Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Vinko Gorenak si je nakopal na glavo zasebno kazensko tožbo ljubljanske okrajne sodnice Urške Klakočar Zupančič, ki je na svojem zasebnem Facebook profilu pred časom ostro kritizirala vlado in tudi predsednika vlade osebno zaradi virusa Covid-19. Eden izmed njenih prijateljev, ki so lahko dostopali do besedila, je zapis posredoval Gorenaku, ta pa ga je potem (s komentarjem, da je sodnica politična aktivistka) objavil na svojem blogu ter na portalu Nova24tv.si. Ker je to storil brez njenega dovoljenja (objavil je pisanje, ki ga je objavila na svojem zaprtem, javnosti nedstopnem delu Facebook profila), naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljene objave.

Seveda je vse skupaj vzbudilo precej javne pozornosti, tudi polemik. Ne nazadnje politična polarizacija ne prizanaša niti pravosodju, del javnosti pa je že leta izjemno kritičen do sodstva. Ne le kritičen, pogosto kar sovražno nastrojen. Zato tudi v tem primeru ni manjkalo ostrih komentarjev, ki pa so v večini primerov povsem zgrešili poanto. Kajti to, da je državni sekretar Gorenak sodnico Klakočar Zupančičevo označil za politično aktivistko, ni niti predmet njene tožbe niti ni bistveno. Bistvo je namreč v tem, da objava na zaprtem delu Facebooka, ki je dostopna zgolj točno določenemu krogu ljudi, ne pomeni, da se je avtorica s tem odpovedala pravici do zasebnosti. Prav tako ne more biti sporna vsebina njenega razmišljanja, saj predstavlja ustavno pravico do svobode vesti oziroma izražanja. "Tudi sodniki so ljudje, ki imajo pravico do svojega lastnega političnega prepričanja in izražanja svojih stališč, še posebej, če gre za opozarjanje na nepravilnosti v družbi oziroma v delovanju države", meni odvetnica Nataša Pirc Musar, ki zastopa sodnico v tožbi zoper državnega sekretarja Gorenjaka.

Primer je zanimiv, če ga primerjamo z nedavno odločitvijo Twitterja, Facebooka in še nekaterih velikanov družbenih omrežij, da bivšemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu trajno suspendirajo (izbrišejo) njegove profile na teh omrežjih zaradi besed, ki jih je zapisal. V Trumpovem primeru je šlo za javno objavo vsebinsko izjemno spornih navedb, kar je po odločitvi o suspenzu sprožilo tudi veliko negativnih odzivov, češ da gre za arbitrarno omejevanje svobode govora. V primeru Vinka Gorenaka oziroma sodnice Urške Klakočar Zupančič, ki je na za javnost zaprtem delu svojega Facebook profila kritično pisala o Janezu Janši, pa ne gre za vprašanje svobode govora, ampak za spoštovanje pravice do zasebnosti. Ne glede na razplet je "zasebno pisanje", ki je po zaslugi Gorenaka postalo javno, sodnico že precej stalo, kajti z njim sta bila seznanjena predsednik sodnega sveta in predsednik vrhovnega sodišča, ki je primer posredoval predsednici ljubjanskega okrajnega sodišča, ta pa je zoper Urško Klakočar Zupančič uvedla disciplinski postopek in jo kazensko premestila na drugo delovno mesto.

***

Nič manj pozornosti ne vzbuja predlog Vilija Kovačiča, predsednika društva Davkplačevalci se ne damo, ki se je z idejo javno obrnil na ministrico za pravosodje Lilijano Kozlovič (SMC), naj se objavijo plače tožilcev in sodnikov, in sicer na podoben način, kot je notranji minister Aleš Hojs nedavno (sporno!) objavil plače policistov. Kovačič je prepričan, da bi objava osebnih prejemkov sodnikov "znatno povečalo zaupanje ljudstva, v imenu katerega se v Slovenijo deli pravica" ter da je javnost še zadnje, kar je ostalo, kajti "pameti in poštnosti je zmanjkalo". Ob tem je Vili Kovačič opozoril tudi na to, da se stvari v Sloveniji premikaj počasi, vendar se. Do nedavnega celo fotografij sodnic in sodnikov ni bilo dovoljeno objavljati, saj je bilo fotografiranje in snemanje v sodnih dvoranah načeloma prepovedano. O načelu javnosti sojenja pa pravi, da gre prepogosto le za najavo na začetku sojenja: "Čim sodnik to izreče, vsi novinarji, snemalci pospravijo snemalne naprave in zbežijo iz sodne dvorane. Javnost sojenja je samo še fototermin."

Kovačičeva zahteva po javni objavi višine plač sodnikov in tožilcev je zagotovo provokacija, ki jo v pravosodju ne bodo kar tako požrli. Nič manj "huda" ni njegova ideja o t.i. EU pravosodnem izpitu, ki jo je prav tako poslal ministrici za pravosodje: "Ob ponovnem predsedovanju Slovenije Svetu EU si morata predsednik države in slovenska vlada postaviti ambiciozen, vendar dosegljiv cilj. To je, da se pravosodje v vseh državah članicah EU očisti, poenoti in harmonizira po istih načelih in standardih, ki bi veljali v EU civilizacijskem prostoru. Zelo pomembno dejanje tega očiščenja je uresničitev standarda, da v državah članicah vsi sodniki, tožilci in odvetniki v dveh letih opravijo EU pravosodni izpit."

Kovačič zato predlaga, da država članica, ki EU pravosodnega izpita ne implementira, ni upravičena do kakršnih koli sredstev iz EU skladov ter posojil EIB in EBRD. Glede na "težave" s Poljsko in Madžarsko zaradi spoštovanja demokratičnih standardov in načel vladavine prava utegne biti ideja o nekakšnem evropskem pravosodnem izpitu za Bruselj celo zanimiva, sploh glede na dejstvo, da mnogi sodniki, celo tisti na najvišjih mestih, kot tudi tožilci in odvetniki niso ravno vešči evropskega prava in jim sodbe tako ESČP v Strasbourgu kot tudi Sodišča EU v Luksemburgu delajo precej preglavic.

"To ni govorjenje na pamet", poudarja Vili Kovačič, ki je v zadnjih letih kot aktivni državljan in "aktivist" civilne družbe redno spremljal množico sodnih postpkov od blizu. "Ob spremljanju sojenj v sodnih dvoranah na konkretnih primerih, ki zadevajo tragične usode številnih ljudi, sem videl veliko zlobe, politične pristranskosti, pa tudi neznanja. Ugotavljam, da celo na ustavnem sodišču močno primanjkuje tovrstnega znanja. Pobuda vsega ne bo rešila, je pa konkreten prispevek k začetku reševanja, prehod od filozofiranja o vladavini prava k dejanjem."