Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je dober pogajalec. Če bi bil Trump v Beli hiši, Putinu ne bi bilo treba napasti Ukrajine, ker bi se pred tem s Trumpom spogajal za določene koncesije. Demokrati, nasprotno, so se kot že tolikokrat v zgodovini odločili za agresivni pristop, kar je v končni konsekvenci pripeljalo do vojne. Njihov koncept je v Ukrajini že leta 2014 patentirala Victoria Nuland ("Fuck EU!"), prejšnji teden pa ga je Nancy Pelosi poskušala izvoziti še na Tajvan in s tem dovolj razjariti Kitajce, da bi naredili kakšno neumnost.
Kdo lahko - razen Vladimirja Putina seveda - konča rusko vojno z Ukrajino, je vprašanje, na katerega bomo posebej v Evropi po začetku koledarske jeseni vsak dan bolj živčno iskali odgovor. Bližajoči se konec poletja deluje kot psihološki moment, ki ga ruska propaganda že spretno izkorišča. V Kremlju igrajo na karto pomehkužene, poženščene in prehlajene Evrope, ki jo je strah dolge, mrzle zime, zato bo na koncu pripravljena tudi nekoliko popustiti pri načelih v zameno za ruske energente. Morda imajo Rusi vsaj v tem primeru celo prav in je (zahodni) del Evrope dejansko nepripravljen žrtvovati del svoje komoditete v zameno za to, da se kaznuje agresivno Putinovo politiko do sosednjih držav. Vendar pa Evropa na srečo ni samo Nemčija, Nizozemska ali Belgija. Kaj šele neka Madžarska.
Evropa oziroma Evropska unija so tudi države, ki jih vodijo načelni in odločni politiki. Med njimi izstopajo ženske. Premierki Finske in Estonije denimo. Njuna ideja o popolnem zaprtju transportnih povezav z Rusijo je logična in bi morala biti na mizi bruseljske birokracije že nekaj dni po začetku februarske invazije Putinove soldateske na Ukrajino. Dokler ne bodo vsi Rusi občutili posledic zločinskih dejanj svoje države, ne bodo dojeli resnosti razmer. Ko bodo spoznali, da lahko potujejo samo še v države tretjega sveta, bodo sankcije proti Rusiji dobile konkreten pospešek. Vse dotlej pa bodo papir, s katerim si bodo tisoči Rusov, ki še vedno prosto potujejo in nakupujejo po Evropi in Zadruženih državah Amerike, mirno brisali rit in še naprej ploskali genialnemu umu svojega Putlerja, ki je napadel z naravnimi bogastvi obdarjeno sosednjo državo, ki dejansko niti ni prava država, saj so njeni prebivalci v bistvu le nekoliko degenerirani Rusi ...
***
Še vedno živimo v milnem mehurčku, zato do nas ne pride šokantno spoznanje, da je Putin prvi evropski politik po Adolfu Hitlerju, ki nekaznovano podira arhitekturo mednarodnega prava in odnosov med narodi. Prav na portalu+ smo v zadnjih mesecih in tednih objavili več izvrstnih prispevkov o tem, kako so rusko družbo najmanj 15 let pripravljali na to, kar se je zgodilo februarja letos; ta teden smo serijo poglobljenih člankov o Rusiji zaključili z zelo podrobno analizo Ruske pravoslavne cerkve in njenega patriarha Kirila. Spoznanje, da ruska avtokratska oblast, ki jo 22 let pooseblja en (mali) človek, in ruska državna cerkev delujeta usklajeno, z roko v roki, nam bo pojasnilo marsikaj, česar doslej nismo vedeli. Predvsem pa nas bo prepričalo, da je ruska družba zaradi srednjeveške mentalitete svojega patriarha pahnjena v predmodernost, ki jo bodo sankcije zaradi vojne v Ukrajini še dodatno eskalirale, zato bodo prizadete cele naslednje generacije.
MAKSIMILJAN FRAS
A podobno kot Nemci pod Hitlerjem vse do bridkega konca "tisočletnega Reicha" niso dojeli, da jih firer vleče s seboj v prepad in propad, so tudi Rusi prepričani, da nimajo alternative. Zloraba religije za potrebe agresivne, nacionalistične politke je v primeru Putinove Rusije vsaj tako očitna kot v primeru Islamske države, Alkajde in podobnih islamističnih terorističnih skupin. In če smo se pred leti precej ukvarjali z nevarnostjo predmoderne interpretacije islama, kar s pridom izkoriščajo skrajneži za novačenje rekrutov za džihad, sveto vojno proti nevernikom, potem lahko danes ugotovimo, da Ruska pravoslavna cerkev pod patriarhom Kirilom ni prav dosti manj ekstremistična.
Če bodo Putin in njegova klika kdaj odgovarjali za svoja dejanja pred kakšnim mednarodnim kazenskim sodiščem, potem bi morali soditi tudi patriarhu Kirilu in s tem enkrat z vselej izgnati cerkev iz politike, mednarodnih odnosov in zlasti vojaških spopadov. Kajti proaktivna vloga Ruske pravoslavne cerkve v ukrajinski vojni sama po sebi vzbuja resentiment verske vojne. V 21. stoletju že sintagma verska vojna deluje arhaično, obsoletno, čeprav gre - če sodimo po življenjskem slogu ruskega patriarha in njegovem bajnem bogastvu - skoraj zagotovo (tudi) za spretno manipulacijo. Duhovniku, ki nosi uro za 35.000 evrov, je edini pravi Bog denar, vse drugo je le igra.
***
Kdo torej lahko ustavi vojno v Ukrajni in kako jo lahko ustavi? Najbolj zanesljivo gotovo Ukrajinci, če na bojiščih stisnejo Ruse v kot, tako da se bo Putin pripravljen pogajati o miru. Za to pa bodo potrebovali še precej zahodnega orožja, kajti ruske zaloge vojaškega arzenala iz časa Sovjetske zveze so strašne. Ključni zavezniki so Američani, ki pa lahko Kijev v nekem trenutku pustijo na cedilu in se umaknejo. Ne bi bilo prvič. Bistven je vsekakor kontekst: če senilnemu predsedniku, ki že danes ne deluje dovolj "fit and proper", da bi lahko 2024 iskal reelekcijo, Ukrajina škoduje na notranjepolitičnem področju, potem nevarnost za Ukrajince, da bi ostali sami, zagotovo obstaja. Vendar je tu še en momentum, na katerega ne bi smeli pozabiti. In sicer Donald Trump.
Ali bo Trump ponovno kandidiral? Bolje: ali bo lahko kandidiral?
Ameriški establishment bi naredil vse, da Trumpu prepreči ponovno kandidaturo na predsedniških volitvah. Med republikanskimi volivci je ta še vedno dovolj priljubljen, da lahko dobi nominacijo. Če ga vrh stranke ne bi želel za kandidata, je Trump dovolj predrzen, da jim pokaže sredinca in kandidira kot neodvisni kandidat. V tem primeru Republikanci nimajo niti teoretične možnosti, da bi 5. novembra 2024 osvojili Belo hišo. Ali bi imeli Demokrati več sreče, je odvisno od tega, kdo bo njihov kandidat. Biden ni zmagovalni konj, enostavno prestar je za politični boj.
Zakaj je Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je dober pogajalec. Če bi bil Trump v Beli hiši, Putinu bržkone ne bi bilo treba napasti Ukrajine, ker bi se pred tem s Trumpom spogajal za določene koncesije. Demokrati, nasprotno, so se kot že tolikokrat v zgodovini odločili za agresivni pristop, kar je v končni konsekvenci pripeljalo do vojne. Njihov koncept je v Ukrajini že leta 2014 patentirala Victoria Nuland ("Fuck EU!"), prejšnji teden pa ga je Nancy Pelosi poskušala izvoziti še na Tajvan in s tem dovolj razjariti Kitajce, da bi naredili kakšno neumnost.
Ni jih malo, ki upajo, da si bo Trump premislil, ali pa da mu bodo kandidaturo preprečili z kazenskim pregonom ali celo obsodbo. Komisija 6. januarja (January 6th Commission ali uradno The National Commission to Investigate the January 6 Attack on the United States Capitol Complex), FBI in še kak zvezni organ bodo naredili vse, da dokažejo Trumpovo osebno vpletenost v poskus upora oziroma državnega udara. Dovolj je, da ga spoznajo za krivega ščuvanja k uporu in mi tako prepovejo politično delovanje. O tem, kaj se je dogajalo 6. januarja 2021, ko je množica Trumpovih pristašev vdrla v Kapitol, obstaja že toliko različnih pričevanj, celo takšnih pod prisego, da se bo nekdanji predsednik težko izvlekel brez hujših posledic. Toda v politiki je konec koncev vse mogoče in to še posebej velja za Združene države, ki so se že po enem letu demokratske vladavine spravile skoraj v neposredno vojaško konfrontacijo z Rusijo.
***
Ameriške predsedniške volitve so šele čez dve leti, vojna v Ukrajini pa tako dolgo ne sme trajati. Cena bi bila previsoka. Umrlo bi še na desettisoče Ukrajincev, tudi otrok, škoda na civilnih objektih bi še naraščala, posledice vojne bi krepko občutili zlasti v Evropi. Ukrajinci ne morejo čakati na Trumpa, da konča vojno. Trump po drugi strani v tem trenutku ne more spremeniti ameriške strategije do Ukrajine. Lahko pa vpliva na javno mnenje, kar bi posledično lahko spremenilo politiko Bele hiše. Toda kako, v kakšni smeri?
Če smo se iz zgodovine 20. stoletja kaj naučili, potem smo se tega, da se avtoritarni režimi lahko sesujejo le navznoter ali pa s porazom na fronti. Najbolj zanesljiva pot do miru je vsaj na prvi pogled ta, da ukrajinska vojska na bojišču doseže odločilno premoč in tako prisili Putina k pogajanjem. Da je to edina pot do miru, mu mora dati vedeti tudi domača javnost, sploh tisti naprednejši, najbolj propulzivni del, ki je doslej potoval po svetu in užival v dobrinah in pridobitvah zahodne civilizacije.
Zaradi tega je predlog finske in estonske premierke o popolni (fizični) izolaciji in osamitivi Rusije bržkone edini način, da se rusko javno mnenje končno začne spraševati, kaj je njihova oblast naredila narobe, da noben Rus ne more več potovati na Zahod. Česa takšnega ni bilo niti v časih železne zavese in Iana Fleminga ...