Vso obilico dvomov o kakovosti delovanja pravosodja in sodstva ni mogoče razrešiti na načelni ravni, nevezano na analizo konkretnih primerov. Medtem ko apologeti dobrega stanja v pravosodju in sodstvu na ves glas zatrjujejo kakovostno delo z običajnimi napakami, so številni strokovni in laični posamezniki prepričani v zmotnost  njihove presoje. Ljudstvo (populus) je izreklo lastno oceno - sodstvo Slovenije so umestili v družbo držav Centralne Afrike. Poudariti je, da gre za iste ljudi, ki so tri desetletja prej z veliko večino glasov podprli odločitev o samostojnosti Slovenije, torej za generacijo, ki je prvič v zgodovini uspela doseči status samostojnih državljanov. Z vseh strani politike, iz celotne družbene sfere so deževale pohvale odločnosti in premišljenosti teh istih ljudi, ki sedaj ocenjujejo delovanje sodstva s poraznimi ocenami. Ne gre celo niti za drugo, kasnejšo generacijo, pač pa za personalno iste volivce, pa bi težko rekli, da so v prvem odločanju sprejeli epohalno, v drugem pa povsem zgrešeno odločitev.

Da bi se odmaknili od abstrakcij posplošenih trditev, se je treba zateči k konkretnemu primeru, dovolj reprezentančnem, ne z obrobja naključij, temveč primeru iz samega središča vrtinca. Izmed obilice le-teh bom poudaril zame najprimernejšega, ki kaže zgovorno na celoto stanja vseh zadnjih desetletij.

Piše se leto 2001. Pred kratkim je sodniške vrste okrepil vidni državni tožilec - vodja oddelka za gospodarsko kriminaliteto Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Položaj, ki ga je zasedal bodoči sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani, seže v strokovni vrh tožilske hierarhije, kajti gre za gotovo najtežje področje dela, ki narekuje polno poznavanje širokega spektra gospodarstva. Na mesta vodij tega oddelka se v tožilstvih tradicionalno postavljajo (ali bi se naj postavljali) izvrstni poznavalci gospodarske stroke, ki morajo najprej solidno razumeti gospodarska vprašanja, da bi v naslednjem koraku poiskali pogosto zelo zakrite kriminalne prvine. Da je bil omenjeni sodnik ocenjen kot uspešen, torej kot viden poznavalec gospodarskega prava, izhaja iz premika na sodniško funkcijo, ki je po tedanjih merilih predstavljala nadaljnji karierni korak v pravniškem napredovanju. Najboljši državni tožilci so po večkratni potrditvi izjemnih znanj sprejeti med sodnike.

No, predmetni okrožni sodnik predseduje tričlanskemu senatu v zadevi gospodarske kriminalitete, anno domini 2001. Zelo na kratko je šlo v zadevi za nerešena vprašanja pogodbene narave, ki so zadevala posojilo na dolgi rok 15 let, toda pogodba ni vsebovala t.i. devizne klavzule. Devizna klavzula je po definicijo eden izmed načinov revalorizacije oziroma ohranjanja vrednosti terjatve. Kadar je devizna klavzula opredeljena v kreditni pogodbi, pomeni, da se bodo anuitete za vračanje kredita, ki je opredeljen v domači valuti, obračunavale glede na devizni tečaj določene tuje valute. Predmet izposoje oškodovanca in obdolženca je bil znesek, določen v domači, tedaj tolarski valuti (pogodba bi naj bila sklenjena koncem 1991), vendar brez zapisa devizne klavzule. Posojilodajalec je iz nekega vzroka pozabil umestiti devizno klavzulo, kajti pogoji visoke inflacije, ki je dolgo pestila SFRJ, so se nakazovali tudi v Sloveniji, pa so vsi po vrsti vnašali pogoj vezave večletnih izplačil na gibanje bolj stabilne valute, v izognitev razvrednotenju posojenega.

Ko je inflacija dodobra nažrla pogodbeno substanco, je v kazenskem postopku obdolženi posojilodajalec v paniki zaigral na zadnjo (nič kaj obetavno) karto. Skliceval se je na tako imenovano Markovićevo vezavo vrednosti dinarja na nemško marko v razmerju 1:7, ki jo je na predlog Zveznega izvršnega sveta sprejela Skupščina SFRJ decembra 1989, da bi zajezila 100 % inflacijo; dinar je denominiran 1:10.000, pa je tečaj 1:70.000 ostal brez 4 ničel, obetajoč prenehanje inflatornih gibanj. Vsak soliden ekonomist ve, da je šlo za ukrep fiskalno-monetarne politike neke države, namenjen odpravi inflacije, z vsem pripadajočim škodljivim.

Stranka, ki je v obupu poskusila doseči izboljšavo pogodbenega odnosa, je torej zagovarjala veljavo nekega fiskalno-monetarnega ukrepa na ravni države (ki sicer več ni obstajala) ter v valuti, ki ni bila v rabi na območju delovanja sodišča. Uradna državna valuta je bil tedaj tolar, na katerega vezanost neke tuje valute - dinarja - na marko ni več mogla imeti nikakršnega vpliva. Navzoči v razpravni dvorani so se nasmehnili temu jalovemu poskusu; vsi, razen predmetnega sodnika. V celoti sledeč navajanjem obdolženega posojilodajalca je ugotovil, da ukrep neke države, ki ne obstaja, povzroča posledice na zasebno pogodbeno razmerje posojilne narave v naši državi! Pa je, upoštevajoč skupščinsko glasovanje neke prejšnje, v Sloveniji neobstoječe države, odločbo  skupščine "pretočil" v slovensko pogodbeno razmerje, nastalo 12 let kasneje.

Normalno, po vloženi pritožbi je višje sodišče sodbo razveljavilo z daljšo obrazložitvijo, ki je (med drugim) izrazila negativno stališče do zakonitosti posojilno-finančne improvizacije, meječe na duševno bolezen avtorja - vodje gospodarskega oddelka največjega državnega tožilstva v državi. Naložili so sojenje novemu senatu, ocenjujoč odločitev predmetnega sodnika in senata kot napačno, pa v zvezi s tem kot napačno ali pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Poudarjam, ne kot absolutno bistveno kršitev postopka. V čem je razlika? Kadar višje sodišče ugotovi tako hudo procesno kršitev, odpade vsa debata o dejanskem stanju; pomanjkljivost v vodenju postopka tako hude narave sama po sebi narekuje avtomatično razveljavitev, v enem odstavku. Mimogrede, senatu je poročal višji sodnik, ki je postal kmalu za tem vrhovni, kot je "naš", gospodarstva neuki sodnik napredoval v položaj višjega!

Sojenje se je začelo pod novim senatom, katerega predsednik ni nikdar postal ne višji sodnik, ne višji državni tožilec, čeprav je v obeh organih uspešno deloval kar dve desetletji. Postregel je že uvodoma z noviteto: namesti treh je bil senat sestavljen iz petih sodnikov! Za kazniva dejanja z zagroženo kaznijo, kot je bila v tem primeru, po zakonu sodijo senati petih (in ne treh) sodnikov! Kaj to pomeni? Naš gospodarski strokovnjak, visoko rangirani državni tožilec in še višje rangirani sodnik, ne le, da ni vedel kaj dosti o gospodarstvu, temveč ni vedel kaj dosti niti o pravilih postopanja v kazenskih zadevah, saj ni bil sposoben oblikovati zakonitega senata. Bil je torej, če se izrazimo omiljeno, napol pismen. Podobno stopnjo pismenosti je izkazal tudi njegov instančni kolega - bodoči vrhovni sodnik! Okrožni sodnik, ki je dokazal poznavanje obeh kategorij (proceduralnih in vsebinskih) je seveda ostal sodnik in državni tožilec le prve stopnje; takšni kadri niso bili in še vedno niso v sodstvu cenjeni, primerni za prestižne položaje. Rimski rek Ignorantia iuris nocet smo v Sloveniji obrnili naokoli, da nepoznavanje prava (v pravosodju) prinaša koristi namesto škode.

Vračajoč se na uvodne dvome o kakovosti delovanja pravosodja je na dlani, da je slovenski narod tako kot ob osamosvojitvi še v drugo ravnal vizionarsko, ko je izrazil najširše nezaupanje sodstvu ter celemu pravosodju. Prizanesljiv narod, kakršen Slovenci so, jih je postavil kakšnih 30 mest višje, to je v Centralno Afriko namesto v Katar, Saudovo Arabijo, Belize ali Severno Korejo.