Tik pred egiptovsko revolucijo, tam okoli Novega leta, sem sedel s prijateljem v restavraciji na Zamaleku, kjer sem mu namignil, da zna priti v Egiptu do podobnega upora kot v Tuniziji. Rekel je: "Nikoli! V Egiptu to ni možno!" Teden dni kasneje je počilo. Revolucijo lahko začutiš, spomnil sem se obdobja tik pred slovensko osamosvojitvijo in v Egiptu sem imel podoben občutek. Predsednika Mubaraka so odpeljali, ne bom rekel na smetišče zgodovine, ampak bolj v letovišče, kjer je zaključil življenjsko pot v prelepi vili na čudoviti plaži Sharm El Sheikha.

Mubarak je sprva želel ostati, toda bil je odstopljen. Dobil je ponudbo, ki je ni mogel zavrniti. Mubarak je bil žrtveno jagnje egiptovske vojske, ki ga je žrtvovala za nadaljno vladavino v Egiptu. On je bil tisti, ki je nekoliko odprl vrata civilnemu delu prebivalstva. Zelo verjetno vrat ni odprl iz liberalnih vzgibov, ampak zaradi pritiskov interesnih skupin, od poslovnežev, sindikatov in celo civilnih organizacij - vse do Muslimanske bratovščine. Uspešno je vodil politiko ustvarjanja sporov med njimi, enkrat podpiral ene, drugič druge ter pripravljal teren za prevzem oblasti s strani njegovih sinov.

Pustimo ob strani, da Mubarakova sinova nista uživala posebne popularnosti med ljudstvom, ampak sta imela hudo težavo, vsaj kot je to videla vojska – bila sta civilista. Vojska je vedela, da če pride na oblast civilist, potem je lahko z njihovo vladavino konec. Arabska pomlad je ponudila priložnost za odstranitev Mubaraka. Vojska je odigrala izjemno partijo šaha, kjer je ljudstvu podala roko in razglasila, da ne bodo topovskih cevi nikoli obrnili proti njim ter pozvala Mubaraka k odstopu. Mubarak je dobil ponudbo, se preselil v obmorsko vilo, sinova Gamala in Alaaja so za kratek čas zaprli - in ljudstvo je bilo srečno.

Potem so prišle obljubljene volitve, kjer vojska ni mogla dovoliti, da bi morda zmagal civilist. Kakšen smisel bi potem imela odstranitev Mubaraka? Nasproti sta si stala Morsi iz Muslimanske bratovščine in bivši predsednik vlade Šafik. Muslimanska bratovščina je bila med revolucijo več ali manj stranska opazovalka in je v šoku spremljala, kako jih je revolucija obšla, medtem ko so desetletja načrtovali svojo revolucijo. Podobno kot je Lenina zaobšla februarska revolucija. Toda ponudila se je priložnost stoletja. Vojska ni želela podpreti Šafika, ki je imel s svojim liberalnim nastopom ideje o opolnomočenju civilne družbe, kar je bilo za vojsko popolnoma nesprejemljivo. Zato so javno podprli Muslimansko bratovščino, ki zelo verjetno ne bi zmagala brez podpore vojske in milijonov, ki so jih dobivali iz Turčije, Katarja in Irana. Vojska je zelo dobro poznala bratovščino, s pomočjo katere je na ta oblast prišla že leta 1952, toda le za kratek čas, saj je vojska Muslimanski bratovščini hitro in na grob način pokazala vrata. Toda sodelovanje med vojsko in bratovščino se nikoli ni zares končalo, saj se je nadaljevalo tako pod Sadatom kot Mubarakom.

Muslimanski bratje nikakor niso začeli vladati taktno, ampak so nastopili kot buldožer na steroidih. Morda bi jim uspelo trajno ostati na oblasti, če bi znali namestiti sebi naklonjene generale in si vzeti nekaj let za prevzem vseh funkcij v državi. Današnji predsednik Sisi je bil na primer popolna neznanka v tistem času in nihče ni vedel, kam se nagiba. Muslimanski bratje so začeli menjavati direktorje državnih podjetij, čez noč so zamenjali zalivske zaveznike za Turke, Irance in Katarce, kar je predstavljalo regionalni šok, prevzemali so vpliv v podjetjih, kjer ima moč vojska, na primer v hotelirstvu, energiji, vodnih virih, itd., kar je bil za vojsko Ne! z veliko začetnico. Še huje, začeli so menjavati guvernerje provinc in šefe regionalnih oddelkov policije in carine. Ne pozabimo, da v provincah vladajo družine, ki imajo natančno razdeljene fevde, vse družine pa vladajo v sinergiji z vojsko. Če velja dogovor, da neka družina upravlja v določeni provinci s policijo, druga ima guvernerja, tretja pa generala, potem se takšen dogovor ne krši, ne glede na to, ali je dotična oseba sicer podpornik vojaške, civilne ali islamistične uprave. Muslimanski bratje so želeli prevzeti oblast v čim krajšem času in jasno je bilo, da vojska seveda tega ne bo nikoli dopustila.

Vojska je uspešno nadaljevala začeto partijo šaha. Nezadovoljstvo nad Muslimansko bratovščino je raslo iz dneva v dan in tako se je ponudila še ena priložnost - tokrat za dokončni prevzem oblasti. Vojska je vedela, da je verjetno več kot polovica prebivalstva nezadovoljna z Morsijem, imeli so trdno podporo iz Zaliva, z izjemo Katarja seveda. Ne glede na retoriko iz Zahoda, kjer so javno države sicer pozivale k spoštovanju volilnega rezultata, je bila vojska prepričana, da po odhodu Muslimanske bratovščine zahodne države ne bodo točile solz; predvsem po tistem ne, ko je prišla obljuba, da bo Egipt preprečeval preboj afriških migrantov v Evropsko unijo. Vojska je s protesti leta 2013 ponovno prevzela oblast, sledili sta dve leti bojev in protestov z nekaj tisoč mrtvimi in teroristično grožnjo skrajnih islamistov, ki je še danes prisotna na Sinaju.

Tako se je v Egiptu sklenil krog in delno nazaj pripeljal leto 1952, kjer ima vojska popolno oblast in njena moč še narašča. Vojska ima moč nad gospodarstvom, politiko in kulturo. Ob ponovnem totalnem prevzemu oblasti se je zavedala, da ima ljudstvo dovolj revolucij in mrtvih ter najmanj, kar si želijo, je sirski scenarij. Egipt je pod novo oblastjo takoj dobil podporo Zaliva, brez Katarcev seveda, s katerimi so šele letos obnovili odnose.

***

Kako naprej? Vojska se je z vso silo vrgla v prenovo države in jo ima namen tržiti kot regijski energetski center, kot zeleni energetski center. Egipt postaja med največjimi proizvajalci solarne in vetrne energije, kjer so od zalivskih držav do Japonske investirali že na desetine milijard dolarjev. Egipt je sklenil z EU pogodbe za prodajo LNG, prizadeva pa si postati med vodilnimi proizvajalci zelenega vodika.

Egipt resnično ogromno stavi na letošnjo klimatsko konferenco COP27, kjer si želi postati referenčna država v Afriki za financiranje zelenih investicij. Ne le to, v sedmih letih bo Egipt povezan s hitro železnico, kar predstavlja najvišjo pogodbo, ki jo je sklenil Siemens v zgodovini podjetja. Toda po drugi strani ima Egipt plejado nesmiselnih investicij, ki so luknje brez dna in požirajo na desetine milijard dolarjev. Gradnja v zadnjih letih spominja na kitajsko gradnjo mest, v katera nihče noče. Eno izmed takšnih je Novo glavno mesto Kairo, ki so ga začeli graditi sredi puščave in je neusahljivi požiralnik denarja. Potem so tu omejitve uvoza, ki so produkt politike samozadostnosti, rezultat pa so vrtoglave cene in velikokrat pomanjkanje izdelkov. Inflacija je vedno višja, ravno tako zadolženost, prebivalstvo se vedno težje prebija skozi mesec.

Egipt dirka s časom in upanjem, da jim bo energetski preboj in nove tehnološke investicije tujih držav pomagajo pri dodani vrednosti in višjem izvozu. Jasno pa je tudi, da brez zmanjšanja vpliva vojske, državnih monopolov, korupcije, tisočih licenc in zakonov, zapletene birokracije ter zmanjšanja vrednosti valute ne bo šlo.

Toda Egipt ne sme propasti, Egipt je država, ki je too big to fail. Dobesedno. Nihče noče državljanske vojne na robu Mediterana, ki bi se lahko prelila v ostale države v regiji. Evropa noče novih beguncev, predvsem iz države, ki ima preko 100 milijonov prebivalstva. Zaliv noče izgubiti zaveznika in tvegati iranskega vmešavanja iz vzhoda in zahoda. Pomislite, da bi lahko Egipt pod Muslimansko bratovščino izsiljeval trgovski prehod preko Rdečega morja, kar bi Zaliv spravilo na kolena.

Na koncu, islamistična teroristična grožnja je še vedno zelo živa. Al Kajda in Islamska država še vedno delujeta na Sinaju in imata verjetno mnogo spečih celic po Kairu. Nihče si ne bi želel nove islamistične grožnje na vratih Evrope. Zato Egipt dobiva milijarde od držav, ki si resnično ne želijo njegovega propada, zraven pa lahko še kaj zaslužijo. Savdijci, Emirati, Katarci, s katerimi so po novem prijatelji, Evropejci, Američani, Kitajci, Japonci, Korejci in ostali so investirali več deset milijard evrov v Egipt.

Tako je vojska odigrala še eno uspešno partijo šaha. Zavedajo se, da bi razpad sistema prinesel preveliko varnostno tveganje, ki ga nihče noče in bi imel neslutene posledice za regijo in za svet. Poleg tega pa imajo države in velika podjetja iz celega sveta investiranega toliko denarja v Egiptu, da si ne morejo privoščiti scenarija Lehman Brothers na državni ravni. Zato investirajo vedno več. Toda vojska igra partijo, ki se je ne da končati in je večna. Vsak avtoritarni režim vedno hodi po robu. Nikoli ne vemo, kaj in kdaj ga lahko iztiri, redko pa velik dogodek doma, kjer se nezadovoljstvo kopiči leta ali desetletja. Ponavadi gre za prikrito grožnjo režimu, ki se je ne da prepoznati – nazadnje je bil takšen samozažig uličnega prodajalca v Tuniziji decembra 2010. Ki je sprožil arabsko pomlad ...

Andraž Šest je slovenski poslovnež, ki dela in živi v Kairu.