po volji avtentičnih ali spreobrnjenih naslednikov Etbina Kristana, kot so Milan Kučan, Janez Kocijančič, Ciril Ribičič, Borut Pahor, Igor Lukšič, Dejan Židan?

 

Važnih vprašanj v zvezi s socialnodemokratsko tradicijo ne zmanjka. Zgodovinar Janko Prunk je v članku (Ne)sreča socialne demokracije s Slovenijo opozoril, da v Sloveniji socialne demokracije po drugi svetovni vojni ni bilo, obudil pa jo je leta 1989 France Tomšič, ki ga je nasledil Jože Pučnik. Dejstvo je, da sta v Sloveniji socialnodemokratsko tradicijo prebudila in nadaljevala predsednika SDZS oz. SDSS Tomšič in Pučnik, stranka, ki vsebuje in vzdržuje to tradicijo, pa ni Lukšičeva, Židanova SD, ampak Janševa SDS.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
13
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
5
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"
24
14.03.2020 20:11
Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.
18
14.03.2020 01:19
Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen ... Več.
Piše: Jurij Paljk
Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?
4
11.03.2020 12:43
Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Spregledano poročilo Združenih narodov: Rusija je odgovorna za vojne zločine v Siriji!
11
11.03.2020 05:00
Tako v svojem poročilu ugotavlja preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice. Poročila, ki je bilo objavljeno v začetku ... Več.
Piše: Božo Cerar
Osmi marec: Od vrtnic do bodeče neže
16
08.03.2020 10:00
Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, ki šele zadnja leta spoznava, da ima praznik zgodovinski izvor, ki nima zveze z osladnim ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,419
02/
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,488
03/
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
Simona Rebolj
Ogledov: 2,676
04/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,302
05/
IZUM in Cobiss.net: Kdo koga zavaja, kdo kaj skriva in čigave interese kdo zastopa?
Tomaž Seljak
Ogledov: 2,145
06/
Nacionalni populizem in Janez Janša
Keith Miles
Ogledov: 1,455
07/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,089
08/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,057
09/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,102
10/
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,129