Se bo po koncu pandemije kaj spremenilo? Bomo spoznali vrednost lokalnih trgovin in industrije, čeprav bo morda nekoliko dražja? Bomo spoznali, da nadzor na državnih mejah lahko omilimo, vendar ne ukinemo? Se bomo vrnili k starodavni navadi, da damo nekaj na stran za hude čase? Bomo prepustili Bruslju, da o vsem odloča, čeprav je tudi v nujnih zadevah počasnejši od polža?
Mnogi pišejo o nepredvidenih posledicah. Če obstaja zakon o nepredvidenih posledicah, v njem piše, da "vsakemu ukrepu sledi ena nepričakovana posledica, ki je pogosto negativna". Najboljšo analizo pojava nepričakovanih posledic je leta 1936 naredil ameriški sociolog R. K. Merton, ki je naštel pet vzrokov:
* Nevednost, ki vodi do nepopolne analize.
* Napake v analizi.
* Prevladovanje kratkoročnih interesov.
* Osnovne vrednote, ki ustavijo določene ukrepe.
* Strah pred nečem, tako da odsotnost težave ni predvidena.
Dobro znan primer takega pojava v 19. stoletju je avstralski uvoz zajcev za hrano in lov. Nepredvidena posledica je bila, da so se razmnožili tako hitro, da so postali nadloga in nevarnost za prostoživeče živali in kmetije, zato so z virusom myxoma hoteli zmanjšati njihovo število. V zvezi z zakonom o nepričakovanih posledicah obstajajo dogodki, ki jih imenujejo črni labod (Black Swan). To so dogodki, za katere se zdi, da so popolnoma nepričakovani. Nassim Taleb v svoji pionirski knjigi razloži, zakaj se tak dogodek imenuje črni labod:
"Pred odkritjem Avstralije so bili ljudje v starem svetu prepričani, da so vsi labodi beli; to je bilo neomajno prepričanje, ki so ga, kot se je zdelo, neizpodbitno potrjevali empirični dokazi. Ko so opazili prvega črnega laboda, je bilo to morda zanimivo presenečenje za nekaj ornitologov (in drugih, izjemno zaskrbljenih zaradi obarvanosti ptic), toda v tem ni bistvo zgodbe. Ponazarja omejenost našega učenja iz opazovanj ali izkušenj in krhkost našega znanja. Samo eno opazovanje lahko ovrže splošno trditev, ki izvira iz tisočletij potrjenih opažanj milijonov belih labodov."
Dogodek oziroma teorija črnega laboda je potemtakem opisan kot popolno presenečenje, morda "nepričakovana posledica" nečesa z velikim vplivom in ki, gledano nazaj, ne bil smel biti nepričakovan. Koronavirus ustreza temu opisu. Zdi se mi, da je naloga poslovnega sistema, imenovanega "v ravno pravem času", način proizvodnje, katerega namen je povečati učinkovitost ter zmanjšati stroške s preskrbo vseh sestavnih delov nekega procesa s kar najmanjšo časovno razliko pri dobavi, kajti s tem se prepreči naložbe v povečanje zalog in materialov. Ima pa nehotene posledice, s katerimi se moramo spopasti zdaj, na začetku pandemije. Glavna je ta, da ima industrija malo ali nič zalog. Dobava "v ravno pravem času" nima samo finančnega učinka, temveč tudi metodologijo ter geografske in socialne vplive.
Eden od metodoloških ali industrijskih efektov je proizvodnja delov pri zunanjih kooperantih, pogosto v državah z nizkimi stroški, in spreminjanje velikih proizvodnih obratov v montažne. Zaradi tega vidimo, da si proizvodnja prizadeva za čimprejšnjo izdelavo prezračevalnikov na domačih tleh. Sestavni deli zanje morda prihajajo iz držav z nezaželenimi človekovimi pravicami in delovnimi praksami, ne pa iz domačih virov. Ena od družbenih posledic je miselnost "v ravno pravem času" oziroma "ravno dovolj", zato pričakujemo, da bo vse na razpolago kadarkoli, ne glede na letni čas – jagode decembra in tulipani novembra. Druga nedavna navada so že pripravljene jedi, kadarkoli jih rabimo, ne samo prigrizek, kot je burek ali pica za s sabo, ampak pečena goveja pečenka, krompir, korenje in brokoli. Kultura ravno pravega časa! Takoj vse!
Torej bi morali biti v tej krizi presenečeni, da v moderni dobi obstajajo prazne shrambe in nore dirke v supermarkete. Babica je imela shrambo in krompir v kleti, sezonsko zelenjavo in domačo kuhinjo. Ni pričakovala vsega ob vsakem času, zato je vedno imela rezervo. Se nismo na splošno naučili iz bančne krize, da potrebujemo dobre rezerve, ravno tako kot vojska? Banka za mednarodne poravnave v Ženevi je uvedla nova pravila za izboljšanje rezerv, toda v glavnem se v družbi nismo ravnali po teh lekcijah.
Se bo po koncu pandemije kaj spremenilo? Bomo spoznali vrednost lokalnih trgovin in industrije, čeprav bo morda nekoliko dražja? Bomo spoznali, da nadzor na državnih mejah lahko omilimo, vendar ne ukinemo? Se bomo vrnili k starodavni navadi, da damo nekaj na stran za hude čase? Bomo prepustili Bruslju, da o vsem odloča, čeprav je tudi v nujnih zadevah počasnejši od polža?
Dogodek s koronavirusom je črni labod, vendar, kot ugotavlja Taleb, ne bi smel biti popolnoma nepričakovan; ali pa po Mertonu prevladuje kratkoročen interes z nenamernimi posledicami.