Za demokracijo to niso dobri časi. Glede na zadnje poročilo The Economist Intelligence Unit (EIU) živi danes v demokraciji manj kot polovica sveta (vir). Pri EIU od leta 2006 pripravljajo t.i. indeks demokratičnosti, kjer na osnovi 60 izbranih kazalnikov, razvrščenih v pet kategorij, vsako leto ocenijo stanje demokracije v 167 državah sveta. Tako dobljene številčne ocene nato rangirajo, pri čemer države sveta dodatno razvrstijo v enega od štirih tipov političnega režima, in sicer: polna demokracija (full democracy), pomanjkljiva demokracija (flawed democracy), hibridni režim ter avtoritarni režim.

Zadnja leta je povprečna ocena demokratičnosti sveta v upadanju. Leta 2022 je v t.i. polnih demokracijah živelo le 8 % prebivalcev sveta, medtem ko jih je v t.i. pomanjkljivih demokracijah živelo nadaljnjih 37,3 %. Vsi ostali po svetu pa živijo bodisi v hibridnih ali avtoritarnih režimih. Na seznamu polnih demokracij prvih šest mest suvereno zasedajo države Severne Evrope – z izjemo Nove Zelandije na drugem mestu, takoj za Norveško. Tudi preostanek seznama polnih demokracij je zapolnjen pretežno z državami Zahodne Evrope. Ob njih pa so na seznamu še Kanada, Kostarika, Urugvaj, Čile, Mavricij, Avstralija, Japonska, Južna Koreja in Tajvan.

Zadnje tri omenjene države so na zemljevidu demokratičnega sveta v neposredni soseščini treh avtoritarnih režimov: Kitajske, Severne Koreje in Rusije. Zaradi nenehne nevarnosti, ki jo predstavlja možnost kitajske invazije na Tajvan, je ta regija že več let vroča točka v mednarodnih odnosih in demokratom po svetu krade spanec. Če bi se namreč Kitajska res odločila napasti Tajvan in bi takrat tej otoški državi priskočile na pomoč ZDA, bi lahko takšna vojna hitro eskalirala.

Največji izziv za demokracijo po svetu pa ta hip vsekakor predstavlja ruska invazija na Ukrajino.

"Rusija se je po indeksu demokratičnosti do leta 2010 uvrščala med hibridne režime, od leta 2011 naprej pa velja za avtoritarni režim."

Prizadevanje Ukrajine, da ohrani svojo suverenost, je nekaj, kar bi morali podpirati demokrati po vsem svetu. Demokracija ni le sistem vladanja, ampak je tudi moralni sistem, in sicer v smislu odnosa do ljudi. Osnovna moralna predpostavka demokracije je ideja, da so vsi ljudje enakopravni. Iz ideje o enakopravnosti ljudi pa izhaja ideja o enakopravnosti narodov: načelo nacionalne suverenosti. Zato je Ukrajina danes frontna linija med demokracijo in avtoritarnimi režimi.

Iz hibridne v avtoritarno državo

Demokracija je sama po sebi privlačna ideja in marsikdaj poskušajo tudi avtoritarni režimi veljati za demokratične. Tako lahko recimo besedo "demokratična" najdemo tudi v uradnih imenih držav, kot so Severna Koreja, Vzhodni Kongo ali pa Laos, ki se po indeksu demokratičnosti uvrščajo med deset najmanj demokratičnih držav na svetu. Nečastno zadnje mesto je v letu 2022 pripadlo Afganistanu.

"Rusija je postala država, ki krade otroke ukrajinskim staršem in jih v posebnih ustanovah sistematično prevzgaja. V poročilu, ki so ga pripravili na Univerzi Yale, je do februarja 2023 dokumentiranih vsaj 6.000 takšnih primerov."

Rusija se je po omenjenem indeksu demokratičnosti do leta 2010 uvrščala med hibridne režime, od leta 2011 naprej pa velja za avtoritarni režim. V letu 2022 je na indeksu demokratičnosti med vsemi državami sveta iz razumljivih razlogov doživela najbolj strmi padec. Ne samo, da je Kremelj v minulem letu sprožil invazijo na sosednjo suvereno državo, ampak je tudi doma zadušil vsako obliko nestrinjanja z vladajočim režimom in vlada s pomočjo represije. Rusija je med drugim postala država, kjer mladoletnikom, ki si upajo izraziti protivojno stališče, oblasti grozijo z odvzemom staršem in nastanitvijo v sirotišnici, njihove starše pa pretepajo in pošiljajo v zapor (vir).

Še več: Rusija je postala država, ki krade otroke ukrajinskim staršem in jih v posebnih ustanovah sistematično prevzgaja. V poročilu, ki so ga pripravili na Univerzi Yale, je do februarja 2023 dokumentiranih vsaj 6.000 takšnih primerov ukrajinskih otrok, starih od štirih mesecev do sedemnajst let, število primerov pa je najverjetneje še veliko višje (vir).

Tudi v tem primeru se primerjave z nacistično Nemčijo ponujajo kar same.

Zakaj Rusi niso sprejeli demokracije

Za Ruse se zdi, kot da za demokracijo, kot jo razume Zahod, ne kažejo kaj dosti zanimanja. Zakaj je temu tako? Najprej je treba izpostaviti, da imajo Rusi v svoji zgodovini z demokracijo zelo malo izkušenj. Stoletjem carizma je po bežnem demokratičnem trenutku leta 1917 sledilo dobrih sedem desetletij komunizma, tako da ko je v devetdesetih letih 20. stoletja Rusija prvič za nekaj časa sprejela demokracijo, ni imela za njo – za razliko od številnih drugih vzhodnoevropskih držav – nobene domače zgodovinske predloge.

"Prozahodni ruski ekonomist Jegor Gajdar je leta 1992 Jelcinu obljubil, da bo v zgolj 18 mesecih Rusijo preobrazil v kapitalistično družbo. Postal je premier, ki je čez noč odpravil ves nadzor nad cenami in pustil, da so se cene vsega začele regulirati same. To je bila najbolj skrajna oblika prostotržnega kapitalizma. Gajdar je imel za svetovalce skupino ameriških ekonomistov, ki so temu pravili 'šok terapija'."

To je bil čas Jelcinove Rusije, ki je sicer imela parlamentarne in predsedniške volitve, konkurenco med političnimi strankami in svobodne medije. Toda v spominu številnih Rusov je ta čas ostal zapisan kot izjemno travmatično obdobje. Takrat so namreč Rusi doživeli zelo kaotično tranzicijo iz revne in nesvobodne sovjetske družbe (pri čemer se večina niti ni zavedala, kako revni in nesvobodni so takrat bili) v družbo s pogosto brutalnim padcem življenjskega standarda, nepredvidljivim vsakdanom in neobvladljivim kriminalom. Prizadevanje, da bi po razpadu Sovjetske zveze čim prej postala država po vzoru zahodnih liberalnih demokracij, Rusiji ni šlo dobro od rok. Preprosto ni imela institucij, ki bi bile kos nenadni vpeljavi kapitalističnih tržnih mehanizmov. 

Ko je prozahodni ruski ekonomist Jegor Gajdar (1956–2009) leta 1992 Jelcinu obljubil, da bo v zgolj 18 mesecih Rusijo preobrazil v kapitalistično družbo, ga je ta postavil za predsednika vlade. Gajdar je bil prepričan, da je bilo plansko gospodarstvo neuspešno, ker je poskušalo nadzirati prav vse, zato je bil njegov prvi korak, da je čez noč odpravil ves nadzor nad cenami in pustil, da so se cene vsega začele regulirati same. To je bila najbolj skrajna oblika prostotržnega kapitalizma. Gajdar je imel za svetovalce skupino ameriških ekonomistov, ki so temu pravili "šok terapija". Z njo so ti hoteli predvsem zagotoviti, da bo socializem ostal zares in popolnoma pokopan. Toda učinek te "šok terapije" je Ruse dejansko šokiral: cene so čez noč poletele v nebo in ljudje si niso več mogli privoščiti niti nakupa hrane. Hiperinflacija pa je nenadoma izbrisala tudi vse njihove prihranke.

Tranzicija je pokopala sanje o svobodi

Naslednji korak "šok terapije" je bila razprodaja vsega, kar je imela v lasti komunistična država. Ljudi so želeli čez noč spremeniti v kapitaliste, zato so vsakemu Rusu dali bone, s katerimi naj bi si kupil delnice v podjetjih, ki so bila do takrat v državni lasti. Tako bi v novi demokraciji vsi Rusi, ki sicer niso imeli nobene izkušnje s kapitalizmom, nenadoma postali delničarji. Ker tako zastavljena "šok terapija2 ni ustrezala ruskim razmeram, je seveda povzročila katastrofo. Zahodne države so nato začele pošiljati v Rusijo pošiljke nujne pomoči v hrani, ljudje pa so bili neredko primorani na ulici razprodajati svoje imetje; prodajali so tudi bone za nakup delnic, ki so jih nato pokupili oligarhi, ki so v tem videli priložnost, da na ta način prevzamejo nadzor nad rusko industrijo.

Gajdar je tako v le nekaj tednih postal najbolj osovražen človek v Rusiji in Jelcin se ga je zaradi pritiska javnosti po nekaj mesecih sklenil znebiti kot predsednika vlade, toda "šok terapije" kot prostotržnega eksperimenta ni prekinil. Leta 1998 se je nato Rusija znašla na robu bankrota. Položaj je bil v tistih letih hujši kot v času velike gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja. Med drugim je tudi smrtnost izjemno narasla: med leti 1991 in 1994 je recimo pričakovana življenjska doba moških v Rusiji upadla iz 64 na zgolj 58 let. Za ruskega moškega ni bilo (in še vedno ni) nenavadno, če se je preprosto zapil do smrti ali kako drugače končal svoje življenje. 

"Do konca devetdesetih let so se Rusi že distancirali od zahodne demokracije in prostega trga, nostalgija za starimi časi pa je bila velika. V takšnih razmerah so Rusi sprejeli Putina, ki jim je najprej obljubil red in varnost, kot odrešenika."

Razlog, zakaj so devetdeseta leta v ruskem kolektivnem spominu tako travmatična, je seveda večplasten. Tu je treba omeniti še rusko imperialno miselnost, ki ni nikoli izginila – ne po letu 1917 in ne po 1991. Po razpadu Sovjetske zveze so se Rusi počutili kolektivno ponižane: menili so, da so izgubili ozemlja, ki da jim zgodovinsko pripadajo, in status velesile, ki da jim prav tako zgodovinsko pripada. Zahodni triumfalizem po letu 1990 je bil za Ruse sploh zelo moteč, še posebej, ker so si od sprememb obetali predvsem zahodno blaginjo in svoboščine, prejeli pa so gospodarski zlom, množično brezposelnost, naraščajočo revščino, dohodkovno neenakost, razmah korupcije in organiziranega kriminala, propadanje javnih služb in demografsko katastrofo.

Putina je rodila ruska travma

Travmatično izkušnjo Rusije z demokracijo in tržnim kapitalizmom v devetdesetih letih 20. stoletja odlično predstavi sedemdelna dokumentarna serija Russia 1985-1999: TraumaZone — what it felt like to live through the collapse of communism and democracy, ki jo je za BBC pripravil angleški ustvarjalec dokumentarnih filmov Adam Curtis in so jo prvič predvajali oktobra 2022. Gre za pretresljiv filmski dokument, sestavljen iz stotin BBC-jevih arhivskih posnetkov, ki poskuša osvetliti življenje običajnih Rusov v obdobju od padca komunizma do vzpona diktature Vladimirja Putina.

K boljšemu razumevanju ruskih devetdesetih let pa lahko prispeva recimo tudi ogled ruskega filma Brat (1997). Gre za pri nas razmeroma neznano mafijsko kriminalno dramo režiserja in scenarista Alekseja Balabanova (1959–2013), ki je uspela dobro ujeti duh takratnega časa. Film Brat, ki upodablja kriminal, revščino, nezadovoljstvo ruske mladine in propadajoče družine v postsovjetskem Sankt Peterburgu, uživa v Rusiji kultni status.      

Do konca devetdesetih let so se mnogi Rusi že distancirali od zahodne demokracije in prostega trga, nostalgija za starimi časi pa je bila velika. Ko se je gospodarski položaj vse bolj slabšal, je Jelcin začel zavirati demokratični napredek in oblast koncentrirati v funkciji predsednika. Poleg tega je s svojo strpnostjo do korupcije in ekscentrično javno podobo pri ljudeh vzbujal cinizem do oblasti. V takšnih razmerah so Rusi sprejeli Putina, ki jim je najprej obljubil red in varnost, kot odrešenika. Tudi gospodarsko stanje se je pod Putinom hitro začelo izboljševati, in sicer na račun prihodkov od izvoza nafte in zemeljskega plina. Ko je Putin za stebre svojega režima uporabil etnonacionalizem, rusko pravoslavje in spoštovanje stalinizma, ni s tem naredil nič novega, temveč je zgolj uporabil tisto, kar je bilo v ruski družbi takrat že prisotno.

Leta 2000 je Aleksej Balabanov posnel nadaljevanje v Rusiji zelo priljubljenega filma Brat. Tudi film Brat 2, ki je sicer pri nas podobno neznan kot prvi del, odlično ujame duh časa na prelomu stoletja: Rusi so se takrat počutili ponižane, hkrati pa sta naraščala patriotizem in spoznanje, da tudi na Zahodu ni vse popolno. Dogajanje filma Brat 2 je postavljeno v Moskvo in v ZDA. Pomenljiv je izbor mafijskih nasprotnikov: medtem ko ima protagonist v prvem filmu opravka s čečensko mafijo, sta v drugem filmu na tapeti ukrajinska in ameriška mafija. Film občasno dobi nacionalistične in celo rasistične podtone, zaradi česar so leta 2015 v Ukrajini prepovedali vsako njegovo predvajanje. Zahodni filmoljubi, ki niso seznanjeni z izjemnim kulturnim vplivom tega filma v Rusiji, bi mu utegnili mimogrede nadeti oznako šund. Toda tatarski novinar Kamil Galeev opozarja, da je film Brat 2 v sodobni Rusiji tako zelo priljubljen, da je postal celo integralni del ruskega državnega kulta (vir).

2012

Ključni trenutek, ko je bila Rusija s strani EIU prepoznana kot avtoritarni režim, se je zgodil, ko je Putin oznanil, da se bo leta 2012 potegoval še za tretji predsedniški mandat. Takrat je Putin začel opuščati vsako pretvarjanje, da želi v Rusiji ohranjati demokratične norme. Od leta 2012 so bili tako za njegov režim značilni vse večja korupcija, krčenje svobode govora, ostro zatiranje političnih protestov in postopno dušenje demokracije. 

Sodobna Rusija je pod diktaturo Vladimirja Putina sicer daleč od demokracije. Vendar ne bi bilo umestno deterministično trditi, da Rusija ni zmožna za demokracijo. Zgodovina namreč ni neka imanentna sila, ki za vedno določa pot nekega naroda. Ljudi sicer res oblikuje njihova zgodovina, vendar pa lahko tudi sami vplivajo na svojo prihodnost. In isto je z narodi. Zato ne moremo in ne smemo nobenega naroda na svetu odpisati kot nezmožnega za demokracijo. Toda Rusi bodo morali svojo pot do demokracije najti sami.