Petkova odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča, da izda nalog za aretacijo ruskega predsednika, je v marsičem res prelomna, celo zgodovinska. Vsekakor pa je pravilna. Ta stavek bo treba v prihodnjih dneh, tednih in mesecih, ko bomo poslušali histerično kričanje Putinovih oboževalcev in zagovornikov ruskega šovinizma, neprestano ponavljati. Pravično in pravilno je, da ruski predsednik za svoja dejanja odgovarja pred mednarodnim sodiščem. Čeprav v resnici bržkone ne bo nikoli, saj Rusija tega sodišča ne priznava. Toda pomembno je sporočilo.
Seveda je odločitev Mednarodnega kazenskega sodišča (International Criminal Court) po svoje presenetljiva, saj je bilo pričakovati, da se bodo v Haagu vprašanja odgovornosti ruskega državnega in vojaškega vodstva za nezakonito vojno v Ukrajini, vojne zločine, zločine proti človeštvu in morebiti celo genocid lotevali počasi in previdno. Pa so haaški tožilci po približno letu preiskave šokirali marsikoga z nalogom za aretacijo Vladimirja Putina. Dikcija je vseeno previdna, a hkrati prepričljiva: ker tožilstvo očitno ta trenutek razpolaga z dovolj trdnimi dokazi za nezakonite deportacije otrok in mladoletnih oseb iz Ukrajine v Rusko federacijo, niso tvegali z razširitvijo obtožnice na dejanja, glede katerih še vedno potekajo intenzivni preiskovalni postopki.
Nalog za Putinovo aretacijo je obenem prvi resni odziv razpadajočega sistema mednarodnega prava po 24. februarju 2022, ko je ruska armada po ukazu svojega vrhovnega poveljnika brez vojne napovedi napadla sosednjo Ukrajino. Šlo je, če smo natančni, za prvo takšno agresijo na evropskih tleh po letu 1939 oziroma 1940, ko sta Hitler in Stalin kot totalitarna siamska dvojčka napadla Poljsko, pri čemer se je Stalin kmalu zatem lotil še Finske in treh baltskih držav, Hitler pa se je obrnil proti zahodu in tam izpeljal svoj Blietzkrieg.
Z napadom na Ukrajino se je Putin, ki smo ga v zadnjem letu večkrat preimenovali v Putlerja, tudi formalno uvrstil ob bok največjim vojnim hujskačem, zločincem in avtokratom 20. stoletja, kamor se bo Rusija - potem ko se bodo znebili Putina - tudi vrnila. Podobno kot je Milošević degardiral Srbijo v balkansko periferijo in jo pahnil za 20 let v preteklost, bo Putin uničil Rusijo in ji vzel nekaj desetletij perspektive. Milijoni mladih, ki so v zadnjem desetletju zapustili največjo državo na svetu, so najbolj konkreten dokaz tega.
Po oceni mednarodnih organizacij so Rusi v zadnjem letu ugrabili med 15.000 in 20.000 ukrajinskih otrok, kar so haaški tožilci označili s pomenljivo zgodovinsko sintagmo "nezakonite deportacije". Asociacije na Hitlerjevo Nemčijo so očitne. Po mednarodnem pravu gre pri takšnih preselitvah ljudi seveda za vojni zločin. Putinu bodo bržkone v nekem trenutku morali v obtožnici dopisati še nekaj najhujših deliktov, ki jih divjanje njegove armade v Ukrajini dnevno potrjuje. Sistematično uničevanje civilne infrastrukture s ciljem prizadeti čim večje število ljudi, predvsem žensk, otrok in starejših, lahko razumemo kot zločine proti človeštvu. Če k temu prištejemo še nekaj dokazljivih primerov vojnih zločinov, med njimi zagotovo bestialno bombardiranje gledališča v Mariupolu, polnega otrok in civilistov, potem smo na dobri poti, da pridemo do tretjega grozljivega poglavja te vojne - namreč poskusa ruskega režima, da fizično (likvidacije, deportacije, bombardiranje mest in vasi, bolnišnic, šol, vrtcev, kulturnih spomenikov, sakralnih objektov ...) in simbolično (zanikanje ukrajinske samobitnosti in pravice do nacionalne suverenosti kot tudi odrekanje pravice do obstoja kot države) z obličja zemlje izbriše vse, kar bi spominjalo na Ukrajino.
Genocid, skratka.
Ob nalogu za Putinovo aretacijo pa čutim tudi nekaj osebnega zadoščenja. Da je Putin vojni zločinec, namreč kot papiga ponavljam že približno eno leto. Da je avtokrat in kriminalec na oblasti, ki je osebno odgovoren za umore novinark, odvetnikov, aktivistov in opozicijskih politikov, pišem in govorim že najmanj 15 let. Zaradi tega me petkova odločitev ICC navdaja z nekaj upanja, da pravica še ni umrla in da bo Vladimir Vladimirovič nekoč dejansko odgovarjal za vse svinjarije, ki jih je zagrešil v svoji politični karieri.
Ampak bodimo realni, verjetnost, da bo ta človek kdaj stopil pred sodišče v Haagu, je majhna. Ruski režim je nemudoma cinično sporočil, da tega sodišča ne priznava in da je vse skupaj brezpredmetno. Dejansko je to res. Kar nekaj najpomembnejših držav nikoli ni podpisalo t.i. Rimskega statuta in pristopilo k temu sodišču. Od Združenih držav Amerike dalje ...
Ne gre si delati utvar, da bodo Putina kdaj aretirali izven Rusije, kamor zadnje leto tako ali tako skorajda ni potoval. Podobno kot Hitler in Stalin se zaveda, da se njegov krog postopoma zmanjšuje in da lahko obiskuje le še brate v zločinu - Iran, Belorusijo, Severno Korejo in morda še članice BRICS. Ni pa nujno, da se bo tiho zavezništvo teh pomembnih in hitro razvijajočih se držav nadaljevalo v nedogled. Putin namreč postaja vse "težji", zavezništvo z njim ima svojo ceno, človek izgublja ugled in je ta hip bržkone edini znani državni voditelj na svetu, ki ga lovi Mednarodno kazensko sodišče. Konec koncev to ni več smešno. Še več, uvrstitev ruskega avtokrata na neformalno listo vojnih zločincev utegne biti preveč celo za njegove pragmatične tihe zaveznike v Indiji in na Kitajskem, ki bodo odslej svoje usluge še dražje računali. Sploh Kitajci.
Odločitev ICC, da kazensko preganja Putina, pa bo imela precejšen odmev zlasti v Združenih narodih, ki so - vsaj sodeč po prvih odzivih - nekoliko v zadregi. Verjetno se obotavljajo pozdraviti uveljavljanje mednarodnega (kazenskega) prava v primeru Putina zato, ker jih skrbi, kako bo to vplivalo na mirovni proces v Ukrajini.
Mirovni proces?
Žal se v palači na East Riverju niti trideset let po Miloševićevih vojnah v bivši Jugoslaviji in po srbskem genocidu nad muslimani v Srebrenici niso spravili k sebi. Birokrati še vedno govorijo jezik, ki ni sposoben jasne obsodbe zločincev in zločina, pač pa poskuša relativizirati vse skupaj. Roko na srce, Združeni narodi so eden glavnih krivcev, da se regionalni konflikti in vojne tako redko, predvsem pa prepočasi znajdejo pred mednarodnimi kazenskimi tribunali. Tudi v primeru ruske agresije na Ukrajino se bi zgodba začela ponavljati, če se ne bi oglasilo Mednarodno kazensko sodišče in izdalo nalog za Putinovo aretacijo.
Odločitev tožilca Karima Khana, ki je pred letom uvedel preiskavo proti ruskim osumljencem zaradi vojnih zločinov, zločinov proti človeštvu in genocisa, si zasluži Nobelovo nagrado za mir. Tožilec in njegova ekipa bodo odslej potrebovali dvojno varovanje, kajti Putina je novica iz Haaga tudi osebno prizadela in ni izključeno, da bo svojim likvidatorjem iz obveščevalnih služb ponovno naročil kakšno zastrupitev, prometno nesrečo ali padec skozi okno ...