Del pričujočega eseja sem napisal v francoskem Strasbourgu, mestu, ki je dalo svoj prostor in čas na razpolago Svetu Evrope, in v katerem deluje Evropsko sodišče za človekove pravice. V Evropski konvenciji o človekovih pravicah piše čisto na začetku, da je pravica vsakogar do življenja varovana z zakonom. To je zelo pomemben stavek v času, ko sprejemamo zakon, ki bi lahko spremenil našo pravico do življena in uzakonil pravico do evtanazije morda tudi tedaj, ko se mi z njo zaradi različnih razlogov ne bomo mogli strinjati ter bodo o tem odločali drugi. Ne moram mimo trditve, da nam bo sprejem takšnega zakona odprl novo pot, ki je danes še zelo meglena in se bo z leti in dodatnimi členi zakona, ki bodo vsekakor sledili v prihodnosti, vse bolj jasnila.

Bojim se, da se po tej poti približujemo evgeniki, ko jo zagovorniki opisujejo kot "družbeno odgovornost, ki naj zagotovi bolj zdravo in inteligentno prebivalstvo. prihrani vire in zmanjša človeško trpljenje". V preteklosti je bila evgenika zlorabljena kot opravičilo za diskriminacijo in kršitve človekovih pravic, kot so prisilne sterilizacije ljudi, ki naj bi imeli genske napake, v nekaterih primerih pa je evgenika služila celo kot genocid ras, ki so bile označene kot manjvredne ali nezaželene. Cilj negativne oziroma slabe evgenike je (bilo) znižanje plodnosti ljudi in možnosti njihovega razmnoževanja, češ da so "genetsko slabši", tj. imajo kakšno genetsko napako ali dedno lastnost, ki jo družba obravnava kot slabo. Sredstvi za to sta bili včasih prisilna sterilizacija in celo neposredno pobijanje ljudi, ki so bili prenašalci dednih bolezni.

Od Platona do Hitlerja

Tak odnos do človeštva sega celo v antično Grčijo, kjer je idejo o izboljšanju človeka predstavil Platon. Verjel je, da bi razmnoževanje človeka morala spremljati in nadzorovati država. Razmnoževali naj bi se le ljudje z dobrimi lastnostmi oziroma s tako imenovano zlato dušo. Prvi so te ideje začeli uresničevati Špartanci. Novorojenčke, ki so bili bolni ali s strani mestnih starešin spoznani kot nesposobni življenja, so preprosto pobili in s tem omogočili, da preživijo le najmočnejši. Tudi v starem Rimu so izvajali dovoljeni detomor. Otroke z anomalijami so morali po zakonu ubiti največkrat kar starši sami. Prav tako so imeli starši pravico otroka ubiti, če se jim je zdelo, da ni sposoben za življenje. Največkrat so novorojenčke utopili v reki.

V Združenih državah so prvi zakon o obvezni sterilizaciji potrjenih zločincev (posiljevalcev) sprejeli leta 1907 v zvezni državi Indiana, nato so ji sledile še druge države. Do časa po drugi svetovni vojni so v ZDA prisilno sterilizirali na tisoče ljudi.

V nacistični Nemčiji pa se je negativna evgenika razvila do vrhunca. Pravi ljudje so bili seveda le arijci, za vse ostale so iz leta v leto izumljali nove metode negativne evgenike. Uvedli so obvezno sterilizacijo vseh genetsko nezdravih ljudi (zakon o preprečevanju potomcev z dednimi napakami), ki je prizadel na stotisoče ljudi, ki so bili kakorkoli mentalno ali fizično ovirani. Hitler je leta 1939 uvedel tudi evtanazijo. Nacisti so se najprej znebili vseh duševno bolnih ljudi, ki naj bi bili nevredni življenja. Uvedli so plinske celice kot najenostavnejši način za množično ubijanje, ki so ga prikazovali kot zdravljenje naroda. Oznaka "nevredni življenja" se je razširila na cele narode in v koncentracijskih uničevalnih taboriščih je bilo med II. svetovno vojno ubitih na milijone ljudi - Judov, Romov, homoseksualcev in drugih nearijcev. Po koncu druge svetovne vojne je evgenika za seboj pustila katastrofalne posledice. (To pišem zato, ker tako z lahkoto pozabljamo zgodovino in se iz nje ne znamo nič naučiti, zato smo v veliki nevarnosti, da se ponovi.)

Ko sem bil desetletji še študent na predavanju priljubljenega profesorja in akademika dr. Janeza Milčinskega, nam je večkrat poudaril, da evtanazije zdravniki, ki branimo življenje in se za pacienta do konca borimo s smrtjo, ne moremo podpreti. Evtanazija mora biti nekaj tujega za zdravnike in zdravnice ter zdravstvene delavce, je govoril profesor Milčinski, ki se je srečeval s smrtjo vse od časov partizanske bolnišnice, katero je vodil sredi druge svetovne vojne v slovenskih gozdovih. Kasneje se je s smrtjo srečeval na sodni medicine z zapletenimi smrtmi, ki so potrebovale še dodatno sodno medicinsko obravnavo. Ta mož, ki je vedel veliko o smrti, nam je študentom skušal na lep način svetovati, da zdravnik ne more biti tisti, ki bo odvzel življenje posamezniku.

Načelo svetosti življenja in posvečenost mrtvih

Potem je profesor in akademik dr. Jože Trontelj v članku, ki ga je objavil leta 2003, poudaril, da je spoštovanje človeškega življenja ena temeljnih vrednot današnje civilizacije. Garantirajo jo ustave držav, pa tudi mednarodni pravni akti, kot je Evropska konvencija o človekovih pravicah. V okviru Sveta Evrope so tedaj tekla prizadevanja za boljše varstvo pravic in dostojanstva umirajočih. Večina razpravljavcev se je zavzemala za razvoj paliativne oskrbe kot etično sprejemljive alternative legalizaciji evtanazije. Temu stališču se je tedaj pridružila tudi Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, ki jo je vodil akademik dr. Trontelj in številni slovenski zdravniki. Kako bi se drugače odločali, saj Hipokratova zaprisega jasno pove:

"Nikoli ne bom bolniku predpisal smrtonosne substance."

3. aprila 2019 leta je v prostorih Slovenske matice potekal zanimiv posvet z zgovornim naslovom Evtanazija kot jackpot zdravstvene zavarovalnice in pokojninske blagajne. Filozofi, pravniki in zdravniki, ki so se na matici zbrali na simpoziju o evtanaziji, so bili večinsko skeptični do evtanazije, izrekli pa so se tudi proti sprejemu posebnega zakona o evtanaziji, ki bi zahteval tudi spremembo slovenske ustave. Ta namreč v 17. členu določa nedotakljivost človekovega življenja.

"Odločiti se za evtanazijo, da ali ne, oprostite, jaz tega ne upam", je med drugim dejal akademik prof. dr. Vinko V. Dolenc, slovenski zdravnik nevrokirurg, in dodal: "Predvsem pa mislim, da evtanazija ni tema za referendum." 

Še o izzivalnem naslovu posveta: evtanazija dejansko zmanjša zdravstvene stroške zavarovalnici, pa ne samo zdravstvene, razbremeni družbo in zavarovalnico, da ji ni treba plačevati za toliko paliativnih oddelkov. Družine so razbremenjene skrbi za ostarele, stanovanja dobijo nove lastnike ... in tako dalje se potem razvija zgodba, ki vpliva tudi na ostarele ljudi, saj se potem čutijo odvečne in zaprosijo za evtanazijo, da se umaknejo za vedno ... in zato privarčuje na koncu tudi pokojninska blagajna. Manj upokojencev, manj stroškov.

Dejanje brez povratka

Skrb za kronične bolnike in invalide je spomenik humanosti družbe, je pogosto govoril akademik Milčinski. Kaj pa evtanazija? Glede na to, da predčasno jemlje življenje ljudem, bi lahko rekli, da je bolj eden od znakov moralne degeneracije zahodne družbe. Družinski zdravnik je na Nizozemskem neposredno vključen v predčasno končanje življenja in evtanazijo, čustveni in psihološki učinki na sodelujočega zdravnika pa so lahko znatni. Hud odmik od temeljnih vrednot medicine lahko pomembno vpliva na številne sodelujoče zdravnike. Zdravniki opisujejo, da so bili močno prizadeti, šokirani zaradi nenadne smrti, ki so jo umetno sprožili, da so bili ujeti v bolnikovo željo po samomoru s pomočjo zdravnika, da so imeli občutek nemoči in da so se počutili izolirane. Mnogi zdravniki, ki so sodelovali pri evtanaziji, so bili zaradi svojih izkušenj čustveno in psihično prizadeti.

Evtanazija je enkratno dejanje brez povratka, zato je to toliko bolj nevarno dejanje za tistega, ki se evtanazira, in za tistega, ki evtanazijo izvaja. Predlagatelji pravijo, da bo moral človek pred tem nasloviti prošnjo na posebno skupino strokovnjakov, pregledal ga bo psihiater itd.. Skratka, omislili so si birokratski postopek, podoben ostalim birokratskim postopkom, ki jih je v naši družbi mnogo preveč, in razosebili sam postopek. Krivdo za smrt, če temu lahko rečemo krivda, so s tem razpršili na več ljudi. Iz izkušenj vemo, kakšni so ti postopki. Vemo, da jim ni za zaupati, da lahko odločajo o življenju in smrti posameznika.

Zakaj to tako dobro vem? Ker sem bil nekaj let član skupine za odločitev o splavu pri ženskah, ki so zamudile rok, v katerem lahko še same svobodno odločajo o umetni prekinitvi nosečnosti. Kar je bilo zelo zanimivo - velikokrat je bil temeljni argument za ne imeti otroka (splav) socialno stanje matere in družine. Ali bo tudi pri evtanaziji počasi prišlo do argumentov, ki ne bodo vedno le zdravstveni, ampak tudi socialni? Izkušnje v svetu kažejo v to smer.

Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne podpirajo zdravniške organizacije, kar je popolnoma razumljivo, saj je njihovo poslanstvo reševati življenja, ne pa jih umetno in predčasno končati.

Proti zdravniški etiki, proti Hipokratu

Komisija za medicinsko etiko je imela ob predlogu zakona tehtne pomisleke. Opozarja, da bodo morali zdravniki delati po zakonu nekaj, česar jim zdravniška etika ne dovoljuje. Zakon temelji na trpljenju, ki pa je od človeka do človeka različno in je njegovo težo težko adekvatno oceniti. Kar je za nekoga neznosno, je za drugega znosno. Komisija dvomi, da se bodo bolniki, četudi na videz svobodno, vedno odločali za prekinitev življenja brez zunanjih vplivov ali pritiskov.

Tako izsiljene želje po smrti bodo dejansko peljale v umor bolnikov, ki jih ne bo mogoče obravnavati kot prostovoljno končanje življenja. Prekinitev življenja zakon obravnava kot absolutno pravico.

Izvedla naj bi jo zdravnik in sestra na domu posameznika. Komisija opozarja, da bo zdravnik, ki bo izvajal to storitev, v okolju dobil drugačen ugled, kot ga imajo ostali zdravniki. Zdravnika bodo lahko kasneje sorodniki ali drugi zainteresirani obtoževali za smrt sorodnika. Veliko skrb pa namenja komisija rahljanju pravil za izvedbo evtanazije, še posebej pri duševnih bolnikih, kar je znan pojav iz držav, kjer se ta postopek že izvaja. Zaradi neurejenih zdravstvenih razmer bi evtanazija lahko postala rešitev za posameznike, ki ne morejo pravočasno priti do zdravniške pomoči. Mogoče je tudi pričakovati, da se bo pri nas izvajal pritisk na ostarele in onemogle, da bi se odločili za predčasno prekinitev življenja. Ob tem obstaja veliko tveganje, da se bo življenje ostarelih v družbi jemalo kot nekaj manj vrednega. Prekinitve življenja se v zdravstvu ne bi smelo institucionalizirati. Komisija zaključuje, da navkljub velikim zagotovilom predlagateljev ni dovolj prepričljivih varnostnih mehanizmov, ki bi preprečili tragedijo, da pride do umora namesto do prostovoljne prekinitve življenja. 

V diskusijo o evtanaziji se je aktivno vključil tudi dr. Matjaž Zwitter. V obsežnem intervjuju je opozoril na številne pomanjkljivosti predloga zakona o evtanaziji. Opozoril je, da volja večine v parlamentu ne sme ogrožati življenja manjšine (ostarelih). Opozarja na to, da gre pri  dovoljenem ubijanju na smrt bolnih za zelo globoko spremembo v našem odnosu do vseh bolnih, invalidov in ostarelih. Do zdaj je nekdo, ki je bil hudo bolan, veljal za pogumnega, ko se je z vso močjo boril za življenje. Če bo zakon sprejet, pa bo morda začel veljati za sebičnega, ker noče odstopiti prostora mlajšim in sposobnejšim. Ker odžira denar, ki ga v zdravstvu vedno manjka.

O evtanaziji otrok v Belgiji

V Belgiji, ki ima že nekaj let uzakonjeno evtanazijo, je zakon v presoji visokih sodišč. Zelo kontroverzna tema je evtanazija pri osebah z duševno motnjo. V Belgiji so od leta 2002 do 2021 usmrtili 370 (1,4% vseh evtaniziranih) bolnikov zaradi duševnega trpljenja, ki ga je povzročila njihova duševna bolezen. Sicer pa je s pomočjo evtanazije v Belgiji po skoraj 20 letih umrlo na ta način že 30.000 ljudi. Trenutno je za 2 % smrti v Belgiji vzrok evtanazija. Na začetku, v letu 2003 je umrlo s pomočjo evtanazije letno le 235 ljudi. Leta 2021 je že dnevno umrlo na ta način sedem ljudi. Trenutno belgijski državljan izpodbija zakon o evtanaziji na najvišjem evropskem sodišču, ker je bila njegova mati ki je bolehala za depresijo, evtanazirana pri 64. letih brez njegove vednosti.

"Velika težava v naši družbi je, da smo očitno izgubili pomen skrbi drug za drugega", je povedal njen sin. Njegova mati je bila fizično zdrava in njena psihiatrinja z več kot 20-letnim stažem je izrazila pomisleke glede tega, ali izpolnjuje zahteve belgijskega zakona o evtanaziji. Kljub temu jo je evtanaziral onkolog brez znanih psihiatričnih kvalifikacij. Isti zdravnik, ki je evtanaziral njegovo mamo, je tudi sopredsedoval zvezni komisiji, ki pregleduje primere evtanazije, da bi zagotovila spoštovanje zakona. Vodi tudi organizacijo za evtanazijo, ki je prejela od matere v tednih pred njeno smrtjo 2600 evrov plačila. Kljub vsemu temu po navedbah belgijske vlade zvezna komisija ni videla nobenega problema v tem konkretnem primeru in je dovolila izvedbo evtanazije.

Čeprav je bila evtanazija sprva legalizirana pod ozkimi, strogimi pogoji, je Belgija s posodobitvami zakona (2014) postala prva in edina država na svetu, ki nima starostne meje za otroke.

Med evtanaziranimi tako najdemo tudi 38-letno žensko avtistko kot tudi otroke. Trenutno teče postopek proti zdravnikom, ki so evtanazirali 38-letno žensko zaradi neznosnega stanja po neuspešnem razmerju.

Žal so v teh letih v Belgiji videli veliko preveč ljudi, ki so končali svoje življenje, namesto da bi uživali skrb in podporo, ki ju potrebujejo za življenje. Zakonska sprememba ogroža pravico do ugovora vesti zdravstvenim ustanovam in preprečuje, da bi nasprotovale evtanaziji, ki se izvaja v prostorih njihove ustanove. V tej državi se je v zadnjih šestih letih evtanaziralo 150 tudi tujcev. Leta 2014 je Belgija legalizirala evtanazijo tudi za otroke; zakonodaja sloni na spoznanju, da imajo otroci sposobnost odločanja o življenju in smrti. Sodišča so se naslonila na sposobnost mladoletnika, da razume dejanske posledice svoje prošnje za evtanazijo in njene posledice. Pogoji za izvedbo evtanazije pri otrocih so sicer natančno določeni, toda razprava o evtanaziji otrok je še vedno v polnem teku. 

Zakon o evtanaziji ima tudi politično ozadje. V Belgiji ga je sprejela leva vlada v času, ko socialisti niso bili v koaliciji z desno usmerjenimi vladami. Vzporednico lahko potegnemo tudi z našim levo usmerjenim političnim vodstvom, ki izkorišča te razmere za sprejemanje takšnih problematičnih zakonov. Zakon so v Belgiji pisali 6 let.

Ugovor vesti zaradi ubijanja

Sprejem evtanazije bi spremenil zaupanje do zdravnikov, saj bi jim dal moč, da zdravijo in hkrati tudi ubijajo, kar bi zdravnike postavilo v zelo čuden položaj. Na kar je opozoril tudi dr. Zwitter, ko je dejal, da naj evtanazijo izvajajo sociologi in filozofi in naj za to dejanje ne zlorabljajo zdravnika. Zdravniki v Belgiji opozarjajo, da iz leta v leto narašča število ljudi, ki jih zdravniki evtanazirajo. Ko je pomoč z evtanazijo legalizirana za eno skupino, se takoj doda novo skupino in tako se indikacija za evtanazijo počasi širi. V Belgiji tako evtanazija ni omejena samo na tiste z neozdravljivo boleznijo, ampak so evtanazirali že ljudi z depresijo, slepoto, gluhostjo, krizo spolne identitete in anoreksijo. Dovoljenje za evtanazijo je dobil zapornik, ki je prestajal kazen zaradi posilstva. Dodali so tudi možnost darovanje organov evtanaziranih ljudi, kar predstavlja tudi donosen posel.

Ali je morda smrt res postala še en dogodek v našem življenju, za katerega se zdi, da sami ne moremo ustrezno poskrbeti in potrebujemo pomoč in nenazadnje tudi posel za posameznike?

Zanimiv je primer iz Kanade. 77-letna ženska je bolehala za osteoartritisom. Zdravniki so njeno željo po evtanaziji zavrnili, pa se je vmešalo sodišče, ki je odločilo, da morajo izvesti evtanazijo, saj je bila stara in brez ustrezne kakovosti življenja.

Na Nizozemskem je predstavniški dom izvedel plenarno zasedanje, na katerem so podprli evtanazijo pri tako imenovanem dopolnjenem življenju. Ta se je vpeljal za vse Nizozemce, starejše od 70 let, ki se počutijo utrujene od življenja in jih tako naredil za upravičence za evtanazijo. Mimogrede, to je skupina ljudi, ki najbolj obremenjuje zdravstvene zavarovalnice.

Neoliberalni "čas za smrt"

Tako so na Nizozemskem izvedli evtanazijo pri zdravem moškem v starosti 63 let, ki je imel po besedah psihiatra strah pred upokojitvijo - in z upokojitvijo se je njegovo življenje zaključilo s pomočjo evtanazije. Skupina prebivalcev Nizozemske še naprej trdi, da se po določeni starosti, ko oseba ne živi več produktivno in je "izpolnila" svoj delež za družbo, želi odločiti za evtanazijo. Nastopil je "čas za smrt". Ob tem dogodku so pokojninski skladi znižali pokojnine za 7 % (morda zgolj slučajno). A  ne verjemite v naključja; ob zmanjšanju pomoči ostarelim je na Nizozemskem evtanazija postala zgodba o uspehu. Ob tem se spomnim pesmi Srečka Kosovela z naslovom Ekstaza smrti, ki jo je pesnik napisal na začetku 20. stoletja in tako natančno zadel trenutek, v katerem živimo.

A soft or gentle death se pojavlja na Nizozemskem kot pogosta fraza za evtanazijo. Mehka, ker se pacient izogiba nasilju, ki je neločljivo povezano s trpljenjem zaradi nenehnih fizičnih ali psihiatričnih muk, in ker je ta mehka smrt predvidena, pričakovana in ne v neki negotovi prihodnosti. V tej retoriki je mehka smrt predstavljena kot zgodba o uspehu, rezultat skrbno načrtovanega postopka, ki lahko vključuje celo pitje šampanjca pred dajanjem smrtonosnih zdravil. Mehkoba in nežnost vzbujata občutek nedolžnosti, pastelno obarvana pripoved pomirjenih družinskih članov, ki so pripravljeni izpustiti svoje ljubljene, jih usmiljeno razbremeniti njihove bolečine ...

V kontekstu neoliberalizma je sočutje v kontekstu argumentov za evtanazijo pravzaprav samo beseda za željo po povečanju avtonomije posameznikov ob koncu življenja – kot da bi bil način, na katerega umiramo, le še ena tržna izbira, ki je značilnost neoliberalizma. V neoliberalnem političnem diskurzu je izbira smrti v osnovi obravnavana kot rezultat posameznikovega ozaveščenega odločanja.

Evtanazija ni nastopila sama po sebi, ampak je del družbenih dogajanj v naši civilizaciji. Verjetno je nedostojno siliti zdravnike, ki so vzgojeni v etiki varovanja človekovega življenja, v izvedbo evtanazije z zakonom. Še bolj neetično je, da postane evtanazija nadomestilo za paliativno oskrbo. Pri tem nedvomno močno vpliva tudi filozofija neoliberalizma in pa profit. Posledično lahko poganja evtanazijo ekonomski moment, ki zagotavlja velike prihranke tako pri zdravstvenih zavarovalnicah kot pri pokojninskih skladih, da ne govorimo o stanovanjih in premoženju, ki jih zapustijo evtanazirani, in o interesu tistih, ki evtanazijo izvajajo kot posel. Velika nevarnost je širjenje indikacij za evtanazijo, ki so sprva zelo ozke, da ljudje nekako sprejmejo evtanazijo, in se kasneje širijo tudi na otroke itd..

Tudi politični trenutek v Sloveniji je tak, da bi lahko pripeljal do hitrega sprejema zakona, saj ga podpira najvišja avtoriteta, predsednica države in predvsem njena svetovalka Biserka Marolt Meden. Leve vlade so običajno tiste, ki uvedejo evtanazijo - in mi imamo levo vlado.

+++

Zato menim, da potrebujemo temeljit razmislek in dolgotrajno razpravo o sprejemljivosti evtanazije v naši družbi in da je treba prenehati z enostranskim prikazovanjem problema. Referendum se zdi nedostojen za tako pomembno vprašanje, ki odloča o manjšini, trenutno o ostarelih in neozdravljivih, ki četudi bi bili proti, na referendumu ne morejo preglasiti velike večine mladih. V človeški zgodovini smo ga v 20. stoletju, v času II. svetovne vojne zelo polomili z evtanazijo. Iz tega bi se morali nekaj naučiti in ne ponavljati napake. Preseči bi morali kulturo smrti in se usmeriti predvsem v kulturo življenja.

Kaj lahko se nam zgodi v bližnji prihodnosti, da bo evtanazija postala pomemben družbeni korektiv, ki bo zmanjševal stiske ljudi vseh starostnih skupin, a ne na neetični podlagi. Časi postajajo vse bolj resni. Politika danes lahko sprejme skoraj vse, tudi evtanazijo, zato je čas, da ustavimo ta voz in temeljito premislimo, kaj delamo in kam to vse skupaj pelje ...

____________

* euthanasia, ε?θανασ?α (gr.): dobra smrt