Intervju

Intervju s Frankom Karstenom: Privlačnost socializma je v tem, da se zdi, da ponuja nekaj zastonj. In mnogi takšno neumnost kupijo.

Na Portalu Plus menimo, da je potrebno predstavljati še kaj drugega kot socialistični pogled na aktualne probleme in da Krugman v svetovni ekonomiji ne zavzema več prostora, kot ga je nekoč in kot mu ga slovenski mediji namenjajo. Zato smo naredili intervju s Frankom Karstenom, soavtorjem knjige "Beyond Democracy" (drugi avtor je Karl Bekman), libertarnim (ali klasično liberalnim) kritikom demokracije.

26.11.2014 01:32
Piše: Kizo

Trenutno se zdi, da je Venezuela tista, ki je najbolj odločna pri tem, da stopi na pot sistemskega razpadanja.

Socializem zelo spretno izkorišča zavist, ki jo mnogi čutijo do bolj uspešnih, ki pa predstavljajo manjšino v družbi. Ironija pa je v tem, da je ravno socializem tisti, ki kreira bogate elite.

 

Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice.

 

Samo pomislite, koliko imajo politiki za povedati o vas in vašem življenju, skorajda nič pa ne povedo o politiki sami.

Vsaj od začetka slovenske ekonomske krize pa nadalje so zelo žive debate o problemih političnega in ekonomskega sistema oziroma o tem, kako inovirati oba sistema. Za razliko od tujine, kjer v podobnih debatah niso dominirali zgolj misleci (in tudi preroki groze) socialistične provenience, so slovenski dominantni mediji peljali debate v vse bolj ekstremne smeri. Bolj je nekdo zagovarjal uvajanje ekstremnega tipa socializma, bolj je bilo verjetno, da bodo njegove argumentacije pristale v kakšnem velikem sobotnem intervjuju denimo Dela ali Dnevnika. S tem se je ustvarila napačna predstava, da je aktualna svetovna kritika demokracije in tržne ekonomije zgolj v domeni socialistov in komunistov. Če je od te linije kaj lahko odstopalo, potem so bile to številne različice keynesianske teorije, posebno krugmanovske ekstenzije, ki so v Sloveniji obveljale za še posebno intelektualno argumentacijo. 

 

Na Portalu Plus menimo, da je potrebno predstavljati še kaj drugega kot socialistični pogled na aktualne probleme in da Krugman v svetovni ekonomiji ne zavzema več prostora, kot ga je nekoč in kot mu ga slovenski mediji namenjajo. Zato smo naredili intervju s Frankom Karstenom soavtorjem knjige "Beyond Democracy" (drugi avtor je Karl Bekman), libertarnim (ali klasično liberalnim) kritikom demokracije.  

 

 

Zakaj je od ekonomske krize naprej na površje izplavalo toliko levičarskih in socialističnih poskusov redefinicije demokracije, libertarne ideje pa so bile skorajda popolnoma ignorirane v "mainstream" medijih? Oziroma zakaj menite, da je socialistični aspekt premišljanja o spremembi institucionalne ureditve bistveno bolj prisoten kot libertarni?

 

Privlačnost socializma je v tem, da se zdi, da ponuja nekaj zastonj. In mnogi takšno neumnost kupijo.

 

Socializem zelo spretno izkorišča zavist, ki jo mnogi čutijo do bolj uspešnih, ki pa predstavljajo manjšino v družbi. Gre pravzaprav za idejo, ki narekuje, kako se bogatejšim maščevati in zagovarja redistribucijo bogastva od bogatih na revne. Ironija pa je v tem, da je ravno socializem tisti, ki kreira bogate elite, vsi preostali pa (p)ostanejo revni. Da je temu tako, nam priča zgodovinska izkušnja s Sovjetsko zvezo. Kljub temu pa obstaja ogromno tistih, ki jih tudi cela kopica dokazov o neuspešnosti socializma ne more odvrniti od njihovega hrepenenja po socializmu.

 

K popularnosti socializma pripomore tudi dejstvo, da gre za doktrino, ki je manj abstraktna kot libertarijanizem. Po libertarni doktrini bodo rezultati doseženi, če bo aktivnost države čim manjša, to pa je lahko zelo kontraintuitivno. Po drugi strani je bistveno lažje sprejeti socialistično doktrino, ki pravi, da je samo močna in benevolentna država tista, ki lahko doseže rezultate. To je seveda lahko res zelo intuitivno, ampak je tudi napačno. Če bi povzel v en stavek, bi postavil trditev, da je socializem organiziran kaos, libertarianizem pa kaotični red. Ravno zaradi te trditve lahko pride do omenjenega problema z intuitivnostjo socializma.

 

 

Velika večina klasičnih liberalcev bi se strinjala, da je pravna država fundament svobodne družbe in da je ustava osnovni okvir pravne države. Vendar pa v knjigi "Beyond Democracy" skupaj s soavtorjem Karlom Bekmanom postavljata tezo, da je ustava, kot družbena pogodba, totalitarizem, saj gre za pogodbo, ki ni prostovoljno sprejeta.

 

Raje bi uporabil termin prisila kot pa totalitarizem. Vse kar konstituira državo je prisila. Kot pravi Murray Rothbard, se država začne kot organiziran kriminal, ki pa se potem spremeni v reketiranje z institucionalno zaščito. Večina meni, da je država pravična in nujna, kar pa kaže predvsem na to, da jih večina trpi zaradi Stockholmskega sindroma. Redkokdo bi namreč prostovoljno plačeval državi, če plačevanje davkov ne bi bilo obvezno. Nenazadnje bi se tudi redki strinjali, da so davki, ki jih plačujemo, pravična cena za storitve, ki jih država nudi. 

 

Verjetno se ljudje raje zavestno odločijo, da se pretvarjajo, da je država nekaj pravičnega in normalnega, kot pa da bi sprejeli realnost. Takemu obnašanju rečejo psihologi kognitivna disonanca. Alternativa je namreč ta, da si priznajo, da se jih ropa, vendar proti temu ne morejo narediti prav ničesar. To spoznanje pa je verjetno še bolj neudobno, kot pa samoprevara, da je država pravična in potrebna.

 

 

Ali bi podprli legalizacijo marihuane? To vas sprašujem zaradi malce bolj tehničnega problema, namreč, če se marihuana legalizira, se bo ta trg podvrglo regulacijam in intervencijam, kar pa ima na koncu paradoksalen izid: trg marihuane, ki je danes svoboden, bi zaradi legalizacije postal podvržen političnim interferencam in parazitizmu preko obdavčitve. Torej z legalizacijo bi trg ugasnil v svoji svobodni formi.

 

V tem primeru legalizacije bi manj ljudi sedelo v zaporu zaradi zločina brez žrtve, ki se mu reče pridelovanje, prodaja in uporaba marihuane. Bistveno manj ljudi bi tudi trpelo zaradi kriminala, do katerega pride, ko odvisnikom zmanjka denarja za nakup drog. Poleg tega trdim, da bi v primeru legalizacije marihuane cene padle in to je dobro. 

 

 

Ali smo z naraščanjem števila zakonov in regulativ res vse bolj varni ali pa z uvajanjem novih in novih zakonov krčimo prostor svobodnih interakcij in ustvarjamo vedno nove kanale za politične intervencije?

 

Povečevanje števila zakonov in regulacij ne more biti odgovor na odprta vprašanja in probleme naše družbe. Večina današnjih zakonov se zgolj vmešava v svobodno sklepanje pogodb in asociiranja posameznikov. Ti zakoni nikakor ne varujejo osebne svobode, ampak jo kršijo in bi morali biti zato razveljavljeni, ne pa multiplicirani.

 

Vsi ti zakoni prinašajo motnje v svet svobodnih odločitev in imajo, kot vidimo v realnosti nezaželene posledice. Na vse to odgovarjajo politiki tako, da sprejemajo in implementirajo še več zakonov disruptivne narave.

 

 

Ali lahko elaborirate tezo postavljeno v "Beyond Democracy", da je demokracija pravzaprav totalitarni sistem?

 

Recimo, v demokraciji ni postavljena nobena meja česa večina ne more vsiliti posamezniku in v demokraciji je posameznik zgolj podvržen željam in ciljem kolektivnega. Pravzaprav obstaja v demokraciji samo ena individualna pravica in to je pravica do glasovanja. Zagovorniki demokracije trdijo, da demokracija ščiti pravice manjšin, ampak v samem jedru, v katerem je posameznik najmanjši element, manjšine nimajo nobenega vpliva na večino in nobenih pravic. Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice. To podeljevanje pravice manjšini pa je dostikrat podvrženo trenutno popularnim preferencam in seveda težava je, da ni nujno, da je manjšina, ki ji pripadate, takšna, da je popularna. Edina pravica, ki bi jo manjšine lahko imele, je svoboda, ampak te pravice demokracija ne zagotavlja.

 

Proces volitev je zgolj iluzija. Z volitvami naj bi dobili vpliv v zameno za izgubo svobode. Ampak v resnici pa s pravico do voljenja dobite zgolj minoren vpliv na rezultate odločanja tistih, katerim ste volilni glas namenili. Seveda pa v zameno za vaš glas in odpoved svobodi odločanja drugi pridobijo popolno kontrolo glede odločanja o vašem življenju in denarju. Gre pravzaprav za zelo slab dogovor, ki pa ga začuda premnogi sprejemajo kot najboljšo stvar takoj po kosu kruha.

 

V ZDA, ki naj bi bila država z majhnim številom regulacij in ogromno svobode, se je število federalnih zakonov v zadnjem stoletju povečalo za dvestokrat. Podobna situacija je v evropskih državah. S tem reguliranjem so države zgolj podaljšale svojo roko in kontrolo nad tem, kako in kaj delamo, kaj jemo, kaj lahko govorimo, koliko lahko zaslužimo, kaj se lahko učimo v šolskem sistemu, kako naj nas zdravniki zdravijo itd. Zato lahko trdimo, da v demokratičnem sistemu države vse bolj prevzemajo mikro-management življenja posameznikov. In v tem kontekstu lahko posameznik naredi bore malo, saj je demokratičen sistem v primerjavi s posameznikom vsemogočen. Samo pomislite, koliko imajo politiki za povedati o vas in vašem življenju, skorajda nič pa ne povedo o politiki sami.

 

Ves ta demokratičen sistem pa ni ne enostaven ne poceni. Uveljavljanje teh zakonov, ki je mogoče le preko policije in mehanizmov pravne države, prinaša enormne stroške, ki se lahko poravnavajo zgolj preko davkov. Državljani običajno ne opazijo, koliko to stane, saj se davki pobirajo zelo pritajeno. Kdo namreč lahko na dnevni osnovi opazi in razume celotno razsežnost problema, če se davki pobirajo od podjetij in preko DDV. 

 

Podjetniki dostikrat vse te davčne obremenitve prenašajo na potrošnike, ti pa potem podjetnike neupravičeno obsojajo zaradi višanja cen, medtem ko je pravi krivec za vse skupaj demokratični sistem, ki mora financirati implementacijo celotne zakonodaje in nadzor vašega življenja.

 

 

Ali je EU največji institucionalni spaček, ki ga je rodil demokratični sistem?

 

To je odvisno od stališča, kaj ocenjuje posameznik za najmanj zaželeno družbeno lastnost. Lahko je najmanj naklonjen socialnim nemirom, centralizaciji ali pa ekonomskemu propadu in posledično bo v tem kontekstu ocenjeval, kaj je najbolj izrojena institucionalna oblika demokracije. Trenutno se zdi, da je Venezuela tista, ki je najbolj odločna pri tem, da stopi na pot sistemskega razpadanja.

 

Po mojem mnenju kaže rast EU, tako v smislu velikosti kot v smislu moči, na to, da demokratični vladarji ali v celoti ali pa z veliko težavo prisluhnejo večini. Na Nizozemskem smo imeli leta 2005 referendum o Lizbonski pogodbi. Velika večina na tem referendumu ni podprla Lizbonske pogodbe, ampak nizozemski politiki so preprosto ignorirali rezultat referenduma. Pogodba se je potem rahlo spremenila, politiki pa so začeli trditi, da nov referendum ni potreben. Volilno telo proti temu ni moglo narediti prav ničesar.

 

 

V "Beyond Democracy" pravite, da bodo ljudje vedno raje izbrali svobodo kot prisilo in da bodo vedno preferirali odločitve na prostem trgu pred mehanizmom volilnih skrinjic. S čim lahko potrdite to tezo? Saj če bi bilo temu tako, potem ne bi živeli v sistemu, kjer se dnevno krči prostor svobodne izbire. Trdim, da je vaša teza v kontradikciji z realnostjo. Kaj če je aksiom, da so ljudje pripravljeni zamenjati osebno svobodo za prenos odgovornosti na raven družbe, nekaj, kar bistveno bolje pojasni institucionalno evolucijo družbe?

 

Gledano na splošno, verjamem, da ljudje raje sami trošijo svoj denar za izobraževanje ali zdravstvo, kot pa da predajo denar demokratični državi, ki potem troši v njihovem imenu. Vseeno pa drži, da ogromno ljudi raje odide na volitve in voli za koncept državno financiranega in kontroliranega zdravstva, saj so prepričani, da če obvelja njihova, potem bo vse zastonj. To pa seveda ne drži. Skratka, ko volijo, upajo, da bo nekdo drug plačeval za njih.

 

Vsekakor pa ko volijo, ne razmišljajo o tem, kaj bi država vzela prav njim in v kaj bi jih prisilila, ampak razmišljajo raje o tem, kaj naj država vzame drugim in kaj naj da njim. Večina bi jih rada živela na račun drugih, vendar pa ker to ne uspeva, je na koncu cena takšnega razmišljanja in odločanja zelo visoka. 

 

Zavedati se morate, da je demokracija ena sama velikanska naprava za redistribucijo in da sploh ni nujno, da je osnovna ideja redistribucije prerazdelitev bogastva od bogatih na revne. In slednje dokazujejo "bail-outi" bank.

 

Ne verjamem, da bi bili volivci pripravljeni zamenjati svojo svobodo za prenos odgovornosti na raven družbe. Prenos odgovornosti na raven družbe je realen in legitimen motiv, ampak pot do izpolnitve motiva gre na račun svobode nekoga drugega, ne svoje svobode.

 

 

Če ljudje niso nagnjeni k povečevanju prostora svobodne izbire in če je dokaz temu evolucija demokracije v totalitarni sistem ali niso morda v tem kontekstu libertarci družbeni inženirji, ki si želijo spremembe narave človeka v smeri povečevanja svobode?

 

Libertarci ne bi smeli biti socialni inženirji. Če imajo ljudje močno nagnjenje k temu, da se podredijo državi (ali katerikoli drugi organizaciji), tega ne bi smeli spreminjati, tudi če je to teoretično mogoče. Naša vloga bi morala biti zgolj v promociji pravic za kogarkoli, ki se ne želi podrediti komurkoli in si želi, da se ga pusti pri miru. Podobno si libertarci ne želimo spreminjati odločitve tistih, ki denimo želijo zaživeti meniško življenje. 

 

Glavni problem je drugje, in sicer v tem, da za vse tiste, ki si želijo živeti svobodno, enostavno ni nobene opcije, da kaj takega dosežejo. Če si drugi želijo podrejanja, je to v principu ok in ne more biti problem libertarcev, ker si ne želimo osvobajati drugih, ampak si želimo lastne osvoboditve. In če nas že nočejo pustiti pri miru prostovoljno, potem je bolje, da se zaščitimo in jim zagrenimo vmešavanje v naša življenja tako zelo, da bodo vse skupaj raje opustili.

 

 

Vaš predlog institucionalnega povečevanja svobode v družbi je decentralizacija na mikro nivoju. Lahko pojasnite, kako bi do tega prišlo? Zakaj bi politika in interesne skupine pristale na proces decentralizacije, če to istočasno pomeni tudi dezintegracijo njihove moči? 

 

Res je, vlade ne dovolijo decentralizacije, ker bi s tem zmanjšali svojo moč. Politiki so ljudje in izgubljanje moči ne more biti v njihovem interesu, kar lahko razumemo. S tega vidika lahko domnevamo, da do procesa decentralizacije ne bo prišlo ravno hitro. 

 

Drži pa, da se bodo ekonomski in socialni problemi poglabljali, zato bo želja po večji avtonomiji na določenih področjih morala začeti naraščati, predvsem v bogatejših predelih. Posledično se bo verjetnost decentralizacije ali secesije povečala. Trenutno decentralizacija ni aktualna, ampak zgodovina je pokazala, da lahko imperiji razpadajo, če pride do nemirov in ekonomskega kolapsa.

 

Do centralizacije lahko pride na več načinov. En način je secesija in nastanek nove države. To je običajno zelo težaven proces, ki mu vladajoči nasprotujejo. Drug način je povečanje lokalne avtonomije. Slednje se zna zgoditi na Škotskem, potem ko je možnost neodvisnosti padla na referendumu. V tem primeru bi zakonodaja izvirala na lokalni ravni in na federalni.

 

Še ena možnost je, in sicer oblikovanje posebnih ekonomskih območij z več ekonomske svobode. Uspešen primer takšnega pristopa je kitajsko mesto Shenzen, ki je v tridesetih letih zrastel iz majhne ribiške vasice v mesto s 4 milijoni prebivalcev. Takšna pot je za vlade in politiko precej netvegana, istočasno pa zagotavlja izvedbo izvrstnega eksperimenta z drugačnim institucionalnim okoljem. 

 

Najbolje bi bilo, če na svetu ne bi bilo samo 200 držav, ampak na tisoče. Države bi potem med seboj bolj resno tekmovale in obravnavale podjetja in državljane kot stranke, ki jim prodajajo svoje storitve. In podjetja in posamezniki bi potem glasovali z nogami in ne s pisalom in volilno skrinjico in demokracija bi postala manj pomembna.

 

Tako bi nastala cela kopica različnih oblik državnih ureditev, ki ne bi bile nujno demokratične in bi se širile od recimo nečesa takšnega, kot je danes demokratična Švica, pa vse do sistemov, kot je na primer avtokratični Dubaj.

 

Trg za storitve držav bi bil tisti, ki bi odločal, kaj je najbolje, in to ne bi bil nujno zgolj en sam sistem. Demokratična participacija po vsej verjetnosti ne bi izginila, ampak bi se spremenila v nekaj, kar ima več omejitev pri tem, o čem lahko ljudje odločajo na volitvah in kdo vse se mora tem odločitvam ukloniti. Demokratična participacija v tem kontekstu morda ne bo več vezana na sintagmo en človek en glas in morda večina ne bo več vezana na 51 %. Sam nimam nobene preference po kateremkoli sistemu vladanja, prav tako kot me ne zanima, kako je upravljano podjetje Samsung. Vse dokler so mi dosegljivi dobri proizvodi po spodobni ceni, me ne bo zanimala managerska struktura podjetij, s katerimi poslujem. Verjamem, da lahko enaka logika obvelja tudi za sistem upravljanja z državo.

 

 

Ideja mikronacij, posebno libertarnih mikronacij, obstaja že nekaj desetletij, ampak nikoli ni bila nobena uspešno izpeljana. To me pripelje do sledečih zaključkov: ali se pogovarjamo o utopijah ali pa pridemo do socialističnega paradoksa in začnemo trditi, da "ljudstvo ni zrelo za takšno družbeno ureditev". V obeh primerih se bo potrebno sprijazniti, da gre za metafizično pridiganje libertarianizma. 

 

Obstaja ogromno mikronacij, ki so zelo uspešne. Monako meri samo dva kvadratna kilometra, Liechtenstein ima 37.000 prebivalcev na 160 kvadratnih kilometrih. Nemčija je bila v devetnajstem stoletju sestavljena iz majhnih kneževin in je bila zelo uspešna.

 

Trdim, da tudi če nikoli ne bi bilo mikronacij, to še ne pomeni, da je govora o utopijah. Ogromno je idej, ki se jih v zgodovini ni implementiralo in so veljale za utopične, dokler se niso realizirale. Nenazadnje je tudi demokracija nekoč veljala za utopijo.

 

In če ljudje ne bi bili dovolj zreli, da bi se združevali v takšnih mikronacijah, to ne bi bil noben problem, in to ne pove ničesar o ideji sami. Libertarci zahtevamo zgolj pravico do tega, da upravljamo s svojim življenjem sami. Vsak ima pravico, da se podredi vladarju, in tudi na prostem trgu večina ljudi ne postane podjetnikov, ampak se zaposlijo in to je ok.

 

Jaz ne promoviram ideje, da bi morala biti družba strukturirana kot mikronacija, ravno tako kot ne promoviram, da bi denimo vsa avtomobilska podjetja morala biti majhna podjetja. Trg avtomobilov naj sam določi, kako velika naj bodo podjetja in podobno naj trg državnih storitev (recimo obrambe, varnosti in zagotavljanja pravnih dogovorov) določi, kako velike naj bodo države. Ampak večina novih podjetij so majhna podjetja in zato tudi zagovarjam formacijo mikronacij. Če rastejo, ker so uspešne, toliko bolje.

 

 

Bi se strinjali s tezo, da so liberalci v marsičem podobni socialistom? Obe skupini trdita, da posedujeta posebna znanja o človeški naravi, in obe skupini obljubljata prihod neke nove družbene strukture?

 

Seveda imata obe skupini marsikaj skupnega, oboji imamo denimo po dve nogi. Ampak poleg cele množice razlik se razlikujemo predvsem v enem pogledu. Socialisti bi, podobno kot demokrati, radi prisilili prav vse, da bi bili udeleženi v njihovem sistemu, medtem ko med libertarci takšne tendence ni. Libertarci popolnoma sprejmemo možnost, da socialisti prostovoljno ustanovijo svojo državo, vendar pa na drugi strani socialisti takšne usluge ali naklonjenosti niso pripravljeni vrniti. Socialisti namreč ne dovolijo, da bi kdorkoli pobegnil iz njihove države, zato so v socialističnih državah, kot je Kuba ali kot je bila nekdanja Sovjetska zveza, meje njihovih držav zastražene.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
1
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Nobenega dvoma ni, da je begunska kriza ustvarjena načrtno!"
14
27.09.2015 22:12
Spletni portal Geopolitika je nedavno objavil intervju z ruskim doktorjem fizike, psihologom in raziskovalcem Yurijem Yatskom, ... Več.
Piše: Uredništvo
Udba je za nadzor nad intelektualci v zamejstvu angažirala ves svoj skrivni arzenal
4
22.08.2015 21:01
Igor Omerza nadaljuje s ciklusom knjig, s katerimi razgalja nedemokratično strukturo nekdanjega jugoslovanskega in slovenskega ... Več.
Piše: Martin Lisec
Nihče se noče vprašati, kdo je uničil Jugoslavijo. Pa se je podobno zgodilo tudi Grčiji.
12
10.07.2015 04:06
Že od leta 2005 v svojih tekstih opozarjam, da je Grčija evropski problem. 93% kapitala, ki je prišel v Grčijo iz Zahoda, je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Upam, da se bomo streznili, ko nam bo šlo še slabše
10
26.06.2015 07:10
Čas, v katerem živimo, ni dober. Pričakovati, da bo politika sama prišla do miroljubnih rešitev, je utopija. Mislim, da mora ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Popravek intervjuja z naslovom: »Intervju z Bojanom Požarejm: Borut Jamnik bo v politiko vstopil tisti hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese«
0
13.05.2015 23:08
Skladno z Zakonom o medijih objavljamo popravek Mirka Senice.
Piše: Mirko Senica
Intervju z Ljubom Sircem, 2. del: Očitno slovenski volivci uživajo v tem, da imajo več kot pol manjše plače kot Avstrijci
3
26.04.2015 20:00
V drugem delu Ljubo Sircgovori o tem, kako se je po drugi svetovni vojni začelo razvijati liberalno gibanje po svetu, in o ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z Ljubom Sircem, 1. del: Razloženo je bilo, da je osvobodilni boj le začasna taktika
2
23.04.2015 01:00
19. aprila jeLjubo Sircpraznoval petindevetdeseti rojstni dan, zato smo se na Portalu Plus odločili, da njegov praznik obeležimo ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 

Najbolj brano

01/
Cerarjev sestanek s premierjem himalajske kraljevine Butan bo šel v anale diplomacije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.759
02/
Minister Gregor, pardon Miro, preden vržete nekaj milijard davkoplačevalskega denarja gradbeni mafiji, počakajte na odločitev Evropske komisije!
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2.409
03/
Multikulturalizem po imigracijskem navalu: nenavadna smrt stare Evrope
Keith Miles
Ogledov: 2.231
04/
Pahorjeva zmaga v drugem krogu je odvisna izključno od podpore volivcev SDS
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.078
05/
2. tir in fantomskih 9000 delovnih mest: brezsramna laž prevarantske vlade Mira Cerarja!
Uredništvo
Ogledov: 1.584
06/
800 milijonov evrov za nevladnike potrjuje pregovor "ne grizi roke, ki te hrani"
Oskar Salobir
Ogledov: 1.767
07/
Če že imamo dan samostojnosti in enotnosti, potem nujno potrebujemo še nacionalni dan športa
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.521
08/
Ljudje, potolažite se: V SFRJ so pri velikih investicijah pokradli med 30 in 60 %, danes v samostojni Sloveniji pa pol manj!
Miha Burger
Ogledov: 1.662
09/
Škandal v Združenih narodih: Hrvaško šahiranje in slovenska zmešnjava
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.483
10/
Ministrica Milojka, preden vržete 136 milijonov zdravstveni mafiji, počakajte na odločitev Evropske komisije!
Blaž Mrevlje
Ogledov: 3.151