Beseda - lep, - lepo se je po vsej verjetnosti razvila prek vmesnih pomenov. Lepo je tisto, kar je ustrezno, se prilagaja. Izhaja iz besede loipo – namazano z mastjo, namazano na kruh. Če je domneva pravilna, je sorodna praslovanski besedi - lep/iti, - na/lep/iti. Po eni od možnih razlag je sorodna tudi besedi lišpati. V današnjem komentarju mi bo ta etimološka domneva pomagala, da se bom lažje gibal v razponu med tem, ali je umetnina ustrezna ali nališpana. Opazoval in komentiral bom umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ovinkarjenja: umetnina Kozmični dež je izjemno lepa. Rad se ponavljam: lepo ima v različnih obdobjih različne definicije, v XXI. stoletju je lepo tisto, kar je misleče. Točno takšno umetnino je proizvedel Tilen Sepič – mislečo. 

Tilen Sepič je po poklicu produktni oblikovalec, dizajn je študiral na oddelku za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), v Ljubljani. Sam se nima za umetnika, a svoje produkte obravnava kot umetniška dela, saj jih razstavlja tudi v umetniških galerijah. Ta kontradiktorna pozicija je tema in motiv komentarja. Vsebina umetnine Kozmični dež pa je svetlobno-zvočna reakcija na kozmične žarke, na pljuske mionov, ki nas vsak trenutek znova in znova prebadajo, ne da bi se tega sploh zavedali. 

Ta pomembna umetnina je razstavljena v projektnem prostoru konzorcija OSMO/ZA. Dnevno jo gledam. Umetnino je produciral Laboratorij za znanost in umetnost – Ljudmila, umetniška vodja projketa je Maja Burja. Te dni sem zelo redek gledalec umetnine, saj vsi skupaj živimo v zastoju. Želim pa, da bi jo v prihodnje doživelo čim več ljudi.

Tilen Sepič je na prvi stopnji pri vzpostavitvi svoje detektorske mreže najprej proizvedel kompleksen produkt, ki ga delovno imenujem "aparatil". To je medij zaznavanja, ki detektira kozmične energetsko nabite delce – mione. Na drugi stopnji pa "aparatil" sproža svetlobno-zvočne odzive. Ko doživljaš v postavitvi gostoto mionov, šele vidiš in slišiš intenzivnost kozmičnih aktivnosti v naši resničnosti. V tem trenutku na svetu ni veliko produktov, katerih namen je, da reagirajo na naravni pojav, na preboj visoko energetskih mionov. Še manj je umetnin, ki proizvajajo s pomočjo mionov svetlobno-zvočno umetniško atraktnost.

Produktno oblikovanje kot posebno znanje se je v zadnjih tridesetih letih poudarjeno usmerilo k znanstvenim izhodiščem in iz njih oblikuje predmetnost. Tilen Sepič pa radikalizira to novoveško pozicijo produktnega oblikovanja. Samo da z njo oblikuje znanstveno-tehnološka izhodišča za sprožanje "aparatilov", da nam ti zaigrajo svojo kozmično svetlobno-zvočno ritmizacijo. To je njegov produkt.

Enciklopedična dejstva: V fiziki so mioni osnovni delci, ki jih kot elektrone uvrščamo v družino leptonov, njihov razpadni čas je 2,2 mikrosekundi, kljub temu pa jih lahko na površju Zemlje zaznamo, vendar tehnologije za takšne meritve dolgo niso bile dostopne izven laboratorijskega in raziskovalno-institucionalnega konteksta. Vse se je spremenilo leta 2017 s Cosmic Watchom (iz napovedi umetnine). 

Za potrebe umetnine je Tilen Sepič dobil od Massachusetts Institute of Technology (MIT) iz Bostona znanstveno-tehnološke načrte za konstruiranje "aparatilov". Na tem mestu nastopi Luka Frelih z Ljudmilo (Staš Vrenko, Brane Ždralo). Neskončno pomembno je, da obstajajo v skupnosti produkcijske enote, ki umetniku omogočajo proizvodnjo tako zahtevnih novoveških praks, ki se radikalno razlikujejo od modeliranja z glino za potrebe podobarstva. Aparatili so do neke mere zahtevni produkti. Njihova velikost je 10 x 11cm. Sestavljeni so iz več kot sto elementov. Kompozitno so vpeti v krožni trak, v neke vrste aluminijsko orbito širine 1 cm. Izdelavo vseh elementov je vodil Tilen Sepič skupaj Luko Frelihom tako na Kitajskem kakor tudi v Sloveniji.

Ključni umetniški pojem, ki določa Kozmični dež, je proces. Procesualnost omogoča mreža sedmih "aparatilov", prostorsko vpetih s pomočjo jeklenih pletenk debeline 1 mm. V prostoru so videti, kot da bi lebdeli.

Digresija: Podoben učinek lebdenja so dosegli mladi tržaški umetniki, ko so leta 1927 v konstruktivističnem ambientu s pomočjo prozornih ribiških vrvic obesili svoje konstrukcije v prostor. Tako smo leta 1927 dobili v ambientu občutek lebdenja, čeprav človek takrat še ni imel realne izkušnje v breztežnosti. Dobili smo novo zvrst v umetnosti – levitacijske konstrukcije. Konec digresije.

Mreža sedmih levitacijskih "aparatilov" pod napetostjo 24V je tako postala detektor, istočasno pa je postala svetlobno-zvočni inštrument, na katerega igra Tilen Sepič. Iz kozmično nevidnega je s pomočjo mreže "aparatilov" naredila vidno in slišno umetnino.

In zdaj bistveno I.: umetnino vzpostavi inštrument.

Dve generalni težnji v umetnosti XX. stoletja sta vzpostavili umetniška postopka, ki sta se prenesla tudi v umetnost XXI. stoletja: odvzemanje in dodajanje. Končna konsekvenca odvzemanja je umetnost brezpredmetnega – abstrakcija. Konsekvenca dodajanja pa je popartistična produktnost, navdušenje nad predmetnim svetom, včasih tudi kritičnost do predmetnega sveta. Redukcionisti s svojo umetnostjo niso na noben način želeli dodati svetu še eno umetnino več. Vse svoje umetniško znanje so usmerili v doživljanje percepcije "nove realnosti", v smeri univerzalističnih kategorij. 

Zame ena najlepših umetnin v Republiki je umetnina Milenka Matanovića (OHO) z naslovom Žito in vrvica; zamik klasja na žitnem polju s pomočjo vrvice. Samo delo pa nam je posredovano s pomočjo fotografije – dokaza. Dodajanje predmetnosti pa je vsaka umetnina v trenutku, ko jo opredmetimo. Tako postane še en predmet več v vrsti predmetov na planetu Zemlja.

Tilen Sepič razstavlja svetlobo, usklajeno z zvokom!

Eden od osrednjih elementov "aparatila" je prozorna plastika, imenovana scintilator, ki je ovita v posebne vrste folijo, ki ne prepušča svetlobe, ta omogoča absolutno črnino. Ravno s to folijo je ovita prozorna senzorna plastika scintilator. V čisti črnini material reagira na radioaktivne mione, ki prežarčijo čisto vsako materialnost. Ko prežarči prozorni scintilator, se začne mionovo zaviranje v materialu. Tako kozmični osnovni delec doživi trk, umetnik pa ga s pomočjo fotosenzorja zazna. Umetnik ga ojača s fotopomnoževalko. V naslednjem hipu se sproži blisk. Vzporedno s tem Tilen Sepič fizikalno dinamiko ozvoči s pomočjo aktuatorja. Proces je zaključen.

Aparat / Scin/til/ator – Apara/til/.

In zdaj bistveno II.: vzporedno s svetlobno-zvočno sprožitvijo se v gledalcu istočasno sproži še – estesija. Sprožilna estesija proizvede v gledalco občutenje estetskega. Vsak produkt je s svojo utilitaristično obliko usmerjen v človeka kot uporabnika. Umetnina pa je s svojo obliko usmerjena v človeka kot gledalca in poslušalca. Tako produkt kot umetnina računata na doživetje avditorija. Te dni je umetniški avditorij zdesetkan. Toda le začasno. Umetniška sila pa še zdaleč ne. Pripravlja se na sprožitev novih estesij, na sprožilce lepega – mislečega. Prepolna je človeških moči! To nam dokazuje detektorska umetnina Tilna Sepiča, ki teži k znanstveno-tehnološkim atributom, njegov oblikovni talent pa je usmerjen k funkcionalnemu razumevanju struktur, k razumevanju njihovega pomena znotraj univerzuma. Izhaja iz popolnosti vesolja. To je univerzalistična umetnost brez kulturnih, ideoloških ali socialnih kontekstov, umetnost, ki operira s kozmičnimi osnovnimi delci. Meni neskončno blizu.