Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu pin-up deklet, za najstniško vrtenje in mahanje z rokami. Gospa, ki ne samo da predstavlja parlament, torej najvišji prostor narodove politične volje, ampak je po svoji politični teži druga najpomembnejša osebnost v državni hierarhiji, si pač ne sme privoščiti, kar si je privoščila.
V enaintridesetih letih, odkar smo si izborili samostojno državo, smo od voljenih predstavnikov slovenskega naroda, pa od nastavljenih funkcionarjev, doživeli marsikateri (neokusni, banavzarski, lumpenproletarski) izpad, ki si ga dovolijo le opiti gostilniški pijančki. Eden takih lumpenproletarskih dogodkov je bilo žvečenje žvečilnega gumija, ki si ga je privoščil minister za Slovence posvetu na pogrebu pisatelja Borisa Pahorja.
In vedno smo si naivno predstavljali, da smo prišli do dna, da slabše ne more biti, da večjih postavljačev, razkazovalcev neokusa in pomanjkljive ali nikakršne vzgoje ne bomo doživeli, ker je dno pač dno, trd(n)i granit popolne odsotnosti civilizacijskih pravil. Slabše ne more biti, smo si zatrjevali, ker je granit pač granit in dno dno. Pa smo se bridko zmotili. Bistvo teh banavzarjev in lumpenproletarskih kreatur je prav to, da so, poleg vsega drugega, sposobni kopati globlje, prebiti trdi granit in postavljati nove presežke nedoumljivega in z razumom povsem sprtega načina mišljenja in delovanja. Nič jim ni tuje, nič jim ni sveto, pred ničemer se ne ustavijo. Njihov spačeni ego je močnejši od vsega, kar predstavlja temelje te civilizacije in medčloveškega sporazumevanja.
A po včerajšnjem razkazovanju predsednice parlamenta, ki je, to zdaj ni več vprašanje, ampak kruto, tragikomično dejstvo, oseba brez mere in okusa, lumpenproletarska in provincialna pomota, bedna podoba stanja duha, ki nam bo, tako vse kaže, vladal naslednjih nekaj let, je dno znova prebito, banavzarstvo je doseglo novo etapno zmago.
Seveda smo lahko mnenja, da so take državne proslave, kot smo ji bili priče včeraj, nekaj nepotrebnega, preživetega, skreganega z duhom časa. Za državo je čisto vseeno, ali proslavlja svoje rojstne dneve ali ne. Nič se ne bo spremenilo, nič se ne bo poslabšalo ali izboljšalo, če bodo ali ne bodo na Kongresnem trgu vsakega 25. 6. recitirali, peli, plesali, muzicirali, če bo predsednik države prebiral stokrat izrečene fraze in spodbudne besede, vmes tudi kakšno karajočo. Toda če že hočemo imeti proslavo, če je ta proslava vpeta v neko sosledje dejanj, ki jih narekuje tako imenovani protokol, potem seveda na taki proslavi, na tako zasnovani proslavi, ki, ne nazadnje, slavi in časti tiste, ki so ne samo leta1991, ampak v vseh preteklih dobah zanjo dali svoja življenja, ne sme in ne more biti prostora za cirkusantstvo.
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu pin-up deklet, za najstniško vrtenje in mahanje z rokami. Gospa, ki ne samo da predstavlja parlament, torej najvišji prostor narodove politične volje, ampak je po svoji politični teži druga najpomembnejša osebnost v državni hierarhiji, si pač ne sme privoščiti, kar si je privoščila.
Če v njeni provincialni miselnosti ni prostora za razmislek, ki ga je sposoben opraviti sleherni danes od salonskih levičarskih aktivistov in aktivist tako zasmehovani "ruralec", ko gre v cerkev k maši, potem naj si kar se da hitro omisli vsaj svetovalca ali svetovalko, ki ji bo pojasnil, kaj je primerno in kaj ne, ko stopi pred kamere, na rdečo preprogo, ko je na očeh vseh Slovencev in Slovenk in vseh prebivalcev te države. S svojim obnašanjem kaže samo eno: kako malo mar ji je za te prebivalce, katerih velik del jo je (na žalost) izvolil in ji je čudna strankarska geometrija, v kateri je po volilni zmagi prevladalo revolucionarno navdušenje nad mislijo o resničnem političnem delovanju, namenila vlogo predsednice parlamenta.
Zdaj je jasno: izvolili smo ali so ljudi, ki ne sodijo v "hram demokracije", ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico, kjer lahko po mili volji izživljajo svoje frustracije, se obnašajo, kot se pač obnašajo ljudje, ko so v intimnih okoljih, daleč stran od (radovednih) pogledov drugih. Izvolili smo ali so ljudi, ki jim je povsem vnemar, kaj si bodo o njih mislili ljudje, prorežimski mediji pa bodo tako ali tako s sluzastimi peresi prodanih novinarčkov in novinark hvalili in poveličevali vse, kar bodo ti banavzarji rekli ali storili. Za ljubi kruhek, bi dodal pokojni Janez Menart. In ko ti banavzerji preberejo, kaj lepega in vznesenega so o njih napisali novinarski pisuni, so še bolj prepričani, da je njihovo obnašanje pravilno in celo pohvale vredno. Me prav zanima, kaj bodo poročali o včerajšnjem skeču nevzgojene gospe.
In banavzarsko obnašanje, banavzarsko razmišljanje, banavzarski slog oblačenja bodo postali zavezujoča norma. Prvi koraki so bili storjeni v zadnji dneh in tednih. Kaj vse nas še čaka?