Kotlar, krojač, vojak, vohun je naslov kultnega romana Johna Le Carréja. V iskanju dvojnega ruskega vohuna se na koncu izkaže, da ni nič tako, kot se zdi. No, saj niti pisec v resnici ni Le Carré, ampak David Cornwell, angleški vohun, ki je delal za MI5 in MI6, a se ni želel razkriti, zato je začel pisati pod psevdonimom.

 Vohunski poklic je v svojem bistvu precej podoben diplomatskemu. Zato sta oba strašno zanimiva. Če imaš seveda dobre živce in te področje zanima. Je pa res, da nekateri jemljejo poklic prvega diplomata predvsem kot sredstvo za lakiranje javne podobe.

Kot zunanji minister sem imel dve leti in pol priložnost spremljati posebna obvestila Sove za državni vrh. Kvalitetno delo so opravljali. S pomočjo obveščevalcev sem lahko preveril več govoric in namigov, ki sem jih ujel v diplomatskih krogih.

Poklic vohuna in diplomata se po svoji naravi povezuje in prepleta. Tako za prvega kot za drugega velja, da v bilateralnem odnosu oblikujeta neko obliko statusa quo. To ni "sredinska črta", niti v ustavo zapisana koordinata, ampak fluidna meja, ki je odvisna od iznajdljivosti, razpoložljivih sredstev, načrtovanja in adutov v rokavu. Bolj kot smo predvidljivi, linearni, nesamozavestni, manj manevrskega prostora nam bo ostalo. Oziroma, bolj bodo "hodili po nas", če želite. Špijonsko in diplomatsko.

+++

V Sloveniji smo imeli pred kratkim zgodbo, v kateri se prepletata obe sferi. "Aretirali ruska vohuna", se je bralo v medijih. Zanimivo je to, da je prišlo do aretacije. Kajti sledenje špiclju, če ta ne ve, da mu slediš, je zlata jama za vsako "sovo". Ali, kakor se sprašuje Le Carré: "Najstarejše vprašanje od vseh je, kdo je tisti, ki vohuni za vohunom?"

Da je novica prišla v medije, pa je sploh nenavadno.

So me pobarali nekateri mediji, naj komentiram. Pa nisem, ker nisem želel kakor koli škodovati državi ali oslabiti položaj tistih, ki upravljajo s to afero. Gre vendar za delikatna vprašanja z zunanjepolitičnimi in varnostnimi posledicami. Ker pa je tema v medijih nenadoma potihnila in torej očitno ni več aktualna, se mi zdi primerno podati nekaj pogledov, ne da bi škodoval komur koli od tistih, ki so ravnali prav ali se pravilno odzvali.

Slovenija ima z Rusko federacijo specifične odnose. Za nekatere zunanje ministre je bila to "ljubezen na prvi pogled". Veleposlaništvo Ruske federacije je bilo med vsem tujimi ambasadami v Sloveniji najštevilčnejše. Kar 42 jih je iz Ljubljane poročalo v Moskvo. Nas je bilo v Moskvi 8.

Pa se je zgodila ruska agresija. Raven diplomatskih odnosov se je znižala. Države EU so izganjale ruske diplomate. Mi jih nismo. Mi smo uporabili drugo določilo Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih - zahtevali smo t.i. pariteto. Če je nas 8 v Moskvi, naj bo toliko tudi Rusov v Ljubljani. In smo jim dali dva tedne, da umaknejo 33 svojih.

Ruska stran ni sprejela povračilnih ukrepov. Najprej zato, ker jih je naš ukrep doletel nepripravljene. Niso pričakovali. Potem pa tudi zato, ker so očitno čakali na volitve. In novo vlado. Tik pred zaprisego vlade Roberta Goloba so nato našim v Moskvi vendarle izročili noto z zahtevo, da se število diplomatskega osebja na slovenskem veleposlaništvu zmanjša za štiri osebe. Da ne bi novi ministrici že v začetku otežil položaja v sicer zapletenih odnosih z Rusko federacijo, sem povračilne ukrepe zadržal in ob primopredaji poslov izrazil pričakovanje, da bo ustrezno ukrepala. Beri - da bo na podlagi reprocitete tudi sama zahtevala zmanjšanje ruskega osebja v Ljubljani. 

Ministrstvo za zunanje zadeve ni storilo ničesar.

Ob zahtevi za zmanjšanje osebja so Rusi našemu diplomatu izročili tudi protest "zaradi neutemeljenih poskusov slovenskih oblasti, da bi obtožile Rusijo za vojne zločine v Ukrajini, in zaradi vojaške pomoči Slovenije neonacističnemu režimu v Kijevu". Tako so se brale njihove besede 19. maja 2022. Kar je posebej zanimivo, je dinamika po tem sicer absurdnem opozorilu. Predvsem v Evropskem parlamentu.

Na vseh naslednjih glasovanjih o Ruski federaciji sta evroposlanca iz vrst SD izkazala precej nenavaden glasovalen vzorec. Čeprav je velika večina evroposlancev podprla resolucije, ki so obsodile Rusijo ter jo po vojnih zločinih v Buči in napadih na civilne objekte razglasile za državo, podpornico terorizma, sta se poslanca Matjaž Nemec in Milan Brglez vzdržala oziroma se izognila glasovanjem. Evropska poslanca iz vrst SD nista podprla niti resolucije, ki je gladomor (načrtno izstradanje Ukrajincev leta 1933 v času Stalina, ko je umrlo 4,5 milijona ljudi), razglasila za genocid. Evroposlanec SD Brglez je pri eni od resolucij, kjer se je vzdržal, zapisal: 

"Besedilo tokratne resolucije nima podlage v mednarodnem pravu, temveč predvsem v partikularnih političnih interesih za populistično orisovanje situacije ter obračunavanje z eno izmed vpletenih držav v času, ko je oboroženi konflikt še vedno v teku."

Priznajmo, obrazložitev se bere tako, kot bi jo zapisal isti ruski diplomat, kot tisto noto ob zahtevi za zmanjšanje števila naših diplomatov iz maja 2022. To ni ostalo neopaženo. Marsikdo od tujih diplomatov me je v zasebnem pogovoru spraševal, če so takšna stališča tudi zunanje ministrice iz vrst SD.

Tanja Fajon je pred kratkim na dnevih slovenske diplomacije dejala: "Brez Rusije v Evropi ne bo stabilnosti." In "Rusija mora biti del razprave o novi varnostni arhitekturi v Evropi." Ter "Takoj, ko bo mir dosežen, bo najpomembnejša stvar - ... - obnovitev dialoga z Rusijo." Malo je zunanjih ministrov, razen morda madžarskega, ki bi med rusko agresijo v Ukrajini javno dajal podobne izjave. Zagotovo pa so takšna sporočila balzam za Putinove medije. Zato ni presenetljivo, da so Rusi ministričine besede hitro povzeli.

In tu pridemo do ključnega diplomatskega signala. Ki tiho odmeva … Ko je vrh zunanjega ministrstva izrekal besede o najpomembnejši stvari - obnovitvi dialoga z Rusijo, je (na podlagi obvestil Sove) že poldrugi mesec vedel za aretacijo ruskih špicljev, torej da na slovenskem ozemlju Rusija oživlja speče celice in jih uporablja za svoje vohunske aktivnosti.

Koga je treba v takšni situaciji (za)ščititi? Slovenijo ali Rusijo?

+++

Vohunski posli Ruske federacije sicer niso nič novega. To Rusija počne povsod. Sam se spomnim dogodka iz časa ministrovanja, ki je bil po svoji naravi podoben našemu. Marca 2022 je slovaška policija zaradi suma vohunjenja za Rusko federacijo aretirala štiri ljudi. Omenjeni naj bi za svoje aktivnosti in posredovanje informacij prejeli po več deset tisoč evrov. Eden od obtoženih je bil celo prorektor in vodja oddelka za varnost in obrambo na Akademiji oboroženih sil. Primer je postal zloglasen predvsem zato, ker so v javnost prišli posnetki pogovora agenta GRU z enim od obtoženih, sicer urednikom spletnih strani: "Moskva se je odločila, da boš 'lovec' na dve vrsti ljudi: tiste, ki imajo radi Rusijo in bi želeli sodelovati, ki hočejo denar in imajo zaupne podatke. Druga skupina so vaši znanci, ki morda razmišljajo o delu za Rusijo ali pa tudi ne. Potrebujem politične informacije in komunikacijo med državami, znotraj Nata in EU."

In odgovor slovaškega zunanjega ministrstva? Takšen, kot v večini drugih držav, kjer so organi pregona izsledili in preprečili vohunske aktivnosti Ruske federacije (Češka, Bolgarija, Črna gora, Avstrija pred nekaj dnevi). Takoj po aretaciji je kot opozorilo zaradi nedovoljenih aktivnosti na slovaškem ozemlju zunanje ministrstvo izgnalo tri ruske diplomate.

In pri nas? Zunanja ministrica je na vprašanje novinarja, zakaj ni nič ukrepala, zakaj ni vsaj ruskega veleposlanika poklicala na zagovor (najmilejši ukrep, stopnjuje se s klicem našega veleposlanika domov na posvetovanje, kot najmočnejši ukrep se uporabi izgon tujih diplomatov), odgovorila: "Ampak bodite prepričani, da dokler postopki potekajo, je neprimerno kogarkoli klicati na zagovor ali nek uraden pogovor."

To je precej nepričakovan "odziv" MZZ. Ali raje, neodziv. Spominja na ravnanje madžarskega zunanjega ministra, ko je po ruskih kibernetskih vohunskih aktivnostih v marcu 2022 storil - nič. In spet ubral enako pot konec novembra po "filmski" aretaciji ruskega vohuna na meji z Ukrajino. Ima pa madžarski zunanji minister rusko državno odlikovanje …

Že prej sem omenil, da če v diplomatskih odnosih nisi proaktiven, so aktivni drugi. Na tvoj račun. Če na "napade" ne odgovoriš, bodo sledili novi napadi. Z večjo frekvenco. Tudi drugih, ko bodo videli, da ne znaš poskrbeti za lastne interese. Če (mehka) diplomacija v medsebojnih odnosih ni sposobna ustvariti atmosfere zavedanja, da (tudi) v bilateralnih odnosih država zna (in si upa) ravnati po načelu "oko za oko", bo država ob naslednji priložnosti začutila udarno pest tega sicer na prvi pogled uglajenega poklica.

V diplomaciji ni zastonj kosila. Če kdo misli, da bo s svojo drznostjo, s svojo uslužnostjo ali s svojo neodzivnostjo nadigral svoje zunanjepolitične partnerje, se krepko moti. Primerov je nešteto. Madžarska je preko meja razuma zaostrovala pogajanja pri uredbi o pogojevanju evropskih sredstev in imela vroče razprave z Evropsko komisijo na temo pravosodja. No, prav ta Madžarska sredstev iz sklada NextGen v višini 5,8 milojard evrov še vedno ne more črpati.

Ali pa Bolgarija. Že od 2007 je v čakalnici za Schengen, bila je prepričana, da bo na istem vlaku s Hrvaško. V vmesnem času je zaostrila odnose z Makedonijo in blokirala začetek pogajanj s to državo (ko je le-ta že izpolnila vse formalne kriterije). Več let je kljub številnim dobrohotnim nasvetom partneric, približevalnim predlogom, sestankom na najvišji ravni, … vztrajala v svoji politiki blokade. Posledica? Ko se je pred kratkim glasovalo o tem, ali naj skupaj s Hrvaško vstopi v Schengen (zahteva se soglasje vseh), je Nizozemska (sicer ni bila edina) dvignila roko, predstavila stališče, da Bolgarija po njihovo še ni izpolnila vseh pogojev, in glasovala proti. V diplomaciji pač tretji Newtonov zakon (zakon o vzajemnem učinku oziroma o akciji in reakciji) še kako velja.

+++

Obstaja več razlag, zakaj je novica o aretaciji ruskih vohunov v Sloveniji prišla v javnost. V medijih se je ugibalo, ali ni šlo pri tem za dimno bombo, ki naj preseka drugo, balkansko afero predsednika vlade. O tem ne bom špekuliral. Prihodnost bo pokazala, če je to res. Čeprav dvomim, glede na to, da je tema po dveh dneh popolnoma izginila iz javnosti, balkanska afera pa še ne, saj nima epiloga.

Čisto možno je tudi, da se je kakšen zgovoren obveščevalec ob pivu širokoustil novinarju, ki je potem to zapisal. To bi me sicer zelo presenetilo, saj Sovo vsaj v času prejšnje vlade poznam po profesionalnem delovanju brez napak. To bi tudi sicer vrglo zelo temen madež na ugled agencije v odnosu do tujih partnerskih organizacij, zato verjamem, da je interna preiskava v teku.

Obstaja še tretja možnost. Opišimo jo zelo poenostavljeno. V obdobju, ko se Zahod združuje in povezuje v obrambi vrednot multilateralnega sistema v odnosu do agresorja, posamezne države še vedno želijo sedeti na dveh stolih. Govoričijo o mirovnem procesu, medtem pa agresor muči in pobija civiliste v Ukrajini. Kdor v Evropskem parlamentu ne želi jasne obsodbe agresorja, krha odločenost zahoda po enotnem ukrepanju. Bodimo si na jasnem - vprašanje odnosa do vojne v Ukrajini je temeljna ločnica med demokratičnimi državami in državami, ki so avtoritarne narave. Je točka, ker ključni zahodni igralci preštevajo svoje vrste in terjajo enotnost. Na tej točki ni mesta za bi-pa-ne bi politiko. Tisti, ki se tega ne zaveda, bo nosil posledice. Zagotovo. Ne danes. Enkrat pa.

Če se torej za trenutek še pomudimo pri tretji možnosti. Zahodne diplomacije od Slovenije v odnosu do agresorja - Ruske federacije, pričakujejo enotno stališče. Ne samo od predsednika vlade in predsednice države, ampak tudi od vrha diplomacije. Da je to ena od ključnih tem, potrjuje vrh EU - Ukrajina, ki je prejšnji teden potekal v Kijevu.

Če diplomacija ene od držav s svojim glasnim sanjarjenjem o čim prejšnji vzpostavi tesnih odnosov z Rusijo otežuje vzajemno ostrejšo politiko zoper agresorja, bi ... recimo Le Carré ... zagotovo znal ubesediti napeto diplomatsko - vohunsko zanko, ki bi diplomacijo te države spravila na čistino. In jo prisilila k ukrepanju. Ne takrat, ko sodna veja oblasti vohune obsodi. Takoj, nemudoma!

Kakorkoli, bodimo prepričani, da Sova informacije o aretaciji ni dala ven. Sodstvo tudi ne. Tožilstvo prav tako ne. Svetovalec za nacionalno varnost v premierjevem kabinetu Andrej Benedejčič tudi ne. Spomnimo, dejal je: "Osebno nisem navdušen nad tem, da o tem razpravljamo v javnosti." In: "Sem izredno ponosen na to, da ne le Sova kot naša agencija, ampak tudi vsi preostali deležniki … so v zadnjih mesecih delovali izredno odgovorno in da smo to informacijo držali zase zelo dolgo." Tudi MZZ informacije ni izdal javnosti. Torej je to naredil nekdo tretji. Morda zato, da nas prisili k ukrepanju. Ampak ukrepati mora pa - Tanja Fajon. Tako kot bi morala že po tisti diplomatski noti ruskega zunanjega ministrstva konec maja 2022.