Zavedam se, da je apologija zaradi nekaterih zunanjih razlogov nekaterim težje sprejemljiva literarna zvrst. Naj takoj na začetku današnjega komentarja povem, da obožujem gledališko škandaloznost Alfreda Jarryja (1873 – 1907). Na začetku svoje anti-drame Kralj Ubu (Ubu Roi) je opisal kraj, kjer se odvija konflikt: Dogaja se na Poljskem, se pravi nikjer! V letu brez gledališča smo se v resničnosti nagledali jarryjevskih protagonistov, ki so izkoriščali človeški strah za svoje najslabše namene. Še danes se z njimi masovno polnijo naše praznote. Ubujevsko nasilje doživljamo prek surovih in neetičnih ljudi.

Še en virusni dan: pred nami je vedno več farmacevtskega znanja, a je vedno manj etičnega delovanja. Tako kot so naši stari gledali na antične tragične junake in trepetali za njih, danes doživljamo absurdizem virusnega človeka. Absurd je tisti, ki nam vlada. V svoji umetniški biografiji nisem nikoli uprizarjal absurdistične dramatike, ki se je manifestirala v stavku: smejem se, da ne jočem. S svojo gledališko umetnostjo želim vzpostaviti abstrakcionizem: ne smejem se in ne jočem, veselim se vseh lepih oblik Niča.

V svoji umetnosti nisem nikoli vzpostavljal ultra-kritične politične refleksije. Ne samo, da je ne zmorem, tudi upira se mi, ker se sama od sebe vriva v našo realnost. Tudi zato težko prenašam resničnost. 

Tragedija se začne najprej v jeziku. Človek se sam odloča, ali bo odprl v sebi zakladnico jezika, ali pa bo sam sebi lastna greznica. Sam se odloča, kako bo razporejal svoj jezik. Ali je to, kar smo doživljali v zadnjem letu, sploh še tragično? Ali sploh še prepoznamo v skupnosti protagonista tragedije, ki ga vodi usoda v smeri tragičnega razpleta? Seveda ne. Navkljub smrti tragedije (Georg Steiner) je potrebno obnoviti nekaj atributov, ki definirajo (antično) tragedijo. To je temeljna gledališka zvrst, ki vzpostavlja vrednote tragičnega junaka. Te pa niso na noben način nagrajene. Nasprotno. Vse ga vodi v smrt. 

Seveda (modernistično) tragično občutje obstaja. Sploh takrat, ko se pred našimi očmi rušijo humanistični cilji, ali pa nam umirajo naši bližnji. Nikoli se nisem s pomočjo umetnosti zatekal k analizi stvarnosti - nič drugače ne bo danes.

Tragično občutje razumemo, ko svet ozavesti svojo bolečino, ali pa, ko dovolimo, da stopijo na oder razdiralne energije. Saj poznate tisto - ponavljam: vsaka tragedija se začne najprej v jeziku. Zato je nujno potrebno govoriti o tragediji, da bi se prek našega govora izrisala nova človeškost. Morda celo nečloveškost? Vse, čisto vse, je postavljeno v sredico govora.

Kralj Ubu izziva razpoko v našem kolektivnem doživljanju sveta, iz katere se bo ravnokar izscedil virus večnega vračanja zla. In to ne prek tragedije, temveč prek absurdne anti-drame.

Sočasnost treh slučajev me je spodbudila, da sem se v današnjem komentarju odločil pogledati v prelomen umetniški dogodek, ki je v totalu spremenil zgodovino gledališča. Z danšnjim komentarjem vstopam v avantgardistično teksturo, v uprizoritev Alfreda Jarrya z naslovom Kralj Ubu. Odločil sem se komentirati ubujevščino.

V svojem življenju sem se nagledal Ubujev: politika je vnaprej propadla patetika, ki izvira iz človeške pogoltnosti. Vsa čast utopističnim izjemam! Ubujevščina se generira iz naše bedene minljivosti. Vsi smo žrtve Ubujevih zmot, ki jih vodi njegova nebrzdana požrešnost. Ubu je najprej preplašen model, ki se zaveda svoje moči, a se ne zaveda svojega povprečja. Živi v paniki, ker ne more na noben način nadzorovati zunanjih interpretcij. Najraje bi uknil vso kritičnost sveta, zato izkorišča svojo divjo histerijo, da bi z njo prekril lasten strah. Paničen je pred vsako interpretacijo. Zato se tako rad zateka na dojko Matere Ubu. Tisto kar ga odrešuje, je moč sama po sebi. Ta ga dela zlega, a je zgubljen v svetu, ki ga je lastoročno zdrobil na koščke, da bi v njem lahko vladal.

Patafizika: Ubu ni klasičen protagonist, ki se zaveda svojih negativnih strasti, kot sta bila Kaligula ali Jago, je absurdističen povprečen lokalen podlež (Kralj na Betajnovi). Kralj Ubu je pogoltnež. Po vsem svetu pomnožen. Kralj Ubu iz leta 1896 je postal arhetitp podležev XX. in očitno tudi XXI. stoletja, je gledališka klasika, ki je nastala iz avantgardistične persiflaže kraljevskih dram. Saj se še spomnite iz obveznega šolanja: Kralj je osamljen v svoji moči. Na tronu izgovarja monolge posvečne zahtevnosti vladanja. To je en tak težak poklic!

Vladar Ubu: bolj ko govori, vedno bolj se zapleta v zla dejanja. Z nenehnim govorom razkriva svojo zločinsko podlost. Z brutalnim govorom razkriva svojo lastno tesnobo. Je gledališki material, ki biva izven zgodovinskega časa. Proizvaja konfliktne razpoke, skozi katere z lahkoto prepoznamo lastno zgodovino. Saj poznate tisto, ko Ubuja obsodi čas: Kaj vam je? Saj nisem nikoli nikogar lastnoročno ubil! Urejal sem le logistiko transporta. Njegov govor izraža preproščino absurdističnega uničenja s pomočjo logičnih nesmislov. Z njimi se ukinjajo paradoksi in poezija samo zato, da bi bila slišana neposredna brutalnost. Še pretvarja se ne. Ni potrebe. Kaj šele, da bi bil vzročno-posledičen. 

Agonija jezika je razpad človeškega. Koliko znakov v sporočilu je še smiselno, da to ne postane absurd?

Zlo je veliko večje, kot si ga predstavljamo. Nekdo, nekje zapiše: Kralj Ubu se spotika ob našo svobodo. Dobesedno grd in ciničen je naš Ubu. Na njegovem horizontu ni veličastnih kategorij, ki delajo človeka veličastno tragičnega. Je le slina, ki se pocedi iz ust absurda. Klasična tragičnost je polna strasti in intresov - iz Ubujevih ust pa poslušamo le o pogoltnosti. Celo njegove samooklicane vojaške vrline pri napadu na Ukrajino nimajo nobene vrednosti več. Vse je delirična vrtoglavica polna halucinacij. Ubujevska razdiralna strast je oblika vibastega padanja v brezup. Vsak čas oblikuje padanje svojega Ubuja.

Beseda tedna: teodiceja; obstajanje zla.

Igralec je za Alfreda Jarrya le znak, njegovo gledaliče je prepolno mračnih mask. Še te je določil svojim anti-junakom. Ni jih samo napisal, še vizualiziral jih je. Pri Jarryju ni razvoja dramskih karakterjev, vse je določeno vnaprej. Deluje kategorično antipsihološko. Lahko ga imenujemo za dadista pred dadizmom. V portretu Ubuja gledamo pohlepnega uzurpatorja zgodovine izven zgodovinskega časa. Ubujevščina je negativna manifestacija politične volje. 

A nujno potrebno je opozoriti, da je bil Jarry dobesedno odmaknjen od kakršnegakoli političnega delovanja. Bil je zahteven in ekscentričen mladenič, navezan na alkohol in narkotike. Umrl je mlad. Avantgardisti nasploh vidijo v njem svojega zaveznika, ki se je kategorično uprl dobremu okusu meščanskega sveta in kulturi nasploh. Pri njem se je vse začelo in končalo z besedo: merdre izpeljano iz besede merde! Čeprav je bil popolnoma apolitičen, v njegovih teksturah prepoznamo političen absurdizem. S svojim umetniškim delovanjem je revolucioniral gledališko dramaturgijo. Postal je eden od stebrov zahodne gledališke zgodovine. Bil in ostal je utelešenje gledališke avantgardne umetnosti.

Naj vas še enkrat spomnim. Prva izgovorjena beseda v anti-drami Kralj Ubu je bila: merdre! Na premieri so se takoj začeli izgredi. A se je po petnajstminutnem pretepu avditorij navkljub vsemu pomiril. Predstava se je nadaljevala. Vedno znova se ob ubujevščini zgrozim ob dejstvu, da obstajajo ljudje, ki menijo, da je zlo v določenem zgodovinskem trenutku upravičeno. Kdaj se bo ta predstava končala? Z besedo merdre se je začelo ključno dramsko dejanje novoveškega sveta.