Če bi hoteli, da je javni zavod RTV Slovenija vsaj približek vseh subjektov, ki ga financirajo, bi njegova upravljavska struktura morala odražati strukturo financerjev. To so gospodinjstva vseh državljanov Slovenije. Iz različnih regij, izobrazbenih struktur, dohodkovnih razredov, politične usmerjenosti ... Na koncu se zakonska obveznost obveščanja državljanov prelije v vrednost okoli 140 milijonov evrov letnih prihodkov zavoda, ki naj bi zagotavljal javne medijske storitve za vse državljane.

Je temu res tako?

Sprejeti zakon, ki je predmet referenduma v nedeljo, nam dopoveduje, da je naš, vaš javni interes skrit v trenutno zaposlenih "ertevejevcih" (6 od 17 članov novega sveta) in v ad hoc določenih nevladnih deležnikih. Po sprejetem zakonu javni interes državljanov predstavljajo zaposleni na RTV in nekaj institucij brez jasne argumentacije.

Zakaj prav ti, na podlagi kakšnih argumentov? Nikogar pa s strani realnega gospodarstva, delujoče "nesubvencionirane" družbe, regij, občin, obrtnikov, kmetov, start-up skupnosti, neodvisnih od državnih subvencij. Zakaj v novem Svetu RTV Slovenija ne bi imeli predstavnika Gospodarske zbornice Slovenije, Kluba slovenskih podjetnikov, študentov, dijakov, Združenja občin, gasilcev, upokojencev?

Največja "neustavnost" sprejetega zakona o RTV Slovenija se skriva prav v tem, da ne odraža javnega interesa, ne odraža strukture financerjev, državljanov Republike Slovenije. Je prikrita, politična "privatizacija" javnega zavoda na račun javnih sredstev. Takšna moč zaposlenih (6 od 17 članov novega sveta + delavski direktor + predstavnik Sveta delavcev v nadzornem odboru) v javnem zavodu, ki ga financira vsa Slovenija, ni samo neokusna, ampak tudi nedemokratična. Gre za prikaz dojemanja države tistih, ki so zakon napisali. Živijo v nekem drugem svetu, kjer denar raste v bankomatih. In kjer je vse njihovo.

Kako lahko zaposleni RTV Slovenija odražajo javni interes državljanov republike Slovenije? Regijski, politični, ekonomski? Ob tem se v zakonu postavlja tudi relativno nizka zahtevana stopnja izobrazbe za odgovorne osebe, kar je očitna prilagoditev tistim, ki nimajo osnovne izobrazbe, bi pa želeli odločati oziroma že odločajo. 

Zaposleni na nacionalki jahajo na podpori trenutne oblasti, ki jim je naklonjena, ker so jo tudi aktivno podpirali in jo podpirajo. Implicitno odplačujejo dolg za njihovo podporo. Veliko od t.i. neodvisnih novinarjev na javni RTV je odkritih političnih agitatorjev za določeno politično opcijo, kar je dodaten problem, sploh če upoštevamo predlagano strukturo samoupravnega, notranjega upravljanja. Predlagana struktura upravljanja RTV pomeni nedemokratično recikliranje obstoječih, opredeljenih struktur. Obstoječi oblastniki se ne zavedajo, da bo zadeva enako deviantna, če zavladajo desni, ampak v svoji prepotentnosti te možnosti sploh ne prepoznajo.

Resne sistemske rešitve bi morale poskrbeti, da se stranpoti politične polarizacije minimizirajo.

Veliko skupin državljanov, ki plačujejo prispevek za RTV, v novem zakonu sploh ni zastopanih. Rezultat tega bo še večji revolt v določenih skupinah in zavračanje financiranja zavoda, ki ga ne čutijo za svojega. Največja zasebna medijska družba pa lahko z veseljem opazuje to politično razgradnjo javnega medija. O tem, ali ima kaj pri tem, pa drugič.

Nekateri, morda mnogi zaposleni na RTV Slovenija, očitno menijo, da je ta zavod njihov, da jim pripada, da lahko delajo, kar hočejo. Velja tudi za tiste, ki so ga na podlagi trenutne zakonodaje poskušali "uravnotežiti". Morda je čas, da razmišljamo izven ustaljenih okvirjev.

Svet RTV Slovenija bi lahko oblikovali na podlagi žrebanja med polnoletnimi državljani. S kriteriji regionalnosti, izobrazbe bi dobili res neodvisen Svet RTV, ki bi verjetno enkrat visel malo v desno, drugič v levo. Ampak brez sistemske politične usmerjenosti in vgrajene politične korupcije.