Komentar

Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest

Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in boja proti epidemiji. Ne bo konec v nekaj tednih, to najbrž večina že veste, pač pa bo trajalo več mesecev. Britanska vlada je pred dnevi prostodušno povedala, da bo trajalo do šest mesecev, preden se bo življenje na Otoku vsaj približno vrnilo v normalne tirnice ... Na kontinentu, kjer smo pred izbruhom pandemije živeli v iluziji solidarnosti, bratstva in svobode pod zastavo Evropske unije, pa bomo morali po koncu koronavojne resno razmisliti o tem, kaj storiti z EU, sploh njeno bruseljsko birokracijo, ki je največje razočaranje te globalne krize. V vmesnem času pa bo bistveno ohranjanje minimalne gospodarske aktivnosti na eni ter zagotavljanje socialne stabilnosti na drugi strani.

30.03.2020 23:59
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   koronavirus   Evropska unija   Velika Britanija   Italija   Bruselj   Evropska unija   zdravstvo   Slovenija   protikoronapaket   delodajalci

Fotomontaža: portal+

Ni avtoritete v tej državi, ki bi lahko jutri nagovorila ljudstvo z besedami, da bomo kot nacija sicer gotovo prebrodili tudi to hudo preizkušnjo, na nek način celo bolj kompleksno od desetdnevne junijske vojne 1991, vendar pa da smo mi tisti, ki sami sebi določamo, kako dolgo bomo živeli v tej napol izrednih razmerah. Ni avtoritete, ki bi ji nacija prisluhnila in jo upoštevala.

Namestnica britanskega ministra za zdravje dr. Jenny Harries je pred dnevi po poročanju BBC povedala (vir), da bodo ukrepi socialne distance pri njih ostali v veljavi naslednje tri do šest mesecev. Toda na Otoku so še daleč od vrhunca epidemije, ki se je v Evropo razširila pred približno šestimi tedni in danes še nikjer, niti v Italiji ne, ni dosegla vrha. Zaradi tega so britanske ocene morda celo preveč optimistične, vsaj kar se treh mesecev tiče. In če odmislimo beloruskega diktatorja Lukašenka, ki se bo skupaj s svojim narodom proti koronavirusu boril s hokejem, vodko in savno, potem je na dlani, da pravzaprav ni države v Evropi, kjer bi se oblast že javno izjasnila o tem, kakšno strategijo ima glede t.i. prekuženosti populacije. Ob predpostavki, da bo v prihodnjih tednih (mesecih?) za Covid-19 zbolelo 60 do 70 odstotkov Evropejcev, se zagotovo nihče ne upa pametovati o "najboljši strategiji", kajti težko si je predstavljati, kakšen pekel čaka zdravstveni sistem tiste države, kjer bo število okuženih najprej doseglo sedemmestno številko. Že če bi smrtnost ostala pri 1 odstotku, je to pri milijonu obolelih okroglih 10.000 ljudi. Pa odstotek smrtnosti bržkone ne bo nikjer v demografsko zelo postarani Evropi ostal pri tej cifri, ampak bo občutno višji.

 

Kolateralna škoda preobremenjenega zdravstvenega sistema so vsi ostali bolniki, kronično oboleli in poškodovani, ki zaradi izrednih razmer niso deležni normalne oskrbe. Poglavje zase v tej "knjigi mrtvih", ki se piše vsak dan znova, pa so varovanci domov za ostarele, kjer se koronavirus pokaže v vsej svoji smrtonosnosti. V Sloveniji smo imeli čas, dovolj časa, da bi domove že sredi februarja, ko sploh še ni bilo nobene znane okužbe, popolnoma izolirali in s tem morebiti preprečili vnos virusa med to najbolj ranljivo populacijo, kjer je - vsaj glede na izkušnje iz Italije - smrtnost dosegla dvomestno število.

 

 

Italija kot žrtev patološkega egoizma

 

Prav Italija, ki je postala v Evropi prvo bojišče in kjer smo z osuplostjo opazovali patološki egoizem in ignoranco velike večine drugih članic EU kot tudi Evropske komisije, je najboljši dokaz, kako se nikoli ničesar ne naučimo in kako nočemo videti resnice, pa četudi se nam dogaja tristo kilometrov stran od naše zahodne meje. Pred dnevi sem znancu, ki je prevzel precej izpostavljeno funkcijo v novi vladi, nežno sugeriral, naj Slovenija kot sosednja država vendarle do Italije pokaže kaj več od frigidnih bruseljskih birokratskih korifej in v Lombardijo napoti vsaj kak tovornjak opreme, zaradi mene plinske grelce, oddeje, zložljive postelje in nekaj šotorov. Gre za gesto, za solidarnost, kjer je pomembno, da človeku in sosedu v stiski pokažeš, da sočustvuješ z njim, da ga podpiraš.

 

Vlada je predlog "aktivnega državljana" preslišala, ima zagotovo pomembnejše delo. To seveda razumem, čeprav še vedno mislim, da smo Slovenci, ko gre za prijateljsko pomoč in solidarnost, neprimerno bolj sočutni in človeški od kakšnih večjih narodov, ki krojijo politiko Evropske komisije. Zaradi njihovega egoizma in odsotnosti empatije (ki so jo, roko na srce, v izobilju pokazali kvečjemu v primeru avtistične Grete Thunberg), kar se je, kot rečeno, dramatično izkazalo na ramenih Italije, močno dvomim v prihodnost Evropske unije kot take. Že leta 2015, ko je čustveno motena Angela Merkel, kanclerka brez otrok, v Nemčijo vabila sirske begunce, s čemer je ustvarila nepredstavljiv migrantski eksodus v dobršnem delu Evrope, je bila Evropska unija tik pred zlomom. Pa je šlo konec koncev zgolj za logistično vprašanje, kako usmerjati tokove arabskih (ekonomskih) migrantov iz juga proti severu. Že takrat smo se nekateri spraševali, kako neki bo takšna Unija preživela prvo resnejšo krizo. O pandemiji seveda nihče ni razmišljal, nismo vsi takšni geniji kot Bill Gates.

 

Leta 2020 pa je zgodilo natanko to: pandemija koronavirusa je zatresla temelje Evropske unije do te mere, da ne verjamem, da bo potem, ko bo virus obvladan, še kdaj tako lepo, kot je nekoč bilo. Morda bo Unija ohranila nekatere svoboščine, ne dvomim niti v kontinuiteto popolne ekonomske in carinske liberalizacije vendar pa v političnem smislu takšna zveza držav brez temeljite prevetritve nima prihodnosti. Morda so Britanci na nek svoj nepojasnljiv način to zaslutili že pred leti, ko so Bruslju rekli zbogom. Trenutna Evropska komisija, ki jo vodi najbolj nekarizmatična možna figura (ginekologinje Ursule von der Leyen so se njeni rojaki menda z velikim veseljem odkrižali), ne vzbuja niti najmanjšega upanja, da bo po koncu koronavojne spet vse po starem. Dvomim, močno dvomim.

 

 

Slovenci brez normativne integracije

 

V Sloveniji smo tokrat in zaenkrat še relativno stabilni, kar se epidemije tiče. Če se ponovno ne bi potrdilo, da je koronavirus v resnici prekletstvo bogatejšega sloja (v domovino so ga, spomnite se, februarja oziroma na začetku marca zanesli skoraj izključno tisti, ki so si privoščili zimske počitnice v Dolomitih, med njimi so izstopali zdravniki), bi se zadnji vikend morda lahko izognili sprejetju strožjih omejitev, med katerimi je najhujši udarec zagotovo omejitev svobode gibanja na občino, v kateri prebivamo.

 

Ljubljančani - no, in še kdo drug tudi - pač niso mogli zdržati in so morali na sprehod na Obalo ali na Bled, ker so tega pač vajeni in si niti v času epidemije ne pustijo soliti pameti. Pa v resnici ne gre za nič drugega kot za težave z avtoriteto oziroma travmo iz otroštva, tj. sindrom odsotnega očeta. Med nami je precej takšnih, ki so zaradi tega preskočili tudi normativno integracijo, zato ne priznavajo nobene avtoritete in si ne pustijo ničesar dopovedati. Dokler je to problem njihovih zakonskih partnerjev, sorodnikov ali prijateljev, se s tem soočajo psihoterapevti. Ko pa imamo opravka z de facto izrednimi razmerami, so stvari vseeno bolj resne. Zaradi takšnih neprilagojenih ljudi nas lahko čez teden ali dva doleti tudi policijska ura. Tega pa si, domnevam, nihče od nas ne želi.

 

Ni avtoritete v tej državi - in da je tako, nosimo vsak svoj del odgovornosti! -, ki bi lahko jutri nagovorila ljudstvo z besedami, da bomo kot nacija sicer gotovo prebrodili tudi to hudo preizkušnjo, na nek način celo bolj kompleksno od desetdnevne junijske vojne 1991, vendar pa da smo mi tisti, ki sami sebi določamo, kako dolgo bomo živeli v tej napol izrednih razmerah. Ni avtoritete, ki bi ji nacija prisluhnila in jo upoštevala. Če bomo ignorirali navodila in se še naprej obnašali kot da smo imuni na vse, tudi na koronavirus, potem bomo še nekaj mesecev preživljali dneve tako, da se bomo prekladali po stanovanjih in sanjarili o hrvaški obali, planinarjenju in sprehajanju po mestu.

 

 

Zdravje na prvem, denar na drugem mestu

 

Povedati ljudem neprijetno resnico je le navidezno vprašanje odnosov z javnostmi. Ljudem lahko nekaj poveš, lahko pa počakaš, da je pravi čas za to. Vlada se zanaša na t.i. nadzorovano širjenje epidemije, kar je najbrž edina kolikor toliko blaga in humana strategija, saj prepričuje masovno obolelost in posledični kolaps zdravstenega sistema. Toda vse bo delovalo do trenutka, ko bo ekonomija delovala oziroma se nihče ne bo soočil z vprašanjem svoje finančne eksistence. Zaradi tega je pravkar obravnavani vladni "protikoronapaket" (vir) edina pot, da Slovenija prihodnji mesec ne bo ekonomsko, predvsem pa socialno implodirala. Kajti velika večina gospodarstva, ki že drugi ali tretji teden stoji, nujno potrebuje pomoč in razumevanje države, v nasprotnem bo že 1. maja na zavodu za zaposlovanje prijavljenih vsaj 200.000 brezposelnih.

 

Vlada je s pripravo zakona - uradno se imenuje Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije Covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (vir) -, s katerim želi ublažiti posledice epidemije, seveda hitela. Zaradi tega je vanj pomotoma vnesla varovalko - zavezo, da delodajalec ne bo odpuščal. Iz 22. člena, ki govori o delodajalcu, upravičenem do pomoči za subvencioniranje plač, je bila najprej odstranjena zaveza, da za enak čas, kot bo prejemal subvencijo za plače na delo čakajočih, po koncu ukrepov ne bo smel odpuščati. V obrazložitvi člena, na strani 51 zakonskega predloga, se ta zaveza spet pojavi. Takšna rešitev je nevarna, saj lahko pripelje do nevzdržnega položaja tako za delodajalce (ki ne bodo mogli jamčiti, da ne bodo odpuščali), kot za delavce, kajti v primeru, da ovir za njihovo odpuščanje ne bo, jih bodo podjetja preventivno začela odpuščati že v mesecu aprilu, torej čez nekaj dni (!). Odvetniške pisarne že množično pripravljajo odpovedi pogodb

 

Varovalka o prepovedi odpuščanja še šest mesecev od začetka delavčevega čakanja na delo je torej napaka. Če se namreč ekonomija po šestih mesecih ne bo ponovno zagnala oziroma se podjetja ne bodo hitro spet postavila na noge, se delodajalci k temu ne bodo želeli zavezali (kar je z njihove strani logična in racionalna odločitev), zato bodo raje zaposlene začeli odpuščati že takoj, ne pa jih pošiljali na čakanje.

 

Predlagatelj zakona pa bi moral biti pozoren še na en ukrep, ki po mnenju podjetnikov ni dobro domišljen - in sicer nadomestilo plače, ki velja šele za delo, opravljeno po 1. aprilu. To pomeni, da bo moralo podjetje X sredi meseca maja izplačati neto nadomestilo za plače za mesec april in akontacijo dohodnine, država pa bo podjetju potem to nadomestilo povrnila 10. dan po mesecu izplačila, torej 10. junija. To je več kot 60 dni od danes, kar pomeni, da bodo morali delodajalci ob praktično ustavljeni proizvodnji zagotoviti denar za financiranje dveh plač svojih zaposlenih ... kar se v teh razmerah zdi misija nemogoče!

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Slovenska desnica in tuji mediji: Ker Janša noče, da bi ga kot žabo skuhali v topli vodi, občasno kar sam skoči v ponev z vrelim oljem
23
06.06.2020 03:00
V zadnjih mesecih so vsi tuji mediji, ki so poročali o Sloveniji oziroma vladi Janeza Janše, to počeli izrazito negativno: ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
7
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
26
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.364
02/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 4.136
03/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.505
04/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.193
05/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 2.100
06/
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
Uredništvo
Ogledov: 1.838
07/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 6.052
08/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 2.156
09/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.733
10/
Slovenska desnica in tuji mediji: Ker Janša noče, da bi ga kot žabo skuhali v topli vodi, občasno kar sam skoči v ponev z vrelim oljem
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.222