Ljudje smo sami po sebi srečna, a prestrašena bitja. Ko prijokamo na svet, nam je vse tuje, ko spoznamo starše, okolico, smo srečni. Vseskozi se nam vrstijo vzponi in padci. Pri vsakem novem koraku je tako. Pri vsaki novi zgodbi. Strah in negotovost sta pomešana s srečo.

Življenje, ki ga ustvarjamo in rišemo z odločitvami in ga s tem prisvajamo, zelo hitro pridobi lastno rutino. Ta nas umiri. In kreativni ljudje, ki si želimo napredka, razvoja in razburjenja, se ne bojimo pogledati čez rob. Stopiti tja, na drugo stran.

In tako živimo jin in jang koncept čustev zelo intenzivno, za srečo okolice, soljudi in nas samih. Nekaterim je to čudno, nas ne razumejo. A če pogledamo v sebe, vidimo, da vsak od nas večkrat naredi tak skok spontano, v nameri človečnosti. Spontano, trenutki, ko smo se zaljubili, ko smo spoznali partnerja, njo, njega. Ko smo dobili otroka. Ko smo šli iz ene v drugo šolo. In ker je bilo to nekaj, kar je rutina, smo sprijaznjeno šli preko tega in se tako prilagodili, začutili novo okolje in zaživeli.

Pogledati preko roba in pogledati v svet je meni dano v zibelko. Rojen v Nemčiji. Otroštvo preživljal na Dolenjskem. Živel v Ljubljani. Potoval in že zelo zgodaj občudoval kraje, o katerih smo samo brali. Tako gre pesem naprej, ne da bi pomislil, da se ti lahko zgodi nekaj slabega, kar te bo zabolelo, kar te bo utrudilo.

Večkrat se sprašujem, zakaj sem tako srečen v sebi, zakaj me tisti, ki me sprejmejo, iskreno sprejmejo in me imajo radi, kot imam jaz rad njih. Zakaj je ta delitev čustev brezpogojna, dolga in iskrena?

Ko sem pisal to kolumno, je bil zadnji dan čudovitega, magičnega dogodka EXPO Dubai in s tem zadnji dan, ko sem bil "zvezda" arhitekture in designa, sem bil še posebej izpopolnjen. Srečen sem, ker sem sam sebi dokazal, da moje kreacije, kreacije v designu, prinašajo ne samo nasmeh, ampak gospodarski učinek, ekonomsko blaginjo in razvoj, in predvsem, ker se videl, da prava kreacija osrečuje ljudi. Slovenijo. Kreacija, ki preko forme, preko simbola, gradi zapis.

Ne, nisem žalosten, ker je vsega konec. Srečen sem, ker je jutri začetek novega dne, nove kreacije, novih izzivov.

Vsi veste, da mi lastna država z ministrom za gospodarstvo - na srečo že kmalu bivšim! -, ki bi moral skrbeti, da se dela razcvet, da se podpira kulturo, kreativnost in inovacije, kot tudi izvajalec projekta (RIKO, d.o.o.) za velik trud mojega biroja, za dela za več kot leto dni za uresničitev paviljona, nista plačala projektnega dela in načrtov! Danes šteje samo, da sem ujel roke in našel način, kako zgraditi objekt v Dubaju in kako pripraviti vse potrebno za dokumentacijo. 

Srečen sem, da mi je uspelo. Srečen, ker to pomeni nove poti, nova odkrivanja in nove zapise.

Preko 200 držav se je predstavilo, preko 180 dni norih dogodkov in povezovanj, preko 20 milijonov obiskovalcev, od katerih jih je vsaj milijon videlo ali šlo mimo ali v paviljon in bilo deležnih pozitivnih vibracij, zarisov, ki so se celo leto tkali v moji glavi in prešli preko načrtov v čudovito kreacijo.

Srečen sem, ker so Slovenci srečni, ker sem dnevno dobival ali videval zapise sreče na socialnih omrežjih in v zasebni pošti. Ker je Slovenija dobila pomemben čas v prostoru in ker nas zdaj pozna veliko več ljudi. S tem sem opravil svoje poslanstvo. Naredil dobro delo.

Sreča je energija. Sreča je rdeča, je bela, je zelena. Sreča je v tebi in ti jo izžarevaš samo, če si srečen. Veste, da je človek lepši, ko je zaljubljen? Žari. Ja, v sreči se delajo neverjetni premiki, v sreči se pišejo neverjetne zgodbe in zgodbe Slovenije so obarvane v vse barve sveta in jaz z njimi vred.

Ko zjutraj odpreš oči, si želiš več, si želiš še, si želiš odkrivati. Odkrivati svet, ljudi, črte, zapise, besedne zveze. To je sreča. In nekdo bo rekel, da je hudo in je. Vsak dan, predvsem tam, kjer ljudje trpijo, a samo če je sreča nekje, nekje v srcu, se ta lahko razlije tudi tam, kjer je ni.

Tam, kjer jo drugi potrebujejo in tako razmišljam. Tako delam. Moja arhitektura osrečuje. Osrečuje na delovnih mestih, v domovih družin, posameznikov, v prostoru in času, ki ga živimo.

Zdaj, ko to pišem, sem sredi lepega novega projekta, novega projekta za svet. Ne samo za Slovenijo, ampak za svet. Da bo svet še bolj cvetel, da bo svet še bolj dostopen in zanimiv. In tudi ta in drugi projekti me polnijo, da lahko napišem Dubaj, hvala! Hvala Združeni arabski emirati, hvala moji arabski prijatelji, hvala direktor EXPO Dubai, arhitekt Amer in vsi ostali sodelavci, da ste me sprejeli, da ste mi pokazali, kako pomembno je biti iskren, biti pokončen in povezovalen.

Vsi vi ste tisti, ki ste z mojimi sodelavci omogočili tako izjemno, tako magično druženje in povezovanje. Zapisi sreče bodo za vedno ostali v predalčkih možganov vseh obiskovalcev, vseh tistih, ki so se dotaknili te prireditve in našega designa za magičen projekt slovenskega paviljina na EXPO Dubai 2020.

Nekaj, kar bo vedno naše, nekaj, kar bo vedno ostalo in je zapisano kot največja slovenska predstavitev v svetu. Slovenski paviljon na EXPU izpod kreacije biroja Magnet Design, ki jo je vodil Robert Klun, arhitekt.

Vse kar je bilo težkega, napornega, slabega, je zbledelo, šlo v pozabo … Ostane svetloba in razigranost, zapis optimizma, veselja in sreče. Biti del tega je biti blagoslovljen, biti in dajati je odgovornost in le tako se kreirajo sveti zapisi in sveti prostori.