Razkrivamo

Zbogom in hvala za vse okostnjake, Miro! (Analiza diplomacije Mira Cerarja in njegove klavrne zapuščine)

Predvidoma še danes naj bi ministri nove vlade po prisegi v državnem zboru prevzeli posle od svojih predhodnikov, med drugim tudi Anže Logar od Mira Cerarja. O Cerarju kot zunanjem ministru smo na portalu+ od jeseni 2018 napisali kar nekaj prispevkov, ki so bili vsi po vrsti zelo kritični do njega. Upravičeno, saj si je Miro Cerar takšno kritiko zaslužil. Vse do zadnjega je namreč ravnal v izrazitem nasprotju z interesi države in škodoval zunanji politiki. Za časa njegovega ministrovanja je slovenska diplomacija po splošni oceni vseh naših sodelavcev in virov definitivno dosegla dno. Ne le zaradi politizacija in strankarskega kadrovanja, pač pa tudi zaradi popolnega fiaska z arbitražo. Po zaslugi Mira Cerarja je slovenski ugled v mednarodnih krogih padel najnižje doslej. Cerarju pa lahko mirne duše očitamo tudi ignorantsko vodenje Mladike, zanemarjanje kadrovske politike, problematično, v zadnjih dneh celo škandalozno zaposlovanke ipd. Zaradi vsega tega si Miro Cerar zasluži še zadnji prispevek, ki je posvečen njegovemu "liku in delu". Njegov naslednik Anže Logar ne bo imel lahkega dela, kajti v zaprašenih omarah Mladike se skriva marsikaj ...

13.03.2020 03:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   MZZ   Miro Cerar   vlada   diplomacija   Erik Kopač   Dobran Božič   Simona Leskovar   Zahodni Balkan   NATO   EU   ZDA   Rusija   Andrej Benedejčič   Janez Lenarčič

Fotografije: Mediaspeed

Cerarjeva dediščina je impresivna: Slovenije ni zaslediti nikjer na zunanjepolitičnem parketu, naša diplomacija je brez pobud in idej, sama. Zavezništev ne negujemo, v EU smo sami. Ukvarjamo se z neponembnimi temami, ker drugih ni. V ospredju so le in Cerarjeva obsedenost s človekovimi pravicami in mednarodnim pravom.

Slovenska diplomacija nima sreče. V zatonu je vse od našega zadnjega predsedovanja Evropski uniji leta 2008, ki je bilo obenem zadnje leto ministrovanja Dimitrija Rupla. Prav Rupel je bil hkrati zadnji zunanji minister, ki ga je zunanja politika dejansko zanimala in ki je zunanjo politiko tudi "delal", kot pravimo. Od takrat je minilo 12 let! Po Ruplu je prišel na Mladiko anemični Samuel Žbogar, ki sta mu zunanjo politiko bolj ali manj kreirala tedanja predsednik vlade Borut Pahor in predsednik republike Danilo Türk. Poleg tega Žbogar svojega ministrstva niti slučajno ni obvladal, bil je izjemno naklonjen promociji izrazito "neuvrščenih" vsebin, vezanih na OZN in nepomembne,  mehke t.i. soft teme. Prav tako je bil Samuel Žbogar, ki so ga zlobni jeziki v Mladiki hitro krstili za Pahorjevega postreščka, nenaklonjen zvezi NATO. Izrazito je podpiral tudi finančno promocijo nevladnih organizacij, naklonjenih tematiki držav tretjega sveta in financiranju raznih protizahodno nastrojenih društev po Ljubljani. Klub nekdanjih veleposlanikov, ki ga je vodil neuvrščeno usmerjeni Peter Toš, na primer. Žbogar bo ostal zapisan v zgodovini slovenske diplomacije tudi kot tisti zunanji minister, ki je v Zakon o zunanjih zadevah ponovno vnesel možnost imenovanja "politično" imenovanih veleposlanikov, torej nekariernih diplomatov, in povrhu vsega "spregledal" danes ponovno in še kako aktualno pranje iranske milijarde na NLB.

 

Po Žbogarju je prišel Karl Viktor Erjavec, ki je z izrazito negativno kadrovsko selekcijo ministrstvo za zunanje zadeve v skoraj sedmih letih vodenja precej opustošil. Razmišljujoče in resne diplomate, ki so se že izkazali kot veleposlaniki ali državni sekretarji, je postavil na stranski tir ter jih nadomestil s poslušnimi uradniki brez lastnega mnenja. Forsiral je neambiciozno zunanjo politiko, obsedeno z vedno eno in isto prioriteto: Zahodnim Balkanom. Hkrati je Erjavec povsem zanemaril odnose z ZDA, na drugi strani pa uradno odličnih odnosov z Rusijo, ki so gotovo tudi pomembni, nikoli ni znal kapitalizirati in jih obrniti tudi v slovensko korist. V njegovem času je Slovenija znotraj Evropske unije postala popolnoma marginalizirana, odnosi s sosedi, razen rutinskih in praznih obiskov, pa so so zvodeneli. V primeru arbitraže s Hrvaško je Erjavec državo pripeljal na rob državne krize. Na ključna mesta v tujini je nastavljal vdane diplomate brez lastnega mnenja ali pa po ukazu strankarskih koalicijskih partneric. Evropske vsebine, ki jih je Erjavec prevzel kot del MZZ z Zakonom o vladi leta 2012, s katerim je bil ukinjen SVEZ (tj. Služba vlade za evropske zadeve), je popolnoma zanemaril.

 

 

Z dežja pod kap!

 

Po Erjavcu je prikorakal bledi Cerar, ki ga zunanja politika nikoli ni zanimala, pač pa si je Mladiko po zanj in za SMC katastrofalnih volitvah leta 2018 izbral kot ustrezno sinekuro. Nekoč mu je po besedah naših virov v neki ožji skupini sodelavcev celo ušlo, da je na zunanje ministrstvo prišel na dopust. Nobena skrivnost ni, da je kot bivši predsednik vlade Cerar na Mladiko prišel zato, da bi si tam odpočil in v miru počakal na komisarski mandat v Bruslju. Toda tega mu je lani pred nosom speljal človek, ki ga je Miro Cerar kot premier poslal na sedež Evropske komisije z namenom, da bi zanj lobiral za komisarsko mesto. Zanj, tj. za Cerarja, ne pa zase. Govorimo seveda o Janezu Lenarčiču, ki je skupaj s Cerarjem arhitekt slovenske ideje o tožbi proti Hrvaški v Luksemburgu. Da je Miro na smrt zameril Janezu, ki je namesto zanj delal za "svojo rit", ni treba posebej poudarjati.

 

Cerar je ministrstvo v slabih dveh letih popolnoma deklasiral. Nadaljeval je z izrazito negativno selekcijo tako na ključnih mestih doma kot na najpomembnejših veleposlanistvih. Nadaljeval je z imenovanji in promocijami druge ali celo tretje lige diplomatov. Šlo je večinoma za premalo izkušene diplomate brez prefinjenega občutka za zunanjo politiko. Zadnji večji flop v tej smeri je bila nedavna afera z izjavo državnega sekretarja Mateja Marna glede Irana.

 

Šarčev zunanji minister je Slovenijo v EU in zvezi NATO uspešno pripeljal v zdaj popularno samoizolacijo. To je naredil s slepim vztrajanjem na izpolnjevanju arbitražne odločbe, ki jo je kljub dejstvu, da je nam v škodo, brezkompromisno postavil za "sine qua non" v odnosih s Hrvaško,  ter z navodili, da se z južno sosedo na Mladiki sploh ne sme nihče pogovarjati. Konzultacije s sosedo o najrazličnejših, za obe državi pomembnih temah, so bile prepovedane.

 

Slovenijo je Cerar osamil. Medtem je Hrvaška na mednarodni sceni dozivljala uspehe in sodne zmage, ki jih je naša soseda tudi zaradi Plenkovićevih dobrih povezav v EPP in suverenega nastopanja hrvaškega premierja v primerjavi z ubornostjo kamniškega komedijanta, vsekakor znala spretno izkoristiti. Evropska komisija je neformalno tako dejansko stopila na stran hrvaških interesov. Hrvaška zunanja ministrica je uspela s kandidaturo za generalno sekretarko Sveta Evrope, Plenković pa je triumfiral v Zagrebu ob kongresu EPP v družbi vseh najvidnejših voditeljev EPP. Prav tako je v Evropskem parlamentu ob začetku predsedovanja EU januarja letos blestel v angleščini in francoščini. Slovenijo je v mednarodni skupnosti vis-a-vis Hrvaški ponižal. Je pa ob teh vrlinah Andreja Plenkovića postalo jasno, zakaj Marjan Šarec nikoli ni želel nagovoriti evropskih poslancev in zakaj je otrpnil že ob misli na predsedovanje Evropskemu svetu. Nije žvaka za seljaka, bi rekli na Balkanu.

 

 

"Strokovnjaki" za Zahodni Balkan

 

V Mladiki, ki je že dobro desetletje brez vsebinskih pobud in idej, je Cerar kot z edino prioriteto nadaljeval - s čim drugim pa! - z Zahodnim Balkanom. To sicer ni Cerarjeva krivda. Tako stanje je podedoval. Drži pa, da je z njim nadaljeval. Na Zahodnem Balkanu nas je sicer tako ali drugače prehitela že cela vrsta clanic EU. MZZ je glede tega pod Cerarjem nadaljeval, kot se temu reče, z one issue diplomacy. Torej z diplomacijo ki je prepoznavna samo po eni stvari. Poleg obsedenosti s Hrvaško seveda! Ob tem je zanemaril skrb za slovenske ekonomske interese na Zahodnem Balkanu, saj povratnih koristi od naše podpore ni. Še več. Slovenski gospodarstveniki se soočajo z vedno večjimi težavami prav na Balkanu, države te regije pa Sloveniji nagajajo, kjer le gre. Najbolj seveda pri sukcesiji o nekdanji SFRJ.

 

 

Samuel Žbogar kljub lobiranju ni postal posebni odposlanec EU za Zahodni Balkan.

 

 

Najnovejši fiasko je slovenska diplomacija, ki razlaga, da je Slovenija največji poznavalec Zahodnega Balkana, in ki ima Balkan kot najpomembnejšo, v bistvu pa edino zunanjepolitično prioriteto, doživela prav v teh dneh. EU je namreč ustanovila mesto Posebnega odposlanca za Zahodni Balkan. Slovenija se je tukaj seveda videla kot najbolj poklicana in je zato kandidirala nekdanjega zunanjega ministra Samuela Žbogarja, ki se je v osmih letih delovanja v evropski diplomatski službi izgubil nekje med Prištino in Skopjem. Na srečo so mu pomagali tovariši iz Ljubljane, kajti ker Žbogar ne more več nadaljevati v evropski zunanji službi, je bilo potrebno zanj poiskati novo službo. Zdelo se je, da bi bilo mesto posebnega predstavnika EU za Zahodni Balkan pisano na kožo ravno Sloveniji, tej samooklicani "največji poznavalki Zahodnega Balkana". No, in Žbogarju še posebej. A glej, zlomka: EU je za svojega posebnega predstavnika za Zahodni Balkan imenovala slovaškega zunanjega ministra Miroslava Lajčaka. Mimogrede, Slovaška je ena izmed tistih redkih članic Unije, ki Kosova uradno sploh ne priznava! Večje klofute država, ki se reklamira kot "največji strokovnjak za Balkan" in to ponavlja kot svojo zunanjepoliticno mantro, ne bi mogla doživeti.

 

 

Rusija : ZDA = 26 : 2

 

Odhajajoča vlada, v kateri je bil Miro Cerar zainteresirano nezainteresirani zunanji minister, je kot eno svojih zunanjepolitičnih prioritet postavila dvig odnosov z Združenimi državami. A zgodilo se je nasprotno, saj so ti odnosi pod Šarčevo vlado in ministrom Cerarjem padli najnižje do sedaj. Miro Cerar je resda dobil termin bilateralnega obiska v Washingtonu zdaj že davnega decembra 2018, vendar ta obisk ni bil plod slovenskih prizadevanj, ampak ameriškega preverjanja resnicoljubnosti tedanje novopečene slovenske vlade. Na obisku je Cerar kot vedno obljubil marsikaj, a je že po povratku pozabil na obljube. Slovenija od tedaj dalje ni imela nobenega obiska v ZDA na politični ravni. Cerar je dobil fototermin in za Slovenijo je bila stvar zaključena. Razmerje bilateralnih srečanj, ki so jih imeli v zadnjem desetletju slovenski ministri z ruskimi oziroma ameriškimi kolegi, naj bi bilo 26 : 2 v korist Rusije.

 

Izboljšanje odnosov z ZDA predpostavlja pomembne investicije, dvig obrambnih izdatkov, kar od nas zahteva NATO (in sedanja kot tudi že predhodna Obamina administracija, na kar se rado pozablja), ali odločitev za nakup vojaške opreme. Nič od tega se ni zgodilo. Šarčeva vlada in njen zunanji minister - da o obrambnem niti ne govorimo - nista za dvig bilateralnih odnosov z ZDA naredila nicesar, prej nasprotno. Prepotrebni ameriško-slovenski dialog je zastal prav v tem času. Za dvig odnosov z ZDA je bil - kot je sam razlagal - menda pristojen Cerarjev državni sekretar Dobran Božič. Ampak kot vedo povedati, kamor pride Božič, se razen veliko govorjenje ne zgodi nič. Odnosom z Američani gotovo tudi ne koristi dejstvo, da ima slovenski veleposlanik v ZDA, kamor je Miro Cerar še kot premier poslal svojega strankarskega sotrudnika iz časov ustanavljanja SMC in nekoč najbolj vnetega pristaša Stanislava Vidoviča, večinoma zaprta vrata washingtonskih državnih institucij.

 

 

Diplomacija ali strankomacija?

 

V EU Slovenija izgublja na pomenu, nima več pravih prijateljev in je nihče ne razume. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je takšno klavrno stanje Cerar podedoval od svojega predhodnika Erjavca, pri čemer je k temu nekaj pripomogel tudi sam kot premier. Je pa prišlo pod ministrom Cerarjem do dramatičnega deficita pri zastopanju slovenskih interesov v Bruslju. V obeh najpomembnejsih slovenskih diplomatskih misijah, torej pri EU in na sedežu NATO, nosi prav Cerar glavno odgovornost za očiten zastoj Slovenije. Cerar je namreč še kot premier na mesto veleposlanika pri EU postavil ambicioznega Janeza Lenarčiča, ki je bil na to mesto imenovan tudi z nalogo, da lobira za komisarsko mesto svojega nekdanjega šefa. Vendar je Lenarčič kmalu po spremembi vlade v Sloveniji pričel lobirati - zase. Kar je pomenilo, da ga je vodenje slovenskega stalnega predstavništva vse od maja 2019 dejansko zelo malo zanimalo. Lenarčič je namreč vse svoje moči usmeril v komisarsko mesto. In to je trajalo do oktobra lani.

 

 

Erik Kopač, politično nastavljeni Cerarjev veleposlanik na sedežu zveze NATO.

 

 

Potem ko je Lenarčič veleposlaniško mesto izpraznil, je trajalo še nekaj časa, da je v Bruselj prišel novi veleposlanik Iztok Jarc, ki se v Bruslju šele seznanja z zadevami in se še ni povsem "aklimatiziral". Ob vsem tem poteka prenova zgradbe slovenskega stalnega predstavništva, ki menda zamuja leto dni, kar gre objektivno prav tako na račun Cerarja. Slovenija je v precej občutljivem obdobju nove komisije, razprav o večletnem finančnem okviru ter seveda odnosov s Hrvaško prav v casu hrvaškega predsedovanja v Bruslju takorekoč kadrovsko obglavljena že skoraj leto dni. Na drugem koncu Bruslja, na sedežu zveze NATO, Slovenija, ki je že tako ali tako najmanj kredibilna članica, prav tako nima sreče. Po nekoliko samovšečnem, četudi suverenem Jelku Kacinu, je tam v prvem letu ministrovanja pristal Cerarjev strankarski zaupnik Erik Kopač. Naši viri v Bruslju povedo, da Kopača kaj posebej delo na predstavništvu ne zanima in da se na sejah in razpravah pri zvezi NATO prav pogosto ne oglaša. Dodaten, pravzaprav največji hendikep Kopača je dejstvo, da je bil ključen Cerarjev svetovalec za nacionalno varnost, se pravi državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. In kot tak ni za področje zvišanja obrambnih izdatkov, kar pade najbolj prav v mandat Cerarjeve vlade, mignil z mezincem. Kopač ni naredil ničesar. Kaksna je kredibilnost taksnega stalnega predstavnika med ostalimi zaveznicami in pri generalnem sekretarju, prepuščamo bralcem. Slovenija tako na dveh ključnih mestih v Bruslju in diplomaciji sploh po Cerarjevi zaslugi nima optimalne ekipe.

 

 

Druga liga vsepovsod ... 

 

Tudi Cerar nadaljuje negativno kadrovsko selekcijo na ključna mesta doma in v tujini. Vtis je, da na nekaterih ključnih mestih igra "druga liga". Vsled pomanjkanja interesa slovenskih zunanjih ministrov za zunanjo politiko in odsotnosti potrebne avtoritete je slovenska diplomatska mreža postopoma slabela in se razvodenela ter je otopela. Ugotovitev velja tako za sedez MZZ (Mladika) kot tudi za veleposlaništva. Resnici na ljubo je potrebno v bran vzeti tudi slovenske diplomate. Ker centrala že leta ne daje usmeritev, ker ni prioritet, diplomatska mreža pravzaprav ne ve, o čem naj sploh še poroča in kaj vodstvo ministrstva sploh še zanima. Ker vodstvo ministrstva sploh ne ve, kaj ga zanima. Tudi zato je opazno že večletno slabo poročanje veleposlaništev. Saj je pravzaprav vseeno, ali sploh kaj poročajo.

 

V sistemu. kjer ni sankcij, in v sistemu, kjer je vodstvo ministrstva, pri Cerarju še posebej, pa tudi njegovih dveh predhodnikih - popolnoma brez avtoritete, je odsotnost kvalitetnega poročanja že kritična. Iz nekaterih pomembnih veleposlaništev tako že dlje časa ni omembe vrednega poročanja. Manjka kontinuirano obveščanje ministrstva o najbolj ključnih evropskih in mednarodnih temah. Med pomembnejšimi veleposlaništvi izstopajo tista v Londonu, Haagu, Parizu in Madridu. Tudi poročanje iz enega najpomembnejših veleposlaništev, tj. iz Moskve, ne odgovarja pomenu, ki ga ta prestolnica ima. Resda so ekipe majhne, vendar bi morali veleposlaniki in veleposlanice prioritizirati zadeve.

 

Cerar ne reagira, ker ga zunanja politika očitno res ne zanima. Prav tako ne izkazuje potrebne občutljivosti za nekatera veleposlaniška mesta. Tu ponekod prihaja do imenovanj, resnici na ljubo že pred prihodom Cerarja, za katera se v diplomaciji ve, da niso optimalna. Da so, kot se temu reče "no go". Na primer imenovanja veleposlanic ali veleposlanikov v okolja, s katerimi imajo bodisi sami ali njihovi partnerji tesne družinske povezave, ali so celo po poreklu iz tiste države. Posebej občutljiva so imenovanja na Balkanu, kjer se v nekatere države, recimo v Bosno in Hercegovino, imenuje slovenske veleposlanike oziroma veleposlanice, ki imajo nacionalno pripadnost enega od narodov v Bosni in Hercegovini (!). Jasno, da samo po sebi to ni in ne sme biti ovira, da nekdo postane veleposlanik! Vprašanje pa je, če s tem najbolj optimalno ščitimo nase interese v občutljivih balkanskih okoljih, kjer je ravno nacionalnost vedno del problema. S takimi imenovanji so po starih pravilih obveščevalne stroke veleposlaniki lahko potencialno zanimiva tarča. Enako velja za posebej občutljiva okolja, kjer veljajo neka nepisana pravila za vodje misij. Recimo arabski svet in tudi Izrael zaradi izrazito močne obveščevalne scene.

 

V sklop spornih Cerarjevih ravnanj sodi tudi njegov neposeg v veleposlanistva, v katerih s strani vodij prihaja do manjših in tudi večjih kršitev. Tukaj prihajajo do izraza Cerarjev nekarizmatični karakter, pomanjkanje liderskih kvalitet in nezmožnost sprejemanja težkih odločitev. Tako je npr. v sarajevskem veleposlanisšvu s strani veleposlanice prišlo do hujših kršitev, ki so škodovala slovenskim interesom in ki jih je podrobno nanizalo poročilo MZZ o izrednem nadzoru, ki je predlagalo tudi odpoklic (!) veleposlanice, o čemer so poročali tudi tukajšnji mediji, denimo Dnevnik. Cerar se je prestrašil, da bi odpoklic lahko povzročil težave. Po naših informacijah so z vodenjem veleposlaništva v Sarajevu tezave se naprej.

 

 

Dve Cerarjevi čudni imenovanji

 

Cerarjevo ministrovanje ne bo pustilo pozitivnih sledi. Kot primera njegovih nerazumnih, mestoma tudi spornih kadrovanj izstopata dve nedavni, ki zbujata veliko vprašanj. Prvo je nenadno in nenavadno imenovanje Simone Leskovar za novo veleposlanico v Londonu, o čemer smo na portalu+ ze pisali. Simona Leskovar med kolegi(cami) velja za precej povprečno diplomatko, ki je v svoji celotni karieri zgolj presedela bodisi v kabinetih ministrov ali državnih sekretarjev. Če pustimo ob strani vprašanje, kako za vraga je vedno znova prišla v kabinete, je dejstvo, da je iz teh precej nepomembnih kabinetnih mest, ki pa so omogočala bližino vodstvu, Leskovarjeva na presenečenje vseh dobila veleposlaniško mesto na Japonskem leta 2015. Pred tem torej ni opravljala nobene pomembnejše vodstvene naloge na MZZ. Niti denimo nikoli ni vodila sektorja!

 

 

Simono Leskovar (na sliki z veleposlanikom Irana) je Cerar na hitro poslal v London za veleposlanico.

 

 

Na Japonskem se Leskovarjeva ni izkazala. Nasprotno. Z lokalnim (japonskim) osebjem je ravnala neprimerno, zato je bila deležna nekaj tožb s strani lokalnih zaposlenih kot tudi opozoril uradnih japonskih oblasti. Po prihodu Cerarja na zunanje ministrstvo jo je ta takoj in predcasno odpoklical iz Tokia in jo imenoval za svojo državno sekretarko, da bi jo po samo 11 mesecih opravljanja te zahtevne funkcije imenoval za veleposlanico v Londonu. Tukaj je posebej nenavadno seveda dejstvo, da je minister Cerar nekoga, v tem primeru Leskovarjevo, predčasno odpoklical iz veleposlaniškega mesta z namenom, da bo (njegova) državna sekretarka, torej namestnica (!) in najožja sodelavka na začetku mandata nove vlade in torej tudi na začetku ministrovanja Cerarja; verjetno ne zato, da bi jo že po 11 (!!) mesecih dela na Mladiki takoj spet imenoval na veleposlaniško mesto v London.

 

To imenovanje je z ozirom na opisane okoliščine najmanj na meji dobrega okusa. Dobro obveščeni trdijo, da je to imenovanje izsilil Miro Cerar starejši, ki se naj bi na potovanjih v Tokio, kjer ga Japonci posebej častijo zaradi njegovih dosežkov na tokijski olipmiadi, zelo zbližal s gospo Leskovar, ki je kmalu videla, da je delo državne sekretarke naporno in da bi lahko prišlo do političnih sprememb. Te govorice niso nikoli prenehale. Potrebno je tudi omeniti, da se je Simona Leskovar v kratkem času opravljanja funkcije državne sekretarke zelo trudila biti v posebej prijateljskih stikih s stranko SD. Vprasljiv je tudi njen način dela v MZZ, saj je v teh 11 mesecih največ skrbela za svojo lastno promocijo. To imenovanje bi moral minister Cerar bržkone pojasniti. Če ga ne bo, bo nad tem imenovanjem visel sum koruptivnosti in je zrelo za presojo KPK. Da ne bo pomote, Simona Leskovar izpolnjuje vse formalno-pravne pogoje za imenovanje. Vsebuje pa to imenovanje nekaj elementov, ki zahtevajo pojasnila. Kot tudi premislek, ali je imenovana glede na svoj način dela ter na dosedanje "rezultate" dela zares najbolj primerna oseba za to mesto.

 

Drugo imenovanje, ki zbuja celo več skrbi in vprašanj kot prvo, je novi vodja Sektorja za NATO. Precej ponesrečeno in takorekoč na veliko začudenje vseh je minister imenoval na ta položaj Andreja Benedejčiča, nekdanjega veleposlanika pri zvezi NATO. Tistega veleposlanika, na katerega je pred leti, kot izhaja iz poročanja medijev, leta 2014 padel sum, da je bil na NATO v precej tesnih stikih z ruskimi diplomati, če se izrazimo bolj previdno. Takšno imenovanje v državi, ki je med članicami na zadnjem mestu po izpolnjevanju obvez ter ne uspe (noče!?) zvišati sredstev za dvig obrambnega proračuna, povzroča veliko čudenje, vprašanj in povečuje slovensko nekredibilnost. Nekaterim zaveznicam, posebej Poljakom in Baltom, bodo šli ob tem imenovanju vsi lasje pokonci.

 

 

Učna leta Mira Cerarja

  

Cerarjevo ministrovanje bo šlo v zgodovino kot daleč najslabše, saj toliko neuspehov, kot jih je doživela slovenska diplomacija v tem kratkem casu, pravzaprav še ni bilo. Erjavec jih je verjetno sproduciral več, ampak v skoraj sedmih letih. Evidentno je bilo tudi Cerarjevo popolno nezanimanje za zunanjo politiko in za samo zunanje ministrstvo. Cerar je prisel na MZZ zgolj in izključno zaradi priložnosti, da tam lagodno preživi mesece do imenovanja za komisarja (varovanja, službene limuzine s šoferjem niti nismo upoštevali). Cerar je Mladiko še dodatno razvrednotil, pomembne zunanjepolitične teme, ki jih je moral poznati še kot premier, je zanemaril. Kadrovsko je vrh ministrstva ošibil z nastavitvijo všečnih, poslušnih kadrov, sposobni kadri pa so obviseli na stranskem tiru. V dveh razpisih za vodje DKP za leto 2019 in 2020 je imenoval bodisi strankarske ljudi ali diplomate po nekih drugih preferencah, na kar posebej kaže omenjeno imenovanje Simone Leskovar. S svojo neaktivnostjo, nerazumevanjem zunanje politike in velikim razumevanjem za bizantinsko kadrovsko politiko je Cerar svoje ministrsvo pripeljal v stanje, v katerem je samo vprašanje časa, kdaj se bo sesulo.

 

 

Zdravko Počivalšek je Cerarju odrekel podporo pri ambiciji, da bi bil v zameno za njegov glas za novo vlado nagrajen z mestom predsednika državnega zbora. Ta funkcija pomeni varovanje in službeno limuzino.

 

 

Seveda Miro Cerar ni edini krivec za takšno stanje. Bilo bi krivično, če bi vso krivdo pripisali njemu. Kot smo uvodoma omenili, MZZ tone že vse od leta 2008. Se pa je pod Cerarjem zgodilo kar nekaj velikih zunanjepolitičnih napak. Odnosi z ZDA so se poslabšali, Slovenije ni zaslediti nikjer na zunanjepolitičnem parketu, slovenska diplomacija je brez pobud in idej, sama. Zavezništev ne negujemo, v EU smo sami. Ukvarjamo se z nepomembnimi temami, ker drugih ni. V ospredju so le in Cerarjeva obsedenost s človekovimi pravicami in mednarodnim pravom. Kjer je zaznati še vedno velik vpliv Danila Türka. Še vedno pa se čuti tudi vpliv neuvrščenosti v MZZ.

 

Cerar je iz naftalina potegnil že pokopano organizacijo v Ljubljani ICPE - Mednarodni center za razvoj in promocijo podjetništva, še v zadnjih izdihljajih bivše države popularno imenovani "zumba center" za Bežigradom, ki jo je neuvrščena Jugoslavija kot podagencijo OZN odprla leta 1974 v Ljubljani za države v razvoju, ki so se otresle kolonialne oblasti. "Zumba center" v sumljivih razmerah životari v Ljubljani, a uživa močno podporo nekaterih še vedno vplivnih Slovencev, ki so v nekdanji zvezni diplomaciji zasedali visoka mesta v Beogradu ali v tujini. Cerar je to propadlo agencijo na veliko veselje MIZŠ vzel pod okrilje MZZ. Imenoval direktorja in prevzel seveda tudi finančne obveznosti. Nad tem prevzemom mnogi ugledni diplomati samo zmajujejo z glavo.

 

Cerar je izvedel tudi reorganizacijo ministrstva, ki pa bo prinesla še več birokracije. Večna in tudi edina zunanjepolitična prioriteta - Zahodni Balkan - vedno bolj bledi. Tam nas je iz EU po vplivu prehitelo kar nekaj držav. Slovenski interesi skratka na tem istem Balkanu vse bolj padajo. Na koncu ostane Hrvaška, največja Cerarjeva polomija, ki se je začela z njegovo in Lenarčičevo odločitvijo za tožbo v Luksemburgu. 

 

Ampak Miro Cerar je kljub temu lahko srečen človek. Če vlada, v kateri je bil, ne bi klavrno propadla, bi danes bili sredi iskanja novega zunanjega ministra, saj bi ga Šarec ob vseh napakah enostavno moral zamenjati. In Zdravko Počivalšek, novi predsednik SMC, mu pri tem zagotovo ne bi delal težav.

 

 

Epilog

 

To je neslavni odhod človeka, ki bi lahko postal dober zunanji minister, če bi to mesto vzel resno, kot priložnost zase in ne kot sinekuro. Ter se z njim ukvarjal. Sploh, ker je imel oziroma bi moral imeti o zunanji politki neko predznanje kot nekdanji premier. Te priložnosti ni izkoristil. Raje kot to je nagajal novemu predsedniku svoje stranke, ministrsko funkcijo opravljal nekako polovično in kadroval po svoje. Na koncu vse o Cerarjevem interesu za zunanjo politiko in interese države (še več pa o njegovem karakterju) pove dejstvo, da na zadnje srečanje zunanjih ministrov, ki bi se ga udeležil kot zunanji minister in je potekal v Zagrebu 6. marca, in kjer bi se od svojih kolegov poslovil in odšel z dvignjeno glavo, sploh ni šel, ampak je tja poslal svojega državnega sekretarja Marna. To pa pove pravzaprav vse o Miru Cerarju. Zato je prav, da jasno opozorimo na napake, ki jih je Cerar naredil pri vodenju slovenske diplomacije. Ter da naslednik ve, kam prihaja. Tega ob fototerminu pri primopredaji pač ne bo izvedel ...

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
5
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
2
13.09.2020 21:45
Na invalidih se dobro služi, ugotavlja Elena Pečarič, ki se je lotila še ene anomalije znotraj Fundacije za financiranje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
6
10.09.2020 21:02
V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
9
09.09.2020 07:29
Zgodba o slovenskih gozdovih, ki smo jo na portalu+ začeli razkrivati že spomladi, se nadaljuje in postaja vedno zanimivejša, ... Več.
Piše: Uredništvo
Pobuda za milijon dolarjev: Kako normalizirati slovenski medijski trg, da se tranzicijski levici ne bo dokončno podrl svet?
10
06.09.2020 21:59
V javno razpravo o medijski zakonodaji, ki v teh časih precej vznemirja zagovornike statusa quo, se je vključila tudi ... Več.
Piše: Uredništvo
Kaj se nam letos zaradi Covid-19 dejansko dogaja v ekonomiji in javnih financah?
3
03.09.2020 20:17
Večine medijev sploh ne zanima več makroekonomski položaj Slovenije, čeprav se zaradi epidemije Covid-19 dogajajo zanimive ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 1. del: Stranka Levica je programsko bližje italijanskim neofašistom kot "janšistična" SDS!
14
02.09.2020 22:30
V naslednjih treh tednih bomo v nadaljevanjih objavili poglobljeno analizo programov dveh strank, ki na prvi pogled nimata dosti ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Sporni nepremičninski posli upokojenskih "pravičnikov" na slovenski Obali
10
24.08.2020 23:59
Ko je bil Tomaž Gantar, ki je danes minister za zdravje in predsednik sveta Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), ... Več.
Piše: Uredništvo
80 let od Hitlerjevega "Blitzkriega" na Zahodno Evropo in sramotnega poraza Francije
5
19.08.2020 23:59
Pred osmimi desetletji, koncem poletja 1940, so generali nemške vojske na Hitlerjevo zahtevo začeli s pripravami za veliko ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skoraj 22 milijard evrov depozitov v slovenskih bankah ni mrtev kapital
9
13.08.2020 21:56
Objava podatka, da imajo Slovenci kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
13
09.08.2020 23:57
Kaj obetajo novembrske predsedniške volitve v Združenih državah? Da se bosta pomerila Donald Trump in Joe Biden skoraj ni dvoma. ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
22
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
3
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.894
02/
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
Elena Pečarič
Ogledov: 2.805
03/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.694
04/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.479
05/
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.211
06/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.322
07/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.427
08/
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
Uredništvo
Ogledov: 4.912
09/
East is East, Vzhod je vzhodno
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.259
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 17.391