Bistvo je sprenevedanje, usmerjeno, medijsko nadzorovano "nategovanje" ljudi, da je potovanje z letalom na Dunaj cenejše kot potovanje z avtom. PR taktika, ki na tak način poskuša reševati predsednico iz potovalne godlje, je milo rečeno, nenavadna. V bistvu zelo amaterska glede na dejstvo, da vpletene "količine" v tej zgodbi državljani razumejo. Gre za osnovne litre, evre, kilometre, ki jih izkušajo, doživljajo vsak dan ... Ne gre za milijarde, megavate … zadnji so za mnoge slehernike, na srečo oblastnikov, abstraktni pojmi, ob katerih se jim pritisk ob zneskih na položnicah ne dviguje sorazmerno s težo in ceno teh pojmov.

Prepričevanje državljanov o upravičenosti, ekonomičnosti letalskega prevoza do Dunaja in nazaj se nedvomno kvalificira za neko sodobno izvedbo PR butalcev. Predvsem pa je žalitev za državljane, verjetno to razumejo tudi tisti, ki so z veliko večino spravili trenutne na oblast. V podobno zanko se je pred leti ujela ministrica Aleksandra Pivec. Ni razumela, da ji državljani ne zamerijo tistih par sto evrov, ali sendvič s pršutom, dva deci vina na tuje stroške, pa plačilo hotela za družinske člane. Problem je (bilo) sprenevedanje, laganje. Potem pa še prirejanje podatkov, računov za nazaj ... 

"Žalost naše demokracije je, da glavni mediji večinoma sledijo PR obrazložitvam ideoloških prijateljev na oblasti, ne pa osnovni novinarski dvomljivosti, želji po raziskovanju."

V vsej zgodbi gre v bistvu za odnos izvoljenih do tistih, ki so jih izvolili. Na žalost ta začasna funkcija, ki jim omogoči vožnjo z lepimi, dragimi avtomobili in letali mnogim stopi v glavo, po svojem izumetničenem osebnem prepričanju postanejo "nekaj več". Navadni demos pa nima kaj spraševati o njihovih dejanjih. Naj se vozijo s kočijami, kot so nam sporočili. Kak flop!

Žalost naše demokracije je, da glavni mediji večinoma sledijo PR obrazložitvam ideoloških prijateljev na oblasti, ne pa osnovni novinarski dvomljivosti, želji po raziskovanju. Prijateljsko-ideološka samocenzura ob politično opredeljeni, agresivni kapitalski strukturi in slabih plačah, prekarnosti novinarjev že leta uničuje medije. Ti se potem čudijo, zakaj jim pada naklada ali gledanost. Ne priznajo si, da poleg tehnoloških sprememb, razvoja novih medijev, družbenih omrežij … tudi zato, ker so se večinoma spremenili v nekritična strankarska glasila, trobila, v katerih ni informacij, ampak le usmerjena "sporočila" brez novinarske dodane vrednosti, za katere večina noče plačati.

Predsednica Državnega zbora in njeni PR-ovci očitno niso dojeli, da obisk na novoletnem dunajskem koncertu sploh ni problematičen. Da na Dunaju sedi precej atraktivna predsednica slovenskega Državnega zbora je super, pohvalno, dobro za promocijo naše države. V bistvu smo lahko ponosni, da je bila povabljena. Ključni problemi so njeno sprenevedanje, nepotrebne, smešne PR-ovske salte, laži, ki kažejo nrav, pokvarjenost oblastnikov. Politična barva tu ni pomembna, velja namreč za leve in desne, kar smo mnogokrat videli v naši kratki zgodovini države. 

Razlog za vse to nepotrebno zavajanje, izmišljevanje je - slaba vest. Te se ne da odstraniti s plačanimi PR članki in posvojitvami kužkov in mačk. Zadnji žebljiček v krsto sprenevedanja si je predsednica zadala kar sama - oziroma njeni PR-ovci -, saj je nekaj dni za spornim letalskim novoletnim izletom na dvodnevnem obisku Dunaja, tokrat z avtom, porabila le okoli 2400 evrov. Po uradnih podatkih Državnega zbora.

"Predsednica Državnega zbora in njeni PR-ovci očitno niso dojeli, da obisk na novoletnem dunajskem koncertu sploh ni problematičen. Ključni problemi so sprenevedanje Urške Klakočar Zupančič, nepotrebne, smešne PR-ovske salte, laži, ki kažejo nrav, pokvarjenost oblastnikov."

Z malo čez palec analizo lahko hitro ugotovimo, da njena prvotna PR strategija o poceni letalskem prevozu ne pije vode, tudi za najmanj poučene: Dunaj je od Ljubljane oddaljen slabih 400 km, z določenimi nujnimi postanki na črpalkah. Prevoz na Dunaj s prevoznikom GO-Opti stane za primerjavo za eno osebo 39 evrov. Najem sodobnega, VIP kombija za 5 oseb v obe smeri okoli 250 evrov. Z vlakom povratna karta znaša cca 50 evrov (Vir: Slovenske železnice). Letalska karta z redno linijo Lufthanse za dve osebi (povratna) je okoli 800 evrov v prvem razredu (čeprav vsi vemo, da tega razreda pri poletu, ki traja 50 minut, v bistvu ni, razen morda enega kozarca šampanjca in zavesica, ki "prvi razred" loči od ostalih).

Audi, primerljiv BMW-ju, pa recimo, da vozi precej neekonomično, porabi za okoli 400 evrov bencina/nafte v obe smeri. Pa dajmo krat dva za osebje in varnostnike. Slednji so itak zaposleni, dodaten strošek so le dnevnice, kar je v kumulativnem znesku največ 700 evrov. Če pretiravamo s stroški, je ta strošek z vsemi kosili, malicami in napitnino vred 2500 evrov. Ampak Državni zbor nam je serviral podatek, da je potovanje za 7000 evrov z letalom cenejše. Danes verjetno upajo, da se ta zgodba čim prej pozabi. Zato PR dela na kužkih in ostalem.

Ampak, kot rečeno, vse te številke, kalkulacije so v osnovi nepomembne. Pomembno je, kako oblast ravna z denarjem davkoplačevalcev in kako javno, v medijih upravičuje porabo javnih sredstev. Če bi predsednica Državnega zbora ob prvem vprašanju odgovorila iskreno, predstavila razloge za obisk in stroške, verjetno nihče ne bi niti trznil. Njen prvi odgovor pa je bil izrazito agresiven, žaljiv, vmes je javnost spodbudila k razmisleku, tudi revoltu z izjavami o "prevozu s kočijo". 

"Po desetih mesecih težko govorimo o začetniških napakah. Skrbi to, da vlada ne sprejema odločitev, ki bi vsaj delno nevtralizirale negativne učinke zelo zapletene globalne ekonomske situacije, predvsem ne rešuje ključnih problemov ljudi."

Pomenljivo je tudi, da se ob vsem tem na to temo ni pretirano argumentirano ali glasno opredelil predsednik vlade. Ima seveda veliko dela s sproženimi detonacijami v enotnem plačnem sistemu javnega sektorja. Tega sistema seveda sedaj ni več, sploh po ad hoc samopromocijskem happy end-u za sodnike in tožilce v obliki 600 evrpv dodatka za vse. Ne glede na pravno podlago ali uspešnost dela. Menda še finančni minister ni vedel nič o tem do trenutka, ko so mu to sporočili novinarji.

V odgovorih na poslanska vprašanja v Državnem zboru 24. januarja 2023 se je premier Robert Golob vprašanju o tem, kdo je pravno-formalno odločil o dodatku za tožilce in sodnike, nekaj časa spretno izogibal. Na koncu je spet, nekako nenadzorovano, nevede priznal, da pravne podlage za obljubo v višini 600 evrov dodatka ni imel. Povedal je, da bo vlada (post festum) o pravnih podlagah za to dejanje odločala na seji v četrtek, 26. januarja 2023. Gre za očitno politično-pravno reševanje, opravičevanje obljub predsednika vlade. Kaj pa, če te pravne podlage vlada ne bo sprejela? Ampak to ni bistvo. 

Bistvo je, da vlada ne vlada, ampak nastopa v nekem svojem šovu kot nek hormonsko prenapeti najstniški bend pred ideološko opitimi oboževalci. Vemo pa, kakšen je rok trajanja in domet teh bendov. Tudi publika hitro postane nezadovoljna, če se ji zdi, da so plačali za poceni playback namesto resnega koncerta.

Po desetih mesecih težko govorimo o začetniških napakah. Skrbi to, da vlada ne sprejema odločitev, ki bi vsaj delno nevtralizirale negativne učinke zelo zapletene globalne ekonomske situacije, predvsem ne rešuje ključnih problemov ljudi. Novi in novi dodatki, povišice, analize, smehljanje, plesanje, govori na proslavah… kmalu ne bodo dovolj.

Niti za najbolj fanatične podpornike ne.