Nekoč so države v razvoju z zavistjo opazovale ideal svobode in blagostanja v zahodnem svetu. Prebivalci bolj avtoritarnih sistemov so bili pripravljeni preplavati ocean, da bi blagostanje zahodnega sveta lahko tudi živeli. Za dosego cilja so mnogi umrli. No, če smo pošteni to ni bilo le nekoč, ampak je enako še danes. Toda zadnja leta se v Evropski uniji dogaja fenomen med določeno populacijo mladih, ki si želijo revščine.

Minuli teden je bila v Evropskem parlamentu konferenca Beyond Growth, kjer so starejši planski komisarji in mladi pionirji razglabljali, kako narediti Evropo bolj revno (to bomo težko obrazložili povprečnemu Egipčanu, ki si želi standarda EU). Na konferenci so gostujoči ekonomisti sicer poudarili, da so za vse, od krajšega delovnega časa, univerzalnega temeljnega dohodka in vse do redistribucije premoženja. Izjemno navdušenje je požela omemba valežanske Komisarke za blaginjo prihodnjih generacij, ki se je kar po plansko odločila, da naslednjih trideset let Wales ne bo gradil cest, ker to ni dobro za prihodnje generacije. Kako razumna je ta odločitev v smislu razvoja in ekonomije, bo pokazal čas, toda ob pomanjkanju logistične infrastrukture v prihodnosti Wales verjetno ne bo vroča destinacija za nove industrijske investicije.

Še huje, takšno komisarko si odrastniki želijo tudi na ravni EU. Kaj pa financiranje? Po skromnih ocenah naj bi bile investicije v odrast najmanj med 600 milijardami do enega bilijona na leto, medtem ko je gostujoči ekonomist prepričan, da bo potrebnega še več denarja. Kako priti do "investicij"? Subvencije bodo dane podjetjem, ki bodo uspešno uveljavila zeleno transformacijo, kar naj bi zagotovilo polovico potrebnih sredstev, ostala podjetja pa bomo kar odpisali. Druga polovica bo kombinacija zelenega zadolževanja in odvzema dela 26 bilijonov, ki naj bi jih imel v lasti 1%. Torej, davkoplačevalski denar bodo dobila velika "zelena" podjetja, NGO-ji in ostali interesenti; če ga ne bo dovolj, se bomo zadolžili za zelene projekte, ki jih moramo že zdaj subvencionirati, da ne potonejo, na koncu, ko bodo krediti predragi, pa bomo podjetnikom in bogatim nabili davke do onemoglosti.

Priznati moramo, da gre za odličen plan za "odrast" in recesijo.

+++

Če so vam ekonomisti in profesorji na konferenci uspeli uničiti dan, potem vam bosta govora dveh mladih aktivistk uničila teden. Povprečen državljan EU bo moral zmanjšati porabo mesa, oblačil in transporta, poleg tega pa se bo še aktivno ukvarjal dekolonizacijo, zmanjševanjem imperializma in preprečevanjem "belske nadvlade". Če povzamem, ne bo le živel kot naši predniki ob tedenski enolončnici in paru spodnjic, ampak bo moral imeti ob tem še slabo vest.

Še huje, pri evropskih predstavnikih naj bi te ideje padle na plodna tla, ne pozabimo namreč, da je imela uvodni nagovor Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije. Pustimo tudi ob strani, da je nemški delni eksperiment z zeleno odrastjo rezultiral v energetski odvisnosti od Rusije, omajani varnosti EU, visokih cenah električne energije, povečanjem industrijskih subvencij in rastjo nemških investicij na Kitajskem. Edini, ki niso bili deležni odrasti, so bili nemška visoka in lokalna politika ter nevladne organizacije.

Morda se cel svet načeloma strinja, da je potrebno zmanjšati ogljične izpuste, toda Kitajska, ki trenutno gradi 95 GW novih elektrarn na premog, kar je več kapacitet, kot jih ima cela EU danes, si želi poceni in zanesljive energije. Indija in Vietnam, obe državi sta namreč začeli prevzemati industrijo iz Kitajske, nikakor ne nameravata privabljati novih tovarn izključno le z vetrnicami in kolektorji. Celo zalivske države, ki si trenutno želijo redefinirati svojo pozicijo kot izključne proizvajalke ogljika, so zastavile dekarbonizacijo, toda ne na račun ekonomske stagnacije. Samo za primer Savdska Arabija, Egipt, Indija, 

Kitajska gradi oziroma ima v načrtu izgradnjo več jedrskih elektrarn. Na žalost je EU v svojem gorečem nasprotovanju nuklearni energiji prepustila večino novih elektrarn Rosatomu. Vse zgoraj naštete države in tudi vse ostale, ki sem jih izpustil, imajo vizije za gospodarsko rast in ne obratno. Če bo EU resnično začela z maltuzijanskimi idejami odrasti eko ludistov, potem bodo verjetno naši vnuki plavali proti Egiptu in ne obratno.

Evropska unija je dobila dve lekciji s skupnim imenovalcem. Prva je bila covid, ko so v EU ugotovili manjko proizvodnje osnovne medicinske opreme, kot so zaščitne maske in injekcijske igle, druga pa pomanjkanje energije ob ruskem napadu na Ukrajino. Do deindustrializacije v določenih sektorjih je prišlo iz več razlogov, od nesmiselne regulacije, lobiranja velikih korporacij, birokratizacije in vse do toleriranja kitajske nelojalne konkurence kot posledice masovnih subvencij in podkupovanja bivših funkcionarjev, kot je recimo Schröder. Toda imeli smo srečo, saj je EU dovolj bogata, da je lahko prednostno zagotovila nakupe tako medicinske opreme kot zemeljskega plina. Proizvajalke so nam prednostno prodale plin, ker imamo sredstva za nakup, ponudimo lahko višjo ceno, ki jo plačamo v močni valuti, torej evrih ali dolarjih. V primeru odrasti bi Evropejce zeblo.

+++

Združene države Amerike so lani sprejele Infrastructure Investment & Jobs Act, CHIPS & Science Act in Inflation Reduction Act, kjer gre za kombinacijo davčnih ugodnosti in investicij v industrijo v višini 225 milijard dolarjev v zeleno industrijo, 200 milijard dolarjev v industrije čipov ter ostalih komponent ter 15 milijard dolarjev v biotehnologijo. Trije zakoni so odgovor na kitajsko ekonomsko pozicioniranje v regiji, kjer si ZDA prizadevajo za prenos industrije nazaj na domača tla. Odziv je bil pozitiven, saj več evropskih in azijskih podjetij ne le načrtuje prenos proizvodnje v ZDA, ampak že gradi nove kapacitete. Kot pogoj za davčne ugodnosti morajo biti komponente proizvedene v ZDA, zato recimo Kia in Hyundai še nista v programu davčnega popusta, ker so električne baterije proizvedene na Kitajskem.

ZDA so medtem podpisale še Panpacifiški sporazum, sporazum o rudarjenju z Japonsko in sporazum s Korejo o prodaji čipov Kitajski. Morda bo komu vse skupaj zvenelo kot protekcionizem, vendar je ponovno zavedanje, da se hladna vojna zares ni nikoli končala, Kitajska pa je največji konkurent Zahodu, neusmiljen in brezkompromisen, ki vidi uspeh Zahoda kot majhno anomalijo na poti do njene ponovne veličine. Ne pozabimo, govorimo o konkurentu, ki ima danes okoli milijon državljanov v taboriščih, je utelešenje orwellovske države in kjer na smrt obsojenim odvzamejo organe kar v kombiju.

Toda Kitajska je s svojim razvojem ustvarila industrijskega behemota, ki je ostale revnejše države zreduciral na dobavitelje poceni materialov. Kitajska izdelke z največjo dodano vrednostjo prodaja ravno v države G7. Nekoč je Evropa kupovala surovine iz Afrike, s premikom industrije na Kitajsko v zadnjih 30 letih pa je to vlogo prevzela Kitajska. Toda največja hiba držav v razvoju je padanje prebivalstva. Kitajska zmerna rast ne zadostuje za ustvarjanje delovnih mest, ki bodo lahko financirala staro populacijo, po letu 2030 ji namreč grozi demografska katastrofa.

Ostale, revnejše države, so nekoliko zamudile razvojni vlak, saj se njihovo prebivalstvo stara še pred dosegom industrijskega razvoja. Ne glede kako so neomaltuzijanci v Bruslju prepričani o pomanjkanju zemeljskih danosti, imajo Brazilija, Indija, Malezija, Turčija, Bangladeš padajočo krivuljo prebivalstva, enako velja za zalivske države. Edina težava je zares Afrika, kjer prebivalstvo narašča, EU se bo soočala še z nadaljnimi emigracijskimi pritiski, medtem pa afriške države ne kažejo znakov resne industrializacije. Tukaj ponovno pridemo do boja za vpliv v Afriki, ki poteka ne le na osi EU-ZDA Kitajska-Rusija, ampak so tu še zalivske države, ki so zelo aktivne v pozicioniranju lastnih interesov, neodvisnih od osi zahod-vzhod.

+++

Med bruseljsko konferenco za odrast smo slišali mnogo protikapitalističnih parol in jadikovanje nad liberalnimi demokracijami. Pohvalili so se, da je konferenca podprta s strani vseh parlamentarnih skupin, veseli pa naj bi bili vsakega mnenja. Ne glede na hvalo smo slišali le eno mnenje - in sicer ekoludizem, zavit v socialistične parole.

Kje so bili ostali? Ne gre le za konzervativne skupine, temveč tudi za liberalne in zmerne socialdemokrate, ki bi se vseeno morali zgroziti ob takšnem militantnem nastopanju v hramu evropske demokracije. Konec koncev, ali niso socialdemokrati tisti, ki naj bi se borili za to, da bi bil delavec sit in ogret? Ne le birokratska in nevladniška elita. Zaključili so s stavkom, da prihodnje generacije ne potrebujejo obsesije z gospodarsko rastjo. Morda ni ravno potrebe po obsedenosti, toda če se bodo ti mladi ljudje želeli šolati in imeti spodobno zdravstveno storitev, potem drugega kot gospodarska rast ne bo preostalo. Ali pa morda menijo, da bo povprečni upokojenec zadovoljen z žemljico in deko?

Kje je sredina? Konzervativna in liberalna. Tisti najbolj racionalni del, ki bi se moral pojaviti na konferenci in podati jasno sporočilo – živimo v sistemu, ki nam nudi svobodo in blagostanje, prvo nam je dano z ustavo, drugo z lastno iniciativo in družbenim dogovorom. Ali bi bilo tako težko sporočiti, da smo ravno s tem sistemom dosegli največje bogastvo v zgodovini človeške rase, ne le za elito, ampak za vse, kjer le manjši odstotek prebivalstva živi v revščini? Primernejša bi bila konferenca mladih za podjetni razvoj in znanost, kjer bi se lotili tem, ki so danes tabu, recimo nuklearna energija in genetika v prehrani. Sicer bomo imeli mlade generacije, ki bodo le protestirale do odrasti, odrasle pa ne bodo nikoli.

Andraž Šest, Kairo