Komentar

Nekaj o volitvah: Pred tridesetimi leti si res nisem predstavljal, da mi bodo nekdanji komunisti zgled človeške in politične širine

Nobena stranka me ne nagovarja, nikoli me ni. Moj pogled na družbo ni ne lev ne desen, ta dva pojma sta že davno preživela in se izpraznila. Zato sem vedno volil (čeprav ne vem, če sem res vedno volil) pragmatično. Prav ničesar skupnega nimam s krščanstvom ali s programom neke stranke, pa sem bil vendar, četudi pod grožnjo ločitve, pod prejšnjim vodstvom nekoč pripravljen voliti za njo, če bi lahko s tem vsaj malce prispeval k normalnejši politični sceni. Zdelo se mi je namreč, v bistvu sem v to prepričan še zdaj, da bi potrebovali več ženske energije v vodstvih strank in solidno močno samostojno konzervativno stranko, ki bi svoje delovanje temeljila na krščanskih idealih in zapovedih.

20.04.2022 20:53
Piše: Zoran Leban Trojar
Ključne besede:   Zoran Leban Trojar   volitve   stranke   država   novi obrazi

Fotografija je simbolična!

Novih obrazov ne volim iz principa, pa tudi iz razmisleka (politika je tek na dolge proge), v pravilnost te odločitve sem se lahko prepričal v zadnjih desetih letih.

Lahko napišeš kaj o volitvah?, je rekla. Kaj naj napišem o volitvah teden dni pred volitvami, ko vsi pišejo o tem, da bo vredno mojega časa za pisanje in časa obeh bralcev za branje? In kaj sploh lahko napišem o nečem, kar ohranja pri življenju privid demokracije, ki ga živimo, ne da bi ta privid postavil pod vprašaj, saj že desetletja ne verjamem več v njega, hkrati pa seveda ne poznam boljše rešitve?

 

Naj pišem o programih in stališčih strank do pomembnih družbenih vprašanj, ki so pri večini nenačelnih strank le floskule z razpolovnim časom sestavljanja koalicije, pri redkih načelnih strankah pa načela bodisi ne zdržijo preizkusa realnosti bodisi so usmerjena v restavracijo preteklosti? Kako naj pišem o volitvah, ne da bi pripomnil, da na zadnjih volitvah nihče ni dobil mandata za ugrabitev države, razgradnjo inštitucij in uničenje praktično vsega, kar naj bi ohranjalo družbeno kohezijo, pa se je kljub legitimnim volitvam zgodilo prav to?

 

Volitve očitno ne preprečujejo uzurpacije družbenega prostora in ne garantirajo spoštovanja ustavne ureditve. Zadnji dve leti v Sloveniji in zadnjih pet let v ZDA nam jasno kaže, da ta privid demokracije obstaja samo pod pogojem, da so igralci na političnem prizorišču pripravljeni spoštovati osnovna pravila igre in da v nasprotnem primeru ni nobenega mehanizma, ki bi volivcem zagotavljal, da ne bodo že jutri odkrito prezirani, osovraženi, oropani in ogroženi s strani lastne vlade.

 

Problem pisanja o volitvah v današnjem času je prav ta čas, te razmere, v katerih smo se znašli kot kuhana žaba. Razmere, v katere noče nihče ugrizniti, ker se dotikajo samega družbenega sistema, v katerem živimo, njegove izpraznjenosti in brezidejnosti, njegovega obupanega ohranjanja statusa quo preko uničevalnega "razvoja", ustvarjanja kriz za ustvarjanje priložnosti za ekstra profite, naraščajočega nezadovoljstva množic, ki ga pospešeno izrabljajo avtokrati na pohodu in s tem taistim množicam zmanjšujejo še tisto malo demokratičnega prostora, ki so ga imele. Na tem mestu je verjetno že jasno, da se je treba ustaviti, ker tako izhodišče pisanja o volitvah pelje v razpravo, ki je ne morem končati niti do volitev, kaj šele do roka za oddajo kolumne, če seveda v razmišljanju in pisanju o tem ne padem v preveliko depresijo.

 

Druga opcija je seveda pisati o tukaj in zdaj, o težko pričakovanih volitvah, ki naj bi spremenile vse, ki naj bi nas postavile nazaj v zlate čase in prekinile vzpostavljanje tvitodržave. Sicer se moram strinjati, da je ta prekinitev nujno potrebna, a v tem razmišljanju o tukaj in zdaj naletim na druge težave. Na specifično problematiko tukajšnjega prostora. Na konkretno, lokalno izpraznjenost, v kateri lahko tvitokracija uspeva predvsem zato, ker v bistvu že dvajset in več let osmišlja politični prostor ne le za sebe, temveč za vse. Degutantna, a relativno jasna družbena ideja (ideologija pač ni), ki pri intenzivni in nasilni realizaciji kaže naravnost patetično tragikomične vzporednice s (od akterjev njenega vsiljevanje sicer naglas tako zaničevano) prejšnjo državo, preprosto nima dovolj jasno artikulirane, prepoznavne, sprejemljive in privlačne alternative. 

 

S privlačnostjo seveda ne mislim na privlačen izgled ali nastop, hkrati se popolnoma zavedam, da je kakršnakoli privlačnost odvisna od subjektivnih kriterijev in da privlačnost v končni konsekvenci lahko spet pomeni populizem. V mislih imam kombinacijo vizije države in družbe, povezano s konkretno ekipo s sledljivimi rezultati, s katero bi se lahko vsaj kakšnih 15 %, še bolje 20 % volilcev identificiralo vsaj približno tako zvesto, kot se z eno identificira najstabilnejši del slovenskega volilnega telesa. Bizarna taktika vedno novih obrazov tega seveda ne omogoča, prej preprečuje, resne družbeno politične vizije ta taktika niti ne predvideva, med obstoječimi nesatelitskimi ekipami pa lahko malce vizije opazimo le pri eni.

 

Na globalni ravni, ki seveda vključuje lokalno, imamo tako opraviti s klinično mrtvo družbeno pogodbo. Še huje - ne le, da je mrtva, umrla je osamljena in pozabljena od obeh strani, od volivcev, ki so se je itak le redko zavedali in od vladajočih elit, ki jim je bila kot temelj privida demokracije vedno le nujno potrebno zlo, da se lahko dokopljejo do moči. Kljub vsemu je, kakorkoli je bila že shirana, pomagala ohranjati vsaj nek minimum družbenega konsenza in pravil igre. Njeno dokončno smrt sta povzročila kriza kapitalizma in internet, odločno zadnjo brco v glavo pa je dobila s covidom.

 

Na lokalni ravni imamo še popolnoma histerizirano družbeno atmosfero, ne nepovezano s premajhnostjo države, ki pod krinko politične borbe omogoča instrumentalizacijo vsega v klientelistične namene. Histerizirana je bila še pred covidom in pred zadnjo vlado, ker je v tem prostoru vse afera, "politika" je medijsko nadpovprečno prisotna, mediji so dejansko zlizani s takimi in drugačnimi klikami, volivci pa zato še bolj zblojeni ali še bolj apatični. Zadnji dve leti je hiperhisterizirana in čeprav tokrat za to obstajajo zelo vidni in oprijemljivi, upravičeni razlogi, ni zato nič manj težko živeti z njo.

 

Ta situacija se mi naravnost gabi in me odbija. Razpet sem med odporom do vsega, kar obdaja volitve nasploh, te pa še posebej, in med svojim, relativno močnim, družbeno političnim jazom, če ga lahko tako poimenujem. Družbo opazujem, analiziram, o njej razmišljam, ni mi vseeno. Trudim se ostajati na poziciji, da je participacija tudi v tej situaciji še vedno boljša alternativa od apatije.  Odraščanje v "svinčenih sedemdesetih" v "diktaturi" mi je pustilo nekakšno bizarno vero v "boljšo2 družbo, nek čudaški ideal, ki pa je dolgoročno za naše preživetje, kot vrste in kot družbe, verjetno produktivnejši od ideala popolnega posameznika, vsiljevanega zadnjih trideset let. Hkrati je moj pogled na svet zelo realističen in pragmatičen, odraščanje v sedemdesetih pa daje kar lepo zgodovinsko perspektivo. 

  

Nobena stranka me ne nagovarja, nikoli me ni. Moj pogled na družbo ni ne lev ne desen, ta dva pojma sta že davno preživela in se izpraznila. Zato sem vedno volil (čeprav ne vem, če sem res vedno volil) pragmatično. Prav ničesar skupnega nimam s krščanstvom ali s programom neke stranke, pa sem bil vendar, četudi pod grožnjo ločitve, pod prejšnjim vodstvom nekoč pripravljen voliti za njo, če bi lahko s tem vsaj malce prispeval k normalnejši politični sceni. Zdelo se mi je namreč, v bistvu sem v to prepričan še zdaj, da bi potrebovali več ženske energije v vodstvih strank in solidno močno samostojno konzervativno stranko, ki bi svoje delovanje temeljila na krščanskih idealih in zapovedih.

 

No, zgodovina me je na srečo prehitela, še danes bi hodil s sklonjeno glavo, če bi dal svojo podporo temu, kar predstavlja ta stranka zdaj. Prav tako sem nekoč, sicer mislim, da je bilo na lokalni ravni, s težkim srcem obkrožil nekdanjega vidnega partijca, ker se mi je zdelo, da s tem podpiram preteklost. Danes bi si želel, da bi imeli v parlamentu same take ljudi, kot je bil on, sicer različnih političnih nazorov, da ne bo kdo narobe razumel – govorim izključno o kulturi, razgledanosti, izobraženosti, argumentih.

 

Pred tridesetimi leti si res nisem predstavljal, da mi bodo nekdanji komunisti zgled človeške in politične širine.

 

V javno zelo prisotni dilemi, ali voliti s srcem / iskreno ali pragmatično, se ne znajdem – ker pač ni nikogar, ki bi ga volil s srcem, pa tudi zato, ker je po mojem mnenju treba voliti z razumom. Gre za podelitev mandata, za agenturo, za interese – in gre tudi za to, da "oni" računajo na to, da volite s srcem, torej z všečnostjo. Oni nas imajo radi točno do volilne nedelje zvečer. 

 

Če se navkljub zavedanju, da se ne bo kaj bistvenega spremenilo – jezdeci apokalipse pač ne bodo poniknili nazaj v temo, krizni dobičkarji ne bodo šli naravnost v zapor, požar ne bo ugasnil sam od sebe in popravljanje škode ne bo pognalo razvoja – spravim na volitve, ne želim kar tako zapraviti svojega glasu. Novih obrazov ne volim iz principa, pa tudi iz razmisleka (politika je tek na dolge proge), v pravilnost te odločitve sem se lahko prepričal v zadnjih desetih letih. Itak je njihov uspeh vedno zagotovljen, torej mojega glasu ne potrebujejo. Razmišljam, da bi podprl tiste, ki so zdaj že dolgo na progi in potrebujejo nekaj izkušenj z dejanskim vodenjem države. Programsko in komunikacijsko mi niso blizu, vendar se na moje presenečenje kot politiki in kot stranka razvijajo v pravo smer. Izkazali so se tudi z redko načelnostjo in z ravno pravo dozo pragmatizma, kar je sicer lahko le naključna srečna posledica usklajevanja interesov znotraj te združbe. Prenovljenih in že davno izgubljenih nisem, razen v omenjenem primeru, volil nikoli. Ostane mi še opcija, da tvegam za enega od tistih, ki so na meji, a bi bilo koristno, če bi bili tudi noter, hkrati pa imajo nekaj kilometrine z upravljanjem države in proračuna ter se zavedajo, da smo del širšega prostora. 

 

Odločil se bom morda šele na poti na volišče, brez soočenj in brez medijev. Zagotovo pa bom šel na volišče, kljub vsem dilemam in pesimizmu. Že zato, da povečam možnost, da ne bodo naše zadnje.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
20
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
26
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
32
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
24
21.06.2022 06:35
O političnih pritiskih na NIJZ sem vam že veliko pisal. Danes bom pisal o pritiskih na Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje ... Več.
Piše: Milan Krek
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
6
18.06.2022 22:55
George Friedman je v svoji knjigi Naslednjih 100 let iz leta 2008 predvideval, da bodo Združene države Amerike v poznejšem delu ... Več.
Piše: Scott J. Younger
Nekaj površnih primerjav med odnosom Slovencev in Italijanov do politike
13
16.06.2022 22:15
Tujec, ki več let živi v tujini, se težko izogne primerjavi med navadami svojih rojakov in ljudi iz njegove nove domovine. Na ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ko nam bodo ideološko poenotili medijski prostor in politično vdrli v NIJZ, ne bo več uravnoteženih medijev niti NIJZ. Prišli bomo do medijske krajine Severne Koreje, kjer obstaja samo ena Resnica!
25
14.06.2022 19:00
Ko sem zjutraj po prvi seji nove, 15. slovenske vlade, prišel na delo, so me zaskrbljene sodelavke opozorile, da je bilo po ... Več.
Piše: Milan Krek
Srž problema aktualne volilne katastrofe t.i. sredincev in prodemokratov
11
12.06.2022 22:30
V srži problema konfuzije orientacije sredine je vnašanje konfuzije v slovenski politični prostor s floskulami o t.i. sredini in ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Zakaj ima politična sredina v Sloveniji takšne težave, če pa govori o povezovanju?
25
11.06.2022 23:59
Voditeljstvo tako ali drugače vodi predvsem v avtoritarnost, ki ne prenese povezovanja različnosti, in ni pot k več demokracije. ... Več.
Piše: Miha Burger
Seznami za odstrel: Nova oblast potrebuje NIJZ, saj so tam notri vsi naši občutljivi osebni podatki!
12
10.06.2022 22:35
Nova oblast, ki smo jo demokratično izvolili prav zaradi prepričanja, da bo res demokratična, nas že na začetku zastrašuje z ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenska rusofilija je nevarno igranje z ognjem in popolna slepota za razumevanje časov, ki bodo prišli po koncu vojne in porazu Rusije
28
09.06.2022 19:00
Slovenska rusofilija ni smešna ali nekaj, kar bi odpravili z zamahom roke, češ, nekaj ne posebej brihtnih osebkov hoče s svojimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan že tri dni pritiska name, naj odstopim kot direktor NIJZ!
35
05.06.2022 22:45
Minister za zdravje mi je v zadnjih dneh, ko se pogosteje slišiva, zaupal, da je njegov cilj depolitizacija zdravstva. Pa ... Več.
Piše: Milan Krek
Pahorjeva Nekropola: Ko pripovedovalec kot filmska kamera beleži podobe taborišča smrti
5
31.05.2022 21:32
Boris Pahor je prekrižaril kar nekaj zloglasnih krajev, vsepovsod je imel neposreden stik s smrtjo bodisi kot nosač trupel ... Več.
Piše: Mitja Čander
Popravek: "Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov."
0
31.05.2022 13:05
11. maja 2022 je bil na portalu+ objavljen komentar z naslovom Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri ... Več.
Piše: Uredništvo
Boris Pahor in vrata, ki vodijo v 20. stoletje (1913-2022)
9
30.05.2022 22:05
Pahor je resnično preživel stoletje in še več. Za njim so se zaklenila železna vrata 20. stoletja. Tista hladna, škripajoča ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Politična satira: Magnetogram vladne seje Slovenske Osvobodilne Fronte "Tadobri" (SOFT)
14
25.05.2022 19:28
Po HARD vladi Janeza Janše bomo imeli mehko, človeku prijazno koalicijo Slovenske Osvobodilne Fronte Tadobri (SOFT). Nova vlada ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Maščevalni pohod analitika Maksutija, dolgotrajni covid in potem še opičje koze
19
22.05.2022 21:05
Po Alemu Maksutiju je prišel čas za maščevalni pohod. Ko bo bodoča, Maksutiju ljuba vlada odšla, bomo lekcijo ponovili? In tako ... Več.
Piše: Milan Krek
Marle pa ni več
17
22.05.2022 00:00
Na tem mestu bi moral biti objavljen intervju z legendarnim novinarjem Marcelom Štefančičem, a me ignorira. V redu. Saj razumem. ... Več.
Piše: Ana Jud
Intervju z Lavrovom: "Moja vloga ni napovedati vojne Rusiji, opravljati moram le svoje delo"
10
20.05.2022 20:47
Intervju z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, ki je bil predvajan v oddaji Zona bianca (Bela cona) na italijanskem ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
"Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico ljudem povedati, česar nočejo slišati": Orwellov abecedarij slovenske javne sfere
17
19.05.2022 19:00
Slovar težav, ki pestijo slovensko politiko in javno sfero, začinjen s citati Georga Orwella: antifašizem, banana republika, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.219
02/
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
Milan Krek
Ogledov: 1.881
03/
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
Denis Poniž
Ogledov: 1.963
04/
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
Ivan Simič
Ogledov: 1.192
05/
30-letnica Ustavnega sodišča: Na Beethovnovi delajo (pre)počasi in (pre)slabo, politično zapakirano, pristransko in aktivistično
Peter Jambrek
Ogledov: 1.228
06/
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
Scott J. Younger
Ogledov: 1.210
07/
Režim v Teheranu lahko vsak čas izdela prvo atomsko bombo, iranski jedrski sporazum tik pred dokončnim kolapsom
Božo Cerar
Ogledov: 933
08/
Nepristranskost in neodvisnost RTV Slovenija na primeru televizijskega Dnevnika
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.142
09/
Nekaj površnih primerjav med odnosom Slovencev in Italijanov do politike
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.320
10/
50 podpisnikov Odprtega pisma Golobu in Fajonovi: Ni čas za popuščanje Putinu, temveč za odločno podporo ukrajinski obrambi!
Uredništvo
Ogledov: 2.706