Komentar

Podoba sveta po vojni v Ukrajini: Nov vzpon totalitarizma

V Ukrajini ne gre več za Balkan, pač pa za nov vzpon totalitarizma, ki ga enako kot Hitler ali Stalin udejanja Putin. V teh dneh si želim, da bi ZDA vodil nekdo kot Ronald Reagan in Britanijo nekdo kot Margaret Thatcher, in ne nastopači brez državniških vizij in karizme, leporečni in zlikano okravateni gospodje, ki so lahkotno prakticirali požigalniško kulturo v islamskem svetu in Evropo in nas leta oskrbovali s trumami beguncev. Kolega Putin tem sodobnikom brez sramu kaže, da je enako vešč talent kot oni, le da ima predvsem enega podpornika - Lukašenka.

12.03.2022 22:59
Piše: Ferdinand Blaznik
Ključne besede:   Ukrajina   vojna   OZN   II. svetovna vojna   NATO   ZDA   Rusija   Srbija   Putin   Vučić

Nekega dne bo tudi sedanje brezumne vojne v Ukrajini konec. Ali je kaj možnosti, da bi lahko verjeli v boljši svet?

Danes , skoraj 80 let po koncu 2. svetovne vojne in ustanovitve Organizacije združenih narodov (OZN) s tesnobo spoznavamo, da mnoga idealizirana pričakovanja niso (bila) uresničena. Ko to pišem, teče 17. dan srhljive Putinove vojne na ozemlju Ukrajine. Velika, 44-milijonska država se hrabro bori proti mnogo močnejši Rusiji, ki neusmiljeno, kot Hitler leta 1941, spreminja lepa ukrajinska mesta v popolne ruševine. Več ko človeštvo dobiva lepo zvenečih deklaracij in konvencij vseh vrst, bolj neprizanesljivo uničujejo upe v lepši in pravičnejši jutri prav tisti, ki bi morali zaradi svojega velikega vpliva in moči prvenstveno skrbeti za mir in varnost.

 

Žal skoraj vse, kar zgodovina očita Društvu narodov, lahko očita tudi sedanji OZN. Tisto, kar neprijetno izstopa, je dejstvo, da so si po koncu 2. svetovne vojne v evforiji takratne plejade sijajnih novo formiranih institucij (ob OZN še  UNESCO, FAO, WHO, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ... ) za hitro obnovo porušenih mest in infrastrukture, uničenih proizvodnih zmogljivosti in vzpostavitev trajnega miru le redki predstavljal, da se bo tako kmalu začela hladna vojna in da sledi množica nenehnih lokalnih in regionalnih spopadov vseh vrst. Majhne države so spet postale predmet nenehnih kupčij. Nenavadno je bilo, da so mnoge spopade v svojih kolonijah izvajale že takoj po vojni, toda ne le velesile oziroma članice Varnostnega sveta, ampak tudi manjše države - kot npr. Nizozemska, Belgija -, ki so bile same žrtve Hitlerjeve agresije; kot da ne dojemajo gorja, ki ga povzroča vojna, kot da je treba kršiti vse, kar je v listinah OZN zapisano, ko se črke na komaj sprejeti Splošni deklaraciji človekovih pravic niso še niti posušile.

 

 

II. 

 

Kratek pogled v preteklost pokaže, da je kmalu po koncu napoleonskih vojn pa vse do začetka 1. svetovne vojne, torej dobrih 100 let, svet obvladovala ena sama supersila - Velika Britanija, ki je bila predvsem zaradi prevladujoče vojne in trgovske mornarice, dobro oboroženih vojaških kontigentov, stacioniranih v številnih oporiščih po svetu, ter zaradi ekspanzivnih učinkov svoje industrijske revolucije (parni stroj, tekstilni stroji, železnica, telegraf, telefon itd.), velikih zalog premoga in železa tista sila, ki je nemalokrat preprečevala večje spopade v Evropi in na drugih kontinentih.

 

Neredko je zadoščalo, da je visok vladni uradnik resneje sporočil stališče svoje vlade - in sovražne aktivnosti so se končale. Primer takega opozorila je bila britanska raziskovalno-vojaška ekspedicija na Tibet še pred začetkom 1. svetovne vojne, ki je zavrla apetite Rusije in Kitajske ter zagotovila samostojnost Tibetu vse do leta 1948. Seveda stvari ne gre idealizirati. Dejanja velesil poganjajo predvsem interesi - in tudi Anglija ni bila brez grehov. Mnogi štejejmo Angležem v slabo pretirano skrb za vzdrževanja ravnotežja sil, npr. preveliko zaščito Turčije kot znanega bosporskega bolnika v razmerju do Rusije in Nemškega cesarstva oziroma Avstrije, držav Balkana ter še najbolj do Grčije.

 

Po drugi strani pa se je prav ta velesila v obdobju stotih let svoje prevlade (pax Britannica) že dodobra kultivirala, da je prinašala v svoje kolonije tudi vsakršen razvoj, od kmetijstva, industrije, do infrastrukture in javnih služb. V britanskih kolonijah sta vladala red in mir, ljudem je bila dosegljiva osnovna izobrazba oziroma pismenost, zagotovljeno je bilo elementarno zdravstvo, višjim slojem in izobražencem pa tudi šolanje v Angliji in udeležba pri upravljanju dežel. Število uradnikov in vojaštva v kolonijah je bilo v primerjavi z našo razbohoteno državno upravo in javnim sektorjem osupljivo majhno. Ko so se v 60. letih začela prebujati ljudstva Afrike in Azije, so edino Angleži brez vsakih komplikacij podeljevali kolonijam samostojnost; znatno prej pa Indiji. Očitno so dojeli daleč pred vsemi, da velikost in planetarni vpliv za dobrobit državljanov ni preveč pomemben. Kaj pa manjka majhni Avstriji po zatonu njenega imperija? Nič. Avstrijci so postali prepoznavni po svoji kulturi (glasba, arhitektura ...), turizmu, športu in vsesplošni razvitosti po celem svetu. Hkrati pa so razbremenjeni skrbi za razvoj v drugih delih nekdanjega imperija. Podobno Britanci niti Škotov ne ovirajo pri referendumih za samostojnost. Precej drugače kot Španci v primeru Katalonije

 

Druga svetovna vojna je še bolj divje kot prva pokazala na nepopustljiv pohlep sil Osi: Nemčije, Italije, Japonske in tudi Rusije. Stalin je napadel Finsko in sklenil pakt o nenapadanju z Nemci in tudi Japonci. Vsi so osvajali dodatna ozemlja in s svojim vojaškim strojem uničevali vse pred seboj. V letu 1940 je kazalo, da je vse izgubljeno. Verjetno bi tudi bilo, če ne bi Britanija skupaj s svojimi dominioni šla v spopad z Nemčijo, Italijo, vichyjevsko Francijo in tudi Japonsko. Če Winston Churchill ne bi pognal svoje domovine Britanije in ves njen imperij v ta orjaški spopad Britanijo, lahko dokaj upravičeno domnevamo, da bi se hitlerjanski kljukasti križ zmagovito širil nad Evropo in zatem še na preostali svet, verjetno tudi nad Rusijo, morda celo na ZDA. Ta občudovanja vredni nesebični napor Britancev postane še bolj prepoznaven, če pomislimo, da Angleži leta 1940 - podobno kot že v 1. svetovni vojni - niso imeli nobenih ozemeljskih teženj. Obratno - z Združenimi državami so za dobavo nekaj deset odpisanih rušilcev, ki so jih hudo potrebovali za zaščito konvojev, zamenjali nekaj svojih otočij.

 

O teh krutih časih (1940-1945) je znameniti angleški pisatelj George Orwell napisal več esejev, ki jih pod naslovom Fašizem in demokracija izdala založba ZRC v Ljubljani 2020. V uvodnem pojasnilu je zapisano, da se:

 

Orwell ni najbolj bal porušenih stavb, civilnih žrtev in vseh drugih posledic napovedanega uničenja, ampak tega, kar prihaja potem ... In to je bil svet sovraštva, svet parol, svet uniform, bodeče žice in usnjenih plaščev. Strah ga je bilo skritih celic, kjer luči nikoli ne ugasnejo. In končno, strah ga je bilo strahu samega, strahu, ki je zadnja leta pred vojno postal peti element vsakdanjega življenja povsod, kjer se je gibal.

 

 

III.

 

Tragične posledice obeh svetovnih vojn poznamo. Britanija je v njih izgubila okoli 2 milijona ljudi (vojakov in civilistov), kar je precej več, kot so imele žrtev mnogo večje ZDA v vseh vojnah od svoje osamosvojitve do danes. Število žrtev vojskujočih se držav v eni in drugi vojni je bilo srhljivo. V drugi bistveno več tudi zaradi bolj brutalnega vojskovanja, saj so se napadi brezobzirno usmerili na velika mesta, kjer so učinki vedno bolj rušilnega orožja grozljivo kosili med civilnimi žrtavami. Tudi ves povojni čas nobenega agresorja to več ne zanima, čeprav je bilo sprejetih veliko pomembnih delaracij, paktov in konvencij, ki to prepovedujejo; ne zanima Američanov v Vietnamu, Iraku, Siriji ali Afganistanu in še kje, niti ne Rusov pri intervencijah v vzhodni Evropi, Afganistanu, Čečeniji ...

 

Pri letalskih napadih na Srbijo je bilo verjetno namenoma raketirano poslopje RTV v Beogradu in ubitih veliko novinarjev. Protestov zoper te podvige je bilo mnogo manj, kot bi bilo prav. Tudi grozljivke ob razpadanju Jugoslavije niso preveč vznemirile Evrope, še manj sveta. Pa bi bilo nujno, saj Sarajevo, Vukovar in Srebrenica še vedno kričijo po kaznovanju zločincev. Očitno je tudi v Evropi večina pomembnežev gledala v stran takrat, ko bi bilo treba povzdigniti svoj glas. Pa saj je šlo le za Balkan ...

 

Danes ne gre več za Balkan, gre za nov vzpon totalitarizma, ki ga enako kot Hitler ali Stalin udejanja Putin. V teh dneh si želim, da bi ZDA vodil nekdo kot Ronald Reagan in Britanijo nekdo kot Margaret Thatcher, in ne nastopaški Bush mlajši ali Clinton oz. Obama, ljudje brez državniških vizij in karizme, leporečni in zlikano okravateni gospodje, ki so lahkotno prakticirali požigalniško kulturo v islamskem svetu in Evropo in nas leta oskrbovali s trumami beguncev. Kolega Putin tem sodobnikom brez sramu kaže, da je enako vešč talent kot oni, le da ima predvsem enega podpornika - Lukašenka.

 

Spominjam se poročil o Falklandih, ko je agresor našel pravega nasprotnika in si je Britanija v dovršeno organizirani operaciji bliskovito povrnila otočje in s tem povzročila padec vojaške hunte v Argentini. Takrat je predsednica britanske vlade diplomatsko spretno zastrto povedala, naj si nihče ne domišlja, da Britanija ni sposobna vrniti komerkoli povratni jedrski udarec, če bo kdaj to res nujno, saj bo vedno imela dovolj nuklearnih izstrelkov, podmornic in letal, da to stori.

 

 

IV.

 

Po drugi svetovni vojni so vsaj glavne zločince procesuirali, čeprav Italijane in Japonce komaj za vzorec. Kaj pa tile današnji, ki jih vsi poznamo? Mednarodno kazensko sodišče (ICC) v Haagu menda že raziskuje dogajanje v Ukrajini.

 

Ampak kaj sedaj, kako naprej, kako reformirati mednarodno skupnost, kako jo bolje pripraviti na hude preizkušnje novodobnega sveta. Ta svet se krivi pod demografsko eksplozijo, migracijskimi problemi, okoljskimi težavami, lokalnimi vojnami, nuklearnimi pretnjami, lakoto, revščino, pomanjkanjem vode in energije ... Cela Afrika je skoraj v popolnem kolapsu,nič dosti bolje ni v Srednji in Južni Ameriki in delih Azije. Da ne govorim o stvareh, ki si jih nihče ne želi niti omeniti niti zamisliti, pa niso nemogoče, npr. nekontrolirani razpadi velikih večnacionalnih držav. Rusijo morda v ne tako daljni prihodnosti čaka neizbežna konfrontacija s Kitajsko - če le pomislimo, da je Kitajska po številu prebivalcev desetkrat večja, po površini pa enkrat manjša. Najbrž bo najprej prišlo do merjenja moči med njo in sosedo v zvezi z mongolskimi prostranstvi.

 

Verjetno je večini držav in državljanom Evropske unije jasno, da je sedanja OZN s svojih najvažnejšim organom Varnostnim svetom prej del problema kot rešitve. Zato bo nujna radikalna reforma, a kdaj, kako, če so velesile na nasprotnih straneh vsaj v dveh,če ne treh blokih, članice pa v bolj ali manj intenzivni novodobni hladni vojni.Očitno se zdi, da se bo integracija anglosaksonskega bloka nadaljevala, na to kaže že nastali AUKUS (Avstralija, VB, ZDA). Lahko računamo, da se bosta tej grupaciji kmalu pridružili še Kanada in Nova Zelandija. Okoli njih pa postopoma še še niz drugih, npr. Japonska, Južna Koreja, Singapur ...

 

Zdi se , da nastajajo globalni tektonski premiki. Osvežujoče je, ker je očitno tudi EU po dolgih letih napačne strategije ugotovila, da je vrag vzel šalo in da bo treba za lastno varnost narediti mnogo več. Upamo lahko, da bodo te tehnološko izjemno inventivne  države postopoma sposobne narediti kakšen bistven premik za odvračanje jedrskih groženj ; morda z izpopolnjeno tehnologijo prestrezanja izstrelkov celo iz vesolja in odločno zaustavitvijo širjenja jedrskega kluba. Dobro bi bilo, če bi se ZDA končno odpovedale novim in novim intervencijam in raje skupaj z EU in zvezo NATO sprejele dokument, ki bi vnaprej najavil sklop sankcij, ki bi zadele povzročitelje spopadov, hkrati pa skupno domislile dokument tipa Marshallovega plana za Afriko, ne le z finančno, ampak predvsem razvojno-tehnično pomoč, ki bo okrepila razvoj kmetijstva in najvažnejše industrije.

 

Nedvomno bi bil nujen tudi nov odločen dokument za zaščito civilnega prebivalstva pred genocidnim in divjaškim rušenjem mest. Napadalec tudi nikoli ne bi smel dobiti vrnjenih zamrzjenih sredstev iz naslova sprejetih sankcij, ampak po takojšnjem avtomatizmu žrtev napada kot delno odškodnino za povzročeno škodo. Lepo bi bilo, če bi kakšna novodobna konvencija naložila multinacionalkam, da mora njihovo proizvodnjo usmerjati načelo največje koristi za ljudi in ne sedanje nezapisano načelo roparskega stremljenja za čim večjim dobičkom.

 

Vse bo v največji meri odvisno od državniške karizme in voditeljskih sposobnosti  liderjev najmočnejših držav.Te pa danes niso zelo obetavne. V prihodnje nas čaka mnogo velikih izzivov. Ne le morda napovedani spopad civilizacij Samuela Huntingtona, ampak tudi spopad med revnimi in bogatimi in drugi že omenjeni izzivi. Ob razsulu OZN in na robu spopadov velesil se zdi, da bo bolj kot kadarkoli neizbežno sodelovanje vsega Zahoda, zlasti anglosaksonskega sveta in EU ter drugih držav članic zveze NATO. Povečanje razvojne pomoči nerazvitim državam bo nujno, hkrati pa tudi krepitev nacionalnih držav Zahoda, da bodo sposobne varovati svoje meje in lastne državljane pred naraščajočimi tegobami nemirnega sveta.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
23
Merjenje cen košarice ni pot za reševanje, ampak za poglabljanje socialne neenakosti
1
24.09.2022 19:15
Merjenje cen potrošnih dobrin, zlasti hrane, je leta 2022 lahko posledica štirih scenarijev in v resnici ne vem, kateri od njih ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Konec iluzij: Arabsko pomlad so pokopali in razglasili arabsko zimo
10
21.09.2022 10:00
Pričakovanja so bila velika, vendar niso se uresničila do te mere, kot smo si predstavljali na Zahodu. Bolj liberalni so arabsko ... Več.
Piše: Andraž Šest
Minister Loredan, v tretje gre rado! Kdaj in kje boste ponovno pomislili, da bi bilo dobro odstopiti?
14
19.09.2022 21:15
Zakaj ves ta ministrov cirkus, zakaj takšna drama? Zato, ker je dogodek prišel kot naročen, da se minister znebi starega vodstva ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Kaj je 70 milijonov pogodbene kazni v primerjavi s pol milijarde evrov provizije?
20
18.09.2022 20:31
Prihaja jesen, ohladitve in z njimi tudi prve položnice za ogrevanje. Razpoloženje med ljudmi se bo spremenilo, saj bodo računi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nezavedno je strukturirano kot Evropska komisija
14
17.09.2022 20:35
Greta je skoraj popolna, čeprav groteskna upodobitev superega, ki kriči na nas, naj naredimo to in ono, predvsem pa naj ne ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Spoštovani minister in podpredsednik vlade Luka Mesec, čas je za test na droge - in to čim prej!
14
13.09.2022 19:00
Pri politikih, ki uživajo prepovedane droge, se najbolj bojimo tega, da bodo sprejemali nerealne ali celo škodljive odločitve. ... Več.
Piše: Milan Krek
Proces Brdo - Brioni: Odhod Boruta Pahorja bo oslabil slovensko diplomacijo na Zahodnem Balkanu
11
11.09.2022 23:59
Slovenska zunanja politika je imela z Borutom Pahorjem čvrsto sidrišče, ki ga od 6. novembra ne bo več. To je dejstvo. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
The Queen (1926-2022)
22
09.09.2022 19:00
V Združenem kraljestvu žalujemo za izgubo velike dame, vendar imamo v svojih srcih njeno navdihujočo zapuščino, njen spomin je ... Več.
Piše: Keith Miles
Upokojitev po slovensko: Zakaj se bo vedno več naših upokojencev odseljevalo na Hrvaško
18
08.09.2022 21:00
V teh časih, ko slovenska vlada napoveduje in tudi predlaga zviševanje davkov, nekateri upokojenci razmišljajo o preselitvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Putinova vojaška strategija se zanaša na Stalinovo taktiko izpred 80 let, ko je bilo življenje ruskega vojaka vredno manj od para starih škornjev
11
07.09.2022 21:30
Rusko-ukrajinska vojna bo imela strahotne posledice za ukrajinsko demografijo, ne bo pa prizanesla niti Rusiji, kjer se že danes ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Putin, Janša in vprašanje pietete: Ne hodijo vsi avtokrati na pogrebe, mar ne?
16
04.09.2022 22:30
Vladimirja Putina ni bilo na pogreb Mihaila Gorbačova, Janez Janša pa je ignoriral smrt Iva Hvalice. Gorbačova je Putin ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Najšibkejša točka slovenskega zdravstvenega sistema je ravno ministrstvo za zdravje!
35
02.09.2022 23:44
Pojdite nazaj v ortopedijo, gospod minister, skušajte operirati brez vpliva politike. Pojdite čim prej, preden nam nakopljete še ... Več.
Piše: Milan Krek
"Demokracija nikoli ni optimalno doseženo stanje, ampak je potrebna stalnega izpopolnjevanja."
7
29.08.2022 20:59
Odšel je velikan slovenske parlamentarne scene, velemojster retorike iz poslanskih klopi, predvsem pa velik domoljub in neomajno ... Več.
Piše: Jožef Jerovšek
Bi bili slovenski rusofili enako naklonjeni poskusu Beograda, da ponovno prevzame nadzor nad Hrvaško in Slovenijo?
22
28.08.2022 21:03
Zakaj nekateri Slovenci navijajo za Rusijo? To je zame uganka. Nekaj izjemnega je pomisliti na vzporednice med tako veliko ... Več.
Piše: Keith Miles
Svetovna peticija proti avtokraciji: Nič več vojne! Kdor noče sprejeti tega pravila, nima kaj iskati v OZN!
16
24.08.2022 19:00
Vsi smo konec koncev člani človeške skupnosti. In vsak človek, prav vsak, ki ima vsaj kanček možnosti, kanček sposobnosti, ... Več.
Piše: MIha Burger
La Cucina Italiana: Kaj nam italijanska politična kuhinja pripravlja pred volitvami 25. septembra
0
23.08.2022 21:30
Naše zahodne sosede čakajo 25. septembra parlamentarne volitve, ki bodo prvič potekale po spremenjenem volilnem sistemu ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Naš človek s Tivolske 44
19
22.08.2022 19:00
Mladenič s Tivolske 44 nima česa bati, pa najsi je storil še bolj zavržena in kriminalna dejanja od teh, ki se pojavljajo v ... Več.
Piše: Denis Poniž
Brez cenzure: Kako se lahko profesionalec v novinarskem delu spusti tako nizko, da obravnava ljudi na popolnoma nečloveški, neprimeren način?
7
21.08.2022 06:00
Čakal sem na tisto, kar se je končno zgodilo pred dnevi: novinarji iz Necenzurirano so začeli prestopati v službe vladnih ... Več.
Piše: Milan Krek
Levica želi indoktrinirati mlade v šoli s kolektivističnimi idejami in zmanjšati vpliv staršev in starih staršev
19
18.08.2022 21:00
V družbi že dolga leta poteka protidružinski trend, ki ga spodbuja levica, celoten prenos odgovornosti generacij z ene na drugo ... Več.
Piše: Keith Miles
Zakaj mislim, da bi bila odpoved koncerta Anne Netrebko v Ljubljani velika neumnost
16
17.08.2022 22:10
Ukrajinska skupnost v Sloveniji nasprotuje koncertu ruske operne zvezdnice Anne Netrebko, ki naj bi prihodnji teden, 26. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Kaj je 70 milijonov pogodbene kazni v primerjavi s pol milijarde evrov provizije?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.770
02/
Minister Loredan, v tretje gre rado! Kdaj in kje boste ponovno pomislili, da bi bilo dobro odstopiti?
Milan Krek
Ogledov: 1.252
03/
Sodnik za v Guinnessovo knjigo: Marko Ilešič niti po 18 letih nima dovolj Luksemburga in ponovno kandidira za sodnika!
Uredništvo
Ogledov: 1.394
04/
Z ukazom o mobilizaciji je Putinova vojna čez noč vstopila v ruske domove
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.077
05/
Nezavedno je strukturirano kot Evropska komisija
Andrej Drapal
Ogledov: 1.243
06/
Koliko časa lahko Zoran Jankovič protipravno zanika pravico do groba in spomina?
Jože Dežman
Ogledov: 885
07/
Spoštovani minister in podpredsednik vlade Luka Mesec, čas je za test na droge - in to čim prej!
Milan Krek
Ogledov: 1.994
08/
Nova vlada, stari problemi? Prioritete mednarodnega razvojnega sodelovanja Slovenije, Zahodni Balkan in projekt COBISS.Net
Tomaž Seljak
Ogledov: 923
09/
Konec iluzij: Arabsko pomlad so pokopali in razglasili arabsko zimo
Andraž Šest
Ogledov: 536
10/
Upokojitev po slovensko: Zakaj se bo vedno več naših upokojencev odseljevalo na Hrvaško
Ivan Simič
Ogledov: 2.140