Komentar

Z vsakim dnem smo bližje peklu, a se nam ne gabijo vonjave, ki se iz njega cedijo

Romeo Castellucci v svojih predstavah velikokrat tematizira zlom krščankega raja oziroma to, kar nam je ostalo od njega. Ostalo pa nam je prelepo sakralno slikarstvo in arhitektura. Castellucci se zaveda, da njegove umetnine nimajo nobenega vpliva na množice. Predvsem pa se zoprstavlja totalitarističnim ambicijam vseh vrst. Mučiteljem in zastrupljevalcem. Končno je prišel čas, v katerem ne bo več prisotnih idej žrtvovanja v imenu ideologije in religije.

29.08.2020 22:59
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Romeo Castellucci   Čedad   Gordana Vnuk   Mittelfest   Tretji rajh   estetika

Res je, redko kdaj reflektiram svoje gledališke sodobnike, pa bi jih moral, sploh tiste, ki so izoblikovali svoj avtentičen gledališki izraz in ga izmojstrili do estetske dovršenosti. Današnje besedilo je komentar, spominjanje in povabilo hkrati. Naj začnem s povabilom: te dni si lahko ogledate na festivalu Mittelfest v Čedadu premierno postavitev video inštalacije Romea Castelluccija z naslovom Tretji rajh. Sam si je ne morem ogledati, ker bom še kar nekaj časa daleč stran od domovine in Čedada. Ravno festival Mittelfest nam dokazuje, kako je sploh možno v tako obrobnem mestecu omogočiti produkcijske pogoje za razvoj optimalnega duha. Toda to je že pripoved o italijanski umetnosti in kulturi. Prepričan sem, da bo tudi tokrat zaprisežen artaudovec Romeo Castellucci v cerkvi San Francesca izumil obredno celoto, ki bo gledalcem omogočila ontološke povezave s prelomnim časom, ki ga živimo. Zato velja moje vabilo jemati resno!

 

Vedno, ko se srečam z umetnostjo Romea Castelluccija, ne morem mimo tega, da ne pomislim na gledališki zagrebški festival Eurokaz (1987 - 2013) in na njegovo impresivno zgodovino ter njegovo umetniško direktorico Gordano Vnuk. Ravo na Eurokazu je gledališče Societas Raffaelo Sanzio pod vodstvom Romea Castelluccija in njegove sestre Claudie (ali obratno) prvič gostovalo izven Kapitalije. Ne morete si predstavljati, s kakšno nepotvorjeno energetsko intenzivnostjo je Gordana Vnuk zagovarjala predstavo Sveta Sofija: Zavedam se tvojega sovraštva, ki ga gojiš do mene, ki ji kritika ni bila najbolj naklonjena. Tudi sam sem bil do nje zadržan. Na tiskovnih konferencah je Vnukova dobesedno vpila na nas: Videli boste, to je eden najpomembnejših gledališki umetnikov prihajajočega časa!

 

Ni se motila. Že naslednja Castelluccijeva predstava, ki sva jo skupaj z Vnukovo gledala leto dni kasneje v Polverigiju, kraju v neposredni bližini Ancone, z naslovom Gilgameš, je bila dejansko prelomna. Presegla je vse videno v gledališču. Tudi to predstavo je povabila na Eurokaz. Gilgameša nimam namena obnavljati, ker vem, da ne bi imeli želodca zanjo, tudi sam sem jo komaj preživel. Ves osupel sem bil, česa podobnega nisem videl ne pred tem, ne po tem. Tudi pri Casstelluciju ne. Čas je pokazal, da je to ena ključnih gledaliških mojstrovin zadnje dekade prejšnjega stoletja. Danšnje besedilo je tudi posvetilo brilijantni umetniški direktorici Gorani Vnuk, ki je skupaj z režiserjem Brankom Brezovcem zgradila gledališki obraz obsesivnim osemdesetim letom. Obstajajo gledališke manifestacije, ki sledijo duhu časa, in takšne, ki ga proizvajajo. Eurokaz ga je proizvajal. S tem spoznanjem zaključujem spominski del.

 

Komentar o Romeu Castellucciju začenjam z večno problematiko: ali je v resnici za etika delo estetika le prazna marnja? Seveda ne morem globinsko vstopiti v to dilemo, temveč vas bom z načelno izjavo poizkusil prepričati, da je v obeh nameščen globinski smisel življenja. Izjava: Estetika je prva inkarnacijska raven pri utelešanju etike. Res pa je, da estetiki želijo usmeriti umetnike k lepotnim idealom in jim jih vsiliti. A lepota se hitro in nenehno spreminja. Umetnost je v svojem bistvu nabor najnovejšega v resničnosti. Estetiki težko sledijo dinamiki sprememb, čeravno naj bi to bilo njihovo delo. Za gradnjo duha časa v gledališču morajo njihovi nosilci imeti estetsko erudicijo. Recimo podobno, kot jo ima Vnukova.

 

 

Romeo Castellucci se dobro zaveda, da se vse, kar je stvar metafizike, izmika nadzoru.

 

 

Radikalna argumentacija: Šele smrt estetskega omogoča umetniško dejanje. Romeo Castellucci je zato najboljši dokaz; vrojen v italijansko umetnost, je v mladostniških letih z anarhistično držo ubijal svoj talent za proizvodnjo lepote, da bi ta zaživela svoje posmrtno življenje v njegovih kasnejših umetniških dejanjih. Castelluccijeva gledališka umetnost ni varna, mirna, usklajena, kompozicijsko pravilno urejena, polna barvitosti in milozvočnosti. Je vse nasprotno od naštetega. V njej gledamo osvobojajoče energije modernističnega izraza, kot jih najdemo v stripu ali videu. Podobno kot pri italjanskih gledaliških skupinah tistega časa, kot so Kripton ali Magazzini criminali. Toda če pogledamo v njegovo izjavo izpred davnih let, ugotovimo nekaj povsem drugega: Vse to je mitološki svet, v katerem so ljudje, živali, bogovi in stvari harmonično povezani. To je svet, kjer ima jezik še vedno moč obrednega, kot bi poslušali protagonista Kostjo iz drame Utva dramtika Antona Pavloviča Čehova, kjer Kostji, avantgardističnemu režiserju, spodleti pri uprizarjanju in je obsojen na samouničenje. Castellucciju pa s skoraj identično (simbolistično) zazanavo uspe zgraditi metafizično gledališče. Na kakšen način: S tem, da zatemni čoveško. Z vso resnostjo se predaja človeškim in nečloveškim deformacijam. Njegovo metodo bi lahko imenoval taktična surovost. Njegova anarhoidna svetloba zna obsesivno premisliti tako Kristusov obraz z neponovljivo intelektualno močjo, kot bulimično telo. Ne prepušča se zgodovinskim zapletom Tretjega rajha, prej se prepušča blaženi surovosti umetnosti. Preizprašuje svobodo prek svobode umetnosti.

 

Dobesedno izpira horizonte človeštva. Z vodnimi curki pod visokimi pritiski izpira horizont filozofije. Dobesedno! Hyperion - kakšen grandiozen prizor je to. Castellucci je najprej scenograf in potem dramaturg, šele v izteku je režiser predstave. Razpon njegovih odrskih konstrukcij je statično zdržljiv, čeprav vsebuje baročne alegorije do performatvnih stihij in video fragmentacij. Eklektičen je, a ne poenostavljeno posmodernističen. Danes, v XXI. stoletju, pa je visokomodernističen. Z vso scensko intezivnostjo nasprotuje zaokroženim celotam in arhiviranim estetskim idealom. Njegovi protagonisti in proto-protagonisti dosledno vodijo svoja življenja v samodestrukcijo in propad. Iščejo soglasje o nečem, kar je v svojem bistvu nečloveško. V njegovih predstavah smrt prepoznamo pri vsaki menjavi scenske svetlobe, če parfraziram Blocha.

 

Kot da bi nihal med večno sliko preteklosti in minljivostjo vsakega posamičnega trenutka, ki ga uprizarja. Majhen prizor razširi do epskih razsežnosti. Hip širi in tako razširjen postane paradoksalna konstrukcija zgodovinskega pomena. To so izjemne gledališke izkušnje, ki nimajo svoje tradicije, kot da bi se zavzemale za pravice bogov in živali. Zagovarja umetnost obstajanja in nikakor ne izničenja. V njegovih predstavah nikoli ne vidimo ne začetka ne konca, ki bi imel narativni status začetka in konca.

 

V prvem umetniškem obdobju je dosledno gradil fenomen gledališke družine. Vse ji je bilo posvečeno. Pravzaprav sta si bila z Gordano Vnuk neverjetno podobna. Navidez ambicizona, v resnici pa nezansko občutljiva pri razumevanju metafizike. Castellucci se dobro zaveda, da se vse, kar je stvar metafizike, izmika nadzoru. Ko gledam njegove predstave, je tako, kot da bi vstopal v Baudelairove pesniške ambiente; z vsakim dnem smo bližje peklu, a se nam ne gabijo vonjave, ki se iz njega cedijo (po spominu). Ambient koncentracijskega taborišča definira pasji lajež nemških ovčarjev. Ali ni tako?

 

Nič nenavadnega ni, da Romeo Castellucci iz Cesene, v svojih predstavah velikokrat tematizira zlom krščankega raja oziroma to, kar nam je ostalo od njega. Ostalo pa nam je prelepo sakralno slikarstvo in arhitektura. Zaveda se, da njegove umetnine nimajo nobenega vpliva na množice. Predvsem pa se zoprstavlja totalitarističnim ambicijam vseh vrst. Mučiteljem in zastrupljevalcem. Končno je prišel čas, v katerem ne bo več prisotnih idej žrtvovanja v imenu ideologije in religije, prišel je čas estetike kot inkarnacija prve ravni etike. Zaveda se, da takoj zatem nastopijo še druge ravni. Da, estetika je enako etika. To tako je. Ne dvomite. Verjemite. Šele tako se bomo osvobodili gromoglasne oholosti oblasti. Vrnite v vse šole poučevanje umetnosti. Naj vas za konec še enkrat povabim v Čedad, da si ogledate umetniško delo Tretji rajh.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Zakaj je med ljudmi vse več jeze ... in kaj narediti, da bi je bilo manj
7
21.10.2020 20:00
Ko v skupnost udari huda kognitivna disonanca, sta možnosti samo dve. Kakšna razpade na plemena, ki se najprej zmerjajo, potem ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
26
20.10.2020 21:00
Nastopil je čas za imena odgovornih za blamažo Fursa, za uničena življenja, za uničene družine, za (ne)znane bolezni, za vse ... Več.
Piše: Ivan Simič
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
8
19.10.2020 22:45
Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
22
18.10.2020 20:28
Slovenija se sooča s silovitim drugim valom Covida. Lahko bi rekli, da je bila naša fašistoidna vlada očitkom navkljub premalo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
18
18.10.2020 11:00
Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kvartet med epidemijo: Predstava, ki je ne bo nihče nikoli videl
2
17.10.2020 20:40
Pred menoj je knjiga, namenjena predstavi, ki je ne bo nihče nikoli videl. Knjiga je posebne vrste umetniško delo, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
18
14.10.2020 21:30
Neverjetno, ampak Karl V. Erjavec je ponovno postal predsednik upokojenske stranke še pred formalnim kongresom stranke, ki bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
8
13.10.2020 21:00
Po tridesetih letih in ne glede na volilni sistem bo potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
3
11.10.2020 22:40
Oblast se ni odločila le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
16
11.10.2020 21:00
Slovenija je končno dobila načelno koalicijo, ki lahko prepreči zdrs v iliberalno demokracijo. Koalicija ustavnega loka (KUL) bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem.
4
10.10.2020 21:00
V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje naSchool of Audio EngineeringvAmsterdamu, se je izoblikoval v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
17
09.10.2020 00:00
Navdušeno navijanje za Rogliča in Pogačarja v drugi polovici septembra je krivuljo okužb z novim koronavirusom že pred desetimi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kratek esej o plačah: Je nagrajevanje v Sloveniji pošteno in pravično?
3
07.10.2020 21:59
Ena najbolj pogostih debat bo vedno o poštenem in pravičnem nagrajevanju in obdavčevanju dohodkov. Pri tem si seveda poštenost ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dnevnik iz karantene: Prvo neposredno bitko s koronavirusom smo dobili, a vojna bo še prekleto dolga.
4
06.10.2020 21:44
Dan po koncu karantene je oblačen, a za nas sije sonce. Stran od množic se sprehodimo po mestu in uživamo na svobodi. Čakamo na ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Bi Trumpova zmaga na novembrskih volitvah res prinesla konec sveta, kot ga poznamo?
7
04.10.2020 23:00
Komentar smo prejeli nekaj ur pred uradnim sporočilom iz Bele hiše, da je bil predsednik Donald Trump pozitiven na testu za ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismeni, polpismeni in nepismeni: Če ne bomo brali, nas bo pač pobralo
8
04.10.2020 11:00
Po bralni pismenosti odraslih se Slovenci spotikamo na dnu lestvice razvitih držav, ki so članice združenja OECD. Najbolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Modernistična svetloba Mileta Koruna: Večno vračanje k tistemu, česar še nikoli ni bilo
2
03.10.2020 21:55
Po petintridesetih letih imam namen komentirati umetniško gesto Mileta Koruna v predstavi Šest oseb išče avtorja . Poleg tega pa ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ali je obstoječi medgeneracijski sistem financiranja pokojnin vzdržen - in pravičen?
11
01.10.2020 22:00
Predlog dvigovanja upokojitvene starosti na 67 let ali še kako leto več doživlja veliko nasprotovanj. Razumljivo, da nekdo, ki ... Več.
Piše: Bine Kordež
Tovariši, priznajte si: Kordiševa Levica je res "shithole", usrana luknja slovenske parlamentarne demokracije!
11
30.09.2020 21:43
Spodobnost je vzel hudič. Podobno kot politični tednik Mladina v vlogi glavnega medijskega propagandista stranke Levica čedalje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
75 let OZN: Stara gospa s finančnimi problemi, ki je nihče več ne jemlje prav resno
5
28.09.2020 20:03
Tri četrt stoletja je vsekakor dovolj dolgo obdobje za oceno uspešnosti te največje svetovne organizacije, njenih dobrih plati ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.938
02/
Koliko solz, besed obupa, razpadlih družin, pomirjeval in razmišljanj o samomoru je povzročila Finančna uprava?
Ivan Simič
Ogledov: 3.406
03/
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.183
04/
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.253
05/
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.688
06/
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.959
07/
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
Simona Rebolj
Ogledov: 2.112
08/
Afera mazači: Odprto pismo nekemu poslancu
Domen Gorenšek
Ogledov: 2.027
09/
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.701
10/
Znani televizijski voditelj na CNN po le treh mesecih izgubil imunost na Covid-19!
Uredništvo
Ogledov: 1.789