V La Sambuyu se ne obremenjujeo z ogljičnim odtisom, zelenim prehodom, podnebno nevtralnostjo in številnimi drugimi sintagmami, s katerimi ideologi krasnega novega sveta dnevno zastrupljajo človeške duše. Prebivalci francoske vasi pod Mont Blancom so zgolj zdravi ljudje s pametjo, ki pravi, da če nekaj ne gre, pač ne gre. Če ni snega, potem nima smisla vztrajati pri smučanju. Glede na nadmorsko višino tega majhnega resorta, katerega najvišja smučišča bi lahko primerjali z našim Voglom, nas v Sloveniji tovrstna šok terapija še čaka, saj velika večina naših smučišč bržkone že v desetletju - ali pa celo prej, napovedi so nemogoče - ne bo imela več dovolj snega za obratovanje. Bomo zimsko sezono reševali s Kaninom in Voglom? Težko.

V 20. stoletju smo se toliko ukvarjali z industrijskim razvojom, napredkom v znanosti in človekovimi pravicami, da je za naravo zmanjkalo časa. Zdaj se ignoranca vrača z obrestmi. Podatki, zbrani v letošnjem letu, so alarmantni. Skeptikom bo bržkone vseeno, toda za vsakega normalnega, zdravorazumskega homo sapiensa so zanikovalci podnebnih sprememb podobna kategorija čudakov kot tisti, ki verjamejo v ravno zemljo, chemtrailse, umetno ustvarjene viruse, svetovno židovsko zaroto in podobne reči. 

V letu 2023 beležimo daleč najtoplejši Zalivski tok, ponovno se je pojavil El Nino, meritve na Antarktiki so prinesle šokantna spoznanja o daleč nadpovrečno visokih temperaturah in podpovprečnem obsegu ledu. Nenazadnje smo tudi v naših krajih v dobrem letu dni preživeli ognjeno ujmo na Krasu in letos avgusta poplave svetopisemskih razsežnosti. Vse to kaže na to, da se z naravo nekaj dogaja, pri čemer se zdi vsak dan manj pomembno, kaj je vzrok za to. Kajti o podnebnih spremembah se bomo globalni Butalci očitno prerekali še nadaljnih 50 let. Je "kriva" narava, ki se spreminja, ali pa je vzrok sprememb človek?

Ko je v Titanik začela vdirati voda, je bilo za potnike gotovo precej nepomembno vprašnje, kdo je kriv za to, saj je vsak razmišljal zgolj o tem, kako bi si rešil življenje. No, menda so bili med potniki tudi takšni, denimo člani manjšega orkestra, ki so hitro spoznali, da ni rešitve, zato so se odločili, da bodo igrali dalje, do bridkega konca. Če Titanik apliciramo na aktualne podnebne spremembe, potem je najbrž res nesmiselno filozofirati o vzrokih in posledicah, ki so morda tudi v naravnih ciklusih, pač pa se kaže posvetiti iskanju rešitev.

Če sploh so rešitve?

Škoda zaradi naravnih katastrof bo v letošnjem letu med najvišjimi v zgodovini moderne cilivizacije. A človek ne bi bil človek, če k temu ne bi dodal še t.i. človeškega faktorja. V letu 2023 smo gledali nadaljevanje vojne v Ukrajini, krepitev konflikta med Zahodom in Rusijo, zapletanje ekonomskih odnosov s Kitajsko, naraščajoče negodovanje t.i. globalnega juga ter serijo vojaških udarov v Afriki, za katere je jasno, da so bili spodbujeni s strani "tujih deležnikov".

+++

V tednu, ko se začenja tradicionalno jesensko letno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov, je razlogov za pesimizem več kot kdajkoli prej v zadnjih 35 letih, če kot prelomno točko vzamemo padec Berlinskega zidu oziroma konec blokovske delitve sveta. Letos bo Generalno skupščino od vseh stalnih članic Varnostnega sveta v živo nagovoril le ameriški predsednik Joe Biden. Tako slabo ni bilo že dolgo, pravijo poznavalci. Nič manj napeto ni kot v časih hladne vojne, le da si zdaj ne stojita nasproti kapitalizem in komunizem, pač pa demokracija in avtokracija.

"Ko se je Titanik začel potapljati, je bilo za potnike precej nepomembno vprašnje, kdo je kriv za to, narava (ledena gora) ali človeški faktor, saj jih je zanimalo zgolj to, kako se rešiti ..."

Finski predsednik opozarja na nevarnost eskalacije vojne z Rusijo, ki se dejansko bori z Zahodom, čeprav domačo javnost že poldrugo leto prepričujejo, da se v Ukrajini odvija le "posebna vojaška operacija" in se dosledno izogibajo uporabi besede "vojna". Toda med Putinovi generali in psi vojne je veliko takšnih, ki ne skrivajo še večjih apetitov in se jim zdi Ukrajina le začetek osvajanja. Na drugi strani premeščanje ruske armade z zahodnih meja (Norveška, Finska) razkriva resnično naravo ruskega ekspanzionizma; ni zveza NATO tista, ki se je bojijo Rusi, širitev je bila vedno le priročen izgovor za nove in nove sovražne poteze do (manjših) sosednjih držav. Vseeno pa imajo prav tisti, ki opozarjajo, in finski predsednik je med njimi, da bo z Rusijo nekoč treba najti skupni jezik, saj vojna v Ukrajini ne bo trajala večno. Vprašanje je le, s kakšno Rusijo bomo imeli opravka takrat; izkušnje z nacistično Nemčijo kažejo, da se lahko zgolj od poraženke (brezpogojna kapitulacija) zahteva "očiščenje", v nemškem primeru je bila to denacifikacija. V primeru Rusije, ki ima jedrsko orožje in zato ni jasno, kako bi lahko sploh postala poraženka, ne da bi to drago plačal ves svet, zlasti Zahod, je nemogoče najti odgovor na vprašanje, kako "normalizirati" državo, ki v marsičem spominja na Srbijo. Pa je že Srbijo, če smo realni, nemogoče razložiti brez elementa iracionalnosti.

Za nas je seveda bistvena predvsem Evropa, Evropska unija. Kljub izjemno zapletenim razmeram na njeni vzhodni meji in odkritemu koketiranju ene izmed članic (Madžarske) z režimom v Kremlju je pozornost odločevalcev še vedno preveč usmerjena v teme, ki nikakor niso bistvene, pač pa vse prevečkrat postajajo ideologija. Večkrat sem že ugotavljal, kako Nemčija kot motor Evrope postaja njen največji problem prav zaradi iracionalnega, norega vztrajanja pri "razogljičenju", iz česar so naredili novo ideologijo. Nemci so 20 let nesramno bogateli na račun poceni ruskih energentov, potem pa čez noč šokirani ugotovili, da niti plin niti nafta nista več okoljsko sprejemljiva in da mora celotna EU zdaj v nekaj letih obrniti hrbet vsem "umazanim" energijam ...

"Vojna v Ukrajini je v t.i. stabilni fazi, kar pomeni, da je pred njo zima in nekajmesečni status quo na fronti. Ocene so celo, da utegne ta vojna trajati še 4-5 let."

Letošnja zima bo morda neprimerno dražja za nas kot lanska, opozorila o velikih podražitvah elektrike (tudi) za gospodinjstva niso naključna. Vojna v Ukrajini je morda res v t.i. stabilni fazi, kar pomeni, da je pred njo zima in nekajmesečni status quo na fronti, vendar po drugi strani premirja ali celo trajnega miru ne moremo pričakovati še naslednjih nekaj let. Ocene so celo, da utegne ta vojna trajati še 4-5 let. V tem času bo Evropa pod izjemnim ekonomskim pritiskom, saj vojne ne bodo plačevali Američani; svoj del so že prispevali, potem pa so breme elegantno prevalili na Evropo, ki se bo, kot vse kaže, v prihodnjem letu spopadla še z novim migrantskim valom, morda celo hujšim od tistega leta 2015. Potres v Maroku, katastrofalne poplave v Libiji in državni udar v Nigru, kjer ležijo "vrata v Sredozemlje", predstavljajo velikansko množico migrantov, namenjenih v Evropo. V Rusijo zagotovo ne bodo šli, je pa Putin več kot zainteresiran, da ta armada vkoraka v Evropo.

Levo-liberalni blok se bo moral do vseh teh vprašanj - med katera sodi tudi hipertrofija bruseljskih predpisov, prihodnje leto bo zagotovo izjemno odmevna Direktiva o uravnoteženosti spolov (Directive on improving the gender balance) v gospodarstvu - začeti odgovorneje obnašati, zlasti pa jih prenehati ignorirati. Če se Italijani utapljajo v morju ilegalnih pribežnikov, potem to zagotovo ni le njihov problem, pač pa je problem celotne Evropske unije. In če vladajoče stranke zaradi obsedenosti s politično korektnostjo in lovom na čarovnice, ki slišijo na ime sovražni govor, ne bodo pravočasno prepoznale, da gre dejansko za vprašanje obstoja evropske ideje, torej posledično tudi EU, bodo na volitvah slavili skrajni populisti, desničarji in ksenofobi. Na naznansko veselje Vladimirja Putina, ki prek svojih vzvodov že več kot desetletje sofisticirano piha na dušo radikalnim politikom in jih financira.

Le katero politično stranko pri nas bi Rusi najprej targetirali?