Intervju

Intervju z Natašo Pirc Musar: Moram reči, da je levica moje največje razočaranje, predvsem stranka SD.

SD misli, da lahko zadnjih 40 let in še naslednjih 40 let vlada tej instituciji. Ne glede na to, da imajo v parlamentu zelo malo poslancev, pa so njihove elite vpete v vse vzvode v ozadju, seveda predvsem tam, kjer so korita velika in tam, kjer je veliko denarja. SD je genialna za iskanje rdeče-črne koalicije pri milijardnih koritih. Poleg RTV je ena taka rdeče-črna koalicija še na TEŠ6.

23.10.2014 20:18
Piše: Uredništvo

Pri RTV gre pa za institucijo, ki je po mojem mnenju zadnja socialistično organizirana institucija v državi. Foto: www.mediaspeed.net

Vsekakor, deljenje uslug je gibalo tega medija (RTV).

 

Vendar pa se morajo vsi zavedati nečesa: nikoli ne moreš skrivati vseh informacij ves čas. Lahko skrivaš določene informacije za določen čas, vseh in za večno - tega pa ne zmore nihče.

 

Res pa je, da je pravo in s tem pravno varstvo v Sloveniji izjemno, izjemno počasno in to je lahko motivacija tistih, ki informacij ne želijo razkriti.

 

Vseeno ima desnica občutek, da sem deset let konstantno glodala samo Janeza Janšo. To je seveda stvar medijskih pritiskov in tistih, ki verjamejo v naše in vaše. 

O Nataši Pirc Musar zvemo iz slovenske Wikipedije sledeče:

 

Nataša Pirc Musar je diplomirala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V javnem prostoru je postala znana najprej kot novinarka in voditeljica osrednje informativne oddaje na RTV Slovenija potem pa kot  voditeljica osrednje informativne oddaje na POP TV.  Leta 2001 se je zaposlila v družbi Aktiva Group, sledilo je delo na Vrhovnem sodišču, kjer je bila direktorica Centra za izobraževanje in informiranje.

 

Leta 2004 jo je državni zbor izvolil za pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja. Leta 2009 je bila ponovno izvoljena za informacijsko poblaščenko. Leta 2014, ko ji je mandat potekel pa se je neuspešno prijavila za direktorico RTV Slovenija.

 

Nataša Pirc Musar pa je, bodimo pošteni, presegla okvire uradnega življenjepisa. Vstopila je v nemalo javnih polemik in postala javna oseba, katere mnenje je vedno znova sprožilo izjemno veliko pozitivnih in negativnih reakcij in s tem vzpostavljalo povsem nove debate in kontroverze v javnem prostoru.

 

Z Natašo Pirc Musar smo se pogovarjali o njenem svetovnem nazoru, njenem delu na IPRS, o slovenskih medijih in o politiki ter o spregah, ki predstavljajo institucionalne deviacije. 

 

 

Zakaj se zdi, da danes, ko Nataša Pirc Musar ni več informacijska pooblaščenka, IP-RS ni več problem za leve in desne medijske inženirje?

 

Moramo razumeti, da ima vsak vodja institucij, posebno nadzornih institucij, nek svoj modus operandi, vizijo, kako naj zadeve potekajo, tako je bilo tudi z menoj. Jaz iskreno menim, da moraš biti na pozicijah, na katerih se ukvarjaš s temeljnimi človekovimi pravicami, tudi malo aktivist.

 

Naj se ne sliši grobo, ampak menim, da nikoli nisem bila državni uradnik v klasičnem pomenu te besede, birokrat. Verjela sem v to, kar sem počela in tudi okoli sebe sem zbirala ljudi, ki so filantropi. Dela se namreč v imenu ljudi in za ljudi. In velikokrat sem se tudi pošalila, da je bil informacijski pooblaščenec v času mojega mandata neke vrste kvango, torej kvazi NGO (nevladna organizacija – op.a.). Najmočnejše orodje takšnih institucij, ki imajo pristojnost nad človekovimi pravicami, je zagotovo javnost. 

 

Res je, da ima informacijski pooblaščenec še za eno stopničko večjo pristojnost kot marsikatera druga institucija, saj izdaja zavezujoče odločitve, torej odločbe, na podlagi katerih se lahko sproži upravni spor. Recimo, če primerjamo z varuhom človekovih pravic, ki lahko piše le priporočila, ki se lahko tudi ignorirajo. Zato IP-RS ni brezzobi tiger, tako kot je varuh človekovih pravic, če ga ne poslušajo. 

 

Ampak vseeno, ne smemo sklepati, da gre pri obravnavi človekovih pravic zgolj za kurativo. Preventiva se mi je zdela celo bistveno bolj pomembna, saj gre za ozaveščanje in tega smo naredili v desetih letih precej. 

 

Mogoče bo moja naslednica še potrebovala nekaj časa, da bo vstopila v ta modus, ampak brez tega po mojem mnenju na takšni funkciji enostavno ne gre. In v javnosti bo potrebno operirati z besedami, reakcijami na aktualne dogodke.    

 

 

Ali je Nataša Pirc Musar poskušala spremeniti svet in ali ga je spremenila?

 

Napeljali ste me na pregovor, ki sem ga imela napisanega v svoji pisarni, ki gre takole: včasih sem bila pametna in sem spreminjala svet, danes sem modra in spreminjam sebe. Priznam, da sem se velikokrat zaletela v zaprta vrata in je bolelo. Še vedno sem včasih impulzivna, ampak ne skočim več v isti sekundi. Kljub temu sem še vedno človek, ki igra z odprtimi kartami in še vedno verjamem, da se svet da spremeniti. Zakaj v to verjamem? Ker verjamem, da če ne bomo naredili nič in če ne bomo govorili o stvareh, ki so pomembne, potem pa se zagotovo ne bo prav nič spremenilo. 

 

 

Kaj je bil po vašem mnenju, psihološko gledano, največji uspeh IPRS?

 

Zagotovo to, da je to danes institucija, ki jo pozna vsaka pravna oseba in vsak posameznik. Moram reči, da sem bila neizmerno vesela, ko je bila leta 2008 v EU izvedena raziskava Eurobarometer o tem, koliko državljani EU in pravne osebe poznajo področje varstva osebnih podatkov in koliko poznajo osebe, ki so za to področje zadolžene. V tej raziskavi smo po prepoznavnosti zasedli drugo mesto, takoj za Finsko. Veliko število ljudi je vedelo za informacijskega pooblaščenca, res pa je tudi, da ni malo odzivov, da se je ta institucija zelo personificirala z mano. Ampak po drugi strani pa menim, da tudi drži, da mora biti posameznik, ki je na vrhu piramide, gonilo institucije, in zagovarjati tisto, kar institucija dela. In jaz sem navzven vedno branila, kar je institucija, ki sem jo vodila, naredila.

 

 

Glede na vaše izkušnje, kako bi definirali tiste, ki so imeli največji interes v tem, da zakrivajo informacije javnega značaja?

 

Morate vedeti, da gre v procesu dostopanja do informacij javnega značaja za neko konstantno nategovanje vrvi. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja je ena takšna sončna stran demokracije in njegov namen je, da odkriva tisto, kar želijo vladajoči zakriti. In v tem najdete tudi odgovor na vprašanje, zakaj tega zakona nikoli niso izmaličili. Razlog je preprost, vsaka politična stranka, ki je bila na oblasti, me je na smrt sovražila, ampak tisti trenutek, ko so prišli v opozicijo, pa jim je ta zakon prišel prav, zato da so gledali pod prste političnim strankam, ki so bile v vladi. 

 

Vedno so zakrivali informacije tisti, ki so bili na oblasti. To je tendenca. Vendar pa se morajo vsi zavedati nečesa: nikoli ne moreš skrivati vseh informacij ves čas. Lahko skrivaš določene informacije za določen čas, vseh in za večno - tega pa ne zmore nihče. To je osnovna paradigma dela z informacijami. Tudi zaradi tega je informacijski pooblaščenec mehanizem, ki je vgrajen v državo. Vlada in institucije se ne bodo vedno sami od sebe zavzemali za razkrivanje informacij, zato je informacijski pooblaščenec tista t. i. sui generis institucija, ki je nad vsemi tremi vejami oblasti, saj presoja, ali je razkritje informacij dovoljeno ali pa le-te lahko ostanejo zakrite. 

 

Razumem administrativne razloge za zakrivanje informacij, ampak mora pa veljati, da so lahko informacije zadržane, če zato obstaja pravni argument in torej obstaja ena od izjem, ki dopušča zakritje informacij. Istočasno pa je nedvoumno, da izjeme ne obstajajo zato, da se jih zlorablja, ampak zato, da se jih pravno pravilno uporablja.

 

 

Kakšne pa so lastnosti informacije, za katero velja, da si politika ali interesne skupine prizadevajo, da ne bo razkrita?

 

To so informacije, ki kažejo na deviacijo v ravnanju javnega sektorja. Ni nujno, da gre pri tem za kaznivo dejanje oziroma, če pojasnim s parafrazo Zdenke Cerar, ki je rekla, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje. Je pa ogromno nekih deviacij, ki so protizakonite, niso pa kaznive in takšne informacije o deviacijah se pogostokrat poskušajo zakrivati. In ni se potrebno slepiti, vedno bodo obstajale informacije, ki se jih bo poskusilo zakriti. 

 

Obstajajo seveda izjeme po zakonu, ampak, kot je rekel nekoč moj kolega, kanadski informacijski pooblaščenec, če nekdo naredi nekaj, zaradi česar ga je sram, to še ne more biti izjema po zakonu. Če ste naredili nekaj v nasprotju z zakonodajo ali z logiko delovanja institucij, zaradi tega informacija ne more ostati zakrita. 

 

 

Do kolikšne mere je zakrivanje informacij javnega značaja orožje v rokah interesnih skupin v procesu obračunavanja z nasprotniki?

 

Je, predvsem zaradi tega, ker so institucije javnega sektorja začele zlorabljati zakon o dostopu do informacij javnega značaja, in to pri rokih razkritja. Zadnja leta, ko sem še bila informacijska pooblaščenka, je močno poraslo število pritožb zaradi molka organa. Bilo je zelo očitno, da gre za zavlačevanje, zato da bi bile informacije čim kasneje razkrite ali pa, da sploh ne bi bile razkrite. Dostikrat se z razkritjem čaka do upravnega spora, čeprav je jasno, da bodo v njem izgubili, ampak je jasno tudi, da jim triletni rok, v katerem bodo izgubili, čisto zadošča za njihove namene. Veste, informacija ima svojo vrednost danes, ne pa čez tri leta, takrat ne bo vredna verjetno prav nič več. 

 

To je tista preventiva, ki smo jo skušali izvajati preko učenja javnih uslužbencev in ko smo pojasnjevali, da je informacija nekaj, kar je javno dobro, ne pa da se jo lahko razglasi za svojo, se jo zakrije oziroma da si celo posamezni javni uslužbenec vzame pravico, da se odloči, ali bo do razkritja informacije prišlo ali ne.

 

Res pa je, da je pravo in s tem pravno varstvo v Sloveniji izjemno, izjemno počasno in to je lahko motivacija tistih, ki informacij ne želijo razkriti. Američani imajo za to lep izrek: slow justice is no justice. Kot informacijska pooblaščenka sem skušala delovati hitro, vendar so zadeve marsikdaj ostajale pretirano dolgo na sodiščih.

 

 

Ali bi potemtakem lahko trdili, da je povsem mogoče, da obstaja agenda, po kateri so nekatere informacije nedostopne, prvič, ker zakrivajo institucionalne zlorabe in stranpoti in drugič zato, ker ima nekdo interes, da informacijo ohrani za namene političnega obračunavanja?

 

Danes so informacije tržno blago. Kakšne medijske hiše živijo od tega, da lansirajo informacije, ki jim jih prinesejo na krožnik drugi, zato je informacija lahko močno orožje. Če pogledava samo na afero orožje: te stvari so se toliko časa skrivale po predalih, da so vsi roki za pregon kaznivih dejanj absolutno zastarali. Sama sem delala tri leta na dostopu do informacij in dokumentov preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala z afero orožje. S sodelavci smo predelali preko 20.000 dokumentov, celo štiri knjige so bile napisane na to temo, ampak zgodilo se ni nič. To je še ena moja bolečina, to namreč, ker na koncu, kljub temu da smo se potrudili in kljub temu da so vse te zgodbe strašljive, na koncu sistem vsega skupaj ni znal sprocesirati tako, da bi se posameznike, ki so vse to izpeljali, tudi sankcioniralo. 

 

Moja naloga kot informacijske pooblaščenke je bila razkritje informacije, kaj pa se s temi informacijami naprej dogaja, je pa stvar drugih institucij in pa seveda tudi civilne družbe. Epiloga teh zgodb pa vseeno ni.

 

 

Ali se deli javnosti in civilne družbe bojijo razkritja določenih informacij? Se bojijo razkritja informacij, ki bi povzročile padce političnih mitov?

 

Zagotovo. V Sloveniji smo tudi priča temu, da se takšne informacije uničuje. Preprosto jih ni več, s čimer se popolnoma zabriše vse sledi za deviacijami. Pri tem si ni potrebno delati utvar, saj vedno obstajajo informacije, ki jih posamezniki ne bodo želeli razkriti, in če so ti posamezniki dovolj visoko v hierarhiji oblasti, to lahko tudi z močnimi vzvodi in mehanizmi počno, in to kar nekaj časa. 

 

 

Ali bi se strinjali s tezo, da je v zadnjih nekaj letih javni prostor izjemno histeriziran, racionalnost pa se je iz njega umaknila?

 

Da.

 

 

Zakaj je prišlo do tega?

 

Če sem čisto iskrena, največjo odgovornost, da je temu tako, imajo vendarle politiki. Kot informacijska pooblaščenka sem se ukvarjala s pojavom, ne samo sovražnega govora, ki je tudi kategorija kaznivega dejanja, ampak tudi s sovražnimi besedami. Vsa ta nekultura dialoga, ki smo ji priča, se iz politike širi v medije in iz medijev naprej v vse pore družbe. Tisto, kar me žalosti, pa je to, da smo na to kar navajeni in ne odreagiramo več na besede, ki so povsem mimo bontona, etike in mimo tistega, kar bi si želeli, da bi razvita demokratična družba bila. Se pa s to nekulturo dialoga popolnoma razkrije, kako in na kakšen način razmišlja in kako komunicira politika.

 

Primarna odgovornost za vse skupaj je na politiki, potem na medijih in šele na koncu na vsakem posamezniku posebej. Proces gre z vrha navzdol, in vse skupaj se prenaša na naše otroke. Poglejte samo podmladke strank in videli boste, kako se celoten proces odraža na mladih. Včasih človeka kar zmrazi, ko vidi, kako zelo ti podmladki povzemajo povsem identično nekulturo dialoga.

 

 

Ali bi lahko iz tega izpeljali, da imamo Slovenci težavo s funkcionalno nepismenostjo, če takšen način govora in politične mobilizacije prime? Kajti takšen pristop političnim strankam še vedno prinaša koristi, saj še dobivajo glasove na volitvah. Poleg tega mediji, ki v javnosti lansirajo debate, izpraznjene argumentov, niso kaznovani, saj jih populacija še vedno nagradi z gledanostjo in branostjo. 

 

Pri vseh državljanih to ne drži. Spremljala sem zadnji popis leta 2011 in podobno je bilo tudi leta 2001, približno 33 odstotkov ljudi v Sloveniji ima osnovnošolsko izobrazbo. Od teh ljudi ni moč pričakovati, da se bodo z lahkoto poglobili v zelo kompleksne zadeve in razumeli vse fundamente družbenega ustroja. Zato je odgovornost na politiki toliko večja, saj je ravno teh 33 odstotkov najlažje peljati na limance. To so ljudje, ki bodo slepo verjeli ljudem, ki jim zaupajo. 

 

Naj dam primer. Nekdo iz politike bo rekel, da nečesa ni kriv, pa čeprav evidentno je. Posledično veliko ljudi, ki stojijo pred vrhovnim sodiščem in parlamentom, ni prebralo sodbe o Patriji, in tudi če bi jo prebrali, je preprosto ne bi razumeli. Zadostuje, da politik trdi, da ni kriv. Slovenija pa v tem ni nikakršen unikum, v vsaki državi obstaja, po Gaussovi krivulji, razpršenost intelekta in znanja in obstajajo tisti, ki si sami dovolijo biti manipulirani. Z manj izobraženimi ljudmi (resnici na ljubo, tudi z izobraženimi), pa jih ne podcenjujem, vseeno nihče ne bi smel manipulirati. Če pa postaneš manipulant, je to tisto, kar je najbolj grozeče, dobesedno zver, ki skače iz omare. Ta demagogija, ki jo zganja precej političnih strank, je fiksirana točno v to smer, pridobiti ljudi, ki itak ne vedo, za kaj gre in delati maksimo "važno, da je naš in da voli za nas". 

 

 

Če skočiva nazaj na informacije, ali bi držala teza, da imamo del volilnega telesa, ki želi imeti sprevržene informacije? Torej, da hočejo verjeti direktno neresnično informacijo ali v njeno transformacijo?

 

Problem, ki ga imamo danes, je, da imamo zaradi razdelitve na "naše" in "vaše" tudi razdeljeno publiko, torej državljane, ki preprosto berejo tisto, kar so "naši" mediji sproducirali. Imamo desne volivce, ki berejo samo Reporter in Demokracijo in imamo leve volivce, ki berejo samo Dnevnik in Mladino.

 

Če razvijemo še eno tezo, in sicer o medijih, ki so na drugi stopnički prej omenjene hierarhije, ki nosijo svojo odgovornost, menim, da bi bilo bolj smiselno, če bi tudi levi volivci brali Reporter in Demokracijo, saj je v teh dveh revijah precej zadev, ki jih je zanimivo prebrati. Res je, da je jezik, ki ga ti reviji uporabljata, zelo demagoški, ampak vseeno ni potrebno, da smo ujeti v kalupe vaših in naših medijev in beremo samo tisto, kar hočemo slišati. 

 

Prav zaradi tega zelo pozdravljam nekaj izvrstnih medijev, ki so nastali na internetu in ki razkrivajo zadeve, ki se jih klasični mediji ne dotaknejo. Govorim denimo o portalih, kot so Apparatus, Metina lista in Portal Plus. Ampak spet, verjetno je največja neznanka upravljavcev teh portalov, kako pridobiti bralce in poslušalce, da bodo takšne vsebine začeli spremljati. Je pa to potrebno začeti spremljati in podpirati takšne medije, saj lahko dajo "out of the box" poglede. Če želite imeti vzgojenega, ne pa poslušnega državljana, in če naj gre vzgoja v smeri, kaj demokracija je in kaj se v državi dogaja, potem mora imeti državljan na razpolago raznovrstne medije.

 

 

Kdo vse, po vašem mnenju, kreira medijsko politiko?

 

Predvsem politika. Vse prevečkrat sem bila priča temu, kako in na kakšen način so novinarji dobivali informacije. Menim, da novinarji ne bi smeli objavljati anonimk. To je ena večjih težav slovenskega medijskega prostora in edino zdravilo, da se takemu početju izogne, je ignoriranje anonimk. Pravica do zaščite vira slovenskim novinarjem nikoli ni bila kršena, zato je potrebno začeti delati na tem, da bodo ljudje zbrali pogum in z imenom in priimkom povedali informacije. V anonimkah je namreč marsikaj, in lahko domnevamo, da je ravno posledica anonimnosti izmišljena vsebina. To je moja ocena anonimk kot podlage za medijske prispevke. Poplava pritlehnega obračunavanja preko medijev se je razpasla preko vsake meje dobrega okusa. 

 

 

Bi se strinjali s tem, da so slovenski mediji postali vrhunski in specializirani v medijskih ubojih?

 

Kratek in jedrnat odgovor: seveda. Spomnite se zgodbe o Francetu Arharju na predsedniških volitvah, ko mu je podpora padla s 30 na le 5 odstotkov in iz te zgodbe se gospod Arhar ni mogel rešiti, ker kaj pa je Slovencu bolj škandalozno kot to, da ima nekdo 6000 evrov mesečne plače in o tem ne želi govoriti. Očitno je mešanica ideje, da še vedno živimo v socializmu in bi morali biti po uravnilovki vsi enako plačani, skupaj z zavistjo, žlehtnobo, privoščljivostjo in medijskim prostorom, kot je, pripeljala tja, kjer smo danes. 

 

 

Po vsem povedanem … Bi morali skozi neko tranzicijo tudi mediji? Kaj se je zgodilo z mediji?

 

Mislim, da so ravno mediji tisti, ki nekega notranjega očiščenja še niso izvedli. Mi imamo prvega sodnika, ki bo šel v zapor, ker je bil obsojen. In smo imeli tudi prvega tožilca, ki so ga našli z roko v marmeladi. Imamo tudi politike, ki sedijo v zaporu (Srečko Prijatelj, Janez Janša). Imamo gospodarstvenike, ki sedijo v zaporu (Kordež, Šrot, ...). Tudi visok državni uradnik, državni sekretar Šuštar, če se ga še spomnite, je šel v zapor. Pri novinarjih pa očiščenja ni. Seveda je tu primer Vodušek, ampak on naj bi bolj ščitil svoj posel in posledično izsiljeval. Imamo pa po mojem mnenju in opažanju veliko korupcije tudi v medijih, ki pa žal ostaja nedotakljiva. Novinarski ceh je prvi, ki je pri tem poklican, da bi moral znotraj sebe te stvari počistiti in obsoditi vse, ki iščejo stranpoti. Ampak tega zaenkrat slovensko novinarstvo še ni sposobno. 

 

 

Se vam zdi zanimiv paradoks, da mediji, ki temeljijo na zasebnem kapitalu, igrajo popolnoma enako igro, kot jo igrajo državni mediji?

 

Ne vem, če gre za popolnoma enako igro. Naj vam povem en stavek, ki sem ga slišala, ko sem študirala medije v Veliki Britaniji. Profesor je na tablo zapisal sledeč stavek: nacionalna televizija dobi denar zato, da dela program, komercialna televizija dela program zato, da dobi denar. To je nekakšna osnovna razlika v filozofiji vseh medijev in ne samo televizije. In ko sem sama delala na nacionalki, je velikokrat zjutraj prišel urednik na sestanek in včasih tudi odkrito priznal, ta in ta politik je klical, zato se moramo zadeve lotiti malo bolj previdno. Na komercialni televiziji pa se je zgodilo ravno obratno. Prišel je velik oglaševalec in je rekel: če boste nadaljevali z zgodbo o našem podjetju, bomo ukinili oglaševanje. Platforma je v resnici precej podobna, razlika je v tem, da prihajajo pritiski od drugih elit oziroma skupin. Je pa na koncu rezultat isti: nekaj se ne objavi ali pa se objavi, tako kot hoče tisti, ki ima v rokah moč odločanja. 

 

 

Ali so paradržavni oglaševalci vzvod politike pri kreiranju medijskega prostora?

 

Ne vem, če bi ravno pritrdila tej vaši tezi. Vem pa, kako se je oglaševalo v brezplačnikih. To zgodbo vam verjetno lahko povem, a moram dodati, da nisem imela možnosti preveriti, ali je mehanizem resničen. Paradržavna podjetja so se dogovorila za oglaševanje. Sklenilo se je recimo oglaševalsko pogodbo z brezplačnikom. Njen sestavni del je bila tudi odškodninska pogodbena klavzula, da če oglaševalec ni oglaševal, potem je plačal določeno pogodbeno globo in praviloma ti veliki državni oglaševalci niso oglaševali, ampak plačali samo pogodbeno kazen. To so zelo hude stvari, saj gre v bistvu za pranje javnega denarja. 

 

 

Zakaj novinarji ne povejo imena? Zakaj sprašujejo po njih? Ne morem namreč verjeti, da novinarji, ki ves čas operirajo z informacijami in zelo kredibilnimi viri, ne vedo do potankosti, katera so imena in kako potekajo mehanizmi. 

 

Mnogi vedo, ampak situacija, v kateri se je znašla večina novinarjev, ni prijetna. Razen na nacionalki jih je večina na nekih s.p.-jih in na nekih minimalnih honorarjih (pa še na RTV je tendenca z zaposlovanjem honorarcev velika). To je preprosto borba za kruh. V marsikaterem časopisu vidim, da kak novinar napiše tudi po štiri članke na dan samo zato, da preživi. V teh okoliščinah je potrebno razumeti, da gre pri mnogih novinarjih v prvi vrsti za golo preživetje. 

 

Novinarski poklic zadnje čase ne prinaša posebnega prestiža v družbi ...

 

Morda ena bogokletna misel z moje strani: danes lahko novinar postane že vsak, kar morda ni ravno dobro. Novinarsko društvo, ta levo ali pa ta desno, saj je vseeno, bi moralo nekoč storiti nekaj z vidika izboljšanja kakovosti. Jaz sem nekoč razmišljala celo o nekakšni novinarski zbornici, kjer naj bi novinarji opravili vsaj najbolj osnovne izpite o poznavanju pravice do zasebnosti, o pravici do svobode izražanja, kaj novinarstvo sploh je itd. Marsikdaj še tisti, ki so študirali novinarstvo na FDV, ne poznajo niti osnov. Ceh vsekakor čaka še ogromno dela, če bodo hoteli novinarski poklic dvigniti na nivo, ki mu pritiče. Zdi se namreč, da so novinarji, ob politikih, v kategoriji najmanj spoštovanih. 

 

 

Kdaj bo prišel prelom? Kaj se mora zgoditi v slovenskem javnem prostoru, da bodo rekli, mi takšnega novinarstva ne kupimo več?

 

Zastavili ste mi vprašanje za milijon evrov. Na to zelo težko odgovorim. Ampak neka kritična masa korektnih, dobrih in izobraženih novinarjev bi morala nekoč reči bobu – bob. Kdaj se bo ta kritična masa …

 

 

…ampak ne moremo čakati novih obrazov še v medijih.

 

Povsod jih čakamo. Ampak, ko pridejo, hitro postanejo stari, ofucani, obrabljeni. To je težava. Slovenija je premajhna. 

 

 

Ali niso morda novi obrazi izgovor, da državljani ne počnemo tistega, kar bi morali? Se pravi, da bi morali vzeti svojo usodo v svoje roke in ne bi smeli več pristajati na manipulacije.

 

Državljani so to zelo jasno pokazali na zadnjih nekaj volitvah, ko jih več kot polovica ni prišla oddat glasu. Celo dve tretjini nista prišli. To je katastrofa in sama mislim, da je to tudi neke vrste državljanski upor, ker ljudje spoznavajo, da ni nikogar, ki bi ga volili. Imeli smo že nekaj novih obrazov, pa smo se opekli. Mislim, da je počasi potrebno začeti razmišljati tudi o spremembi ustave, spremembi volilnega sistema; kakšen bi moral biti, težko rečem, ampak dejstvo je, da se je obstoječi za majhno Slovenijo pokazal kot neučinkovit. Vselej imamo neke koalicije, ki nam na koncu ukradejo državo in imamo neke elite, ki nam vladajo iz ozadja. Včasih celo dobivam občutek, da se je kaka predsednica oziroma predsednik vlade v nekem trenutku zavedal, da sploh nima več vlade, ampak da vladajo elite. 

 

 

Verjetno nam vsem državljanom, enim več, drugim manj, manjka več državljanskega poguma?

 

Drži. Zato tudi sama pogrešam več iniciative civilne družbe. Naj vam dam primer s področja, na katerem sem delovala: medtem ko imamo močne nevladne organizacije na področju varovanja okolja, pa nevladne organizacije, ki bi se ukvarjala s pravico do zasebnosti, ni. Morda se vsaj področju dostopa do javnih informacij približa društvo Integriteta, ki obravnava korupcijo, to je pa tudi vse. In ne more biti dobro, da smo preveč tiho.

 

 

Mislite, da smo kot državljani preveč pasivni?

 

Pasivni, da. Mislim, da bi morali razumeti civilno družbo kot jeziček na tehtnici in nekaj, kar nastavlja ogledalo vladajočim. Martin Luther King mlajši je nekoč izrekel nadvse lep stavek: naša življenja bodo ugasnila tisti dan, ko bomo obmolknili o stvareh, ki so pomembne. Mislim, da je premalo ljudi, ki se zavedajo pomena teh in podobnih rekov. Čakati nekje v ozadju in se prepričevati, češ, bodo že drugi namesto mene, ni smiselno. Ne gre namreč samo za to, da bi kdo vstopil v politiko, da bi lahko spreminjal. Tudi s pomočjo civilne družbe se da marsikaj spremeniti. In seveda civilna družba je močna samo, če je kot mozaik sestavljena iz več močnih in med seboj smiselno povezanih kamenčkov, posameznikov torej. 

 

Fascinantno se mi zdi, da se lahko v Berlinu čez noč zbere tudi do 300.000 ljudi in to zaradi direktive o hrambi podatkov. Če se spomnite, so Nemci šli na ceste tudi, ko je nemški notranji minister hotel na zalogo zbirati prstne odtise. 

 

V Sloveniji smo imeli večje demonstracije, ko je bilo na cestah 20.000, morda 30.000 ljudi, ki so protestirali proti Janševi vladi, ampak to je to, in dejstvo je, da se Slovenci težko spravijo na cesto, in dejstvo je, da ni tako lahko pojasniti, zakaj je temu tako. 

 

Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da se je civilna družba zelo praznila, ker je zelo hitro prestopala v politiko in pa to, da je bila politika vzvod za financiranje civilne družbe. Verjetno bi civilna družba morala biti bolj skromna v finančnem oziru, če želi biti neodvisna in seveda, da ne prestopa v politiko. 

 

Drži.

 

 

Zakaj Nataša Pirc Musar ni nov obraz v politiki? Levi in desni so zelo resno napovedovali vaš vstop v politiko.

 

Vsake volitve me vabijo v politiko, in to več strank, ampak še vedno se temu upiram. Nekako je moj moto, da sem premlada, da bi vstopila v politiko. Namreč, ko v Sloveniji vstopiš v politiko, potem poti nazaj več ni. Menim tudi, da je pred vstopom v politiko potrebno kaj v življenju pokazati, potrebno je imeti določene uspehe, izkazati integriteto in pokazati, da ni okostnjakov v omari. Morda bo prišel čas, ko bom vstopila v politiko, ampak zaenkrat te potrebe še ne čutim. 

 

 

Želite povedati, da boste z nevstopom v politiko razočarali slovensko desnico?    

 

Seveda. Je pa tudi res, da so na meni potrošili že veliko energije, tako da ne vem, kaj bi lahko sploh še dodali, tudi če bi vstopila v politiko.  

 

 

Ni skrivnost, da vas slovenska desnica ne prenese, kaj pa lahko poveste o vaši relaciji do slovenske levice? Ne zdi se mi ravno, da je slovenska levica protestirala takrat, ko ste imeli najbolj resne spopade z desnico.

 

Res je, niso. Ampak to mi je čisto ljubo. Jaz ne potrebujem zaščitnikov v politiki in nikoli jih nisem potrebovala. Res pa je, da je desnica bistveno bolje organizirana, kar se tiče pogromov in medijskih umorov. Tega so se učili pri republikancih v ZDA in to so zelo lepo prenesli v Slovenijo. Levica pa je glede tega izjemno neorganizirana. Ko sem denimo oglobila Janeza Janšo, je bilo po njihovih medijih in na Facebooku dvignjenega mnogo prahu, ko sem oglobila Jankovića, ženo gospoda Lukšiča ali pa Aurelia Jurija, pa reakcij, ki bi bile podobne pogromom, ni bilo. Vseeno ima desnica občutek, da sem deset let konstantno glodala samo Janeza Janšo. To je seveda stvar medijskih pritiskov in tistih, ki verjamejo v naše in vaše. 

 

Ampak če me že sprašujete o levici, potem moram reči, da je levica moje največje razočaranje, predvsem stranka SD. Bom osebna in si bom na primeru RTV drznila povedati, da je bila ravno ta stranka, in pri tem bom uporabila zelo grob izraz, tista, ki je zmešala največ dreka. To je stranka, ki misli, da lahko zadnjih 40 let in še naslednjih 40 let vlada tej instituciji. Ne glede na to, da imajo v parlamentu zelo malo poslancev, pa so njihove elite vpete v vse vzvode v ozadju, seveda predvsem tam, kjer so korita velika in tam, kjer je veliko denarja. SD je genialna za iskanje rdeče-črne koalicije pri milijardnih koritih. Poleg RTV je ena taka rdeče-črna koalicija še na TEŠ6. 

 

V primeru RTV so tisti, ki so člani SD, z izjemo enega gospoda, igrali neko zelo čudno vlogo. Jaz mislim, da se je 7. aprila, ko sem bila imenovana na mesto generalne direktorice RTV, zgodil en cel čudež. Strukture so bile popolnoma šokirane, ko se je to zgodilo, saj je bil njihov kandidat Marko Filli. Ta je levici in desnici podelil ravno toliko piškotkov, da si je zagotavljal svoj položaj. Zgodilo se je tako, da je v prvem krogu izpadel Filli, potem pa sva v drugi krog prišli Biziljeva in jaz. Takrat sem dobila 15 glasov, seveda je prišlo do popolnega šoka, nakar je sledilo iskanje vzvodov, kako in na kakšen način vse skupaj zrušiti. Ta zgodba je grda in umazana. 

 

 

Dejstvo je, da smo bili v vseh slovenskih medijih priča nešteto zgodbam o tem, kaj se je zgodilo na RTV. Kakšna je vaša zgodba? O njej namreč ni bilo kaj dosti govora.

 

Spinov sem v zadnjih desetih, petnajstih letih odkar sem v javnosti vajena, ampak v tem primeru so bile v ozadju grde zgodbe. Osnovni mehanizem izpeljave takšne zgodbe je v delitvi bombončkov, ki omogočajo obstoj posameznika v instituciji. Iskreno povedano je ta zgodba s svojimi ozadji nekaj, kar mi je vzelo par mesecev življenja. Dobesedno se je ugrabilo pravo, lahko govorimo o terorističnem pravu, če hočete, saj je prišlo do zlorabe prava zato, da se je odstranilo nekoga, ki jim ni bil povšeči. 

 

Pri RTV gre pa za institucijo, ki je po mojem mnenju zadnja socialistično organizirana institucija v državi. Govorim o organizaciji dela. Ljudje, ki so na vrhu in politiki, ki dirigirajo te ljudi, nimajo nobenega interesa spreminjati česarkoli, zanje je najbolj ustrezen status quo. RTV pa je medtem izjemno zabredla, postala je staromodna. In to drži tudi, če govorimo samo o programu in pustimo ob strani organizacijo dela. In ko je prišel nekdo, ki bi to staro gospo pomladil, je bilo to enostavno preveč za vse tiste, ki so se vkalupili v neke svoje pozicije.

 

Po drugi strani pa so znotraj RTV mlajši, ki so zelo entuziastični in polni pričakovanj o tem, kaj vse bi se dalo narediti. Tistih nekaj pri vrhu pa je rovarilo in delalo zgago proti meni, in to na zelo osebni ravni. Moram reči, da sem v tem primeru prvič resno začela razmišljati, da je problem tudi to, da sem ženska. Nikoli nisem hotela tako razmišljati, ampak izrazov, kot sem jih bila takrat deležna, denimo babura, informacijska zamaščenka ali pa to, kar si je privoščil Brščič na Twitterju, zagotovo nekdo, ki je moškega spola, ne bi doživel. Bila bi prva ženska na čelu RTV, ampak očitno mi to ni bilo namenjeno. Jaz grem svojo pot, pravno bom zadevo seveda prignala do konca, to pa zaradi moje pravne duše, saj kot pravnica še vedno želim verjeti v pravno državo.

 

 

Če razumem prav, je bistvo stabilnosti na RTV definirano z rentami in političnimi vzvodi?

 

Da.

 

 

In to je tisto, kar poganja slovenski nacionalni medij?

 

Vsekakor, deljenje uslug je gibalo tega medija. V času nabiranja glasov za generalnega direktorja je denimo prišlo do podpisa pogodbe za neposredni prenos festivala domoljubnih pesmi na radiju in televiziji. Pogodba je potem izginila neznano kam, jaz sem po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja to zahtevala, a so mi zapisali, da pogodbe ni, čeprav so jo mnogi prej že videli na lastne oči. 

 

 

Se pravi, Marko Filli ni oseba posebnega pomena za RTV, ampak nekdo, ki predstavlja in zagotavlja zatečeno stabilnost?

 

Mislim, da to ve in razume tudi on sam.

 

 

Tehnično to pomeni, da že imamo rdeče-črno koalicijo?          

 

Da. Imamo jo na RTV, imamo jo pri TEŠ6, prvič pa mislim, da je do nje prišlo pri zgodbi o indonezijskem premogu. Toliko o tem, koliko se imajo desni in levi radi. Radi se imajo takrat, ko je v igri denar. 

 

 

Bi se strinjali s trditvijo, da je politična agenda slovenske desnice usmerjena v vzpostavitev Janeza Janše kot edinega pogoja za resnično demokracijo, levica pa je popolnoma izpraznjena in transformirana v ekspozituro interesnih skupin v parlamentu?

 

V tej trditvi zajemate tudi moje mnenje. Desnica gladi, polira in boža svojo bazo, ki vedno bo tam zunaj in ki doseže 20 – 25 odstotkov volilnega telesa ...

 

 

Ampak, ali je logično? Nekdo, ki hoče zmagati na volitvah, ne more imeti zgolj strategije pobiranja tako majhnega odstotka na volitvah.

 

Očitno se na desnici ne zavedajo, da če hočejo kdaj narediti preboj, potem se bodo morali začeti obnašati drugače. Jaz si v Sloveniji resnično želim neke drugačne, žlahtne desnice.   

 

 

Moja teza je, da je slovenska levica postala nekaj, kar ne bi smela biti, in sicer ni več proevropska, ampak je izrazito homofobna in nacionalistična, poleg ostalega, o čemer sva že govorila. Naj pojasnim. Za levico, ki je konstituirala večino slovenskih vlad, je problem nerešenega statusa istospolnih zvez, zelo visoko na agendi. Vendar pa v 25 letih niso naredili ničesar, da bi to problematiko razrešili. Poleg tega pa vse, kar je tujega, naj gre za tuje investicije ali pa relacijo do EU in Bruslja, predstavljajo kot nekaj slabega in za ogrožanje nacionalnega interesa. Ali je SD postala nacionalistična in homofobna stranka?

 

Predvsem SD že dolgo ni več socialna stranka in to je tisto, kar jaz pogrešam. Nikoli v življenju nisem bila v nobeni stranki in bo preteklo še kar nekaj vode, preden se bom za kaj takega odločila, če se sploh bom. Po duši sem liberalka in to v kontekstu zagovarjanja človekovih pravic. In to, da levica ne zna, ko poskuša zagovarjati socialno državo in iz desnice dobi protiargumente, da zagovarja socialistično državo, argumentirati, kakšna je pravzaprav razlika med socialno državo in socializmom, je porazno. To, da levica ne zmore urediti istospolnih zvez, to, da ne zmore urediti položaja nesrečnih tujih delavcev, predvsem v gradbeništvu, ki so zame večji problem kot izbrisani, je katastrofalno.  

 

Z vidika teh atributov socialne države levica ne dela tega, kar bi morala, torej narediti socialno državo oziroma državo vredno vsakega človeka. Pa ne govorim o socializmu, ne govorim o uravnilovki, ampak govorim o tem, kako je treba poskrbeti za najšibkejše ljudi v naši družbi. Ni dovolj dajati socialno podporo, ni dovolj simpatizirati - če je politična stranka zakonodajalec in je na oblasti, naj naredi to, da podjetniki ne bodo več ustanavljali enega podjetja za drugim, jih verižili in se tako izogibali plačilu davkov in prispevkov za delavce. 

 

Ravno sedaj se je ena gospa, ki je bila zaposlena v podjetju, v katerem leto in pol ni dobivala plače, obrnila name. Gospa je podjetje tožila, nato iztožila, dala v izvršbo, tri dni po izvršbi pa je dobila obvestilo s sodišča, da podjetje ne obstaja več. Kaj lahko še rečeš takemu človeku, če gre še na ZPIZ, kjer ji povedo, da ji tudi delovne dobe ne morejo priznati, saj ji podjetje ni plačevalo prispevkov. Potem se zakopljem v pravo in vendarle ugotovim, da je vsaj sodba ustrezna pravna podlaga za obstoj delovnega razmerja in sedaj bo potrebno napisati ugovor, da bo dobila leto in pol delovne dobe, verjetno s saldom nič, kar pomeni, da se ji ta leta ne bodo štela v tistih 18 najbolj ugodnih za upokojitev. To so zgodbe, ki bi jih morala levica po definiciji opaziti in na take stvari odreagirati, in ne samo z zapisanim v zakonu, ampak slediti tudi, kaj se v praksi dogaja.

 

 

Dodajva še najinih pet centov k zgodbi o Alenki Bratušek. Mediji  in interesne skupine so jo konstruirali, ko pa Alenka Bratušek za njih ni bila več uporabna in jim ni mogla več zagotavljati rent, pa so jo dekonstruirali. Kako vi vidite celotno pripetijo?

 

Menim, da je nedopustno, da Slovenija kot država ni podprla svoje kandidatke v Bruslju, karkoli si že o njej mislimo. Alenka Bratušek je padla, ker ni imela podpore doma in ne zgolj zato, ker ni imela podpore v Bruslju. Bila je edina, ki ni dobila ponovnega zaslišanja, bila je edina, ki ni dobila možnosti pisno odgovoriti na vprašanja. Edina, pa so bili marsikakšni kandidati še slabši, na primer nemški kandidat je na digitalni agendi govoril precejšnje nesmisle. Recimo, ko so ga vprašali, kaj si misli o razkritju golih fotografij znanih posameznikov na internetu, je bil njegov odgovor, da ti ne bi smeli uporabljati interneta. Kaj takega si komisar za digitalno agendo ne bi smel privoščiti.

 

Res je, njen nastop je bil slab in sama je veliko pripomogla k temu, kar se je zgodilo, ampak njena kandidatura je padla v glavnem zaradi tega, ker ni bilo enega samega evropskega poslanca iz Slovenije, ki bi jo podprl. Z izjemo Iva Vajgla.

 

 

Kaj to pove o Miru Cerarju?

 

Miro Cerar, se opravičujem, bo moral v politiki pokazati več jajc. Poznam ga, vem, da zmore.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Intervju z vampirjem: Sergej Lavrov, Putinov minister za laganje v tujini in eden ključnih predstavnikov ruskega vzporednega vesolja
16
06.05.2022 05:32
Šef ruske diplomacije Sergej Viktorovič Lavrov je eden najvidnejših predstavnikov kremeljskega režima. Že osemnajst let zvesto ... Več.
Piše: Uredništvo
Kdor je preživel nekaj časa blizu puščave, ve, da so naši zeleni hribi veliko boljši kraj za bivanje
9
07.03.2022 22:51
Ideja predstavlja zgolj odstotek uspeha, funkcionalen prototip deset, končni izdelek za trg 50 odstotkov. Ostalo pa sta prodaja ... Več.
Piše: Ana Jud
"Sodelovati želimo z Golobom, Janšo in novo zeleno stranko Vesna"
17
15.02.2022 21:30
Njen pokojni mož Franci Pavšer je legenda slovenskega športnega novinarstva. Še sedaj slišim njegov glas in si predstavljam ... Več.
Piše: Uredništvo
Zanima me razvoj digitalnih tehnologij s strani civilne javnosti in posameznikov, zanimajo me umetniki, ki tehnologije razvijajo in ne zgolj uporabljajo
8
29.01.2022 22:59
18. decembra 2021 sem se sredi komentarja o razstavi BioMedien v Centru za umetnost in medije (ZKM), Karlsruhe, zavezal, da bom ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Lahko živiš v najlepšem mestu na svetu, lahko pa imaš tudi najlepše življenje v tem mestu."
4
28.01.2022 23:10
Boštjan Furlan je na političnem prizorišču slovenske prestolnice mlad, čeprav ne neznan obraz. Pred leti je bil eden od trojice, ... Več.
Piše: Uredništvo
Cene stanovanj letijo v nebo, vendar je za prihodnje leto moč pričakovati stabilnost cen novih nepremičnin
10
22.11.2021 20:00
Slovenski nepremičninski trg beleži primanjkljaj novozgrajenih enot, povpraševanje presega ponudbo, to pa je ob nizkih obrestnih ... Več.
Piše: Lucija Mulej
Državni zbor je v zadnjem mandatu postal popolni talec ideološko razklane slovenske politike
10
18.11.2021 20:00
Z dolgoletnim sopotnikom slovenske politike smo se pogovarjali o ekologiji, podnebnih spremembah, aktivnem državljanstvu kot ... Več.
Piše: Lucija Mulej
"Lepotni kirurg, nevrolog in podobni specialisti zagotovo ne morejo soditi dela imunologov, saj so velikokrat o imunologiji zadnjič slišali med študijem."
8
15.11.2021 20:00
Doktor biotehnologije Aleš Štrancar je izjemen slovenski znanstvenik, inovator in podjetnik, ki bi v času krize, ki jo povzroča ... Več.
Piše: Ana Jud
Robert Golob (GEN-I) in Iztok Seljak (Hidria): Čas, v katerem se nahajamo, je brez dvoma edinstven in brez primere
7
02.11.2021 22:00
Prihodnosti še ni, še ni napisana. Planeta in s tem samega sebe še nismo uničili. Zato imamo še vedno priložnost in možnost, da ... Več.
Piše: Lucija Mulej
"Človek se mora v prostoru, ki ga zanj načrtujem, počutiti takšnega, kot je. Pristnega in sprejetega."
6
14.07.2021 21:30
Covid-19 nam je vsem dal priliko, da razmislimo o konkretnem, posamičnem, o sebi in vseh, ki sestavljajo naše minute in dneve. ... Več.
Piše: Lucija Mulej
Kristijan Musek Lešnik, psiholog: "Nepopravljiv optimist sem. Verjamem, da bo iz krize narcisističnega individualizma zrasla nove želja po povezovanju in empatičnem sobivanju."
9
22.06.2021 22:55
Epidemija covid-19 je najbolj prizadela tiste in tam, kjer smo v Sloveniji že vrsto let pred tem imeli resne težave: na področju ... Več.
Piše: Uredništvo
Sistem razdeljevanja sredstev FIHO, ki temelji na računalniškem programu, je izredno kompleksen, netransparenten in ustvarja tveganja za korupcijo
6
21.03.2021 23:59
S namestnikom predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Urošem Novakom smo se pogovarjali o ozadjih nedavnega ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Nevarno je, če zasebne družbe samovoljno omejujejo politični govor kogarkoli mimo zakonov, še posebej izvoljenim politikom"
18
01.02.2021 07:00
Dejan Verčič je profesor na FDV, partner v družbi Herman in partnerji in raziskovalec odnosov z javnostmi, natančneje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Pri davčnih zavezancih je treba razvijati zavest, da je plačevanja davkov potrebno zaradi potreb države in državljanov."
12
29.09.2020 20:00
Nekdanji direktor slovenske in srbske davčne uprave, predsednik Nogometne zveze Slovenije in predvsem davčni strokovnjak Ivan ... Več.
Piše: Uredništvo
"Če bi se v Sloveniji ravnali po švedskem modelu, bi imeli vsaj 1200 mrtvih, a lahko bi jih imeli veliko več, če bi zdravstveni sistem odpovedal."
10
25.07.2020 00:30
Da bi bolje spoznali, s čim imamo opravka, smo prosili matematike, da nam izračunajo najbolj črne scenarije in stanje, ko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kristjan Verbič o Dosjeju Livar: Brutalni finančni inženiring bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja
4
10.06.2020 22:45
Dosje Livar, razkritje metod, s katerimi so skoraj na kant spravili eno naših največjih livarn, je sprožil nepričakovano veliko ... Več.
Piše: Uredništvo
"V kritičnih prvih štirinajstih dnevih sem se res skrival. Niti za eno sámo minuto nisem stopil iz stanovanja, niti da bi napolnil svojo zalogo. Prvič sem šel ven ponoči."
25
17.05.2020 23:30
Najbolj preganjani novinar v Evropski uniji, ki mu je Deutsche Welle (DW) v začetku meseca podelil nagradoFreedom of Speech ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
20
12.11.2019 19:00
Z Andražem Terškom smo govorili o nekaterih fenomenih ustavnega sodišča. Na Beethovnovo še nikoli doslej ni letelo toliko dvomov ... Več.
Piše: Uredništvo
Bojan Požar: "Samo še vprašanje časa je, kdaj bo Vida Žurga zapustila Telekom in kdaj bo odstopil Damir Črnčec"
29
29.09.2019 17:00
Za Požarjem se pošteno kadi, v teh dneh je v središču dogajanja, ki spominja na fronto, saj je v slovenskem medijskem prostoru ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
18
11.08.2019 20:00
Marjan Podobnik je poseben lik v slovenski politiki, izjema od pravila, da ponovno politično vstajenje ni mogoče. Sredi ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 

Najbolj brano

01/
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.230
02/
Mi smo pa delali specializacije in študije za koga, gospodje politiki? Čemu smo trošili dragoceni čas? Zato da bomo izpolnjevali vaše politične želje?
Milan Krek
Ogledov: 1.886
03/
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
Denis Poniž
Ogledov: 1.977
04/
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
Ivan Simič
Ogledov: 1.214
05/
30-letnica Ustavnega sodišča: Na Beethovnovi delajo (pre)počasi in (pre)slabo, politično zapakirano, pristransko in aktivistično
Peter Jambrek
Ogledov: 1.232
06/
Putinova vojna z Ukrajino bo evropski problem, Amerika se bo bolj posvečala Kitajski
Scott J. Younger
Ogledov: 1.212
07/
Režim v Teheranu lahko vsak čas izdela prvo atomsko bombo, iranski jedrski sporazum tik pred dokončnim kolapsom
Božo Cerar
Ogledov: 934
08/
Nepristranskost in neodvisnost RTV Slovenija na primeru televizijskega Dnevnika
Andrej Capobianco
Ogledov: 2.144
09/
Nekaj površnih primerjav med odnosom Slovencev in Italijanov do politike
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.321
10/
50 podpisnikov Odprtega pisma Golobu in Fajonovi: Ni čas za popuščanje Putinu, temveč za odločno podporo ukrajinski obrambi!
Uredništvo
Ogledov: 2.709