Komentar

Verodostojnost v "Tridesetletni medijski vojni": O slovenskih medijih in vladnem odgovoru Svetu Evrope

V nekoliko daljšem prispevku Dimitrij Rupel opozarja na novinarsko manipulacijo v zvezi z izjavo Dunje Mijatović, sekretarke Sveta Evrope, v kateri naj bi omenjala napade na novinarje v Turčiji in Sloveniji. Piše o medijskem maziljenju Aleksandra Čeferina, potencialnega kandidata za novega "antijanša" premierja, ter dolgoletni medijski demonizaciji določenega dela slovenske politike. Slovenski mediji imajo dvojna merila, ko gre za odnos do t.i. tranzicijske levice na eni ter desnice na drugi strani. Takšno stanje traja že trideset let. Rupel opozarja, da so v demokraciji polemike, napadi in obračuni včasih srditi in nedostojni, vendar večinoma niso takšni, ker stranke in mediji njihovega kroga računajo, da lahko kmalu pride do zamenjave oblasti: "Čim manjše so možnosti sorazmernosti in enakopravnosti, tem bolj sovražni so obračuni, ker se njihovi akterji ne bojijo za svoj nadrejeni položaj in privilegije. Kadar samozavest doseže vrhunec, na prizorišče vstopijo aretacije in zaporni nalogi. Demonizacija nekaterih strank in oseb v Sloveniji je posledica njihove bolj ali manj dolgotrajne odrinjenosti od oblasti, ta odrinjenost pa je tudi posledica demonizacije."

15.04.2020 01:00
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   mediji   Slovenija   UKOM   Svet Evrope   Dunja Mijatović   Delo   Večer   Drago Jančar   Demos   socializem   Tito   De Gaulle   Sartre   Eugene Meyer

V Sloveniji temeljite razprave o svobodi in odgovornosti medijev pravzaprav nismo uspeli dokončati v vseh tridesetih letih, odkar obstaja slovenska država.

1. Trdovratne težave z resnico

 

Nemški Der Spiegel, ki velja za relativno zanesljiv in nepristranski medij, je decembra 2018 zasačil svojega novinarja Relotiusa, da je objavil izmišljene podatke. Na naslovnici naslednje številke so bile samo tri besede: Sagen was ist! (Povedati, kar je!).

 

Skoraj dvajset let bo tega, kar je Drago Jančar objavil esej o trdovratnih težavah, ki jih imajo novinarji na Slovenskem: "Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev". Tekst govori o tem, kako so mediji in celo prevajalec zamolčali pozdrav Billa Clintona (God bless you! Bog vas blagoslovi!) ob koncu njegovega govora na ljubljanskem Kongresnem trgu leta 1999; še bolj zanimiva pa je zgodba, kako so mediji (razen Družine) prikrili obisk soproge ameriškega predsednika na Brezjah leta 2001. Nekdanji novinar Večera Jančar sklepa:

 

Novinarstvo, ki celo pri poročanju, kaj šele pri komentiranju ni sposobno osnovne verodostojnosti, s profesionalnega vidika ni vredno počenega groša … Danes, leta 2001, ni težko ugotoviti, da se je v pretežnem delu slovenskih medijev obdržala samocenzura in servilnost do oblastnikov. Samo dve kratki obdobji sta bili, ko so se mediji odkrito in z vso močjo postavili zoper vlado, v dveh letih po prelomu s komunizmom, ko je državo vodila Demosova, in v šestih mesecih preteklega leta, ko je bila na oblasti takoimenovana Bajukova vlada.

 

Jančar ugotavlja, da slovenska država v letu 2001, po desetih letih obstoja še vedno ni razrešila problema medijske verodostojnosti oz. da se v njej ohranja miselnost, ki je bila značilna za starejše čase, recimo za jugoslovansko in socialistično Slovenijo. Ko opisuje trdovratne težave z verodostojnostjo, se jim pisatelj deloma posmehuje, deloma pa seveda izraža razočaranje glede na obete in obljube ob začetku nove (demokratične, moderne, resnicoljubne …) države. 

 

Tako kot Jančar je tudi pisec tukajšnjih vrstic računal, da se bo z novo državo začelo obdobje resnicoljubnosti ali - kot ga bolj učeno imenujejo t.i. eksperti za komuniciranje in novinarstvo - obdobje transparentnosti, ki jo v slovenščini imenujemo preglednost. Pogoj za življenje v resnici oz. v preglednosti je bila po našem prepričanju svoboda medijev, ki spada med pomembne človekove pravice. Resnicoljubnost oz. verodostojnost je bila glavna zahteva evropske in slovenske politične pomladi med letoma 1987 in 1990; Demokratične opozicije Slovenije (Demos) in demokratične ureditve, ki se je uveljavila z volitvami in z novo ustavo pred tridesetimi leti. Geslo "Svobodna in cela Evropa" je pomenilo svobodne in verodostojne medije. Spomnimo se množičnega zgražanja nad poročanjem televizijskih hiš v socialističnih državah v osemdesetih letih, npr. na Poljskem. Ob uri televizijskega dnevnika so ugasnili televizorje. Pred tridesetimi leti nam ni šlo za obvladovanje medijev, ampak za njihovo svobodo. Prostost. Seveda odgovornost do tega, kar je! 

 

V nasprotju z Demosom in v nasprotju s prelomnim dogajanjem ob koncu hladne vojne je slovenska "tranzicijska levica" v svojem jedru ohranila in ljubkovala jugoslovanske mite s Titom in socializmom, molčala o povojnih pobojih in drugih zločinih komunističnega režima, intimno zavračala slovensko osamosvojitev in osvoboditev leta 1990.

 

V središče tega spominjanja je udarila domneva (povezana s polemiko med izjavo komisarke Sveta Evrope in slovensko vlado, ki je v t.i. depeši Ukoma naštela lepo število trdovratnih težav), da danes na Slovenskem ni dosti bolje kot leta 2001. Še več, domnevati je mogoče, da enako kot leta 2001 ni šele/spet danes, ampak je tako ves čas med letom 2001 in 2020. Problema verodostojnosti nismo rešili trideset let!

 

Ko je Eugene Meyer leta 1933 (ki je bilo leto Hitlerjevega vzpona na oblast v Nemčiji) postal lastnik časopisa The Washington Post in ko je znameniti časopis postal družinska last (kar je ostal do danes), je Meyer objavil "Sedem načel vodenja časopisa". Glede na današnje slovenske polemične razprave o svobodi medijev je najbrž zanimivo in koristno ta načela ponoviti oz. jih objaviti v slovenščini:

 

  1. Prvo poslanstvo časopisa je, da govori resnico tako natančno, kot jo je mogoče ugotoviti.

  2. Časopis mora povedati vso resnico v zvezi s pomembnimi zadevami države in sveta, kolikor jo lahko izve.

  3. Kot posrednik novic mora časopis upoštevati dostojnost, kot se spodobi olikanim ljudem.

  4. Kar natisne, mora biti primerno za branje mladih in starih. 

  5. Časopis je odgovoren svojim bralcem in široki javnosti, ne pa zasebnim interesom lastnika.

  6. Pri prizadevanju za resnico mora biti časopis pripravljen na žrtvovanje svojih materialnih koristi, če je to potrebno za javno dobro.

  7. Časopis ne sme biti zaveznik kateregakoli posebnega interesa, ampak mora biti pošten in svoboden in celovit pri svojih pogledih na javne zadeve in javne osebe.

 

 

Ta načela so razdvajala medije in njihovo publiko v mnogih diktaturah in nedemokratičnih državah, za nas pa so pomembne predvsem izkušnje iz jugoslovanskih oz. slovenskih socialističnih časov. V socialističnih in podobnih državah so bili mediji, celo knjige običajno trobila oblasti, vsako odstopanje od njenih smernic pa je bilo kaznovano z izgubo službe, z zapornimi in drugimi kaznimi. Zaradi svojega pisanja so bili kaznovani npr. Vitomil Zupan, Edvard Kocbek, Jože Pučnik, Drago Jančar in Viki Blažič. Zaradi svojih tekstov so izgubili profesorske položaje Vladimir Arzenšek, France Bučar, Tine Hribar, Janez Jerovšek in Veljko Rus. Komunisti so obračunavali z literarnimi revijami, kot so bile Revija 57, Perspektive, Sodobnost in Nova revija.

 

V Sloveniji temeljite razprave o svobodi in odgovornosti medijev pravzaprav nismo uspeli dokončati v vseh tridesetih letih, odkar obstaja slovenska država. Leta 1990 je tedanji urednik Dela Tit Doberšek z naslovne strani izbrisal stavek "Proletarci vseh dežel, združite se!" in ga nadomestil z geslom "Samostojen časnik za samostojno Slovenijo". Tega besedila na naslovni strani Dela ni več. Sprememba je bila simbolična, v nekaterih obdobjih pa tudi realna in praktična. Tupatam so se dogajale simbolične, vse redkejše pa so bile stvarne spremembe, tako da se je v tridesetletnem obdobju na Slovenskem izoblikovala prav posebna medijska scena. Mediji, ki so se požvižgali na načela, kot so bila (in so še) načela Washington Posta, so vsako pripombo na svoj račun zelo glasno označevali kot napad na svobodo izražanja, človekove pravice itn. 

 

Na tej točki je potrebna nekoliko temeljitejša razlaga. Trdoživost avtoritarnih političnih sistemov je precej odvisna od komplementarne oz. sinhrone spremljave medijev, ki jo je v Jugoslaviji dirigiral poseben oddelek Komunistične partije, ki je bil povezan s politično policijo. Govorimo o Udbi in o Agitpropu, dokazov o njunih dosežkih pa je na tisoče in na milijone v časopisnih člankih, knjigah, oddajah, deklaracijah, peticijah, v zakonih, sodnih procesih itn. Kot rečeno, sta partijska in policijska disciplina v medijskih hišah in v uredništvih ob koncu hladne vojne začeli popuščati; po nekaj letih demokracije oz. tranzicije pa sta se - resda v spremenjeni, recimo bolj prefinjeni obliki - začeli vračati. Če je imel kdo kakšno pripombo, so ga utišali, češ "svoboda velja tudi za nas". V času afere JBTZ in Bavčarjevega Odbora za zaščito človekovih pravic je predsednik Janez Stanovnik nekoč rekel: "Kje so pa moje človekove pravice?" Bivši državni mediji so postopoma prehajali v zasebne roke, pri čemer so se predvsem po zaslugi Markovićeve privatizacije dogajale velike mahinacije, sicer pa so časopise in navsezadnje tudi televizijske hiše lastninile stranke in podjetja njihovega kroga/dosega, npr. različne pivovarne, gradbena podjetja, razni skladi in banke, celo zamejske ali inozemske organizacije, v katerih je bil naložen partijski in udbovski denar "za vsak primer". Neko podobno naložbo je Tit Turnšek, predsednik Zveze borcev, nekoč komentiral z besedami: "Kaj pa, če pride na oblast Janez Janša?"

 

Delničarji in lastniki medijev v demokratičnih državah so običajno (čeprav ne vedno) založniška ali druga podjetja, ki so na tak ali drugačen način povezana z informiranjem ali zabavno industrijo, toda uredniki in novinarji si od lastnikov večinoma ne pustijo ukazovati. V Sloveniji je razumevanje nekoliko drugačno. Mediji še vedno funkcionirajo kot politična ali celo propagandna služba. Pri tem je treba ponoviti: uspeh strank in političnih druščin/lobijev je povezan z mediji, ti pa so vzvratno povezani z uspehom strank in lobijev. V Sloveniji je t.i. levičarskim strankam uspelo obdržati ali celo ustanoviti več medijev/ideoloških aparatov kot t.i. desnim strankam, kar je navsezadnje vplivalo na politični uspeh teh in onih strank. V Sloveniji velja, da so mediji "glavnega toka" (mainstream), na strani t.i. levih ali npr. - kot se same imenujejo - levoliberalnih strank. 




2. Opozorilo komisarke Sveta Evrope za človekove pravice Dunje Mijatović

 

3. aprila 2020 je Večer objavil članek o domnevnem opozorilu komisarke Sveta Evrope Dunje Mijatović "Sloveniji". Mijatovićeva, ki prihaja iz (levičarske scene) Bosne in Hercegovine in jo je podpiral slovenski minister Goran Klemenčič, je po poročilu Božičeve zapisala: 

 

"Še posebej v času kriz moramo varovati naše dragocene svoboščine in pravice…V preteklih tednih so parlamenti, vlade in lokalne oblati sprejele zakone, dekrete in odloke, ki predstavljajo jasno tveganje za delo novinarjev in medijskih delavcev ter omejevanje pravice javnosti do obveščenosti … Informacije so nujne, da javnost razume nevarnosti in sprejme ukrepe na individualni ravni, da se zaščiti ..."

 

Komisarka naj bi dodala, da so v zadnjih tednih zaznali zamike pri odgovarjanju na novinarska vprašanja in pri prošnjah za dostop do informacij javnega značaja na Češkem, v Italiji in Srbiji. Svari pred omejevanjem dostopa novinarjem na tiskovne konference, pred omejevanjem pridobivanja informacij od zdravstvenih institucij ali dokumentiranja postopkov organov oblasti. Božičeva navaja besede Mijatovićeve:

 

"Ključnega pomena je, da lahko novinarji delajo v varnih pogojih, brez strahu, da bi jih nadlegovali ali napadli …"

 

Nato Božičeva s svojimi besedami dodaja, da je Mijatovićeva posebej omenila "napade na novinarje v Turčiji pa tudi v Sloveniji". Radovedni bralec bo poiskal izvirnik takšnega poročila oz. ocene. Komisarka Mijatovićeva je v stališču 3. aprila dejansko omenila Slovenijo. Citat pa je takšen (vir): 

 

"Vendar so v Turčiji zaprli več novinarjev zaradi njihovih poročil o Covidu-19. V Sloveniji pa je bil novinar, ki je zahteval informacijo o vladnih ukrepih za soočenje s pandemijo, tarča sramotenja s strani medijev blizu politični stranki, ki vodi vladno koalicijo."

 

Dogodek, ki ga omenja Mijatovićeva, piscu teh vrstic ni znan, toda bistvo je v tem, da je Večerova novinarka ponaredila komisarkino izjavo. Komisarka je rekla, da so v Turčiji več novinarjev zaprli, v Sloveniji pa naj bi bil neki novinar osramočen s strani medija nasprotnega političnega pola. Gre za pomembno razliko v številu turških in slovenskih prizadetih oseb in za značaj prizadetosti. V Turčiji so novinarje zaprli, pri nas so nekega novinarja "osramotili". Enačaja med Armenijo, Češko, Italijo, Madžarsko, Rusijo in Turčijo na eni in Slovenijo na drugi strani ni naredila Mijatovićeva, ampak Večerova novinarka Božičeva, ki je seveda niso zaprli in je najbrž niso niti kritizirali.

 

Kot razberemo iz gradiv Sveta Evrope, vlade držav, ki jih omenjajo njegova poročila in izjave, običajno komentirajo ta poročila ali izjave. Tako je - kot vidimo - storila tudi slovenska vlada oz. njena služba, ki je zadolžena za različna pojasnila in popravke javnih sporočil; kadar gre za sporočila v tujini, pa pojasnila oz. popravke posreduje diplomacija. Ko sem bil veleposlanik v Washingtonu (1997-2000), sem večkrat pošiljal tamkajšnjim ustanovam in medijem pojasnila in popravke, za kar nisem potreboval nobenega posebnega dovoljenja, ampak je to sodilo med moje delovne obveznosti. 



3. Televizijski nastop Janeza Janše 7. aprila 2020

 

Predsednik vlade je nagovoril državljane z izbranimi besedami: "Spoštovani, epidemijo imamo v Sloveniji razglašeno od 13. marca letos, mimogrede, Litva, ki je bistveno dlje od žarišča v Italiji, jo je razglasila že 28. februarja. Mogoče tega niste vedeli, ker se o tem v Sloveniji ni poročalo. Tiste, ki so pravočasno zahtevali ukrepe, se je obtoževalo, da sejejo paniko", je opozoril Janša. "Vendar, žal, to neodgovorno, celo kriminalno dejanje spregleda širjenja nevarnosti ni bilo omejeno samo na Slovenijo", je bil oster in podal nekaj primerov: "S koncertov in nogometnih spektaklov v Italiji in Španiji se je virus pospešeno razširil po celi Evropi in na desettisoče ljudi je in še bo umrlo zaradi tega. Nekateri koncerti in nogometne tekme zaradi pohlepa po denarju niso bili odpovedani niti po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija, sicer z veliko zamudo, razglasila pandemijo." Tako imajo danes, na primer na Švedskem, kjer so dolgo zanemarjali nevarnost koronavirusa, tam desetkrat več mrtvih na milijon prebivalcev kot Slovenija in situacija uhaja izpod nadzora. Posledice so po Janševih besedah drastične tudi na vseh drugih področjih: "Evropa je bila nekaj tednov povsem blokirana. Notranje meje so praktično za potnike še vedno povsod zaprte. Evropska solidarnost, ki je odvisna zgolj od institucij Evropske unije, kar se tiče zaščitne opreme, v praksi ne obstaja."

 

Janšev nagovor je 9. aprila v Delu (vir) "analizirala" Suzana Kos:

 

"Popolnoma nepotrebni pa so bili, sicer previdno formulirani, napadi na Aleksandra Čeferina, Marjana Šarca, napad na EU, dvom o prihodnosti evra ... Z nastopom, tudi termin je bil čudno izbran, si je naredil več škode kot koristi. Ni mobiliziral širšega kroga ljudi, kvečjemu svojo bazo. Zamujena priložnost, žal." 

 

Kosova nadaljuje, da je Janša, ki nogometnega funkcionarja Čeferina ni izrecno omenil, govoril tudi o kriminalnem dejanju spregleda širjenja virusa z nogometnih spektaklov, zaradi katerih je že in še bo umrlo na deset tisoče ljudi. "Obtožbe so tako nesmiselne, da jih ni vredno niti komentirati", navaja Kosova Čeferina, "ki v zadnjem času prejema veliko predlogov o vstopu v slovensko politiko".

 

Kosova priznava, da Janša Čeferina "ni izrecno omenil", po drugi strani pa trdi, da ga je "napadel". To je seveda z novinarskega stališča neprimerno sklepanje in tako rekoč ponarejanje, vendar gre za ponarejanje z jasnim političnim namenom: Kosova pove, da Čeferina vabijo v politiko in - tako je sestavljena tudi naslovnica Dela - da ga (v Janši nenaklonjenih krogih) smatrajo za Janševega tekmeca, skratka nekoga, ki bi lahko v ustreznem trenutku nadomestil Janšo in postavil drugačno vlado. Novo maziljenje Aleksandra Čeferina in več let trajajoče demoniziranje Janše spada v strategijo zavarovanja pridobitev t.i. levo-liberalnih, levičarskih in revolucionarnih strank in lobijev. Te stranke in ti lobiji - če štejemo najvišje državne funkcionarje - poveljujejo Sloveniji najmanj 80 % časa po osamosvojitvi, torej 24 od skupnih 30 let. Natančneje povedano, po začetnem zagonu in vzponu se je generacija, ki je vodila Slovenijo v znamenju državnosti in demokracije, umikala, dokler ni skoraj popolnoma izginila. Praktično je ostal samo Janša. Večina medijev je bila urejenih in prilagojenih za maziljenje t.i. levih in demoniziranje predstavnikov t.i. desne oz. desnosredinske politike. Izključevanje povezav s SDS v času nastajanja koalicije LMŠ, SMC, SD, Levice, ZAB in DeSUS je do neke mere tudi zasluga medijev, ki so bili vdani članicam koalicije.

 

 

4. Novinarji (DNS) odgovarjajo na vladno depešo

 

Slovenska vlada je 8. aprila poslala Svetu Evrope odgovor na izjavo Mijatovićeve. Po vsem videzu je vlado bolj kot stavek v omenjeni izjavi 3. aprila prizadela njegova slovenska interpretacija, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da gre za spor med Svetom Evrope in slovensko vlado. Slovenske interpretacije, kot je bila Večerova, so izjavo razpihnile v škandal o zatiranju svobodoljubnih novinarjev s strani slovenske vlade. Ta je torej posredovala pismo, v katerem je med drugim razložila, da je resnica o slovenskih medijih ravno nasprotna tisti, zaradi katere je v svojo izjavo Slovenijo uvrstila komisarka. Večina medijev v Sloveniji izvira iz komunističnega režima. Vlada je ironično izrazila zadovoljstvo, da je Slovenija postala predmet mednarodnega interesa, in navedla zgovorne primere povezav med nekdanjo politično policijo (Udbo), Socialnodemokratsko (bivšo komunistično) stranko, Listo Marjana Šarca (ki je leta 2018 postal predsednik manjšinske vlade) in novinarji glavnih slovenskih medijev, ki so v zahvalo za svoje obračune z opozicijo praviloma dosegali visoke in odlično plačane politične in celo bančniške položaje. Glavne slovenske medije so si - po pisanju vladnega pisma Svetu Evrope - prilastili t.i. tajkuni, urejali pa njihovi zaupniki, med katerimi so bili tudi nekdanji agenti politične policije. Pismo omenja tudi novinarja Blaža Zgago, ki je sodeloval pri obtoževanju in fabriciranju dokazov proti predsedniku Janši v zvezi z nakupom vojaških vozil Patria; dokazov, ki so se po dolgotrajnih sodnih zapletih izkazali kot napačni. Vladno sporočilo navaja razsipno politiko zaposlovanja novinarjev na RTV Slovenija. Med zanimivejšimi primeri iz vladne pritožbe zoper mahinacije nekaterih novinarjev je primer Dejana Karbe, ki je z odobravanjem Delovih urednikov z velikimi poudarki (in fotografijami) kardinalu Rodetu neutemeljeno pripisoval (zaradi celibata nedovoljeno) očetovstvo Petra Stelzerja.

 

Komisarka Mijatovićeva morda pozna slovensko medijsko prizorišče, vendar je gotovo presenečena nad številom primerov, o katerih je doslej nihče ni obveščal. Zaradi teh primerov bi morali zvoniti alarmi v Strasbourgu pa še kje, vendar ne zaradi vlade, ki deluje (v neprijaznih razmerah) šele nekaj tednov, ampak zaradi strank in vlad, ki so držale oblast in medijsko sceno v rokah 80 % časa po letu 1990. Besedilo, ki so ga v solidni angleščini sestavile vladne službe, je seveda dosti resnejše od pritožb tega ali onega novinarja, urednika, novinarskega društva ali opozicijskih strank, ki so še nekaj tednov nazaj gospodarile nad Slovenci, se nagrajevale s službami, denarjem in vsemi mogočimi privilegiji - ravno s pomočjo medijev, ki se zdaj pritožujejo nad svojim položajem. Nobena t.i. desna vlada jim ni skrivila lasu.

 

Komentarji Janševega nagovora v zvezi z epidemijo Covid-19 in depeše Ukoma na naslov komisarke Mijatovićeve poudarjajo, da revidirata slovensko zunanjo politiko: namesto povezovanja z "nemško-francoskim vlakom" naj bi se polagoma uveljavljala usmeritev k Srednji in Vzhodni Evropi. Ne sicer k Rusiji, ampak k državam Višegrajske četverice, k Bolgariji, Hrvaški, Romuniji in celo Ukrajini. Seznam teh držav se bolj ali manj prekriva s pripombami, ki jih slišimo iz Bruslja, predvsem iz evropskega parlamenta, predvsem pa s slovenskimi medijskimi alarmi glede človekovih pravic, reform na področjih od medijskih hiš do pravosodja, predvsem pa glede domnevnega prevladovanja izvršilne oblasti nad zakonodajno.

 

Pisec teh vrstic se spominja odličnih zunanjepolitičnih peres in njihovih - danes res že nekoliko obledelih in pozabljenih komentarjev - o slovenskem zanemarjanju Srednje in Vzhodne Evrope. Sam menim, da Slovenija pač sodi v skupino teh držav, vendar ne zaradi njihove geografske lege, ampak zaradi sorodnih izkušenj v časih hladne vojne. Predvsem pa ne bi smeli pozabiti, da gre za države, ki so lojalne članice severnoatlantskega zavezništva in prijateljice Amerike, pri kateri kljub vsem mogočim aktualnim zadregam ne bi smeli pozabiti, da je skupaj z Britanijo reševala Evropo pred fašizmom in komunizmom. Kritike konceptov, kot je Pobuda treh morij, ne izhajajo iz strahu, da bi se Slovenija znašla v skupini drugorazrednih držav, ampak iz strahu, da bi se preveč približala Ameriki in se preveč oddaljila od Rusije. Slovenija je bila do nedavnega na dobri poti, da postane najbolj proruska država Srednje in Vzhodne Evrope.

 

Seznam poveljujočih levih in odstavljenih desnih novinarjev v najnovejšem pismu/depeši Svetu Evrope je dolg, ampak pomanjkljiv, saj ne omenja velikih medijskih vojn leta 2003, leta 2007, 2012 in 2020. 

 

Konec aprila 2003 se je v sodelovanju šefa protikorupcijske komisije Boštjana Penka in odgovornega urednika Dela Mitje Meršola (ki ga v drugi zvezi omenja pismo Ukoma Mijatovićevi) začela kampanja za odstavitev pisca teh vrstic z mesta zunanjega ministra. Na naslovni strani Dela so mi napovedali osem let zapora. Obtožili so me, da nameravam ustanoviti Diplomatsko akademijo, s čimer bi si zagotovil službo, ko bi nehal voditi MZZ, čeprav za takšno akademijo (katere odsotnost Slovenija drago plačuje še danes) iz državnega oz. iz proračuna ministrstva nikoli ni odtekel niti en sam tolar. Predvsem pa so me združeni protikorupcijski revolucionarji in uredniki glavnih medijev hoteli kaznovati zaradi sodelovanja pri kampanji za vstop Slovenije v Nato in za uspešni referendum o EU in Natu. V štirih tednih med dvajsetim oktobrom in sedemnajstim novembrom 2003 sem bil predmet 130 (z besedo stotridesetih) srditih in žaljivih napadov slovenskih medijev (Delo, Večer, Pop TV, TV Slovenija, Radio Slovenija in Mladina). 

 

Septembra 2007, tik pred začetkom predsedovanja Slovenije Evropskemu svetu, sta Blaž Zgaga (Večer) in Matej Šurc (Radio Slovenija) sestavila peticijo 571 novinarjev (med katerimi je bil tudi Marjan Šarec) "zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji". Avtorja peticije, ki je oblatila Slovenijo pred začetkom predsedovanja Evropski uniji, veljata kot nasprotnika slovenske osamosvojitve in Demosa, sicer pa sta stalna in srdita napadalca Janeza Janše in stranke SDS. Januarja 2008 so novinarji Dnevnika in nekaterih srbskih medijev nepooblaščeno in proti vsem pravilom objavili t.i. washingtonsko depešo, ki naj bi dokazovala servilnost slovenske politike do ZDA, dosegla pa je razdejanje slovenskega veleposlaništva v Beogradu.

 

Novembra 2012 se je ob znatni medijski spremljavi zgodila t.i. mariborska vstaja, ki je bila naperjena najprej zoper župana Kanglerja, predvsem pa zoper koalicijsko vlado Janeza Janše. Prava medijska senzacija je bil izgon Janše iz vlade januarja 2013. V zvezdnem času ljubljanske televizije ga je odstavljal predsednik KPK Goran Klemenčič, ki je vestno nadaljeval delo svojih predhodnikov Kosa in Penka. Nastopil je s poročilom o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank in z dramatično ugotovitvijo, da sta Janša in Janković med opravljanju svoje funkcije večkrat in sistematično kršila zakon. Ljubljanskemu županu Jankoviću se seveda ni zgodilo nič.

 

Najnovejši incident je sredi februarja 2020 priskrbel Rudi Rizman s pozivom 75 levičarskih profesorjev k obvarovanju Slovenije pred "grozečo avtoritarno oblastjo". Prevzem oblasti s strani stranke SDS je zanje nesprejemljiv, saj gre po njihovem za nevaren nacionalizem skrajne desnice, ki lahko državo popelje "v krog tistih držav članic Evropske unije, ki so danes na črnem seznamu kršiteljic temeljnih načel varovanja demokracije, pravne države, neodvisnosti medijev in človekovih pravic". Zato "razumnike in dejavnike" v politični sferi pozivajo, da "storijo vse za obvarovanje občutljive slovenske demokracije pred grozečo avtoritarno oblastjo". V primeru nastanka vlade pa med vrsticami že napovedujejo "nova konfliktna stanja v različnih sferah družbenega sistema". Zaskrbljene podpisnice in podpisniki javnega pisma svoje prepričanje utemeljujejo na "dosedanji škodljivi, radikalno nestrpni in izključujoči politiki stranke SDS, za katero smo prepričani, da v slovenski politični prostor ne more prinesti napovedane politične stabilnosti in družbenega razvoja, ker je nesprejemljiva na več ravneh".

 

Društvo novinarjev Slovenije je 9. aprila odgovorilo, da vsebina depeše o slovenskih medijih, ki jo je vlada poslala Svetu Evrope kot odgovor na opozorilo na platformi za zaščito novinarjev, nima zveze z realnostjo slovenskega medijskega trga. Po njegovi oceni ta odraža le ideološka stališča SDS in blati ugled Slovenije v tujini:

 

Trditi, da jih vse vodi neka ideološka vojna proti stranki SDS, je višek paranoje, ki se izraža v dolgo trajajočem odnosu stranke SDS in posledično trenutne vlade do medijev in novinarjev. Res je, da so mediji v Sloveniji skozi proces tranzicije pogosto predstavljali zaželjen politični plen – v izdatni meri tudi za stranko SDS oziroma vlado pod vodstvom Janeza Janše, kadarkoli se ji je za to ponudila priložnost.

 

Novinarji v Sloveniji svoj poklic opravljajo v skladu s profesionalnimi in etičnimi standardi ter popolnoma primerljivo s kolegi v zahodnih demokracijah. Odklon od teh standardov predstavljajo prav mediji, ki so posredno ali neposredno povezani s SDS, ki jih izdatno financirajo madžarska podjetja in ki izvajajo sramotilne kampanje proti vsem, ki se s politiko SDS ne strinjajo, manipulirajo z dejstvi ter širijo nestrpnost do vseh drugačnih in drugače mislečih. Takšno delovanje opravičujejo prav z v depeši opisanim miselnim okvirom ideološkega boja, ki opravičuje vsa sredstva.



5. Morda je prišel čas za korenite spremembe?

 

Slovenska politika se je začela po dolgem času in skoraj nepričakovano normalizirati. Po obdobju nepreglednih kombinacij in inovacij, za katerimi so se skrivale pridobitniške in anahronistične ambicije, sta nastala dva enakovredna politična bloka, ki imata priložnost tekmovati za čim hitrejšo in čim bolj kvalitetno normalizacijo, tj. za gospodarsko, kulturno, zdravstveno, pravosodno, medijsko … odličnost, verodostojnost in politično strpnost. Enakovrednost pa še ne pomeni enakopravnosti in ravnotežja. T.i. levi blok ima nekaj prednosti, ker je uspel v preteklosti ustvariti zvesto spremljavo medijev glavnega toka; t.i. liberalno-konservativni blok pa se bo moral za ravnotežje še potruditi. Zraven, pravzaprav zunaj na nov način urejenega političnega prizorišča nastaja prostor za nepristransko intelektualno skupnost, ki se bo lahko neobremenjeno posvetila kulturnemu in znanstvenemu delu, šolstvu, zdravstvu, pravosodju … Tu vidi svoj prostor tudi Katedrala svobode. Torej neki prostor duhovne spoščenosti, svobode, intelektualne razlage, akademskega poštenja, znanstvene svobode, itd.: Katedrala, Nova univerza, Dignitas - na izročilih Nove revije...

 

Mednarodna javnost se zadnja leta pretirano ne zanima za Slovenijo. Po eni strani je Slovenija začela zaostajati za drugimi srednjeevropskimi in vzhodnoevropskimi državami, po drugi strani je postala nezanimiva, ker je izčrpala vire in energije, ki so jo bile v začetku 90. let katapultirale v višje politične in gospodarske sfere. V meglici nezanimanja in nezanimivosti so ostajali tudi pojavi restavracije, tj. vračanja konceptov in običajev, ki so bili značilni za jugoslovansko, neuvrščeno in socialistično Slovenijo po II. svetovni vojni. V Sloveniji že trideset let dopuščamo nespodbudne politične pojave, med katerimi so najbolj nespodbudni ravno pojavi v slovenskih vodilnih medijih. Če je ob  nastopu aktualne koalicijske vlade (SDS, NSi, SMC in DeSUS) mogoče zaslutiti in celo zaznati nekatera znamenja normalizacije v smislu konsolidiranja dveh enakovrednih političnih struktur, tj. t.i. levosredinske (pod vodstvom SD in Levice) in t.i. desnosredinske strukture (pod vodstvom SDS, SMC in NSi); tega še ni mogoče trditi za medijsko prizorišče. 

 

T.i. levica oz. leva sredina si je v tridesetih letih ustvarila zvesto medijsko spremljavo, kateri t.i. desni ali desnosredinski mediji finančno in organizacijsko niso dorasli. T.i. levica oz. leva sredina ima v slovenski politiki privilegiran položaj ravno zaradi medijske podpore, ki iz razlogov, ki smo jih že omenili, ne odneha niti, kadar je njihova opcija - običajno krajši čas - v opoziciji.

 

Morda ni glavni problem v tem, da novinarji oz. uredniki spoštujejo in izražajo (leve ali desne) politične vrednote, vendar jih to ne odvezuje upoštevanja meril, ki jih je postavil Meyer; takšno upoštevanje samo po sebi zagotavlja ravnotežje med levimi in desnimi vrednotami. Gre za profesionalizem - kamor ne sodi status "družbeno-političnega delavca" iz časov samoupravnega socializma.

 

Morda je napočil čas, ko je mogoče enako stroga merila, ki večinoma že veljajo za kritično inteligenco, uveljaviti tudi za slovensko medijsko prizorišče. Da bi ga modernizirali in uredili v skladu z mednarodnimi standardi, bi morali vsi (levi in desni) novinarji in uredniki brezobzirno upoštevati zapovedi, ki jih je leta 1933 zapisal Eugene Meyer. Njihovo dostojanstvo in veljavo bi morali preskušati s strogimi pravili in preskusi. 




P. S. Pripis ali - razlika med De Gaullom in Titom


Matej Avbelj je 13. aprila 2020 v elektronskem sporočilu, posvečenem polemiki okrog t.i. depeše Ukoma, gospe Mijatovićevi iz Sveta Evrope med drugim napisal:

 

" … Je pa res, da je taka razprava med oblastjo in mediji vselej kontraproduktivna za oblast, tudi če ima ta prav. Mediji oz. njihovi ustvarjalci se bodo vselej pokazali kot žrtev, pa tudi če to niso, in mednarodna skupnost jim bo - with the benefit of doubt - načeloma verjela. Vlada bi morala vladati v skladu z ustavnim okvirom. V medijskem prostoru pa bi se morala odvijati svoja demokratična bitka za resnico s prikazovanjem različnih dejstev, kot jih pač vsakdo vidi. Ta bitka bi morala potekati med novinarji, časopisi, portali in televizijami, ne med vlado, PV, ministri na eni strani in mediji na drugi. Akademska stroka pa bi morala, z največjo mero objektivnosti, na znanstevni ravni postavljati standarde in kritično ogledalo."

 

Matej Avbelj ima seveda prav. Njegove ugotovitve pa je mogoče razširiti, in nadaljevati s koristno razpravo o medijski svobodi oz. morebitnih omejitvah. Avbljevim ugotovitvam in svojemu nedavnemu eseju Verodostojnost dodajam naslednji post scriptum, pripis:

 

Ko je Jean-Paul Sartre srdito kritiziral francosko (meščansko) politiko, ta s tem ni bila zadovoljna, pravniki pa so celo našli podlago, da bi Sartra poslali v zapor. De Gaulle je takrat to zavrnil, češ da Voltaira (metafora za Sartra) pač ni mogoče zapreti (vir). V Jugoslaviji je dal Tito mirne duše zapreti Đilasa, Pučnika in Gotovca

 

Na Zahodu se je uveljavila miselnost, da pisatelji in novinarji lahko nekaznovano kritizirajo oblast oz. jo celo morajo kritizirati, razgaljati itn. V komunističnih državah novinarji niso tvorili posebnega neodvisnega sloja, ampak so bili del partijskega ideološkega aparata, kar je bilo všeč tudi zahodnim marksistom. Z nastopom večstrankarskega sistema je zavladala zadrega. Po zmagi Demosa in po polomu Sovjetske zveze so postali slovenski novinarji prizanesljivejši do kapitalizma, meščanstva, Cerkve, Nata, Amerike itn. Ker se je Demos do novinarjev obnašal kot zahodni politiki, so novinarji videli priložnost, da se vrnejo k starim vzorcem. Ta vrnitev je bila udobna in bliskovita. Novinarji so nehali biti prizanesljivi do Demosa in meščanske politike, zaradi pogojnega refleksa so bili prizanesljivi kvečjemu do levih vlad, ki so se tako ali tako izkazale kot bolj trdožive. 

 

V demokratičnih državah seveda obstajajo različni mediji, vendar po volitvah običajno ne obračajo plaščev po vetru zmagoslavja. Levi mediji so prizanesljivi do levih vlad in neprizanesljivi (čeprav običajno ne ravno sovražni) do desnih vlad; pri desnih medijih je ravno obratno. Velik del polemik in obračunavanja poteka med mediji in avtorji različnih prepričanj. Politiki se branijo pred napadi s posredovanjem svojih medijev, pri čemer so pozorni do vrednot demokracije, pluralizma, upoštevanja dejstev, stvarnih argumentov itn. 

 

Polemike, napadi in obračuni v demokraciji so včasih srditi in nedostojni, vendar večinoma niso takšni, ker stranke in mediji njihovega kroga računajo, da lahko kmalu pride do zamenjave oblasti. Čim manjše so možnosti sorazmernosti in enakopravnosti, tem bolj sovražni so obračuni, ker se njihovi akterji ne bojijo za svoj nadrejeni položaj in privilegije. Kadar samozavest doseže vrhunec, na prizorišče vstopijo aretacije in zaporni nalogi. Demonizacija nekaterih strank in oseb v Sloveniji je posledica njihove bolj ali manj dolgotrajne odrinjenosti od oblasti, ta odrinjenost pa je tudi posledica demonizacije. Čim intenzivnejša je ta demonizacija in čim več javnega prostora ji je odmerjenega, toliko manjša je verjetnost, da bo demonizirana politika dosegla dobre volilne rezultate. 

 

Zadnja leta so procesi demonizacije in proizvodnje sovražnikov zelo intenzivni, tako da (pri poznavalcih in ljudeh dobrega spomina) spominjajo na agitpropovske vzorce iz komunističnih časov. Ti vzorci so varno shranjeni in dobro ohranjeni. Njihova uporaba ne zahteva velikega truda ali učenja, saj je treba samo prisluhniti izkušenim proizvajalcem demonov in sovražnikov oz. iz trdega diska priklicati ustrezne programe. Ta tradicija ohranja svojo vitalnost na različne načine, je pa seveda tudi res, da so demokratične navade na Slovenskem podložene z negotovostjo, maloštevilnostjo, z materialnim pomanjkanjem, pogosto pa tudi s konformizmom in oportunizmom, do neke mere tudi s pomanjkanjem talentov in ekspertov, kar je povezano z industrijo ideoloških aparatov.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
Vojna z mediji: Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo
17
12.05.2020 12:20
Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste ponarodele fraze, ki jih ... Več.
Piše: Janez Janša
O Mitingu resnice 2020 ali zakaj se mi zdi, da so nam najprej ugrabili državo, potem pa vam proteste
28
10.05.2020 22:45
Meni se zdi, da vas je naplahtala tista združba politike in medijev, ki ji niti malo ne gre za boj proti korupciji; le tla so ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Aleksandra Pivec, tisti obraz v slovenski politiki leta 2020, ki največ obeta
17
10.05.2020 11:00
Nova predsednica upokojenske stranke Aleksandra Pivec se je sprva zdela kot še en obraz, ki ga bodo politični sopotniki, ... Več.
Piše: Marko Novak
Florian Schneider-Esleben (april 1947 - april 2020)
2
09.05.2020 23:32
Florian Schneider-Esleben je bil vedno premišljen, imeniten in kolesarski. Ure in ure si je lahko ogledoval najnovejše znamke ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Za zavarovanje pridobitev socializma so dovoljena vsa sredstva, tudi obrekovanje in medijske kampanje v tujini
14
09.05.2020 12:15
Ko se sprašujemo, kaj v bistvu določa politiko levih in levosredinskih strank, ko se sprašujemo, kam to vodi, ne bi smeli ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Totalna medijska vojna ali kako je lažni novinarski emigrant Zgaga postal svetovno čudo
33
05.05.2020 23:45
Bolj kot to, ali bomo Slovenci preživeli novi koronavirus, me skrbi, če bomo ostali normalni po vseh medijskih ofenzivah in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1945-2020: Nikdar več. Pomnimo. Zmagujemo.
20
05.05.2020 00:27
Obeleževanje 75. obletnice zmage v drugi svetovni vojni je v letošnjem maju pomemben mednarodni dogodek, ki naj bo globok ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 4.109
02/
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.734
03/
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
Miha Burger
Ogledov: 1.673
04/
Ko profesor javno piše predsedniku: O dezinfekciji toksične slovenske medijske scene
Uredništvo
Ogledov: 1.817
05/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 1.543
06/
SODNA PORAVNAVA: Opravičilo Marku Kolblu in družbi Europlakat, d.o.o.
Uredništvo
Ogledov: 1.462
07/
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
Mark Stemberger
Ogledov: 1.720
08/
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
Bine Kordež
Ogledov: 1.498
09/
"V kritičnih prvih štirinajstih dnevih sem se res skrival. Niti za eno sámo minuto nisem stopil iz stanovanja, niti da bi napolnil svojo zalogo. Prvič sem šel ven ponoči."
Uredništvo
Ogledov: 3.620
10/
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
Božo Cerar
Ogledov: 1.298